Vrček piva

Prijem je močan, čez cel ročaj. Obetal je, da bom kmalu prazen. Pa tega nisem želel. Kar dobro se počutim, napolnjen s hladno medenozlato tekočino. Smetanasta pena oznanja vsebino; pa ji tega ne bi bilo treba – že moj videz pove, da sem vrček za pivo. Ne nek brezobličen dvadecilitrnik za vse druge pijače. No, skoraj vse, ker si pecljati kozarci domišljajo, da so nekaj posebnega, pa to posebnost drago plačujejo – ljudje jih vrtijo in vrtijo po rokah in na koncu še pošminkajo robove z vsemi možnimi odtenki od roza do vijolične.

Sedaj mi manjka samo še prijetna družba.

Oho, nekdo prihaja. Ali nosi kozarec? Pha, saj to je navaden kozarec!

“Kakšni čudni časi, – se strinjam z možkim glasom, saj sem letos bolj poredko na mizi.

“Ja, vse so nam zapravili.”

“Kaj zapravili, odnesli v tujino, se oglasi drugi glas.

“Ti se lahko zdaj smejejo na peščenih plažah,”

Pa ne že spet o tajkunih, politiki in vremenu. Teh pogovorov sem sit! A stokanje kaj spremeni? Tako lepo sem napolnjem, hladen, kapljica rose polzi po moji vdolbinici, sončni žarek me obseva… Žarek postaja nadležen in pekoč. A me bo že kdo premaknil in spil pivo, dokler je še hladno?

“Nam revčkom, pa ostaja le to pivo in špricer.”

Zdaj šele vem, zakaj je drugi kozarec  tiho; vodenast je, bednik.

“Nobenega spoštovanja ni več”

To občutim tudi sam. Včasih sem se na polici ogledoval v ogledalu, natakarice so me skrbno umivale, brisanje je bilo sicer žgečkljavo, a bleščal sem se. Danes pa me zaprejo v pomivalni stroj, ciklonski curek s čistilom me oblije, nato še vroč piš, da se posušim in nato čakanje na milost naslednjega gosta… Potem pa čvek o vsakdanu. Le zakaj nisem na sosednji mizi ob mladeniču in starejši gospe? Ni njegova mama, ker bi drugače pil gostljat sok ali vodo. Ta je sedaj “in”.

“Včasih smo se koga še bali,” teče pogovor naprej, “sedaj pa ni več strahu.”

“Saj mi, tastari se še bojimo, a tamladi…”

Možak ima prav – tamladi – rahlo opitih se še sam bojim, ker ne vem, kje bom končal: v travi, smeteh ali pod prepoteno  majico. In ker nismo več postavljeni po policah, me še pogrešali ne bodo.

“Spoštljivo smo pozdravljali, upoštevali vse predpise, pošteno delali…”

“Vsako jutro ob šestih sem bil pri stroju, pa do dveh popoldne, nato še doma na kmetiji…”

“Včeraj me je ustavil policaj,” obetajoč začetek pripovedi, samo, da ne bo več jamranja.

“Dal mi je pihati.”

“To dajo zdaj vsem,” nadaljuje drugi možak tišje. Nato glas zavibrira v rahli škodoželjnosti: “In kaj si napihal?”

“Skoraj nič, samo ta policaj, ki niti ne ve, kaj je življenje, je reklel, da bo to kazen in točke.”

“Zdaj boš hodil peš,” škodoželjnost v glasu sogovornika prehaja v durovski način.

Fortissimo v duru: “Saj nisem nič naredil, tisti pes je kar priletel na cesto, njegovega gospodarja bi bilo treba zapreti! Ga bom tožil za škodo na avtu, da bo vedel, kaj se pravi imeti psa!”

Ho, ho, to postaja zanimovo! Zakaj sedaj nenaden molk? Dajte, povejta še kaj. Saj pravijo, da vino razveže jezike. Ali pa je v mojem sosteklenjaku preveč vodnatosti?

Dur prehaja v moll: “Zakaj si pa ti kar tiho?  Vsak bi imel psa, zanj pa naj skrbijo drugi! Kaj praviš na to? Mi ne daš prav?” To božanje mojega ročaja   postaja kar trd, boleč prijem.

Pogovor zamre v pianissimu mola: “Moja mala vnučka je včeraj neutolažljivo jokala, ker so ji povozili psa…”

Uf!! Samo, da me od žalosti ne vrže ob tla. To sem že videl; res so to počeli z domišljavimi vinskimi kozarci – a tudi mene bi bolelo… Na robu čutim dotik ustnic, jezno podrhtavajo.

Alenka B.

Prispevek je nastal na literarni delavnici Besedovalnica.