Vila ruj6

   Skušala je ujeti film, premikala daljinca, se upogibala in kar naprej pogledovala na telefon, če je morebiti Dino poslal sporočilo. Pa saj bi slišala signal, si je rekla in se vsa skrčila. Še enkrat je poskusila, ni ga priklicala. Tudi drugi telefon je bil nem, tretji pa, tajnica: po pisku pustite sporočilo. Na, pa je že skoraj pol noči, na … je vzdihnila. Le kaj se je zgodilo, zakaj me ne pokliče. Zmenjena sva bila, da me pokliče, ko bo opravil v Ljubljani. Tole, tole, ej. Če še njega izgubim, kaj bom potem? Ne, ne, če se me bo hotel rešiti, bom šla na policijo in vse povedala, potem pa naj sodišče odloči, kako in kaj. Malo sem brala te stvari, sostorilstvo in to. Tablete, količina, pok žile, smrt, tablete, Dino … ji je plalo skozi glavo. Spet bom morala vzeti dormicum, spet. Ne bom spala, vem da ne bom. Prekleti dedci, kako me vrtijo. Jaz pa kura, da jim nasedem,. In temu, ta Dino, ta … Sladek je bil, sladek in dober ljubimec. Kako pa govorim, je bil. A ni še vedno. Ima pač neke zadržke, da ne pokliče, mogoče … Da bi se mu kaj pripetilo? Ne, ne … Nič, tableto vzamem in grem v posteljo. Zadosti je te komedije, zadosti!

      Jutro jo je našlo v postelji. Presušene usta in grenkoba sta jo nejevolili. Hitro je pobrala mobilca in preverila. Nič! Nič! Nekaj čez sedmo, zdaj je že v ordinaciji, če je. Naj pokličem tja v zasebno ambulanto. Sestra Maja je tam, to vem. Le kaj si bo mislila, nikoli ne kličem k njej, vedno njega. Pa poskusimo najprej njega, je vsa živčna in v trenutku potna. Nič! Številka je trenutno nedosegljiva. O, prekleti hudič, o prekleti hudič. Ne, ne, zdaj bom poklicala kar v ordinacijo, pa bo kar bo. Dolgo išče in najde. Pritisne in drhte čaka.

        »Ambulanta doktorja Dina, prosim,« je Maja zaspano rekla.

        »Oprostite. K. W. tukaj. Je gospod doktor že tam?«

        »O, gospa K. Kaj vam ni povedal, da pride šele v ponedeljek. Danes ga nadomešča mlada pripravnica in bo opravljala samo rutinske stvari. Ni ga, veste,« je Maja začudena.

       »Kako, ga ni, saj je petek, ne. Ob petkih dela do dvanajste, ne. Nič mi ni omenjal, da ga ne bo,« je bila K. razburjena.

      »Ja, nam je rekel, da gre v Ljubljano, da pride šele v ponedeljek, ker da bo sodeloval na neki konferenci internistov, več pa ne vem. Samo toliko. In naročil nam je, da mu ne posredujemo nobenega telefonskega klica, ker da bo nedosegljiv. Za nujne reči naj se pacienti obrnejo na urgenco. Tako je naročil,« je bila Maja vidno vznemirjena.

      »Aha, tako,« je melanholično rekla gospa K. Hvala in lep dan,« je še rekla in se poslovila. Odložila je mobilca na nočno omarico in zajokala. Vedela sem, vedela sem, da se bo umaknil, prasec. Naslednja stopnja bo zamenjava številke telefona, tiste zasebne. Na službenega se mi ne bo oglašal. Čakaj, čakaj. Bom pa še jaz kupila en telefon z novo številko, mogoče se bo pa na tisto javljal, če ne prej v ponedeljek. Ti boš lisico, ti … je smrkala med blazine in se tresla. Zdaj me ne briga več, kaj bo s kovčkom, prekleto, da me ne. Čim prej naj gre tista vila v maloro. Rada bi že imela mir. In če bo prišlo vse ven, bom pokojnika pokopala, tako kot se spodobi, da mu bom lahko vsaj svečo nesla in rože, ne pa da ima samo tisti ruj in nekaj travniških cvetlic poleti tam okrog. Ja, ne briga me več. Če misli, da se bo skril, me prav briga, me prav briga! Naj gre v maloro vse skupaj!

***

      Sence so se množile, ko je Blaž zapeljal skozi gozd in zagledal čemečo vas. Ustavil se je, da bi odtočil, ker je nerad hodil v kopalnico pri Liviji – bal se je očitkov njene mame; izrekla jih ni, a se ji je na obrazu videlo, da je namrgodena in nima rada, da tujci hodijo v njeno kopalnico, sploh pa ne v soboto popoldan, ko se je že zjutraj nagarala, da jo je spremenila v bleščeč, skoraj laboratorijski prostor. Opazoval je drobne drhtljaje v listju, žarečem v jesenskem razkošju. Brez suknjiča, samo v črni majici je lahko stal tam in se nadihal. Za hrbtom je slišal vdano predenje zanesljivega Forda. Iz žepa je potegnil pameten telefon in še enkrat preveril, kje je Livija. Prej se mu ni oglasila, staršev pa ni hotel klicati. In v Ljubljani jo je tudi klical, že petič danes, pa se mu ni oglasila. Ni si delal pretiranih skrbi, ker ji je popolnoma zaupal. Včeraj, ko je prišel s Krasa, jo je poklical in ji na dolgo opisoval vilo. Zdelo se je, da jo je, takole na daljavo, že zasvojila. Kam se je dala, je zaskrbljeno pomislil. Je pozabila napolniti telefon – tudi to se je že zgodilo. No, bom videl. Usedel se je v avto in malo jezno speljal. Ko je pripeljal do domačije, je videl, da njenega citroena ni ob skednju. To ga je kar malo prestrašilo. Nekaj časa je kar sedel v avtu in opazoval brezhibnost podeželske elegance – nova fasada, vrt, lepo urejen sadovnjak, še nekaj rož na balkonu, na desni skedenj, vse čisto, vse urejeno. Kam je šla, kam? mu je brnelo v glavi. Zagledal je očeta, v modrem delavskem delovnem kombinezonu, s sekiro v roki. Odložil jo je ob klop pred hišo in se nasmehnil. Izstopil je in voščil dober dan.

      »O, ste le prišli, no.« mu je oče rekel in se spustil na klop. Zagorel obraz je zrelo sijal in ponujal prostodušnost.

      »Ja, seveda, kaj pa. Malo bolj pozen sem kot po navadi. Moral sem še mamo peljati po nakupih, neke razprodaje in ugodnosti, kaj pa vem. En tepih je šla iskat, saj veste. Kar naprej nekaj, kar naprej trgovine, kar naprej gleda vso tisto reklamno kramo in taktizira, kje bi kaj ceneje dobila. Kje pa so dame?« je vprašal.

      »Ta stara, no, žena, je v hiši, nekaj brklja. Saj veste, sobota je in mora biti vse  pošlihtano. Damica je pa nekam šla, menda lovit barve, kaj vem. Pa vam ni nič povedal kam?« je bil začuden oče in se je malo vzravnal.

      »Ne,« je bil Blaž kratek in krotko jezen.

      »Ja, te umetnice, ja. Če prav sumim, potem je šla do, no mi rečemo Zajčja grapa. Tam so lovci naredili malo večje napajališče. Saj sem pomagal, sem. Mislim, da je šla tja. Pravila mi je, da bo letos vse ulovila na papir in nič v fotoaparat, da hoče narediti natural akvarele. Jaz se bolj malo spoznam na te  njene tehnike. Mislim, da je šla tja. Dva kilometra po telje gozdni cesti. Najprej gre v hrib, trije ovinki, potem se pa spusti na drugo stran, kjer so opuščene senožeti in tam je tista Zajčja grapa. Ne morete zgrešit, saj je videti tudi veliko lovsko prežo, pa miza je in klop ob njej. No, tam lovci čakajo na plen, ja. Letos je bilo sušno, se je tista mlaka skoraj posušila, a je prvo deževje spet naredilo svoje, kar malo jezerce, boste videli. Meni je že včeraj omenjala, da bo ta vikend delala akvarele. In da bo tja peljala tudi višje razrede, če bo vreme – slikanje v naravi, nekaj takega. Kdo bi razumel umetnike, te, ta nove. Pa  bi midva skočila v klet na kozarec novega, bliža se november, ni še povsem vino, ni, a sem ga nekaj pustil, da počasi vre, da imam pravi mošt, tak, no, ki ureže, rečemo mi. Bi?« je  bil oče ves v ognju prijaznosti.  Na balkonu se je prikazala mama in otresla velik predpražnik. Zmogla je pozdrav in je hitro nadrdrala, da je metuljčica odletela na gozdno pašo. Oče je samo zamahnil z roko, češ, babje čenče.

      »Pravite mošt, kaj« se je Blaž mehčal. Poznal je njegovo zidanico, kilometer in pol od tu, na južnih pobočjih, kjer je imel 1200 trt, nekaj belega, nekaj rdečega grozdja, tega več, da je pridelal pravi cviček.

      »Moštek, moštek, pa kašen, ej,« je zamežikal. Pa se je spet oglasila gospa na balkonu in jima rekla, da ne bosta žolne žolnaste. »Sem glih klicala Livijo, telefon je gluh,« je še navrgla in pri tem močno udarila tepih ob ograjo.

      »Ah,« je rekel oče, »tam, pa prav tam na tisti točki ni signala. Vsi pravijo, da ga ni telefona, ki bi tam vlekel. Če hočete, greva potem skupaj tja?« se je oče ponujal.

      »Ne, ne, saj vem, kje je. Me je že peljala tja, lep punkt. In najbrž res tam dobi navdih, odsev v vodi, take reči. Pa te barve, zdaj so res enkratne, bukov gozd, videl sem tudi tri breze tam, zadaj je pa še nekaj javorjev, pa nekaj starih hrastov tudi. Bolj proti severu so pa tudi smreke še, toliko sem videl,« se je delal Blaž poznavalskega.

      »Prav, prav, greva na kozarček. Mi bo teknil, zadaj sem delal drva, taka za v štedilnik, za centralno kurjavo smo si pa umislili pelete. Zadosti je prelaganja drv, zadosti. No, greva. Kar z vašim avtom greva, pa boste potem šli po bližnjici, saj je dobra cesta, lani so jo na novo nasuli in popravili, čez hrib gre in pridete na tisto, ki pelje v Zajčjo grapo in še naprej v gozd,« se je oče razgovoril.

      »Kako boste pa nazaj prišli?«

      »Pri zidanici imam star moped, brez skrbi, no greva.« je oče bil nestrpen.

      Rožnate pene so objemale rob majolike. Blaž je nagibal in pil, dolgo je zdržal mlado brbotavico vina v ustih, da je čutil tisto prijetno ščemenje, tisto živost, ki jo je ponudila zemlja, preplaknjena s soncem. Te južne lege so dajale res dobro vino, zmes pravih sort za cviček.

      »In, kakšna je tista bajta na Krasu. Včeraj ste šli na oglede, kaj? Je oče začel moški pomenek, držeč v roki rjavo, lepo poslikano majoliko.

      »O Ja, sem bil, ja. Velika reč, lepa, prostorna, na samem, svoj park ima, zadaj še pol hektarja travnika in nekaj gozda. Pa še neko skladišče poleg, prostora zadosti. Razporeditev prostorov je še malo kaotična, a bi vse preuredil. Zunanjosti ne bom smel spreminjati, ker je vila pod spomeniškim varstvom. Tako to je, pa tudi park je nedotakljiv, razen vzdrževalnih del, ker je bil zasnovan kot okrasni park ob vili. Saj ni napak, ni,« je Blaž pokimal.

        »Ja, potem je to cela meščanska vilača. Take smo imeli tudi pri nas v Sevnici, ja. O, so še, ene so še. Ene so pa podrli in preuredili, ponekod so pa že bloki. Tako je to šlo. No, če ni skrivnost, koliko bo pa to stalo«? se je oče zresnil in odložil majoliko na staro temnorjavo okroglo mizo, pod katero je sameval sivkast star sodček.

      »No, kaj bi rekli?« je Blaž zateglo rekel, nekoliko že omehčan od brbotavega mošta.

      »Hja, taka reče vleče proti pol milijona evra, bi rekel.« je oče rekel in se pogladil po temenu.

      »Blizu ste. Ni skrivnost, 430 tisoč evrov. Predpogodbo sem včeraj podpisal,« je Blaž rekel in se naslonil na podboj vrat.

      »Pa ste tudi kaj že preplačali?« se je oče pozanimal in spet prijel majoliko.

      »Ne, to pa ne. Na to ne bi niti pristal. Plačal bom ob podpisu pogodbe, tako sva se zmenila z lastnico.«

      »Pametno, pametno,« je oče prikimaval. »Kdaj, računate, da bo dokončno vaša?« je vprašal in si pritegnil majoliko.

      »Lastnica pravi, da šele na pomlad. Zame bi bilo bolj ugodno, če bi to bilo možno že letos. Ampak ne bom nič pritiskal nanjo. Veste, dama zdaj živi v Trstu, vilo pa prodaja, ker je vdova. Baje je mož kar izginil. Otrok pa nista imela,« se je Blaž razpiral, malo tudi zaradi nastajajočega vina.

      »Izginil, kako izginil!?« se je oče namrščil in zapotegnil obraz v neko slabo prikrito nejevoljo.

    »Ja, tako mi je to rekla, da je bil pač pogrešan, ker je pred sedmimi leti kar šel, nihče ne ve kam in kje je končal. Policija je svoje opravila, sodišče ga je po petih letih razglasilo za pogrešanega in mrtvega in je gospa vse podedovala. Imela sta uspešno prevozniško podjetje, denar je letel, no saj še. Gospa še vedno vodi podjetje in pomaga sestri v Trstu. Zato se hoče rešiti vile, ker jo bremeni,« je Boštjan dorekel in gledal pajčevine na oknu.

      »Izginil, hm. No, se dogaja, se. Je že imel ljubice in še druge posle. O vem, za take tiče, vem, potem jih pa vzame noč. No ja, jaz vama želim, da bi bila srečna, pa kjer koli že. Ko sem se jaz ženil, je bila samo ta stara hiša, ki smo jo predelali, da zdaj sije. Vi pa imate drugačne zmožnosti in možnosti. V varne roke dajem našo edinko, v varne,« se je oče jokavo skremžil in namignil, da je treba vse še enkrat poplakniti.

      Pa sta, še enkrat sta nacurkala živahno rdečino, ki se je v malih majolikah zapenila in delala biserne mehurčke, ki so trkali ob rjavo gladko steno posode. Možato sta nazdravila in se pri tem držala, kakor da gre za nek sakralni protokol, ki ga že stoletja izvajajo in daje pomen plemenske urejenosti. Blaž se je potem poslovil; nekoliko omotnjen je zlezel v avto, se najprej razgledal, kajti strmina pod zidanico se mu ni zdela prijazna. Ponosni oče mu je svetoval, da zapelje kar naprej po kolovozu, ki ga je samo za dvesto metrov, pa bo prišel na novo cesto, tam pa na desno, trije ovinki in bo zgoraj v gozdu, potem pa rahlo navzdol in se bo navezal na cesto, ki pelje v Zajčjo grapo. Bal se je, da bi zdrsnil med vinograde, peljal je skrajno previdno, kar potilo ga je. Ni bil navajen tako ozkih poti; k sreči je bil Ford nekoliko višji, ti mestni terenci pač. Ko je bil na znani mu cesti, se je končno oddahnil in se sprostil. Zapeljal je avto ob hlode in poiskal dišavne robčke v predalu, da si je temeljito obrisal podpazdušje. Tako prepoten ni hotel k njej. Pa tudi menta žvečilni gumi je prišel še kako prav. Vedel je, da je do tam še kak kilometer nič več. Sonce se je bleskoma prebijalo skozi žareče bukove krošnje; kakšen ogenj, kakšna koncentracija barv, ga je obšlo. Končno jo je zagledal. Poleg avta je sedela na zložljivem stolu in hitro nanašala akvarelne barve na srednje velik list, položen na desko za valjanje testa, že popacano od barv. Vedno jo je uporabljala, kadar je šla ven. Mama ji jo je dala, ker je dobila dve novi – nekdo v vasi je še delal valjarje, deske, sita, take reči, medna se je priženil iz Ribnice. Ustavil je avto, ga ugasnil in čakal, da je dvignila glavo. Hiter zamah las ji je za trenutek skril pol obraza. Ostala je, se pretegnila in odložila desko na streho avtomobila. Zazibala se je v bokih; oblečena je bila v daljše rjavo krilo in rumeno majico – kako jesensko, je pomislil, obuta pa je bila v rdeče superge – no ja. Kmalu sta se stkala v dolg poljub in šepet o pogrešanju …

      »Kako je bilo v tisti vili?« ga je čez čas vprašala. Ni ji takoj odgovoril, zamišljen je gledal dva sušeča se lista; voda in odsev jesenskih dreves v njej – neverjetno – tega računalnik ni sposoben, je premišljal. Kakšno prelitje barv …

      »Ja, prostora je veliko, res. Terasa, hmm,« je zavzdihnil in si jo naslonil na prsi.

      »Pa podstrešje?« ga je čez čas vprašala.

      »Podstrešje, ja, ogromno. Samo ena soba je zgoraj, kaj vem. Če misliš na strešna okna, teh ni. So pa okrogla, ki dajo prostoru, vsaj tako mislim, magično svetlobo. Zgoraj nisva bila, priznam, vse drugo mi je gospa razkazala. In seveda bo vse izpraznila, kakšen naslonjač bi vzel in tisto ogromno omaro v dnevni sobi, čez celo steno iz prave orehovine, z veliko vitrino, pa morda še lestenec. O vsem se bova v naslednjem mesecu telefonsko dogovorila. Napisala sva predpogodbo,« je Blaž izbrbral in si jo prižemal.

      »Predpogodbo, kakšno predpogodbo?« se je odsunila od njega in ga strmo pogledala.

      »Predpogodbo pač. V njej piše, da se strinjam s pogoji prodaje, da izkazujem resen namen za nakup in take formalnosti,« ji suho pojasni.

      »Kaj pa predplačilo?« jo je zanimalo.

      »Na to ne bi pristal. Gospa si samo želi zagotoviti zanesljivega kupca, da ji ne bo več treba razkazovati vile in se dogovarjati z agencijo. Gospa K. W. ima pač neke čustvene zadržke, zdaj pa živi v Trstu in še vedno vodi podjetje. Vdova je, žal,« Blaž reče.

      »Vdova. Koliko je pa stara, če smem biti radovedna.« je Livija vprašala in si ogledovala desno roko, malo popacano z barvami.

      »Malo čez petdeset. Ampak njen mož je baje kar izginil, kar šel je. Čudna zgodba veš. Baje je šel in ga niso nikoli več našli. V neki noči se je usedel v malega terenca in se odpeljal. Od tega je že sedem let. Gospa preprosto ne more več živeti v tisti vili, zato hiti s prodajo. Ne proda je pa vsakemu, to pa res ne. In sem ponosen, da me je izbrala,« se je Blaž nekoliko zabahavil.

      »Izginil, hmm,« je zamišljeno rekla Livija.

      »Zame to ni pomembno, je pač neka usoda. Tako to je, nekomu se zgodi to, drugemu ono, za naju je pa pomembno, da bova imela razkošen dom. Veš, sem te kar videl na zastekljeni terasi za stojalom, vsa v elementu, zunaj pa je njiva s sivko. Si predstavljaš, sivka, lepa … Pa poleti sediva na terasi in vonjava kras – tam vse tako intenzivno diši. Kolesaril sem že po kraških gmajnah. En naš bivši sodelavec je bil iz Komna, pa smo imeli enkrat izlet s kolesi med ruj. Fantazija, res. Mogoče me je tudi zato tako gnalo na kras. In videl sem celo otroško sobo,« se je raznežil.

      »Otroško sobo? Sta imela otoke?« je Livija grleno vprašala.

      »Ne, ne. Baje, ne vem no, to pa res ne vem, kateri jih ni hotel ali mogel imeti. V glavnem sorodstva ni, mislim ožjega. Narobe sem se izrazil, potomstva ni, potomstva. Sorodnike imata, jasno. Vse bom dal preurediti, Marko bo prišel, ko bo vila kupljena in dal pameten nasvet. Potem bom izbral podjetje in bodo naredili, tako kot bo treba, vse na ključ. Ko bo vse na red, ti bom slavnostno prinesel dvojnik, da boš imela tudi ti svoj ključ, da bova, upam, takrat že mož in žena,« je kar pogumno rekel. Nekaj je najbrž prispeval tudi mošt.

       »Oh, Blaž,« jo je strlo, da je omahnila nanj kot zrel jesenski sadež ljubezni. Besede so presahnile. Šla sta v njegov avto, zvrnila sedeža in …