Vila ruj3

Privoz do vile je bil še vedno peščen. Popoldansko sonce, ki je le zmoglo pregristi oktobrsko turobo, je opljuskalo rjavo fasado.

      »Kar ustavite, tam pri garažah, tam na desni, vidite,« je gospa ukazala. Blaž je počasi elegantno zavil in ustavil. Gledal je železna vrata, opazil je, da se barva lušči, da je beton sivkast in obdan s črno plesnijo. Za garažami so se košatila drevesa, najbrž hrasti, trije. Iztaknil je ključ, smrknil, odprl vrata in šel okrog avta, da gospe pomaga. Pa se je kar sama spravila ven, vzela računalnik in torbico, se vzravnala in rekla:

      »Tako, zdaj sva tu. To je to. Tukaj vidite, so tri garaže, malo naprej, vidite tisto bele stavbo, zdaj že malo obraslo z bršljanom, tam so bili nekdaj konjski hlevi, pa sva jih predelala v skladišče, zato je na drugi strani asfaltni priključek na glavno cesto. Omenila sem že, da smo se ukvarjali s prevozništvom, pa je bilo včasih treba kaj zahtevnega preložiti, medicinska oprema, pa steklovina, porcelan, take reči, take smo razvažali. Specializirali smo se za lomljivo blago. No, tudi vse drugo, les recimo, veliko tega, veliko. Park premore dva lipovca, glejte, kutino, kostanj na skrajnem robu, pa platane, štiri so, no potem je še navadni gaber, pa breza v zavetni legi, tamle, pa dve smrečici, menda  prav iz kavkaških gozdov, pa še nekaj okrasnih grmov. Bom odkrita, ne vem imen. Tam ob stebru so oleandri, na levi na desni, mala cipresa, malo naprej je bila tudi tisa, a sem jo dala že pred leti odstraniti, ker je zelo strupena, veste. Zraven je suha gradnja, narejena tisto leto …« je spet zavzdihnila. »Pa suha gradnja na levi, zid, vidite, pa ostanki gredic, nekdaj za rože, tudi zelenjavo, in v kotu, vidite, grmič ruja, namenoma je tam. Obožujem, ko se v jeseni razžari. Spominja me na otroška letanja po gmajnah. Kot vidite ima vrt zaokroženo celoto in kot tak ima neko krajevno vrednost, vnesen je v akte prostorskega urejanja in je zato nedotakljiv – tisto leto so izdali odločbo, ah,« je gospa živčno rekla in v torbici poiskala šop ključev, okrašenih z rdečim trakom in črno pentljo. Dolgo si je dala opravka z odklepanjem. Roka ji je drhtela, ključi so pozvanjali, črna pentlja je plesala. Potem pa se je ključavnica le vdala. .Stara, lepo rezljana vrata so malo škripnila, kakor da je vanje skrit jok rodov, se je zdelo. V veži je dišalo po zatohlini, po pričakovanju. Na levi so bila odprta vrata v nekakšno jedilnico, kjer je bila ovalna miza z dvanajstimi stoli. Malo naprej je bil omenjena čajna kuhinja, na desni troje vrat. Gospa je odprla prva: »To je bila pisarna podjetja, še je miza, železna omara, vidite, z akti, pa naslonjač, divan, joj,« je vzdihnila. »V naslednjem prostoru smo imeli zasebno jedilnico, vidite, in vrata v veliko kuhinjo. No, to se da lepo vse predelati. No v pritličju je še en prostor, tu vidite, je toaleta in tuš, zgoraj, kjer so spalnice, je pa velika, udobna kopalnica, tako sem hotela. In ta zelena vrata, ta vodijo, zadaj na dvorišče. V klet se gre zadaj, po stopnicah, boste videli. No, zdaj pa greva po stopnicah še v prvo nadstropje,« je s tresočim glasom rekla in spotoma položila računalnik na okroglo mizo v veži poleg starinskega črnega telefona. Na stopnicah je bil v medeninaste palice vpet zelen tepih, že malo zguban in z nekaj madeži. Prišla sta v nadstropje. Okno na hodniku je bilo obrnjeno na jug, skozenj je darežljivo lila slepeča luč in se razrešeno zajedala v bele stene, v pozlačene okvirje slik, na katerih so bili staromodni lovski motivi. Prva vrata na desni so bila priprta. Gospa je globoko vzdihnila in rekla:

      »Takole, tu je bila najina spalnica, vidite.  Na stežaj je odprla. Svetel prostor je bil poln vonja po naftalinu in še nečem, ni znal določiti po čem. Videl je drage omare, zrcalo med oknoma, preproga, razsežna postelja, še ena omara, nočni omarici, lepi svetilki. Nad posteljo velika slika, neka pokrajina menda Toskana, nekaj takega, in malo naprej slika zakoncev in v kotu križani … »Vse to bo šlo ven pred pomladjo, ostali bodo samo prostori. Nekaj pohištva bom prodala, kašen kos vam bom lahko pustila. O tem se bomo pogovorili, ko bo zato prišel čas. Če prej ne, ko bom dokončno odpeljala, kar mislim; še letos, veste. No, greva naprej. V sosednji sobi, ta, ta bi bila namenjena otroku ali dvema, pa … ni jih bilo. Občasno sem tu spala. Potem je bila to spalnica za goste,« je rekla in odprla vrata. Tretjo sobo je imel mož zase, za svoje stvari, računalnik, vojaške igre gor, pa modelčki tovornjakov, te je zbiral, pa vsa ta šara. Veliko globusov je nabral, zemljevidov, to je zbiral in nalepke držav, vidite, pa zastavice, pa, joj, joj,« je gospa zajokala, ko je videla vse tisto. »Ne morem, veste,« je dojokala in se umaknila na hodnik. »No, ta širša vrata, tu je kopalnica, vidite,« je rekla in odprla vrata. In res zelenomodra kombinacija, velika kad, na medeninastih nogah, medeninaste pipe, tuš, umivalnik v nekakšni omari, veliko zrcalo, še eno, pa kot za toaleto, pa še nekaj drobnarij. Vonj po čistilih. Okno je bilo nagnjeno navznoter, da je bil, zrak svež, čist.

      »To pa je kopalnica,« je Blaž pripomnil, »to pa je.«

      »Hja, rada sem se kopala v kadi, saj se še. Cel obred, vam rečem. Mož, on, oh,« jo je spet zgrabilo, da je cvileče zajokala. »On je, veste, on je skočil samo pod tuš, le ob nedeljah si je včasih privoščil dolgo kopel. In vedela sem, no … Ko se je pripravljal na, ah,« jo je zvijalo. »No, ko se je odpravljal k ljubici. Vse to sem vedela,« je gospa dosmrkala.

      Premaknila sta se naprej, do naslednjih vrat, ta so se malo trdo odprla, očitno so bila povešena. In tu je dnevna soba, vidite, rekla bi, da najbolj uporabna, ker ima izhod na veliko teraso. Ker je na severni strani, je bilo ob poletnih večerih prijetno posedeti. Nekaj opreme je bilo, a sem jo dala že odpeljati, mislim, tisto na terasi, ker imam v Trstu tudi teraso, pa kakšno, s pogledom na mesto spodaj, pa na morje. Tu se vidi travnik, nekdanje vrtove, tam  naprej zaplata gozda, gmajna, zid, skladišče. Ne, pogled ni bog ve kaj, je pa prijetna senca poleti, zaradi mogočne lipe na desni, vidite, tista,« je gospa rekla, ko je  odprla trokrilna steklena vrata na teraso, ta je bila čez celotno hišo. Blaž je na hitro ocenil, da je to kar velika reč, kakšne tri metre v širino in celo hišo na severni strani. Ograja je bila narejena iz betona, a so bili beli zaobljeni stebriči, kamniti. Pa tudi na vogalih so bile umetelne posode za cvetje, prav tako klesane iz kamenja. V dnevni sobi je bila še stara omara, velik televizor, usnjena sedežna garnitura, gramofon, pravzaprav vse komponente in v vsakem kotu pokončen zvočnik, ujemajoč se z barvo omar. Nad kavčem je bilo troje slik, nekaj modernega, eno je prepoznal – Spacal. Šel je bliže in videl njegov podpis. V prepoznavanje slikarstva ga je vodila Livija. Pustil je gospo, da je lovila zrak na terasi in še naprej malo smrkala, se usekovala in nekaj odkimavala. Ko je prišla v prostor, je rekla:

      »Veste ta terasa je nekaj vredna, res. Poletni večeri so tu znosni, vam povem. In imela sva svetilke proti komarjem, pa ležalnika … V načrtu je bilo, da bi jo vsaj del zasteklila in naredila zimski vrt, pa … No, vi, seveda, če boste vilo zares kupili, vi si boste to po svoje organizirali. Zdaj pa imava samo še eno sobico, poleg nje so pa vrata, ki peljejo na podstrešju. Ogled podstrešja nisem predvidela, ker je zgoraj samo ena soba, mansardna soba, predvidena je bila za služabnika, tako je bilo rečeno, tak namen je imel prvotni lastnik. Ker pa je bil tisti služabnik domačin, je pač spal doma. No, to je zgodovina. Res, zgoraj je samo šara, v tisti sobi pa sploh, stari tepihi, lestenci, naslonjači, obleke – škapucin smo mu rekli, skladišče za nostalgične predmete. Da se celo podstrešje spremeniti v čedno mansardo, Voda je napeljana, elektrika prirejena, na vse sva mislila. Toliko načrtov sva še imela …« se je gospa spet zatekla v boleč javk.

      »No, saj sva glavnino videla. Povsem dovolj, da mi deluje fantazija, kako in kaj,« je bil Blaž potolažen z videnim in že ves v načrtih. Na terasi bi uredila kotiček za slikanje, zgoraj atelje, spodaj pisarna, čajno kuhinjo bi predelal v prostor za strežnike, no …

      »Ja, glavno sva videla, ja,« si je gospa oddihala. »Takole se zmeniva, predpogodbo imava. Jaz začnem čiščenje to jesen. Temeljito bom dala pospraviti. Odpeljali bodo večino pohištva, staro dotrajano kuhinjo, vse aparate, vse je staro, pralni stroj, sušilni, vse bo šlo na odpad. Televizor, velik je, kaj bi z njim, prodala ali podarila ga bom. Omara v dnevni, pravi les, orehovina, prodala jo bom. No, če bi jo radi obdržali, jo vam pustim, za povrh, pa še kakšen naslonjač, če vam pride prav. Kakorkoli. Ko bom vse pospravila, pa prideva še na zadnji ogled in podpiševa kupoprodajno pogodbo pri notarju in na agenciji. Ko opraviva na banki, vam dam ključe. Jaz računam, da bi to bilo možno že v januarju. Se strinjate?« je dama zasvetila vanj s tisto ostro modrino v očeh.

      »Dobro, Dobro,« je Blaž prikimal. »Razumem, da je treba še marsikaj pospraviti, in to so kar čustvene stvari. Nimam nobene potrebe, da bi hitel,« se je Blaž utrujeno nasmehnil.

      »Prav, potem lahko greva. Zapeljali me boste nazaj do kavarne. Če želite, vas povabim še na popoldansko kavico,« je bila K. W. ustrežljiva.

      »Ne res, ne bi, ker se mi že malo mudi, veste. Moram še nekaj službenih stvari urediti, konec tedna je. Zaključiti moram nek proces za nov program. Tako to je. Hudi roki so v naši branži. Če ne narediš ti, bo to naredil nekdo drug. Tako to je,« je Blaž tesnobno rekel.

      »Prav, ne bom vas več zadrževala. No, pa greva, alora zapeljite me do moje kočije.«

***

      A sem vse prav naredila, se je K. spraševala, ko se je zvečer namakala v banji in poslušala glasbo – tako navado je pač imela, Mozart med kopanje, ali pa Vivaldi, kakor kdaj. Ta, ta, joj, kako mu je že ime B, B, Blaž ja, podjetnik, Ljubljančan. No, lep dečko, kulturen. In njegova, da slika. No, to bi bilo nekaj, atelje na podstrešju. Ne, ne, ne še. Še vedno je tam veliko robe … Kako bom to speljala, saj ne vem, res ne. Dala bom pospraviti, vse, prav vse, vso šaro na podstrešju. In tista soba, deske so na tramovih, spodaj je skoraj pol metra prostora do spodnjega stropa, hmmm. Tam je ostal poslovni kovček, moj, in notri njegova mala potovalna torbica, naramna z vsemi dokumenti – zakaj sva sploh spravila in ne zažgala …!? Tam bi moral biti, dokumenti, ključi … Dino mi je pomagal, ta Dino … Nocoj me pelje v drago restavracijo, nekem gor na sever, ker da je tak naporen dan za mano. Saj je, razkazovanje hiše prvemu resnemu kupcu. Kaj bomo z  truplom pod rujem. Tega si ne znam predstavljati. Kaj pa, če bo ta mladenič vse prenovil, pa bo razmetal tisti kot in kamenje zložil v zid, to bi bilo v skladu z načrtom za park … Pa dokumenti. A sem jih res skrila pod deske, zdaj pa še sama ne vem. In tudi ne bom šla tega preverjat. Dino mi je zatrdil, da je dobro skril mali kovček, da … Odločila sem se, da bom preproge pustila, kaj pa veš. In kako naj bi truplo takrat odnesla, v vrečo … Ne, ne, da bi se jaz dotikala, bog ne daj, bog ne daj, jo je stresalo v vodi. Njegova ideja je bila, da bi ga spravila najprej v vrt, tam, kjer sva nameravala preurediti  dodaten ovinek zidu – saj sem jih dala urediti ja. Zakopala sva ga, da … Pa kako je raslo na njem, ruj in še en grm … Kruta sem, nekaj me bo kaznovalo, vem, da me bo. Usrala sem se, takrat … kri na blazini, marec … vedela sem, da tablete delajo počasi. Dino je vse preštudiral, saj je dohtar. Pozanimal se je. Pa sem mislila, da … In takrat smo urejali vrt, pomagal mi je, tisti predel, vse drugo so čez nekaj dni naredili delavci. Nič ni bilo sumljivo. Dino je pripeljal še prikolico kamenja, stresel na zemljo in pustil grmiča ruja in še nekaj, kaj že, ah, ne vem. Oh, oh, kakšen dan. Bog se usmili. Še danes ne vem, kaj je res bilo krivo … Samo zjutraj je … Joj, kaj se mi odpira, kakšen pekel, je domislila, zaprla oči in odprhnila peno, ki ji je silila do podbradkov. Čeprav je prav toliko kriv Dino. On me je nagovarjal, on je imel načrte, da se bova preselila na Haiti … Pa ja, nikamor ne bo šel. Dve hčerki ima, ena letos diplomira … On pa še kar s svojo E. Ja, ja, jaz koza pa sem mu verjela, da ko ne bo več mojega, da, da … Ti načrti, pred leti, zdaj pa Trst. Še dobro, da ima sestro. Ta moja K. Njen je pa umrl v gostilni s kozarcem v roki, kap. Pretiraval je. Povišan pritisk je imel tudi moj, pa za redčenje krvi tablete – da so strdki nevarni za šoferje in to. Zadnja leta ni več dosti vozil, bolj samo zapravljal. Zanj so delali, odiral jih je, jih gonil, dobesedno gonil. Ubogi fantje, menjali so kamione in vozili naprej, včasih tudi brez pravega počitka. Goljufali smo, tako kot vsi, samo, da se je stekal denar, in se je. Še ga je, še, pol milijona evrov, če prištejem še vilo, ne bo mi hudega do konca življenja, pa še teče podjetje, še. Zdaj je malo krize, malo … Dobiček bo, ko pridejo trije novi šleperji. V januarju … Takrat. Bog, kaj bo res s tisto vilo in kostmi na vrtu … Saj sem bila jaz tista, ki sem ga hotela imeti v bližini, jaz sem bila trapa. Dino se je bal obdukcije. Nisva vedela, da je ne bi bilo, če … Ampak, če bi mrliški oglednik zahteval, pa policija. Kdo je pa takrat vedel, kakšen je postopek. Lahko da je šlo za povsem naravno smrt, ker so njegovi mladi umirali, vsi za kapjo, eden od bratov pa za cirozo, prav tak norec, pijača, deklice, pa še vse kaj drugega. Menda so imeli dosje tudi o mojem, menda enkrat paket droge v njegovem kamionu, podtaknjen, nekaj takega. Pa je šlo hitro mimo, ker je pač z odvetnikom dokazal, da so mu ga podtaknili. Jaz ne vem, kaj je bilo res, so ga ali ga niso, to ne vem. Pa se nisem niti zanimala za njegove posle. Vodila sem knjigovodstvo po vseh zakonih in predpisih, poslovanje je bilo čisto, račun podjetja urejen, vsi stroški vneseni, plače, odtegljaji, vse, vse, sem delala po zakonu, no saj še. Črne fure so pa bile, to pa. Pa še bodo, še več jih bo, o, ja. Ne bodo stare lisičke, ne, ne …