13.Vila ruj

      Petkovo dopoldne je mračno ždelo nad sivim morjem. K. se je dolgo ukvarjala s spiskom opravil, ki jih mora v decembru urediti. Svoje podjetje je pripravljala za prodajo. Dest ljudi zaposlenih, tajnica, ta dela na Krasu, osem šoferjev, osem sodobnih vlačilcev,stalno na poti, zdaj, ko je mimo glavna sezona, no … Pa še dva voznika kombijev. Za podjetje se zanima eden iz Kranja, ki že ima prevozniško firmo. Kupil bi vse, od kamionov, oba kombija in poslovni prostor v Sežani, ki sem ga najela, a je možen odkup. Tu v Trsu, ne bi imel predstavništva, če prav, je tudi tu močna luka. Bog vedi, kakšne povezave ima. To me niti ne briga. Do novega leta se lahko rešim še tega sranja, potem, potem bom svobodna ptica. Denarja bo zadosti do konca, kakršen že bo. Saj ne vem, kaj bom počela. Sestra je ujedljiva in mi je že dala vedeti, da po novem letu misli zaposliti, oziroma poslovanje dati v breme nečaku, ki da je finančni strokovnjak, malo podjetje ima v Firencah. No, saj, saj. Samo, da tudi ona ni začela kaj slutiti, kaj se pripravlja okrog vile Lavanda. Koliko papirologije me čaka, še naslednji teden. Tip iz Kranja, sestal se bova v Ljubljani, tak je dogovor, v dobrem lokalu, vem katerem. Tam sem že sklepala posle, pa T. tudi. December, tretji. Čakaj, zdaj ga pokličem. Kaj pa če bi prodal kar v ponedeljek, kar takoj, da bom vsega prosta. Pa naj se njegovi ukvarjajo z bilanco in papirno vojno. Omenil je, da to zanj ne bi bil problem, da je itak že vpeljan, da ima odlično administrativno ekipo, da … Pokličem ga, pokličem.

     Oddahnilo se ji je. Tip hoče, da bi kar danes prišla v Ljubljano. Ne, ne ljubček, nimam energije. Ta vikend imam druge načrte. V ponedeljek se dobiva, ko bova, če bova z Enricom prišla iz Bleda, kjer sem za vsak slučaj rezerviral sobo v najvišjem nadstropju hotela ob jezeru. Ni poceni, pa kaj, saj sem prodala vilo. In do dvanajste me mora poklicati. Premetal je še kup papirjev, uredila bilance, pospravil nekaj pogodb, vse je bilo lično razvrščeno, pripravljeno za prodajo. Šoferje je že obvestila, da bodo kmalu imeli novega gospodarja, da pa vse ostane po starem, režim dela, plača, vse, da bo natanko pisalo v pogodbi. Poklical je še enega pravnika in se z njim skoraj celo uro pogovarjala o tem transferju. Tip iz Kranja, da je že pregledal bilance, poslal mu jih je v elektronski obliki. Pravnik ji je svetoval, naj za vsak primer še malo premisli, ker da so časi taki, da … Pa mu je zabrusila, da ima ona tega zadosti, da je ustanovitelj podjetja že sedem let pokojni, da ima še druge načrte kot pa ta papirna sranja. Pomiril jo je, da bo do ponedeljka pripravil pogodbo in ji jo poslal na elektronski naslov. Lahko jo prepošlje kupcu v preučitev. Na, zdaj pa bo, se je oddihala v dnevni sobi in si natočila velik kozarec vitaminskega soka. Vikend na Bledu z Enricom … Pa je že nekaj do dvanajste. A bo poklical, bo? Jo je srbeče zaskrbelo. Ja, ko bo vse za mano, vse to … Toliko denarja, čez milijon evrov bo … In potem, jaz sama, dokončno sama, z vsem tem. Vila, ta tu, bo moja, vrt, cel … ležati in čakati, na kaj. Alkohol. Zadnje čase ga je bilo veliko, paziti bom morala. Salvatore pravi, da je v zmernih količinah zdravilo, v zlorabljanju pa hud živčni strup. Kaj pa njegove rumene in modre tablete, kaj pa to. Ne, ne, ne eno ne drugo. Ko bo vse za mano, si bom dobro oddahnila v kakšnih toplicah, pa magari globoko na Balkanu. Všeč mi je tisti vonj pečenega mesa, paprike in neka posebna sproščenost, ki jo pogrešam. Radi imamo njihovo kulinariko, v svoji hiši jih pa ne maramo videti. Včasih smo bili ena država, potem pa … Nikoli me ni zanimala politika, moj T. pa, on je bil jugonostalgik bi danes rekli. Njegovo prepričanje je bilo, da je bila Jugoslavija res država, vse, kar smo imeli, da pa je zdaj ena sama birokracija. No, ja … Kaj zdaj, bo poklical, ta kalabrež. Madona sem nestrpna. O, ne, ne nobenega cucanja alkohola, ne. Zaprla je oči in videla slike: Jaz in Enrico na sprehajališču, greva na kremšnite, gledava meglice nad jezerom, kot takrat z mojim T. … In v zamišlijo je butnil oster brlizg telefona – poseben zvonec si je naravnala za Enrica, da ga ja ne bi preslišala.

      »Draga moja, greva. Vse sem uredil. Ženi sem rekel, da se pač ohlajava in da nima smisla, da si stvar otežujeva. In ne boš verjela, strinjala se je. Začasno bo živela pri svojih doma, potem bova pa vložila vlogo za sporazumno ločitev. Glede premoženja bova uredila tako, da bova vse že zdaj prepisala na sina, meni bo do smrtno dovoljeno bivati v stanovanju, vikend, ostane njej, mala barka meni, samo dosmrtno, prodati je ne smem in še druge drobnarije. Draga moja, od danes sem svoboden. Že sinoči sva se zmenila, dolgo v noč sva se kultivirano pogovarjala, ker sva oba vedela, da je z najinim zakonom konec. Ona hoče samo svoj mir, svoje knjige, doma imajo ogromno knjižnico. In ja, knjige hoče vse zase in za sina. Briga me. Draga, dobra novica, kaj,« je Enrico vzneseno govoril.

      Komaj je dohajal njegovo žlobudranje, njegovi mladeniški vznesenosti, kot lava jo je zalivalo. Tega nenadnega obrata se je ustrašila. Mislila sem, da bo … si je šepnila, ko je odložila telefon. Pa kaj se mi dogaja? A zdaj se mi bo pa ta obesil na vrat. Ja madona no, kdaj bom svobodna, svobodna. Nimam želje, da bi bila z njim za vedno, ne. Kot ljubimec je čisto v redu, ampak njegovi življenjski nazori, trdnost, in malo fašistične energije je v njem. On misli, da sem pravzaprav švabica, da nisem prava Slovenka. To mi je tudi rekel, ja. Saj, saj, baronesa in to. Ne mara Slovencev, to vem. In potem bi se slinil okrog mene in me imel za svojo. Poznam te južnjake, poznam, moj avto, moja ženska, moja čast. Zdaj mi je pa že žal, da sem vse to napeljala kot sem. Si ga res tako želim!? Saj vem, dober nadomestek je bil za Dina, to je bilo. Če bi si izbirala novega moža, pri teh letih, no … Ne, ne, nobenega dedca za stalno več. Finančno sem povsem neodvisna, ne rabim sponzorja, ne. Se bom že znašal. Vsi ti dedci, vsi bi nekaj. Mogoče je pa šel v tak manever, da bi mi počasi scuzal denar. Poznam jaz take tičke, poznam. Počasi, počasi, pa bi bilo. Najprej bi bil ves polizan. Kdo ve, kako se je vedel do žene, da se mu je začela umikati. Morda je celo vesela, da se ga bo rešila. Saj ga sploh ne poznam, samo te najine posteljne zabave, samo to. Zdaj pa, da se bo ločil, da … Kakšna neumna babura sem. Mu bom že pokazal, do kod bo smel, mu bom. Dala mu bom vedeti, da je to z Bledom, zgolj neka avantura, ne pa uvod v najino zvezo, če to tako misli. Odkriti se bom pogovorila z njim. Kaj pa misli, da bo kar takole. Ne, ne … In proti večeru odrineva, z mojim avtom, se ve, jaz sama bom vozila, da ne bo imel dodatne moči. Joj, joj, kaj se mi dogaja.

     Noč nad jezerom je bleščavo kričala. Koliko luči, koliko iskric, je K. ugotavljala. Enrico je bil v kopalnici, zaposlen z urejanjem, ker sta se odpravljala v restavracijo na drago in dobro večerjo. Njegove priprave, je pomislila. Gizdalin, parfumiran, ah … Moški mora dišati po moškem, ne pa ti spreji, parfumi. Moja kamijonar, oh … Gledala je na razsvetljeno sprehajališče, kjer so se drenjali parčki in postajali pod lučmi, kljub hladu, pa ne pretiranim, okrog dve stopinji nad ničlo. Nobene zimske romantike ni bilo, samo, hlad in temna skrivnostna voda, ki je vase vpila že toliko šepetanj in želja, da je bilo od tega verjetno na dnu veliko mulja obljub. Nenadoma je zaslišala Enricov smeh in hitro govorjenje. Z nekom se je pogovarjal. Slišala je celo ime, ki ga je izgovoril, Marčella. Marčella, ji je zabrnelo v glavi. A tako, a tako, zagotovo ima ljubico in ji mora razlagati, zakaj ga ne bo čez cel vikend. Takoj bom ugotovila, kje smo, če ne prej, potem v postelji. Lahko se napihuje, a patrončkov mu bo zmanjkalo. Noben parfumu nebo pomagal, ne. Prekleti svet zarukan, kam sem padla. In je vstala in šla v prostor ob kopalnici. Zdaj je razločno slišala, kako neki ženski dopoveduje, da je moral službeno v to prekleto Slovenijo, da je šef poslal na Bled, kjer bo moral biti na neki evropski konferenci in take flenčarije. Ti bom jaz dala, prekleto Slovenijo, ti bom. Jutri zjutraj se spokam in grem. Pa naj si potem pokliče Marcello, naj. Pa kaj mislijo ti dedci, da sem tupka glupka. Pa ja. Malo bi se fino imel in špilal bogataša. Saj je zažvižgal, ko sem mu omenila, v kakšen hotel greva. Dobro se je informiral, kakšni gostje hodijo v tak hotel. On si ga ne more privoščiti, ker je  v bistvu samo nek uradnik na banki, samo to. Kaj se bo šopiril. Sem pa res ena … Madona bo drag ta seks. Kje so javne hiše za ženske, to, to … Marčella, ji je zvonilo v glavi, ko si je končno nadela slavnostno obleko, vse zapestnice, si popravila frizuro, ki si jo je dal urediti v hotelskem frizerskem salonu, ta dela tudi do večerje … Dame so rade urejen, se ve. In nocoj bom dama, da se vidi … Enrico, z metuljčkom, naparfumiran petelinček, zjutraj boš pa zijal, kje sem. Poravnala bom račun in naročila, da ga obvestijo, da je počitnic konec. Pa naj si pokliče taksi. Ne, plačal mu ga bom, tako bo prav, taksi od Bleda do Trsta. Vrag naj ga vzame njega in njegovo Marčelo. Saj, saj. Ko je prišel iz kopalnice, je bil v beli srajci in že z metuljčkom, sveže obrit. Čudno jo je gledal in se silil k njej, da bi jo poljubil na dekolte, kot je imel navado. Ne, ne, žrebe, kar čakaj, kar čakaj. Vprašala ga je, če je pripravljen, da je že lačna je še navrgla. Nekaj je momljal, da mora izbrati še prave nogavice, da … Komaj se je zadrževala, da ga ni vprašala, kdo je ta Marčella. Pogledala se je v ogledalo in si šepnila: Baba in pol.

      Urejeno. Telefon bo do opoldneva tiho, potem bomo pa videli, je premišljala, ko je umirjeno peljala proti Kranjski Gori in naprej v smeri Italije. Odločila se je za nekoliko daljšo pot. Takoj po sedmi je šla v recepcijo in se domenila, da Enrica prebudijo okrog osmih in mu sporočijo, da je morala nenadoma odpotovati, da je vse poravnano, da ga bo pobral taksi, da … Ni bila slaba noč, patronov pa ni več, sem vedela, samo dvakrat je zmogel, drugič bolj tako, na silo, mečkal pa bi se, ja, ja. Pa koliko je pojedel, bog se usmili, koliko lahko požre. Tako drage večerje še nisem jedla, pa kaj. Meso je bilo odlično, priloge, vino, vse vrhunsko, postrežba … Pa je šel moj silvestrski program. Vse rušim, vse. Če sem iskrena, v tega Enrica nisem zaljubljena, samo žrebec mi je. Ne bi dobro vozila, ne. Sem pa res zamočila. Kaj, če je čisto po južnjaško maščevalen. Ne verjamem, ker je preveč prestrašen, preveč zbegan, redoljuben, pijan od ženskega telesa, to je. Samo to mu gre po glavi. Saj moj pokojni ni bil nič boljši, samo da on ni … No, zdaj ju ne morem primerjati, ne. Na mejnem prehodu se je nasmehnila in si na glas rekla: Mu bom jaz pokazala, kdo so Slovenka, ti, ti. Stisnila je ustnici in vendar malo zajokala, bolj iz obupa kot iz globoke žalosti.

       Malo pred poldan si je oddihala v fotelju in gledal televizijo. Vključila je telefon. Bog, koliko klicev. Seveda, zdaj bo Enrico norel. Zagotovo je že v Trstu. Prepričana sem, da je taksista gonil po avtocestah. No, pa naj pokliče. In je zazvonilo, seveda on. Dolg mučen pogovor jo je izčrpal. Priznal pa ji je, da ima še eno ljubico, uslužbenko na neki drugi banki, s katero poslovno sodelujejo. Da je deset let mlajša in da sama živi s hčerko. Da je prava Italijanka, ni pozabil dodati. In povedal mu je, da je ves kapital že prenesla, že v četrtek na drugo banko, da z njim noče imeti nič več, ker da je en sam napihnjen petelin. In da če bo kaj poskušal, da pozna zadosti Balkancev, ki jo bodo branili. To je zaleglo, se ji je zdelo. Vsa potna in živčna je odložila telefon. Zdaj sem pa res potrgala vse, prav vse. Za nekaj dni bom morala iz Trsta. V ponedeljek prodam podjetje, najbrž bom ostala v Ljubljani. Šla bom k teti Cili, ženska jih ima nekaj čez sedemdeset in živ, o bog, tudi v Murglah. Njen mož je bil, kaj že, v nekih upravnih odborih, pa nekaj časa tudi kar visoko v politiki. Umrl je zaradi kapi, potem pa še infarkt. Preveč se je gnal. Teta Cila me dostikrat pokliče in vpraša, kako je. Imela me je vedno rada. In kolikokrat sem ji obljubila, da bom prišla k njej na obisk. In zdaj bom morala v Murgle. In če tam srečam, tega, tega Dina. Jo, kako se svet zapleta. In Enrico, kaj bo on. Po moje nič, tekel bo k svoji mladi Marčelli. Ona ga ne bo vozila na večerje, ne. Če mu bo skuhala špagete, bo kar dobro. Ej Enrico, napihoval si se. Vedela sem, da se izmikaš, vedela, ker si hkrati imel še mlajšo. V meni si videl finančni potencial. Spregledal sem te. Slišala sem za take zgodbice, ko so se finančni strokovnjaki spravili na osamljene bogate dame, s pretvezo, da jim bodo svetovali, potem pa so izginili z denarjem seveda. Mene, stare lisice ne boste, ne. Tako bom naredila, izključila bom telefon, vsaj tega za sporazumevanje z Enricom, poslovnega bom obdržala. In bom cel teden s teto Cilo. Staro damo, ki obožuje mačke, rože in dobre knjige, ja seveda pa gramofonske plošče z operno glasbo, z resno glasbo, ja. Tako bo. Teto Cilo bom poklical po kosilu. Še od sinoči sem nažrta. Odpeljala se bom kam na Kras na joto, tako bo. Da malo preženem vinske hlape, dve buteljki sem ga, oh. Ne, ne zadosti, mora, mora, ena sama mora. In če bi teti Cili zaupala, kaj je bilo. Ona je tako pametna, tako dobro zna svetovati. Saj študirana, psihologinja je. Delala je nekaj časa v enem zavodu, potem pa na srednji šoli. Pametna ta naša Cila, pametna. Mamina sestra, hmmm. Mislim, da ima naziv kliničnega psihologa, to ja. Če bi se ji res … Glej no, rešitev se ponuja. Ja, k njej, k njej. Zdaj jo pokličem. Kako me je bila vesela. Grem, že popoldan grem. Grem v novo življenje.