burjac@ajd.sik.si

Vila Ruj

Pred vami je nova nadljevanka: tokrat je to ljubezensko – psihološko zavozlana kriminlka. Glavna akterja sta uspešen podjetnik, ki kupi vilo na Krasu, in lastnica vile. Pa se izkaže, da se je tam nekaj zares dogajalo, da ima lstnica vile težavno preteklost, ki se razkrije šele ob koncu romana, ko se izkaže, da je vila res imela skrivnost …

      Preteklo je nekaj časa, da je prepoznal šume v predmestni hiši; najprej je zaslišal očetovo godrnjavo vznemirjenost, da mu je mehanik najbrž zavestno slabo popravil avto, da … Pa se je obrnil, se razpotegnil in si mislil: kdaj se bom rešil te graščine, te … Jaz, računalniški strokovnjak, pa … Marca sem jih imel štirideset. Ne, ne, tako ne gre. Včeraj, no, danes ponoči sem še enkrat pogledal ponudbo za tisto staro vilo na robu kraškega mesta. Zanimivo zgodovino ima tista hiša, zanimivo. Ogled bo bil, hja … Predstavnica agencije je nakladala, bog, kako je nakladala. Da je hiša res da potrebna popravila, da sta lastnika nameravala vse prenoviti, potem pa … Ja no, lastnica, z njo se moram dobiti, v petek, se dobiva … Danes je pa nedelja in oče že spet komplicira. Mama bi k maši, kar nenadoma je spet našla neke krščanske teorije in vznike. Bog je, pa usoda, ki je skrbno vodena. Algoritem neba, saj … Kolikokrat sva z Livijo to premlela, angeli, karma, Bog. Njeni so tudi mahnjeni na to. V cerkvico na gričku ob nedeljah dopoldan. Zdi se mi, da so njeni že malo turbo verni, pa pred volitvami, oh … Pazite gospod, koga boste volili, pazite, te rdeče pošasti … je njena mama rekla, pri tem pa naredila tak velik obraz, pa oči. Le kaj so se ji zamerili, le kaj. Oče je bil bolj sprejemljiv in je stvar diplomatsko rešil. Nalil je še kozarec domačega in se je pogovor zasukal drugam. Danes bo pa spet družinsko kosilo, oh no … Ob enajstih moram v Zajčjo dolino, štirideset kilometrov od Ljubljane – mehka Dolenjska. Narava je lepa, saj … Pa kaj spet ta moj oče, kaj, se je Blaž dokončno razbudil in odpahnil odejo in rjuho. Pogledal je na steno, na velik plakat, ki je vabil na priznan sejem računalniške grafike, ker je tudi sam rad ustvarjal imaginacije s pomočjo računalnika, rad je pačil stvarnost, tako je temu rekla Livija, ona, ki je končala slikarsko izobraževanje in je delala na osnovni šoli; učila je likovni pouk. Nekaj časa je bil kar osredinjen na čudno lebdenje mesta v turkizni svetlobi. Lebdeči čas je naslov slike, nek Francoz jo je naredil, temnopolt … Počasi je šel do okna in pogledal proti barju, Drobna zavesa oktobrske megle se je vlekla nad starim poljem, kjer je še bilo moč videti ostanke koruze; nekaj rjavih stebel je stražilo pozabljeno črno njivo, ki se je mastno svetila v soncu, pravzaprav v pasu svetlobe med enim in drugim stebrom megle. Vrbe na desni so že žarele in še naprej je stara hiša otožno izginjala v zaraščenosti in posebnem molčanju. Že dolgo je na prodaj, je pomisli, že dolgo. Razkorak med starostjo in vložkom za obnovitev, podreti se je pa ne sme, spomeniško varstvo in to. Kakšni predpisi, bog se usmili. Tudi tiste na Krasu se ne sme, ne. Prenoviti že, a na način, da bo funkcionalna in bo ohranila zunanji zgled, da bo taka kot je bila, samo da bo bolj funkcionalna. Liviji še nisem povedal, kaj nameravam, za zdaj še ne. To nedeljo … Še to zimo ima službo potem pa … No, likovniki, kultura, samo denar bi … Sicer sem že kar nekaj doniral tudi za kulturo, pesniku sem dal, pa za slikarsko razstavo, amaterski gledališki skupini, no ja … je Blaž lagodno razmišljal in se odpravil v kopalnico. Nejevoljen je prišel v kuhinjo, kjer je dišalo po preveč pečenem jajcu in po nedeljski juhi, ta pa res ni smela manjkati. Oče je sedel v dnevni sobi, pestoval prenosni računalnik in si nekaj kimal.

      »Ti Blaž, a si bral, da bodo spet neke davčne reforme in to. Ti kot podjetnik bi moral to spremljati ne,« je oče namesto dobro jutro bevsknil, odložil očala in ostro gledal v sina, pokončnega, zamotanega v ohlapno trenirko.

      »Ne, nisem bral. Zato skrbi Gizela. Ona ima na čez vso to pravno politiko in finance. Moje je, da bdim nad produkti, se pravi, da testiram programe, ki jih naši naredijo in jih potem plasiramo. Jaz sem bolj za idejno produkcijo, ne pa zate pravne finte. Malo sem že seznanjen. Časa nimam, da bi se še s tem bodel. No ja, če se kaj zaserje, takrat stvar preštudiram, brez skrbi. Kje je pa Mama?« je Blaž umirjeno vprašal.

      »Kje, kje? K maši je šla, ne. Duhovna hrana in to. Ti boš kosil doma ali boš šel na kmete? Je oče vprašal.

      »Na kmete bom šel, k Liviji v Zajčjo dolino.«

      »Saj, na kmete, saj. Jaz te ne vidim tam. Meščačenk, strokovnjak za informatiko, ha, pa na kmete,« se je oče zasmejal. »No, pri štiridesetih že veš, kaj bi in kako. Me ne briga. Pa, no, to pa že morem reči. Ohcet po kmečko, to bi pa rad še enkrat vitel, to pa ja. Da se pije, poje, pleše, veliko je. Naj gredo k hudiču vse diete in prepovedi. Ej, sine, začni že enkrat družinsko življenje. Poglej si Marjana. Kaj pa misliš, kar računaj, če bi imel otroka čez leto dve, ja hudiča, skoraj dedek bi mu lahko bil. Kariera ja. A nisi omenjal, da kupuješ hišo na Krasu?« je oče nervozno vprašal in se spotegnil po kavču.

      »Jo, seveda jo. Nisem še povsem odločen, a sem zastavil novo strategijo. Za začetek bova z Livijo zaživela skupaj, potem bova pa videla, koliko je nama do skupnega življenja in do naraščaja. Liviji je trideset let, to veš, ne,« je Blaž raskavo in malo nervozno rekel.

      »Oh, oh, trideset. No ja, mladenka ni več, za naraščaj pa …« je oče pocmokal z usti in prekrižal nogi.

      »Oče, pusti mojo usodo meni, prav. Zdaj grem pod tuš, potem pa se odpravim. Povej mami, da ne bo sitnarila po mobilcu. Itak jo bom po kosilu poklical, da ne dobi spet živčnega zloma, prav,« Je bil Blaž jezljiv in nestrpen.

      »No, no, kar po svoje, kar,« je oče zamrmral in se spet posvetil branju na ekranu.

***

      Po obilnem kmečkem kosilu sta Livija in Blaž šla v podgozd, da zaužijeta tisto sladko … Oddihala sta si na leseni klopi pod gozdom. Livija je vrtela list javorja, ga nastavljal soncu in mu rekla:

      »A vidiš to čudovito grafiko, jo vidiš. In glej te črne pike. A veš, da sem spraševala soseda, ki je gozdarski inženir, kaj da so tiste pike. Mislim mrtve celice, ali taka bolezen. Pa mi je rekel, da gre samo za koncentracijo nekega pigmenta, da se to pač dogaja tudi z drugimi listi, bukovimi, da dobijo rjave otočke. Vidiš, take grafike ne moreš kar z računalnikom narediti. A ni fenomenalno, glej. če ga takole nastavim soncu, potem dobi  čudovit presev. Že dostikrat sem se trudila, da bi ujela tako intenzivno barvo, pa mi ne rata. Dobro, z digitalnim fotičem to lahko naredim, peš pa ne. Narava nas prekaša. Ona je največja umetnica. Jesenski koloriti osupnejo, vsaj mene. Poglej to, poglej, kako javorji gorijo, pa bukova drevesa, pa vinogradi nižje dol. Vidiš ti to. Občutiš to?« Je Livija žuborela in še kar sukala list javorja.

        »Kaj pa vem, zame je elektronska lepota prav tako popolna, ne vem. V bistvu gre samo za organizacijo elektromagnetnega valovanja, ki ga zaznava naše oko, zato gre. Ti pa priznam, da vse te barve, to, kako naj rečem. Ja, tako bom rekel, to veličastno jesensko umiranje, vse te barve, ki jih še ni v digitalnih naborih, tam so samo približki, to se lahko strinjava, ja, res, navduši,« je bil Blaž razvnet. Poščegetal jo je po tilniku, si jo prislonil, da sta se zapletla v dolg poljub, ki je obetal združitev dveh zrelih hotenj, precejenih skozi oktobrski mehak zrak v podgozdju. Tišino je razlomil šum v listju za njima, da se je Blaž ves naježen obrnil – ni bil vajen zvokov narave. Livija se je samo zihihetala in rekla:

      »Joj, si splašen, samo ptički se sprehajajo, samo to. Se ti pozna, da ne živiš z naravo, se ti.   Kaj bi naredil, če bi srečal medveda, pri nas jih je veliko,« se je Livija razgovorila.

      »Medved, oh,« je Blaž zavzdihnil. »Kaj pa vem, usral bi se, jasno. Samo v živalskem vrtu sem ga videl, pa tistega na Nanosu, ko sva lani bila tam gor. Si ga ti že videla v živo?« ga je zanimalo.

    »Sem ja. Ko sva z mamo šli nabirat gobe, ja, tam pri petnajstih, ja. Zgodaj zjutraj je bilo, še meglice po dolini nad potokom. Malo sem zašla po gozdni novi cesti in nenadoma, na ovinku, je sedel mladič na cesti. Taka lepa kepica. Ustrašil se je, tako kot jaz. Nekaj je godrnjal in se pognal v gosto malinje. Tam pa je bila že bolj glasna mati. Ja, ni bil lahek položaj ne. Počasi sem se začela ritenski umikati, toliko, da sem prišla skoraj do avta, kjer ga je pustila mama, kakšnih pedest metrov. Dogovorjeni sva bili, da pusti avto odklenjen, saj smo v gozdu, ne. No, v tistem pa pride mama z drugega konca, z lepimi jurčki. Videla je, da sem bleda kot zid. Tako se temu reče pri nas. Vprašala me je, kaj mi je, pa sem ji povedala, da sem srečala mladiča in medvedko. Oče je lovec in mi je razlagal, da ne smeš nikoli medvedu pokazati hrbta, da samo lepo ritenski nazaj, pa bo kar bo. Ja, me je prestrašilo ja. In popoldan je šel oče v tisti predel in je potrdil, da so bile sledi prave, da sta bila dva mladička, en je ostajal v gozdu, ni šel iz radovednosti na cesto. No, pri Andreji, moji sodelavki, se je pa pojavil ob kuhinjskem oknu. Oni so na samem zgoraj pod gozdom,« je navdušeno rekla Livija in se pri tem nakremžila, kakor da bi vnaprej v sebi zatrla strah, porojen iz pretirane občutljivosti.

      »Kaj pa vem, živali,« je Blaž zavzdihnil in si popravil ohlapno srajco.

      »Jih ne maraš?« ga je Livija vrtajoče vprašala in ga osončila z milobo mlade zaljubljenosti; dve leti se dobivata.

      »Ne vem, nisem bil navajen, to bo. Pri nas nikoli nismo imeli živali, psa, mačke. Oče je bil tisti, ki je to prepovedoval. Moj starejši brat, ta pa ima dva psa in mačko, ja, pa dva otroka. Živi v Kopru, tja dol se je poročil. Dela pa v luki, strokovnjak za ladijski promet, inženir prometa. No, to si je izbral,« je Blaž naveličano rekel.

      »Ej, ne mešaj otrok in živali. Jaz delam z mularijo, vem, kaj so. O, ljubezen do otrok, kaj vem,« je potrto rekla Livija in pustila, da ji je gladek slap rjavih las zdrsel čez desno dojko, malo prej tako pregneteno, razvneto – še je čutila sok ljubljenja …

      »Te ljubezni ne enačim. Ampak otroci,« je zavzdihnil in se primaknil spet k njej, k vročemu boku, dihajočemu nadaljevanje nekih sanj.

        »Veš, poznam ženske, ki zanemarjajo ljubezen do otrok in jo potem projicirajo na domače živali. Dogaja se, žal. Na vasi, kaj vem, drugače je. Ko sem delala pol leta v mestu, v Ljubljani, nadomeščanje … Videla sem to, videla,« je prikimal in premolknila.

      »Ja, ko bova, ko bova enkrat povsem na svojem, potem bova lahko izbirala ljubezni do otrok in živali. Nič ne bi imel proti, če bi vse to bilo v hiši,« je Blaž z debelim, ponosnim glasom rekel.

      »Hišo, a se hiše kar tako najdejo, ej,« je Livija vzniknila iz sanjavice, si jezno popravila lase in ga osončila z zelenimi očmi, polnimi dobrohotne svetlobe sočutja in marljive ljubezni.

      »Glej, nisem ti še povedal. Te dni sem v intenzivnem dogovarjanju za hišo na krasu. No, hišo,« je premolknil.

      »Na krasu?« je poječe vprašala Livija in se vsa togotno vzravnala.

      »Na Krasu. Na robu Sežane. Mislim, da bi ti bila všeč. Stara vila, lepa, z malo parka od spredaj. Vse sem predvidel, celo atelje zate. In ja, Kras. Se spomniš, ko sva lani hodila po gmajnah in si noro fotografirala ruj.« je padel v vznemirljivo prepričevanje.

      »O, ruj,« je zavzdihnila. »jasno, da se spomnim. Tiste barve, pa konji, Lipicanci. Kras, ah …« je zavzdihnila in se zaprla v čuten molk.

      »Zakaj molčiš?«

      »Blaž, tako na hitro, pa kar brez mene nekaj fantaziraš in načrtuješ. Za letos še imam to službo, do julija, potem … In da bi živela na Krasu, ah …« se je iz nje izvilo.

      »Z mano je pač tako, da sem sit domačega gradu, nerganja očeta, nadzora mame. Madona no, saj mi je štirideset let in gnijem doma. Denar zdaj ni več vprašanje, podjetje je v odlični kondiciji. Zamisli ima še veliko, programi se dobro prodajajo. Povezal sem se z eno Londonsko firmo. Dela večje projekte, ki bodo vrgli lepe denarce. Ne, ne gre mi slabo. Vseh mojih petnajst zaposlenih zasluži solidno. Dober tim smo. Vsi že imajo svoja stanovanja, dva imata že svoji hiši, jaz pa lepo doma pri mamici. Ne, to ne gre. Zato sem se odločil, da bom preselil sedež podjetja tja dol. Vila je zadosti velika, da bo en prostor za pisarno, še celo sejna soba je predvidena. Bomo videli. Najprej moram stopiti v stik z lastnico, ki trenutno živi v Trstu. Agencija, ki organizira prodajo, nima pooblastil, da bi brez njene prisotnosti hišo kdorkoli ogledoval; hoče biti prisotna. In v petek grem dol. Zdaj veš,« je Blaž dorekel, z neko trmasto doslednostjo. Obraz je zapotegnil v odločnost, ki jo je natreniral skozi poslovne odločitve. Povsem se je zavedal, da brez vztrajanja in trdnosti, ni uspehov.

      »Ampak Blaž, kar tako … No, saj razumem, doma … Jaz sem nekaj časa bila najemnica v Ljubljani, saj veš, da pa … Tu mi nič ne manjka, svojo sobo imam, hiša je res stara, a je povsem moderno prenovljena. Naš oče ima rad, da je vse urejeno, vse sodobno, saj vidiš. In mama, ta mravljica … Moja sestra je poročena, to veš, in je ostala v Ljubljani. Njen je kupil dvosobno stanovanje, načrtujeta večje, hiše pa nikoli, ker da je to ena sam skrb in delo. Jaz v to smer sploh še nisem razmišljala. Omenil si atelje in primorska svetloba, hmm,« je sladko zapredla.

      »Slikarji imate neke svoje fantazije. Jaz sem v realnem svetu, kruto realnem, kjer se dela in ustvarja na drugačen način, če prav, brez fantazije tudi pri nas ne gre. Včasih dobim popadek kar ponoči in moram za računalnik. Tako sem prejšnji teden, mislim, da iz srede na četrtek, dobil idejo, kako bi na novo kreiral kodo za enega od naših programov, ki bodo krmilili stroj za 3D tiskanje. Prejšnja koda je bila šibka. Vidiš, brez kreativnosti ne gre, tudi pri nas ne. Danes sploh ni pomembno, kje imaš podjetje. Vse je povezano, vse je na internetu. Pa tudi, kaj vem, Kras, ah. Zrak, sprehodi po gmajnah, kolesarjenje in stara vila. Če sem iskren, sem se na daljavo zaljubil vanjo. Čakaj!« je bil povsem razvnet  in je poiskal pameten telefon v  suknjiču. Prebrskal je po slikah in našel vilo. Sklonila se je nad ekran, povečal ji je sliko. Z lasmi ga je žgečkala po roki, se čudila in si  jo sama še bolj povečala.

      »Taka!?« je vprašala.

      »Taka«

      »In cena?«

      »Poslovna skrivnost,« se je zahahljal in jo stisnil k sebi. Na nek način jo je dal v oklepaj skupnega hitenja v nov čas.

      »Taka starinska vila, pa drevesa, pa potka, ograja, ovijalke. Kaj pa vem. Okolico bi bilo treba urediti in …« je zafantazirala.

      »Kaj, in?«

      »Kdo bo vse to naredil?«

      »Kdo, kdo, podjetje, ki bo prenovilo vilo in okolico.  Misliš, da  bo tako kot pri vas, ko vse sami, ko se zgarate, da ste videti solidni. Pa ne samo vi, vsi tako delajo, no skoraj vsi. Brezumno in brezupno tekmovanje in dokazovanje, kdo ima več. Mene to ne zanima. Znam služiti denar in vem kaj hočem. In nikakor si ne bi dovolil, da bi se ti utrujala s fizičnim delom okrog hiše, če prav vem, da si tega sposobna, ne. Ko bo vse nared, bom šel tja dol. Če hočeš, bova šla,« je rekel in jo močno stisnil.

      Kar utihnila je in se prepustila njegovi sijočnosti, njegovi viziji, ki je divje udarjala v oktobrski, že malo pomrknjen dan. V mislih si je slikala tisto vilo, otroka na potki, bel voziček, senca, ropotuljica … Pa atelje, zgoraj, velika mansarda, z veliko stekleno streho in … Tip zadosti zasluži, ne bi mi bilo treba več v šolo. Če bi že, bi … Joj, kaj se mi pripravlja, joj!

      »Spet si samo tiho« jo je opomnil in se ji odtegnil, da je med njima zanihal hladnejši zrak, prepojen z vonjem pregretega odpadlega listja. In za njima je spet šumelo, ptiči so brskali po listju.

      »Ja, Blaž, trosiš mi sanje, čakaj, da se zbudim,« je mehko in stišano rekla.

      »Pa se zbudi,« je rekel in jo stresel za ramo.

 Nasmehnila se je.

      »Ponujaš mi prihodnost, ki mi daje preveč iluzij. Počakajva, da se kaj od tega res zgodi, potem pa bova načrtovala skupaj, kako in kaj. Ne misli, da si ne želim biti ob tebi, pa če prav na Ognjeni zemlji, če bo treba, ampak zame je to zelo vznemirljivo. Vila na Krasu, joj, no,« jo je sunkalo.

      »Glej, ko sem živel brez tebe, se tega ne bi lotil. Zdaj je vse drugače. V tebi vidim nekaj, kar me dopolnjuje,« je bil nenadoma zaljubljeno filozofski.

      »Blaž, Blaž,« je zašepetal na njegovo levo uho in ga vroče poljubila, pogrizljala, se stisnila obenj in čakal, da ji vrne žerjavico, s katero bosta spodnetila pradavni kres.

      »Potem si za,« jo je čez čas vprašal, ko sta bila osuta ljubezenske zveriženosti.

      »Nimam ugovora,« se je zahihetnila in se končno pokončila. Zazrla se je dol proti domači hiši, ki je že bila v senci. Nad sivo streho se je dvignil modrikast dim, kar je pomenilo, da oče že poganja centralno kurjavo, tako za preizkušnjo pred resnim mrazom, pa najbrž tudi zato, da bo imel zadosti vode za nedeljsko večerno kopanje – take običaje je pač imel, v nedeljo zjutraj na hitro pod tuš, britje in potem k maši. V nedeljo zvečer pa dolgo kopanje, celo uro. Kaj le počne v veliki kadi toliko časa, je nenadoma pomislila. Nekaj sonca je še pljuskalo po bukovem listju in redkih smrekah ob globeli. Hlad je vse bolj pritiskal, se vlažno lepil na hrbta in ju prepričeval, da je ogenj ljubezni premalo, za silo narave, ki daje in jemlje.

      »Načrtujem, da bi, če bo hiša kupljena, da bi dela začeli, takoj januarja. Na Krasu se to lahko počne, ker tam ni tako ostra zima. Še prej, seveda, če bom hišo kupil, bom šel do Igorja, sošolca z gimnazije, kar dober arhitekt se je naredil. Svoj studio ima v Zagrebu, kamor se je oženil, pa bova že stopila v stik. Kar se računalnikov tiče, se zanese name in to. Saj veš, da sem človek akcije. Ko bom enkrat sprožil, bo šlo hitro, verjemi, je bil gostobeseden.

      »Ja, Blaž, ja,« je zadihala vanj. »A greva, hladno postaja,« je še dodala in se stresla.

      »Pa ne med nama,« se je zasmejal. In prožno vstal, si popravil srajco in suknjič, zategnil pas črnih kavbojk. Pomagal ji je vstati.

      Med potjo sta se še menila o delu v šoli, o dveh deklicah, ki sta tako zelo talentirani, a jih bodo doma zatrli, pa deček v višjih razredih, ki dobro riše, predvsem risba mu gre in trdi, da bo risal stripe. Poslovila sta se. Oče ju je motril izza zavese v stari kuhinji, to je vedel. Počakal je, da je črn Audi nežno splezal na glavno cesto in so zadnje rdeče luči ugasnile za skednjem.

      Med vožnjo si je predvajal elektronsko glasbo. Poskušal je mleti dan. Juha, spet velik cinki maščobe, tega ne maram, pa kako veliki so bili. In njen oče je pripomnil, da je to ta prava župa, taka da da moč in podlago za glaž vina. Pečenka, tokrat malo suha, dobro začinjena, krompir, pečen v pečici, zelenjava, domača solata s fižolom in dobro staro vino, pa kremne domače rezime, z domačimi jajci. In Livija, kako sva se … kar med praprot in listje. Kaj pa klopi, oj … Ga je nenadoma obšlo, da se je trdno oprijel volana in je nekoliko preveč zlezel na rob neurejene bankine, da je lahko slišal presket peska izpod koles. Umiril se je in zmanjšal hitrost. Kmalu je prišel iz doline in se usmeril na avtocesto, ki je že požirala večerni promet proti Ljubljani. Malo po so mi je že bil doma. Mamo je našel na kavču, oče pa da je šel ven, na običajno pivce s prijatelji in politično konferenco, tako je to mama vedno komentirala, ko se je oče odpeljal do ne tako bližnjega bifeja, kjer se je sestajal s svojimi somišljeniki in se je vedno politično razgreval. Iz levičarja se je nenadoma spremenil v desničarja, ki je zganjal celo nekoliko šovinizma in bil nastrojen proti vsem tujcem. Skliceval se je na pravico branjenja svojega doma, svojih tal in svoje kulture. Enkrat je celo rekel: Bog nam je dal priložnost, da smo to, kar smo od nekdaj bili. Slutljive oči mame, urejene ženske v zrelih letih, so ga ujele v vprašanje:

      »Si bil pri svoji zajčici v Zajčji dolini, kaj? Poba se ženi, se mi zdi. Nič več mladeniških flirtov, kaj. In menda kupuješ hišo na Krasu. Lepo te prosim, na Krasu. Tam je samo kamenje in grmovje. Je pa že lepše v Zajčji dolini, so gozdovi, potoki, njive, kozolci, tam, tam na Krasu, kaj je tam, burja, kamen, grmovje. Joj no. Tam ne bi hotela biti niti na sliki. Oče mi je pri kosilu to omenjal, pa sem kar spustila žlico. Po pravici ti povem, ni mi všeč. Če bi kupil tod okrog kakšno hišo, to že. Še bolje pa da bi si zgradil moderno, novo, parcele se ponujajo v bližini Ljubljane. Imam kolegico na enoti za prostorsko planiranje, obvešča me, da boš vedel,« je strogostno rekla in z neko ihto prekrižala še vedno elegantni nogi, obuti v rjave copate, črno nedeljsko krilo je pa še poudarilo strogost nekdanje uradnice na upravni enoti.

      »Mama, prepusti mojo usod meni. Znam služiti denar in vem, kako in kaj hočem, ja,« je odločno rekel, odložil suknjič na obešalnik in se napoti v kopalnico, da si pripravi kopel. Razumela je, da sta se ljubila, da se bo zdaj kopal, kot vse te nedelje v teh dveh letih, od kar hodi v Zajčjo dolino.

      »Ja, ja, samo svoje mnenje dajem. Do tega pa menda še imam pravico, kaj« je siknila za njim.

      »Imaš, mama, imaš, ampak pusti mi, da se sam odraslo odločim, a,« je rekel med vrati kopalnice.

      »Saj se, za vse si se sam odločil. Sam si izbral študij, sam si naredil podjetje, sam si menjal dekleta, no, zdaj …« je zavzdihnila in pogledala v strop.

      »Zdaj je zdaj, ja. O vsem boš obveščena, brez skrbi. In če bom rabil tvojo upravniško pomoč, brez skrbi, prva si, ki mi boš pri tem asistirala, kot tolikokrat do zdaj. Grem, da se odmočim, jutri ima sestanek s partnerjem iz Londona, dol prileti, ker ge potem naprej za Prago in še naprej v Tokio. Širimo posel, mama, širimo, uspevamo, se je med vrati zabahal.

      »Potem pa je molitev pomagala,« se je mama nasmehnila s tistim redko blagim nasmehom, ki je snel uradniško strogo masko, toliko let posojeno za pisarne in za vlivanje spoštovanja strankam na upravni enoti.

      Vestno se je pregledal po kopanju. Pa je odkril klopa. Madona, je na glas rekel. Glej ga glej, pa prav proti mednožju mi leze. Kaj pa Livija, tokrat sem bil jaz spodaj, on pa … Ona je tega navajena, ve, kje jih iskati. Govorila mi je o tem. Potem jo pokličem. No, tale še ni bil prisesan. Ja, ti hudički. Oče ga je dobil, ko je bral gobe, potem pa rdeč madež pa antibiotiki in to. Ne, ne takole ne gre. Drugič bova šla v kakšen motel, ne grem se več te taborniške ljubezni. In mečkanje v avtu, ej! Saj nimam več dvajset let, ne. Narava, narava … ga je jezilo. Poiskal je povečevalno steklo, ki ga je mama uporabljala za odstranjevanje dlačic, za gledanje peg, za, kdo ve za kaj še vse. Vedel je, da je v njenem predalu v kopalnici. Dobro si je ogledal mesto, kjer je bil klop. Nič, samo mala, mala rdeča pikica. Ne bo hudega. Najbrž se je pripravljal, da bi se nekje prisesal. Ti hudiči z vodo ne gredo dol. Baje takoj spustijo nekakšno lepilo in se začasno prilepijo, dokler ne najdejo varnega skrivališča in dovolj mehke kože, kjer zavrtajo rilček in se prisesajo. Poučil sem se o tem, odkar hodim v Zajčjo dolino. Ne morem si privoščiti bolezni, zdaj res ne, ko smo globoko v poslih. Zadovoljen in razbremenjen strahu, je oblekel moder kopalni plašč in spet prišel v dnevno sobo. Mama je bila sklonjena naprej – ni si priznala, da ji očala ne služijo več dobro, da bo morala po druga. Na te je bila navajena.

      »Mama, zakaj se naprezaš. Saj ti jaz plačam okulista, samo pojdi, no,« ji je rekel.

      »Ah, daj no, samo ta nadaljevanka me je spravila v trans. Čakaj, zdaj jo bo zasnubil, čakaj … Na, pa spet ne, na,« je rekla in vrgla daljinca po razsežni usnjeni sedežni garnituri.

       »Dražijo te, kaj, ti zgodbarji in režiserji. Bo kaj papice?« je vprašal in se usedel malo naprej od nje, pograbil daljinca, da bi premaknil na športne kanale. Imel je navado, da je pogledal angleško nogometno ligo ali italijansko, kakor kdaj.

      »A zdaj bo pa mamica dobra. Moški, samo daljinec v roke in potem, a bo kaj za jest. Stari bo šele okrog desete doma in bo ista pesem. Jana, Jankica, a bo tista fina papica, pa kisle kumarice nareži. Sam bi si že znal, a sem ga razvadila, kot tebe. No, lahko ti ocvrem jajca na ocvirkih, lahko dobiš meso iz juhe, okisano z jajci pa bučno olje, lahko pa tudi pršut in sir in olive. Vidiš, pršut, da se navadiš na Kras,« je bila pikra. »In mimogrede, zakaj še nisi p’pripeljal svoje zajčice v avdienco. Zakaj se tam najavljaš na nedeljska kosila. Kaj pa nam manjka? A ne bi bilo prav, da naslednjo nedeljo povabiš njo sem, a. Spodobilo bi se, če si z njo resno zastavil.«

      »Saj sem misli že predlagati, pa …«

      »Kaj, pa, pa … Usrane si. Nisi si upal. Bojiš se starega, ker nerga, da si se spentljal z neko podeželanko. Kar naprej mi govori, kako dobro se je oženil. Marjan, z meščanko, šolano, pravnico, to je zanj nekaj, to.«

      »Daj no, ljubezen ni kupčija,« je Blaž godrnjavo rekel in končno našel pravi športni kanal.

      »A so gospod računalničar že izvolili domisliti, kaj bodo jedli. Predlagam meso iz juhe pa dve jajčki in bučno olje. Dobila sem originalnega, direkt iz Prekmurja. No, kaj?« je bila mama očitno že živčna.

      »Prav, bom,« se je vdal.

      »Upam, res upam, da bom damo kmalu spoznala. Ko se je Marjan zagnal s tisto, no s Hrvatico, jo je pripeljal že v prvih mesecih znanstva. Ja, ti pa že dve leti opletaš tam, pa nič. Ne spodobi se. Veš, ni dobro, da se z žensko samo igraš, tako za razvedrilo. Ne, tega jaz ne odobravam. Lahko me imaš za krščanarko, starokopitno, pa še kaj bi se našlo. Jaz na to gledam zadosti zrelo, in vem, kam to pripelje, v nejevoljo. Sicer pa, grem pripravit večerjo, za našega Blažeka,« je vzdihnila in se odpravila v kuhinjo.

        Madona no, te njene pridige, je Blaž jezno pomislil. Pa kaj misli, da sem še vedno dijak, šolar, kaj. Saj, ti njeni nadzori: Blaž, si menjal spodnje perilo, Blaž, kam si dal no9gavice, ko si prišel s kolesarjenja. Blaž, kam si dal brisačo. Blaž … Kako bo to z Livijo. Kakšen režim bova imela. Bo s časoma tudi takšno spraševanje? Ga je stisnilo, da je pozabil, katero tekmo sploh gleda. Biti skupaj, takole, v tisti vili, biti sama. Reden seks, pranje, kuhanje, dojenčki … Si to res želim. V kaj sem se zagnal. Zdaj ni več časa, da bi si naredil drugačno strategijo. star bom postal, to je dejstvo. In kaj bom potem? Ne, zadnji vlak gre, to vem. Že tako sva oba pozna za zarod, tudi to mi je povsem jasno. Vsi moji sodelavci, so mlajši, vsi oženjeni, vsi imajo že otroke, enega, dva, le Mirko, on še ni, pa tudi najbrž ne bo. Je tak samotnjaški tip, tak, potegnjen vase. No, za mehaniko je pa talent, to pa. Popravi vse računalnike, rešuje diske, če je treba, napelje kable, pa še programe zna za silo popraviti, će se kaj sesuje, in se, se … Joj, biti v tisti vili na Krasu. Livija, Livija …

      »Blaž, pridi,« mu je mama zaklicala.

      Pričakala ga je bela porcelanasta skleda, notri pa lepo narezano meso iz juhe, ohlajeno, pa dve jajci, kolobarji čebule in temno bučno olje. V košarici je bil narezan kruh, kozarec mineralne vode ga je tudi čakal, ker se ni spodobilo, da bi doma pil … Če že, potem je spil kozarec vina ob kosilu, kadar so kosili skupaj, navadno ob sobotah, ampak poredkoma, ker je tudi ob sobotah delal. Mama se je usedla na drugi konec družinske mize, si podprla s pestjo brado in ga gledala, kako z užitkom je. Ostanek je pomazal s kruhom, spil mineralno vodo, malo se mu je spahnilo.

      »Tole je pa bilo,« je pokimaval.

      »A tvoja, kako že, ja čakaj, Livija, ne, ta tvoja zna kuhati? Ali bodo samo pice pa tako. Pri Marjanu je tako, da jesta več ali manj zunaj, časa ni, pa tudi, tista dama ni ravno gospodinjski tip. Meščansko razvajena, tako bom rekla. Predstavljam pa si, da te kmečke vendar nekaj znajo. Mene so mati učili, brez skrbi, če prav smo bili od nekdaj meščani. No, kako je s tem, že kaj veš?« je silila vanj s tistim žarečim radovednim obrazom.

      »Zna, seveda zna. Vsako nedeljo pomaga pri kosilu, tudi sama skuha kaj, naredi pečenko, zrezke v gobovi omaki, pa slaščice, te ji gredo dobro od rok,« je Blaž razžarjeno ponosen.

      »O, potem te bo pa poredila. Kar poglej se, kakšen asket si, poglej. Komaj da imaš tam, bi rekla, sedemdeset kilogramov, nič več, pa tak preklast si. Ja kaj ne, samo sediš in gledaš ekrane, ješ pa, bog se usmili, med tednom, komaj kaj, pa sendvič, pa kos pice, pa tako svinjarijo. Saj skuham, pa nimaš časa, kaj. Dečko, star si zadosti, da začneš resno paziti na zdravje, ja,« je ostro rekla in se nagnila nazaj, da se je umaknila obroču luči nad mizo.

      »Mama, brez skrbi. Jem zdravo, če to misliš, samo piščančjo salamo, nič mastnega, sicer pa veliko oreškov, suho sadje, ,med, večerjam vedno doma, tvoje  mineštre, golaž, špageti, take reči. Tečem, kolesarim, plavam, pozimi smučam, deskam na morju. Ja, kaj še hočeš. Obveščen sem o vsem, na dve leti grem na konkreten samoplačniški pregled. Letos sem bil, vse je dobro, holesterola ni, sladkor je bil malenkost povišan, najbrž stres in to, žolčnika pa nimam več, saj veš, pred petimi leti sem bil na operaciji, in je zdaj kar dobro. Samo režim prehrane sem spremenil, pa je. In tam na krasu, tam bo idealno za kolesarjenje tudi pozimi,« je  veselo rekel.

      »Na Krasu, ja, na Krasu,« je mama zavzdihnila. »Kdaj si rekel, da greš na ogled?«

      »V petek, mama, v petek okrog desetih se dobiva z lastnico, ki bo sama vodila ogled, brez prisotnosti predstavnice agencije. Niti ključev jim ni zaupala, niti tega ne,« je Blaž pojasnil.

      »Čudna praksa. Kolikor vem, imajo na agencijah pooblaščence, ki skrbijo za to, da strankam razkazujejo stanovanja, hiše, in imajo ključe. Ta pa … Samo da ni v vili kakšna skrivnost, kaj« se je mama nasmehnila in se spet upognila v svetlobo.

      »Mama, preveč lahkih kriminalk bereš, pa razmišljaš v tem stilu. Daj no,« jo je Blaž okrcnil.

      »Ja no, svoj pomislek sem podala, samo to. Očitno je dama zelo navezana na vilo. Kje pa zdaj živi. In zakaj jo sploh prodaja,« se je mamam začela na glas spraševati.

      »Ne vem, menda je vdova in živi pri sestri v Trstu, sicer še vodi moževo prevozniško podjetje. Toliko vem, več pa ne, pa niti ni potrebno, da bi kaj več vedel, ker kupujem vilo, ne njenega življenja, ja,« je bil Blaž tokrat kar malo zajedljiv.

      »Ah, vdova, no … Bogata zagotovo, prevoznik, taki, taki, so znali državo okrog prinesti in si nabrati kapital, uh,« je mama zavzdihnila. »In tudi tega ne veš, zakaj je vdova? Ga je kap, rak, infarkt, nesreča, nič ne veš, kaj?« je mama vztrajala.

        »Nič, mama, nič ne vem. Gospa je odgovorila na moj mejl, to je vse. Kot rečeno, dobiva se v Sežani, potem pa greva v vilo. Pravni posel bo seveda vodila agencija, pa notar, se razume. Ni mi to tuje, saj smo v podjetju kupili že dve stanovanji, ker nikoli ne veš, kako se kapitalu lahko zniža vrednost, nepremičnine so bile vedno dobra naložba,« je z nekim jasnim ponosom rekel in vzel zobotrebec, ker se mu je nekaj nitk mesa zataknilo med zobe.

      »To pa res, to ti pa dam prav. Kar poglej obrestne mere in to. Finance so me zanimale, bolj kot predpisi, ja no, tam sem pač končala. Ti, pa boš sodelavce pripravi do tega, da bodo hodili v Sežano na posvetovanja?« je bila še kar v napetem zasliševanju.

       »Mama, danes to sploh ni več vprašanje. Greš, kamor moraš. Vsi so iz Ljubljane, ena je Primorka, no, eden je iz Novega mesta, pa bo že potegnil po avtocesti, ni problema. Za enkrat se o tem še ne pogovarjamo, nič jim še nisem namignil. Sedež podjetja smo že dvakrat menjali, to ni nič nenavadnega, prav nič. Moderna dinamična doba, mamam, se je Blaž  zasmejal.

      »Moderna dinamična doba, praviš. Moderno dinamično umiranje, bi rekla,« je bila mamam zafrkljiva.

      »Pa je kljub vsemu daljša življenjska doba,« se je Blaž branil.

      »No, nekaj že, a se mi le zdi, da se prehitro živi. In pa otrok ni, ni jih. Kar poglej našo sosesko, sami starejši pari so ostali, vse se je odselilo. Ko si ti hodil v šolo, je tu vozil šolski avtobus, zdaj ga ni več, v tem predmestnem delu. Saj smo skoraj na vasi, pa smo še vedno del mesta, tako to je. Tukaj mimo je vozil, se spomniš. Tekala sem za tabo, kadar si pozabil kakšno reč in sem te ulovila na postajališču. Moja služba se je vedno začenjala ob osmih, no, seveda sem šla dostikrat prej, še posebej kadar so bile uradne ure. Ti pa si bil tak pozabljivec, vrečka z barvicami, pa za tehnični pouk projekt, pa … Oh, kolikokrat sem bila jezna in sem tekla na avtobusno postajališče, ki ga zdaj ni več. Proga primestnega avtobusa je speljana bolj severno, kjer so nove hiše, razširil se je naš predel, razširil, petdeset novih hiš. In s tem je soseska zaključena. Tak je bil prostorski načrt, nimaš kaj,« je zadihano dokončala mama.

      »Ja, res, kar naprej sem kaj pozabljal. Marjan pa ne, on ne. On je pa imel druge hibe, matematične naloge mu je oče reševal, šele v višjih razredih je postal dojemljiv za matematiko, zato je izbral najprej srednjo strojno, potem pa promet. Ladje, ladje so ga obsedale, to vem. In dostikrat sem se vprašal, od kod mu to. Oče je iz Gorenjske, ti si bila ljubljanska meščanka od nekdaj, Dedek, mogoče dedek, ki je trgoval z lesom in je bil dostikrat v Reki, mogoče je bilo to v Marjanu,« je Blaž na glas razmišljal.

    »Ja, njega je morje res obsedalo, pa ladje. Kar naprej sem ga lovila po pomolu, ker je noro tekal, kadar se je ladja bližala pristanišču in trobila. In kako je šele užival, ko smo šli z ladjo v Split. Se spomniš tega Blaž?« se je mama razgrevala, da bi mu odtegnila večer. Zdelo ji je, da je zanemarjena, odrinjena, da se nihče več noče pogovarjati z njo, šele prvo leto je bila upokojena, pa ni bila še navajena praznine, ki je plala okrog nje.

    »Tista  vožnja, u, kje je že to. Se spomnim ja. Cukala sva se za mornarsko kapo, tega se spomnim. Pa je oče hitro rešil dilemo, vrgel jo je v morje, pa je bilo prepira konec. Kar naprej je imel take salomonske rešitve, kadar sva se kregala. No, v Splitu je potem kupil vsakemu svojo, tega se še kako spomnim. A veš da jo še imam v sobi, ja« je Blaž umirjeno rekel in sunkoma odmaknil glavo, ker si je z zobotrebcem ranil tkivo ob zobu.  Začutil je drobno solzo krvi, posesal jo je in pogoltnil. Prosil je mamo za šilce domačega, da si spere usta.

      »Domačega, iz Gorenjske, očetovega, tistega,« se je mami smehljalo, ker je vedela, da ima rad prav tistega, tisti starani sadjevec, takole, zvečer, včasih. Najbrž ni vedela za razlog, za drobno ranico od zobotrebca. Pohitela je k omari, poiskala kozarčka, sebi je nalila le za prst, njemu pa do vrha. Nazdravila sta in pri tem je mamam rekla:

       »Na Kras, na novo hišo. Bog te blagoslovi,« je še dodala in na hitro spila. Sicer je zelo poredkoma pila alkohol, tudi cigarete je opustila, pa tudi prej ni bila ravno huda kadilka; le ob odmorih ob kavi, najbrž zaradi drže, poziranja, zaradi splošne razvade med kolegicami v pisarnah, zaradi druženja v kadilnici … Zdaj ima trenirko, pohodne palice, kolo, dvakrat na teden plavanje … In seveda cerkev, molitvena skupina, izleti, ki jih vodi mlad župnik. Blaž je trkljal žganje po ustih in se kremžil, ker ga je na območju ranice hudo zapeklo, ampak je prav to hotel.

      »No, zdaj bo prebava ta prava,« se je Blaž nasmehnil.

      »Bo, bo. Moraš paziti, na kmetih radi pretiravajo z mastnimi jedmi, vse belijo, vse. Pa klobase, pa jajca, pa, še celo kruh z ocvirki, ja. No, saj si izobražen in veš, kaj ti paše. Jaz grem zdaj v svojo sobo. Brala bom. Zdaj sem v eni kriminalki, ti ne veš, kako je napeto. V stari vili so našli truplo, dolgo pogrešane ženske, morilca pa še iščejo. Ja, napeto je, napeto. No, kar glej te svoje nore dedce, ki se tepejo za žogo, kar daj. Očeta pred deseto ne bo, pa sem prepričana, da ga bo imel spet pod kapo. Take so zdaj najine nedelje. Ne more brez tistega političnega foruma, ne more.  Kar obseda ga, kar. Ja no, naj ima svoja zanimanja, kaj pa če samo doma čepeti, a ne. No, lahko noč Blaž,« je mama rekla in pograbila steklenico in kozarčka. Pa če bi še enega, je Blaž slinasto pomislil. Ne, ne, rabim trezno in spočito glavo. Jutri pride gospod Sullivan. Prinese poslovno poročilo, načrte. Mučen dan bova imela. Podjetje kar prehitro rase. Težko bomo vse obvladovali. Najeti bom moral računovodski servis, obseg je prevelik … Do kod bo to šlo, do kod? Če bom šel na Kras, si bom zakoličil, do kod. Saj ni samo posel, treba bo tudi živeti. Za zdaj je kapital že zadosti. Če bi danes prenehal in prodal podjetje, bi imel zadosti do … Kako neumno razmišljam. Delo je izziv, delo te izpolni, seveda, če v njem uživaš. Sploh ne morem misliti, da bi delal za koga drugega. In ta Sullivan ima načrte, da bi povezal še nekaj manjših partnerjev, da bi naredili večjo firmo, da bi … Ne, ne, še ta projekt, potem bom pa videl. Najina pogodba se izteče poleti, julija, potem pa n vem, če bom še sodeloval z njimi, ne vem. Prednosti so, pri plasmajih, to že, a po drugi strani vem, da hoče, da bi me s časom kupil in bi mi delali samo zanj, za njegovo razširjeno podjetje. Kdo ve, s kom vse se dogovarja in v kaj bi nas silil. Osebnostno se mi zdi zadržan in pretkan. Nikoli ne govori o svojem zasebnem življenju, niti tega ne vem, če je oženjen, niti tega. Vem le to, da je že zgodaj razvijal aplikacije in jih prodajal, potem je z nekom ustanovil manjše podjetje, ki je hitro zašlo v težave, ker nista odplačala kredita, in sta najela predrage prostore, prvi stečaj. Zdaj dela sam, razvija aplikacije, na črno pa je zaposlil dva Indijca, ki zanj delata programerske storitve – plačna sta samo na projekt. In s takim sem se zapletel. Dobro, če nam najde prodajne možnosti tudi v Aziji, potem ok, je Blaž mrzlično razmišljal.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice