Vila ruj 7

      Oskubljena strasti sta stala ob vodi in gledala pozno popoldansko svetlobo, ki je v črnikasti vodi dobila povsem drugačen, močnejši odtenek. Čutil je njeno mehko, vročo dlan v svoji in se čudil, kako je barva njenega krila v vodi bolj intenzivna, njegova črnina pa še bolj črna. Nemela sta v ugašajoči svetlobi, ki je mrmrala med bukovjem; tu in tam je bilo slišati šum padajočega listja in nekje je počila vejica.

      »Naslednji vikend greva na kras, da ti pokažem vilo, samo od zunaj se razume. Ja,« je v tišino zbodel Blaž.

      »O ja, bom šla. Pa fotoaparat bom vzela. Hočem posneti ta znameniti ruj. Kolegica, ki je študirala z mano, je bila iz Pliskovice, pa me je navduševala. Pa nisem našla časa, da bi enkrat šla z njo. Ona je vse posnela s telefonom, jaz pa raje z mojim dobrim Canonom in gor dam star očetov objektiv, nemški, lepo reproducira barve. Ja, moram priznati, da me tudi fotografija čedalje bolj jaha, sploh zdaj, ko sem naštudirala, kako se lahko uporablja stare objektive na teh novih digitalcih. Saj si videl moja tihožitja, ne?« Je rekla in ga cuknila.

      »Misliš tista na FB profilu? Kul so, res. Sem kar blendal, res. Kolega, ki je tudi fotograf, pravi, da s temi novim objektivi, no vsaj tistimi, ki so srednji cenovni razred, ne moreš doseči take gostote barv in ostrine, dražji in fiksni že mogoče, zumarji, da pa ne dajo take kvalitete. Ne vem, fotografiram samo s telefonom, saj veš. Meni je fotka zgolj zabelžba in to je to. Ti si likovnica, ti to obvladaš, barve, kompozicija, globina, zlati rez, kaj jaz vem kaj še. Potem velja. A prideš do Ljubljane v Petek popoldan, pa bi prespala pri nas, zjutraj, že zgodaj, pa bi šla lovit ruj na Kras,« je bil zdaj Blaž že ves razgret – mošt mu je dal pogum, da je skoval v sebi ta načrt.

      »K vam domov, kar tako. Še nikoli nisi tega predlagal v dveh letih, zdaj pa …« je zardeno nervozila.

      »Daj no, saj sva ja krepko odrasla, daj. Čas je, da te predstavim mojim, ne. In ja, zdaj kupujem hišo za naju, mislim resno s teboj Livija, razumeš.?« jo je bodril.

      »Ne vem no, čez noč, pri vas, ne vem … Saj veš, nisem ravno junaška …« se je odmikala in hkrati zažarevala v tisto silno svetlobo želenega zbližanja.

      »Ne bodi otročja, no. Nisva najstnika. Odločno bova stopila na svojo pot in skupaj gradila bodočnost. Glej, štirideset let mi je že, kaj naj. Denar ni več problem, zaloge so solidne, tudi če jutri zaprem podjetje, mislim, ga prodam. Delal bom to, kar me vleče, programi, izboljšave. Ne bom rinil v ne vem kakšno širitev poslov, to ne. Rad imam življenje, ne pa samo denar. Toliko me menda že poznaš. Rad bi bil s teboj v tisti vili, imel družinico in to bo to. Zdaj pa te je strah, česa, draga Livija, česa. Moji niso zmaji. Mama kar naprej sprašuje, kdaj te bo imela čast spoznati. Oče, on, saj veš, on je v svojem svetu upokojenega inženirja, zagretega za politična vprašanja. Ampak mama ima posluh za estetiko, veliko bere, obožuje slovenske, no tudi tuje slikarje, glasbo posluša. Mislim, da imam kreativnost po njej. Saj ko je hodila v gimnazijo, je naredila nekaj dobrih akvarelov, dva visita na hodniku, Ljubljansko tromostovje in vrbe ob Ljubljanici. Boš videla, da je bila kar talent, potem pa ti gre za zapeto uradnico na upravno enoto. Ima pa v sebi pisarniško strogost, to pa. Kako, sva potem zmenjena. Če nočeš priti z avtobusom, te pa pridem iskat?«

      »Joj, no!?« se še kar ni predala.

      »Daj no, miši … Saj je tako preprosto, svojo sobo imam, tebi bi postlali v bratovi postelji. Saj veš, on živi v Kopru, družino ima. Ma, to sem ti že vse povedal, vse veš o naši familiji, zdaj pa ta strah. Priznam, moje oklevanje je krivo, da te še nisem pripeljal domov. Mogoče si samo tako romantično mislila, da hodim k tebi, kar tako, zadostitev moškega in to. Ne, ne, draga Livija. Saj veš, da je med nama nekaj več, oba to čutiva. Preprosto, vzameš potovalko, se sproščeno oblečeš, vzameš fotoaparat, dva najljubša objektiva, rezervno baterijo, rezervno kartico in greva loviti ruj. A veš, kako bom poimenoval vilo, a veš?«

      »Blaž, pa misliš, da … Kolikor vem, je tvoja mama zelo pobožna. Vilo, ime …« je jecnila.

      »Daj no, mama je pobožna zdaj, prej ni imela časa. Zdaj pa res hodi k maši in je naročena na verske revije, posluša rdijo ognjišče in take reči. Vili bo pa ime Lavanda, tako ji je že zdaj. Če bi se ti strinjala, jo lahko preimenujeva vila Ruj, a?«

        »Meni je tudi Lavanda všeč, mi je,« je prikimala. Ampak take že obstajajo, vem. Pa jo bova krstila za vila Ruj, a?« se je le nasmehnila in se stisnila obenj, morda tudi zato, ker je izpod gozda potegnila hladna sapa, vonljiva po suhem listju in po tisti prijetni gozdni vlagi, polni posebnega vonja, vonja stalnega prerajanja.

      »Lavandica moja,« ji je šepnil nad lase, dišeče po iskrenju ljubezni, po tolažbi.

      »A greva, mračno ratuje. Škrati bodo prišli,« se je nasmehnila.

      »Škrati,« se je zasmejal. »A ti pomagam pospravit?« se ji je ponudil. Tiho je prikimala, prijela škatlo z barvami in vazo s čopiči, ki jih je nesla do vode, da jih oper, vsaj za silo. Ko je bilo vse v njenem avtu, je rekla: »Bom šla jaz naprej, ti pa počasi za mano, da te ne bi lovila.« Prikimal je. Spotoma je premišljal, kako to, da nisem še prespal pri njih, saj ima, vsaj tako mi je rekla, v svoji sobi kar zakonsko posteljo … Nisem še bil v zgornjih prostorih, samo v kuhinji, ki je hkrati kot dnevna, velik prostor, po kmečko pač, in v kotu še vedno imajo peč, v drugem pa križanega. Zakaj peč, če imajo centralno kurjavo? No, če bi ji predlagal … Ne, ne, njeni so zares verni, pred poroko, ne … Dobro v hotelu sva bila nekajkrat, skupni izleti, morje, potem pa butasta korana in omejitve, zdaj, zdaj je to drugače … Dve koronski leti sva skupaj. In tiste dni, ko nisem smel v drugo občino, kaj dni, cele mesece. Joj, ne vem več natančno, koliko časa je to trajalo, ampak je bilo odbito do amena. Cele večere sva visela na skajpu. Potem sem šel dvakrat na šverc, testiranje, maske, pa bi se poljubila, pa se ne bi … In šola na daljavo, materiali, program ji je nagajal, računalnik ni vlekel zahtevnih grafičnih predlog, bog se usmili. Njen oče se je nekako že sprijaznil, dajo oddaja, mama pa … Seveda, kdo ji bo pomagal pospravljati veliko hišo, kdo bo pomagal pri nedeljskem kosilu. Razumem jo, razumem. Livija na trasi … Livija med sivko … Livija pozimi na podstrešju, kjer bi se dalo urediti atelje … Livija, gola v veliki kopalni kadi, o … Livija na gmajnah … Livija ob kaminu in jaz na koži, šampanjec, najino prvo novoletno praznovanje, potem pa nekam ven na večerjo, v Lipico … In Lipica, konji … Takole razmišljen je pripeljal na privoz do hiše. Povabljen bom na večerjo in potem … Ja, ja, v Ljubljano bom moral.

        Po večerji, v gostem mraku, malo zrahljanem z obcestno svetilko, ki je svetila na križišču, sta stala blizu senika v trpki tišini.

      »Kako potem, sva zmenjena za petek. Danes je sobota, jutri me ne bo, ker moram nadoknaditi ene stvari za firmo. Ta tedne je bilo bolj tako, pa še cel petek sem zabušaval, ker sem, saj veš, šel na ogled vile. Nujno moram ene stvari spraviti skupaj, da bomo v ponedeljek zaštartali na polno. Tak je ta foh. Še malo, potem bom nekaj stvari preložil na sodelavce in si vzel več časa za naju, obljubim. Livija, sva zmenjena?« je šepnil proti njenem vratu in jo objel.

      »Sva, ok, sva,« je dihala na njegovo ramo.

      Prva svetloba ju je pričakala že na kraških planjavah. Namenjena sta bila najprej na zahodni del, tja proti Vojščici, kjer naj bi fotografirala ruj. Ustavljala sta se in dihala v svežino kraškega jutra, opranega z blago sapo, ki je vlekla čez kamnite zidce in rahlo nihala uborno grmovje; borovci so bili stanovitno umirjeni in so stražili svetlobo, ki je iz vzhoda bronasto rasla. Livija je tekla med travami, poklekala in fotografirala. Blaž pa je nekoliko zmrzlinast stal na robu in premišljal, kakšen vtis bo nanjo naredila vila. Že kar malo naveličan je spremljal te njene vzklike: I glej, ustavi, ustavi … Kolikokrat je moral ustaviti, da je tekla ven, šla čez zidec in posnela nekaj fotografij. Okrog desete sta le prišla v Sežano. Najprej sta šla na tortico in kavo, potem pa je nestrpnost rasla. Blaž je že dobro poznal pot do vile. Avto je pustil na peščenem dovozu, ob stebričih, ki sta nekdaj zagotovo nosila železna vrata, saj so se videli zarjaveli tečaji, levo in desno se je vlekel zidan kamniti zid, ki je lepo zakrožil park. Livija je stopila iz avta, si popravila fotoaparat, zamenjala objektiv; nataknila je širokokotnega, da bi vilo kar se da na široko posnela iz vseh možnih kotov.

      »A to je to. U, je velika reč, pa park, glej. Ta drevesa in tam na desni, na severu, glej šopek ruja, tam v kotu, pa belo kamenje zloženo v zid, kar tako,« je bila navdušena.

      »Ja, tistemu rečejo suha gradnja. Baje je to neka tradicija na Krasu. Igor bi več vedel, Marjan tudi, ampak Igor je arhitekt, on bi vedel.«

      »A nisi omenjal, da bo prišel Marjan pogledat, pa da bo svetoval?« ga je vprašala.

      »Ja, ja, sem rekel, Marjan, on ima včasih genialne ideje, res. Vsaj kar se tiče notranje oprem, to. Ima smisle za to, pa tudi sam kaj naredi, police, knjižne regale, opaže, take reči. Igor je pa ekspert za renoviranje starih hiš. Nese mu v Zagrebu, nese. To vse še pride. Kar razglej se, slikaj,« je rekel in se premaknil ob zidu, da je videl vilo z drugega kota. Livija pa se je predala fotografiranju. Šla je tudi na severno stran in se razgledoval proti skladišču. Potem je šla do kota, kjer je bil ruj in še dva grma. Tam je dolgo stala. Kar nenadoma je začutila čudno energijo, neko trzavico, neko mrzlino. Stopila je čisto do grma in videla, da je tu kamenje bolj belo kot drugje, drugačno in kar nametano v malomaren zid, ki se je v sredini nekoliko usločil. Hitro se je odmaknila, da bi pregnala neko nerazložljivo nelagodje. Vse je poslikala in se spet za trenutek zagnala proti grmovju. Nekaj jo je ustavilo. Blaž je bil ta čas na drugem koncu, pri skladiščih. Tam mimo je šel sosed, ostareli kmet, malo pogrbljen, v starem suknjiču, s postrani poveznjeno črno kapo in v težkih čevljih. Pri skladiščih se je ustavil in voščil dober dan. Blaž mu je odgovoril.

      »Ste vi tisti, ki boste kupil to vilo?« je domačin vprašal.

      »Ja, jaz jo nameravam kupiti,« je Blaž rekel in se živčno prestopil. Ozrl se je čez ramo, ker je slutil Livijo, ki je prihajala proti njima.

      »Aha, vi, aha,« je domačin prikimal. »Vesta, jaz skrbim za gozdič tam, pa za ta travnik, vsako leto pokosim, pa park tudi. Da je čisto. No, gospa W. K. vam bo že razložila, kako in kaj. Vi pa se boste odločili, kako bomo naprej. Jaz bom lahko še skrbel za te stvari, če ne pa moj sin. Imamo še malo kmetije, malo vina, in ovce. Ma, gre vse v maloro, vse. Saj se ne splača, ma kaj češ, veselje,« je možakar rekel in prostodušno razprl roki.

      »Zagotovo se bomo o vsem dogovorili. In pri meni ne bo delo zastonj ne, brez skrbi. No, seveda, če bo vila zares prodana,« je Blaž nekoliko posumil.

    »Ja, je hudič, je hudič. Gospa noče vsakemu prodati, kupcev je že bilo nekaj, nobeden na ogledu. Vi ste prvi, ki je bajto videl od znotraj. Firbcat so hodili ja, ma, alora, samo gospa ve, komu jo je prodala, mislim jo bo, no. Je pa čudno veste, to, da je pokojni kar šel, ja. Po moje so ga spravili, se ne ve kdo, ve se pa najbrž zakaj. Je hodil v igralnice, je imel druge ženske, ja, veseljak je bil. Zame fajn človek, pošten, vse je plačal, kar sem naredil, vse. No, kako je revež končal se ne ve in se ne bo. Vila pa, saj vidita, če se ne bo kdo vselil, jo bo začel hudič jemati. Tako to je. In moj oče se je spominjal prvega gospodarja, o, ja.  Josip, po slovensko, ma je bil bogat, ja, dol iz Trsta. Tam je imel dva lipicanca, zdaj so skladišča, pa dobre avtomobile, že takrat, ja. In ni kompliciral glede gozda in travnika, ne. Ja no, po vojni, se pa ve, vse je naše, tako je to bilo. No, jaz vam želim vse dobro. Vi ste iz Ljubljane ne?« je možakar vprašal.

      »Ja.«

      »No, jaz sem Slavko,« reče možakar in iztegne raskavo roko. Rokoval sta se moško in trdo. »Zdaj grem pogledat na gmajno, kako se lovijo ovce, petdeset jih imamo. Saj se bomo še videli, brez skrbi. Vsak dan grem tod mimo in vržem uč na hišo, na okolico. V parku sem pobral polomljene veje, dve sem odžagal. Je hudič, park je zaščiten in se sme narediti samo tisto, kar odredi en človek, ki je študiran za te reči. Ja nimaš kaj, komanda je komanda. No pa lep dan vama želim. Kako je pa gospodični ali gospej ime?« je še vprašal.

      »Livija, iz Dolenjske prihajam,« mu je z nasmeškom rekla.

      »Dolenjka. No, no, tam pri vas je pa cviček, kaj?« se je možakar nasmehnil.

      »Je, je, doma ga imamo,« se je Livija dobrikala.

      »Pri nas nažigamo teran in malvazijo. Tako to je. Pa sem ga enkrat pil, tam, no, kako že, ja, blizu Gadove peči, ja. Oštja, ni bil slab, ne, ma moraš zraven hitro vzet suho klobaso in pol hlebca kruha, ja,« se je možakar zasmejal. »No, srečno, se vidimo,« je še rekel, si popravil kapo in živahno stopil.

      »Zakaj pa tako skrivnostno govorijo o tem izginotju. Mislim, da je kar izginil, to ne vem, res,« je Livija spet dreznila v mrkega Blaža, ki je kar stal tam in gledal senco dreves, vrženo, čez skladišča.

      »No, s tem sem jaz opravil. Ne briga me. Če pa ti verjameš v nekakšne duhove, ki bi se sprehajali po vili, kakor je to v angleških romanih, kaj vem … Mama je brala take reči, pa mi je to servirala, zdaj pa še ti. Zakaj, zakaj, kako, ja ne vem, ljubica, ne vem. Saj veš, domačini imajo svoje teorije, uradna stran svoje, sodišče je svoje reklo, gospa je dedinja in finita, ja,« je skoraj jezno rekel Blaž.

      »Duhovi, daj no. Ne pokvari lepega dne. Navdušena sem, res. Niti v sanjah si ne bi mogla pričarati take vile, res ne. Preveč dobrega se mi dogaja, da bi zmogla vse premleti. Boš videl, kakšne atraktivne posnetke sem naredila, boš videl. Ja, velika reč. Udobna. Sploh si ne morem zamisliti, da bi bila zares najina, da bi …« je zamolknila.

      »Bova, Livija bova. Verjemi, ko sem jo prvič videl v živo, sem se zaljubil v ta prostor, res. In takoj sem te videl na terasi. To sem ti že povedal. In ne bodi preveč sentimentalna. Vila bo najina nova realnost. Vse bo za oba novo. Led sva prebila, noč pri nas si zmogla, mama je navdušena nad teboj, oče pa te je gledal s tistim tihim odobravanjem, poznam ga, poznam. Malo reče, več pove z očmi, z miganji brk, za napenjanjem lic v jabkice, tako mu reče mama, kadar je s čim zadovoljen. Veš, kolikokrat sem to slišal: Dore a bodo jabkice, daj no. In bile so, bile. Najina bodočnost se začenja Livija. No, če si vse poslikala, bi se pa zdaj počasi premaknila v kakšno dobro gostilno, a. Takole, recimo, zrezek po kraško s polento na žaru, malo zelenjavne priloge, domači štruklji, in teran, obvezno. Si pofotkala?«

      »Ja sem, sem. Glede tvojih, oprosti, navaditi se bomo morali. En večer in prigrizek, vino, običajen klepet, vse to je premalo, da bi se zares spoznali. Moj prvi vtis je, če že hočeš, da je tvoja mama ljubeča, nežna duša, ki ni razvila vseh svojih talentov, oče pa je tak dobrodušnež, ki skuša to z avtoriteto prikriti, ampak, ko sva se ujela z očmi – precej podobne ima kot ti, to imaš po njem, sva si vse povedala, to drži. Zaznavam odklonilne poglede; to se naučiš od otrok, ti nikoli ne lažejo, in starejši tudi ne, postanejo iskreni. Malo govori, to je res, mama pa se kontrolira. Prepričana sem, da se bo že sprostila, ko bo čas za to. Najbolj sem se bala, da bo začela s vprašanji o birmi in to. Tako bi začela naša mama, ki je, bom odkrita, malo obsedena z verskimi vprašanji. Veš, to je prinesla v zakon. Njeni so bili hudo verni, oče no, si videl, on je pa zelo življenjski in praktičen. Zaveda se tradicije, globje se pa ne spušča. Ja, najina bodočnost, tu,« se je nasmehnila in se zrinila obenj. S poljubom mu je odvzela odgovor. Ko sta se razklenila, je pa le rekel:

      »Začniva prihodnost z dobrim kosilom. Vem, kam te bom peljal. Po zaslugi že omenjenega sodelavca, vem za dobre gostilne. A greva.?«

      »No, prav, sem za,« je rekla in si popravila fotografsko torbo.

      Med vožnjo mu je razlagala, kako navdušeno je sprejela vso okolico, park, travnik, gozd, vila … In odkrit domačin. Potem pa je začela z nekimi sanjami.

     »Ti, med torkom in sredo, točno vem, se mi je pa sanjalo o neki vili in o …«

      »Pa ne mi spet o nekih mrtvecih no, ki hodijo po preprogi …«

      »Ne, ne takih sanj nisem jaz imela,« se je branila.

      »Ne ti. Ne. A ja, mama mi je razlagala neko grozljivko, ja. Ona to bere, vile, trupla, ah no. No, kaj si sanjala?« je postajal ljubezniv.

      »Takole, najprej, da sem hodila po neki res kamniti pokrajini, podobni, kaj vem, grški, recimo, no. Kras je drugačen. No, in potem grem mimo nekega jezerca, tam se je pasla krava. Potem se je krava spremenila v majhnega belega slončka, ne vem, zakaj belega. Pa je bil tako simpatičen in z menoj se je igral. In od tam sem šla naprej do nekega zidu, za katerem so cvetele ogromne rumene rože, ampak res ogromne. In iz zidu, pazi zdaj to, so ven štrlele roke moškega, polne prstanov in z zlato zapestno uro, ki je kazala nekaj čez poldan. Veš kako me je to prestrašilo, vsa mokra sem bila. In tiste roke, tako kosmate in s tolikimi prstani, na enem je bil celo zelen smaragd. Kako podrobno sem sanjala in kako sem si vse zapomnila. Nisem znala povezati teh simbolov: krava, bel slon, moške roke, prstani … Groza res, kar izmed kamnov. roki, bog, o bog,« je zavzdihnila.

      »Moške roke, prstani,« je zamišljeno rekel Blaž. »Kaj pa, če to pomeni poroko, a?«

      »Poroko, ah,« je zavzdihnila in obrnila glavo v pokrajino.

      »No, kaj ta ah. Se ne bi poročila z mano?« je postajal dvomljiv.

      »To sva že dorekla Boštjan. Bi, bi, veš, da bi, ampak res morava najprej na svoje. Saj veš, ti ne bi živel pri nas, jaz ne bi prišla v Ljubljano, niti v najeto ali kupljeno stanovanje. No to mogoče še, no.  In ne mi zdaj s frazami, da ljubezen zmore vse in take reči. Poročila se bova, ko boš imel ključ od vile. Mislim, da bo tako pravično. Stara sem zadosti, da lahko rečem nekaj, kar mi ni v škodo, če razumeš,« je postajal hladno odločna.

      »Lubika, ne bova se lovila na besede. Predstavil sem ti dejstva. Kupil bom to vilo, ne kot vabo za poroko, sploh ne, če si to tako vzela. Poroke ti res še nisem omenjal. Naključje je hotelo, da sem se zagnal v to vilo in da sem začel spoznavati, da si mi zares usojena. Na tvoji strani so silovita čustva, čutim jih, znaš jih pokazati, ampak ne me begat z dvomi. Glej, če ti življenje v vili ne bo ustrezalo, lahko še vedno kupim dvosobno stanovanje v Ljubljani na račun podjetja, pa boš lahko izbirala. Ampak dolgoročno gledano je to noro, kaj« je hitel razlagati in hkrati preverjal smer vožnje na GSM prikazovalniku.

      »Nisem tako mislila. Pač navajam samo svoja občutja. Zame je bilo to tako hitro, saj veš. Prej nič, samo sprehodi, ljubljenje v naravi, hotelu, avtu, zdaj pa hop, princ kupi vilo in gremo pred oltar. Ja, res, vse je tako zelo hitro. Boštjan, verjemi, ne prodajam srca za vilo, ne,« je skoraj jokaje rekla.

      »No, no ekonomija čustev,« se je nasmehnil in spretno zapeljal na parkirišče pred znano gostilno. »Tu sva,« je rekel.

      »Boštjan, verjamem vate!« je rekla se mu zagrizla v vrat, naslonila nanj svojo težo zrele ljubezni, izgrebeno iz nemirnega srca, ki je hotelo biti metulj nad dišavami krasa.