Vila ruj 2

Nogometa skorajda ni videl. Živčno je predeval daljinca. Naveličan teh pregledovanj, je ugasnil televizor in šel v svojo sobo. Dolgo si je ogledoval slike na steni, košarkarji, rok zvezde, računalniški programi na plakatih, reklame za nove računalnike in na mizi ob omari, prvi računalnik, star petindvajset let – ohranil ga je zaradi nostalgije. In tista mornarska kapa, že malo posivela, prašna, poveznjena na star železen globus, ki ga je od nekod prinesel Marjan. Pa dve medalji, regijsko tekmovanje v teku na smučeh, potem pa napad žolča in konec treningov … Šport, je zavzdihnil. Polenil sem se, samo še biznis … O, Livija je klicala. Saj res, obljubil sem ji, da se ji javim, ko pridem domov, pa … No, treba se bo disciplinirati, si je rekel in jo poklical.

      No, malo jeze je pokazala. A zna ta ženska sploh biti jezna. Kaj pa vem … Tisto na morju, no … štirinajst dni sva bila skupaj, samo enkrat se je razjezila, zaradi moje trme, ker sem vztrajal, da se zapeljeva na večerjo nekam na podeželje v kmečko gostilno. Vem, ženski nevrotični napadi pred. Kako že rečejo, PSM, nekaj takega. Kako bo to, ko bova stalno skupaj, tega ne morem zdaj vedeti, ne. Pozno sem se lotil tega projekta. Oče je vedno trdil, da se mora moški poročiti do 35 leta, potem da je vsako leto težje. Ja, ja, bo kar držalo. Meni bi ustrezalo tako vikend druženje. Organizacija skupnega bivanj, hm, take aplikacije ni, ne. V modo bodo prišle aplikacije za nadzor hiš, za zaloge hranil, za nadzor ogrevanja, skratka, en sam program za vse. Manjše stvari že obstajajo, to že, ampak, kompleksen nadzor, to bi bil izziv. Bratranec, pravnik, pravi, da je teh nadzorstev že preveč, da niso pravno regulirana. Tako na primer je imel en podjetnik kamere v vseh pisarnah, ne da bi zaposleni vedeli za to. In se je izživljal in jih opominjal za to in ono. Se je pa zapletlo, ko sta se šla dva ljubezen na delovnem mestu. On jo je spravil na mizo, ji … Ne, ne  te reči. In je šla stvar na sodišče. Pravica do zasebnosti, pravica do nadzora. Kdo bo zmagal. Bratranec Srečo zastopa par, ki je bil ujet. Ni ga predpisa, ki bi prepovedal nadzor, niti ga še ni, ki bi dovoljeval. Bratranec pravi, da bi to lahko uredili s primerno pogodbo in z internimi akti, ki pa seveda morajo biti pravno normirani na splošno zakonodajo. Vprašanje, ali sem delodajalec stalno nadzirati svoje zaposlene ali ne. V Ameriki so to rešili s celimi dvoranami pisarn, kjer so v bistvu samo delovni boksi, pri nas pa … Ne spoznam se na delovno pravo, Srečo, se, on ja. Uredil je moje pogodbe, da je bilo vse v skladu s predpisi. Ampak tisti par, oba poročena, on že drugič … Delodajalec je iz tega naredil cel škandal, ker je obvestil tudi njegovo ženo in njenega moža, tisti pa, spet en tičko, prej politik, zdaj malo podjetnik, in zagotovo bo spet politik. Tisti je pa znorel, najprej zaradi kamer, potem pa zaradi babe, ki ga je takole varala s sodelavcem. Me prav zanima, kako se bo razpletlo. Ta nadzorstva, oh. Mi kamer nimamo, jih ni treba. Vsi delajo od doma, dvakrat na teden se dobimo. Povezujemo se prek močnega strežnika in to je to. Po moji logiki, bi morali biti zaposleni seznanjeni s tem, da so nadzirani in bi to moralo biti v pogodbi. Kaj pa vem, ne spoznam se na te delikatne pravne akte. Bo že Srečo povedal, kako in kaj. Vidiš, poklical ga bom, ko bomo sestavljali kupo prodajno pogodbo. Ne gre preveč zaupati tem agencijam, ne. Mimogrede hočejo nekaj denarja vnaprej, potem zavlačujejo s pogodbo, z oddajo ključev. Naš Igor je imel take težave s stanovanjem v Kranju. Problemi so bili z vpisom v zemljiško knjigo, ker je bilo sporno lastništvo, pravno nekorektno urejeno. Pa sem poslal Srečota in se je stvar v treh tednih le uredila. Porka duš, kaj si danes dovolijo. Prodajajo nepremičnino, ki nima urejenega pravnega statusa. Seveda Igorju se je mudilo, čakala sta otroka … Odobril sem mu kredit, no … Fantka imata, Jakca … On bi delal na implementaciji programov, stručko je, res. Poglobi se in je natančen. Mislil je, da bi ga zaposlil IBM, pa je ni imel zadosti dober projekt. Saj ne vem, kaj je šlo narobe, v glavnem, ni bil sprejet. Kasneje mi je zaupal, da je preveč hitel in da je pozabil na pravo pakiranje programa; da so hitro odkrili šibkosti in menili, da je preveč površen. No, zdaj mu gre, jaz nima nič proti njemu, nič. Res da je včasih malo prehiter, pa potem vse popravi, tudi če dela celo noč in ves vikend. Zna in zmore, to je bistveno. Se bo že ustalil, morda zdaj, ko ima naraščaj in lepo ženo. Kje hudiča jo je staknil, menda v Hannovru na sejmu, pred leti. Tam ja, hostesa je bila Danka. Potem pa so sledili sestanki in … Vsak je svoje sreče kovač, pravi naš oče. Ja, on … Njegov oče je res bil kovač, pravi kovač, doma iz Krope. V petek pa na ogled, ah ja. Vila na krasu, burja, vonj jeseni, drugo leto … če … morda. In tako blizu morje, si misliš, je še kar fantaziral Blaž, potopljen v mrak sobe – namenoma ni prižgal nobene luči, da bi lažje razmislil, v kaj se zapleta. Njenim ni prav, ga je začelo obhajati. Sestajanje ob vikendih, včasih pride ona v Ljubljano, gresta v kino, večerjo in … Mama je strogo krščanska, oče, kaj vem, dobrovoljček, samo, da ima svojo zidanico in svojo harmoniko pa klapo. No, harmonika, kaj vem, bolj tako, no. Nisem ekspert za ljudsko glasbo, zato ne morem tega soditi. Zna pa narediti vzdušje. In ves raznežen je rekel, da bi igral na poroki svoje hčerke, to pa da bi še rad dočakal. A se to še dela, živa glasba na porokah in to? Ne vem, na kolikih pa sem zdaj bil. Čakaj, na petih, pa ja. Saj res, godci, narodna noša, trobente, harmonika, kitara in večne napitnice. No, ko smo bili na Anžetovi, tam je bila moderna poroka, nič glasbe, samo požrtija pa taka … Poroka. Jaz za zdaj ne razmišljam v to smer, res. Poroka … Mama bi se držala svečano, oče bi nergal zaradi potratnosti, se ve. Druga žlahta, ah … No, za začetek vila na Krasu, potem bomo pa videli, kako se bo stvar razvijala. Otrok da, poroka ne. Pa sva o tem sploh že govorila, nisva … Njeni nežni akvareli, ga je nenadoma obšlo. Ko sva lani tavala po Barju, je kar naprej fotografirala kar s telefonom. Pa sem jo vprašal, zakaj to počne. In mi je pojasnila, da so to predloge za akvarele pokrajin. Da je mimo doba, ko so slikarke in slikarji vlačili štafelaj v pokrajine in sedeli in risali, skicirali. Ja, no … Videl sem jih nekaj, kaj vem. Meni se to posreči kar z računalnikom. Res da ne moreš doseči takih finih nians in tako mehkih potez, nekaj pa le je. In sva se skoraj sprla okrog programa za urejanje fotografij, češ da je to goljufija, da to ni več umetnost. Pa sem ji dokazoval, da je to prav tako umetnost, samo da je percepcija umetnosti še zastarela. No, če se bova prepirala samo okrog tega, potem bo že šlo. Aha, oče je doma, je zmotila Blaža. Slišal je značilen zvok očetovega starega Mercedesa, že zdavnaj bi si lahko kupil novega, pa se ga še kar oklepa, meneč, da je to doživljenjski avto, kljub temu, da se mu je začelo dogajati krhanje, prednje vzmeti, nek ležaj, pa še druge malenkosti, pač, material se utrudi, izrabi. Ne, on bo vztrajal, dokler ne bo motor odpovedal, potem bo mir. To pa najbrž še ne bo tako kmalu, ne. No ja, njegova ljubezen je bil, ko ga je smel kupiti v devetdesetih, prej da so bili mercedesi samo za elite. Ja no, časi se menjajo, danes elite vozijo vse mogoče stroje. Jaz na to nisem mahnjen. Moj Ford mi kar služi, in tu sem zelo podoben očetu. Na firmi že govorijo, da bi moral imeti bolj spodoben avto, da … Pa ja, še kaj. Ko bo ta klecnil, ko bom šel na Kras, potem … Ja takrat bo tudi nov avto, gotovo, ker bo več poti, ker … Varen bo moral biti, če bom kdaj pa kdaj vozil tudi otroka … Kaj fantaziram, kaj fantaziram. Naspati se moram, hud teden me čaka. Program za spanje. Včasih kar preveč primerjam računalnike in možgane. Vem, da gre razvoj v to smer, v posnemanje nevronskih mrež, pa … In to bi bilo odlično, če bi lahko možgane krmilil z aplikacijami za ljubezen, za spanje, za seks … Pa se kar sami. So neka vzpodbujevala, ki so v bistvu neke aplikacije, sprožilci procesov. Biološki zapis informacij. Biokemija misli. Nekaj sem že preštudiral na to temo, pa bi si želel še več, samo časa ni. Ampak v vili si bom omislil študijsko sobo, lasten kabinet, kjer bo računalnik samo za vso dostopno literaturo na to temo, nekaj knjig, jasno, še iz študijskih dni in še potem. Leposlovje, kaj pa vem, klasika Dostojevski, Cankar, morda, morda. Ti ta novi, ne berem, nič ne berem, Livija pa spremlja, ker jo književnost zanima. Najprej je mislila študirati to, potem pa jo je premagalo podobarstvo. Njen oče dela majolike in jih sam poslika, mogoče zato. Mama je pa bolj za knjige. Me prav zanima, kako bosta to sprejela, da bi se z Livijo naselila v vili na Krasu, me prav zanima. Popravil si je blazino in skušal odmisliti vse te navrele misli, pa kar ni šlo. Poiskal je USB ključek, ga vtaknil v prenosni računalnik, si nadel brezžične slušalke in pognal elektronsko glasbo, ki jo je tako oboževal. Na nekem sejmu je srečal ustvarjalca, Francoza, spet Francoz … In se je zaljubil v ta sintetični zvok, zvok enic in ničel. Počasi so mu ti zvoki odvzeli misli in ga odpeljali onkraj realnega.

***

      Sama bova z gospo, sama, je Blaž pomislil, ko se je izvil iz avtoceste. Na hitro je pogledal še na navigacijo na telefonu. V Kosovelovo ulico moram v Sežani v Caffe Kosovel. Zakaj tako radi italjančijo tukaj. A ni to pomanjkanje ponosa, ga je prešinilo. Le kakšna bo gospa? Nič ne vem o njej. Agentka je rekla, da sta bila z možem uspešna, da še vodi prevozniško podjetje, poleg tega, da v Trstu pomaga pri poslih sestri, ki vodi dve manjši kavarni in še vedno trguje s porcelanom. Toliko o okoliščinah, zdaj pa pazi, si je rekel. Aha, tu zavijem, ja, na začetku ulice bo. Pa jo vidim, urejena, modri lasje, seveda obarvani, šminka, torbica, telefon na mizi v rjavem etuiju, manjši računalnik na stolu – tako sva se zmenila, da bo razpoznavni znak računalnik v vijoličasti torbi. Ta bo, si je šepnil Blaž in se skobacal iz avta. Popravil si je suknjič, poravnal kravato, lepo, prilegajočo se suknjiču, preveril hlačnici, čevlje – vedno je hotel narediti vtis poslovne strogosti, ne pa tako kot tisti Anglež, se je nasmehnil. Pa ti pride z nekakšno rutko in po zadnji modi natrganimi kavbojkami, misleč, da je tu še vedno divji Balkan, ki ne ve, kaj je poslovna etika. Računalnik je pustil na sedežu, pretipal je žepe, vse je, ključi, robec, žvečilni gumi, vse. Pritisnil je na gumbek na ključu, da je službeni, protokolarni audi avto pomežiknil in oddal oster zvok ob zaklepanju. potem je prečil pločnik se počasi bližal mizi in videl, da gospa umirjeno kadi, da pri tem uporablja zlat ustnik – kako staromodno, je pomislil. Odkašljal se je in rekel:

      »Oprostite, ste vi gospa K.«

      »Ja, gospa K. W. sem, ja. Vi ste najbrž potencialni kupec vile, kaj. Iz Ljubljane. Midva sva se po telefonu dogovarjala za ogled?« je gospa rekla z rahlim, nemirnim glasom. Roka z ustnikom in skoraj dogorelo cigareto ji je zanihala. S počasno kretnjo ga je odložila na težak steklen pepelnik, v katerem je Blaž opazil že dva ogorka. Gospa je vstala, iztegnila mesnato belo roko, okrašeno s prstani in težko, najbrž zlato zapestnico. Njen strogo urejen obraz je bledo sijal v oktobrsko nenavadno turbo na Krasu.

      »No, jaz sem Blaž,« je rekel in pognetel njeno toplo roko, polno drobnih živčnih trzljajev. Hitro jo je odtegnila in vzdihljivo sedla.

      »Bova pogajanja začela s kavo?« se je nasmehnila in pokazal brezhibno zobovje. Le koliko je stara, je Blaž ugibal. Čez petdeset jih mora imeti, bi rekel.

      »Če smem, bi raje naročil sok, dve kavi sem že spil. Ne kaže pretiravati,« je Blaž blago rekel in se skušal strogo držati, vzravnano.

      »No, kakor vam paše. Meni se je prilegel kapučino. Ko sem živel tu, se bila vsak dan tu, veste. Zdaj sem v Trstu, pa tudi tam imam svoj lokal, če prav ima sestra dva, sem našla svojega. Tako to je. Potem boste sok, jaz pa bom samo mineralno vodo. Nekaj me žeja, menda bo to od živčnosti. Človek ne prodaja hiše vsak dan, kaj?«

      »Ne, pa tudi kupuje je ne,« je Blaž rekel in spretno namignil natakarici. Ta je prišla k mizi in kimaje sprejela naročilo.

      »S čim pa služite denarce,« je gospa načela pomenek, ko se je odžejala s hitrimi požirki. Opazil je, da se ji modre oči bleščijo v neki prežavi sprašljivosti, da je stalno na preži; vsa napeta, vsa čakajoča na neko dogajanje, ki jo bo drobilo.

      »Računalniško podjetje imam in petnajst zaposlenih. Ne gre nam slabo, za zdaj. Če drugega ne, bi bila ta vila pametna naložba,« se je Blaž nasmehnil in se malo razlezel v rdeče usnjeno naslonjalo.

      »Pravilno poslovno razmišljanje, pravilno,« je gospa prikimavala. »Oprostite, tako mladi mi delujete in že tako premožni. No, današnji časi so drugačni, se razume. Koliko let vam je, če to vprašanje ni nevljudno?« je gospa rekla in se zaziba levo in desno.

      »Spomladi jih je odbilo 40 let. Zgodaj sem zagrizel v poslovnost in zdaj mi gre, ne pritožujem se. Delamo pa veliko, to pa,« je Blaž prikimal.

      »Bi rekla. Pa ste poročeni?«

      »Še ne,« se je Blaž nasmehnil.

      »No, še je čas, še. Najbrž poznate slovenski pregovor, najprej štalca potem pa kravca. Čeprav, resnici na ljubo, meni se ta pregovor zdi neroden. Da zreduciraš nevesto na raven kravce, dajte no. Veste, moja pokojna mama je bila profesorica slovenskega jezika in me je brusila v pravilni slovenščini, čeprav je sama oboževala tudi francoščino, bolj kot italijanščino, bolj. Italjnščina je tu pri nas skoraj drugi jezik, od nekdaj. Kako tudi ne, moja generacija se jo je učila kar iz televizije, italijanske risanke, vam rečem, te so nas učile. No, zdaj boste mislili, da sem stara dama. Pa vam zaupam, da jih imam nekaj čez petdeset, tako, da boste vedeli s kom sklepate posel. Sicer bi tako ali tako uradni dokumenti razkrili moja leta. Nisem ena tistih, ki bi igrala večno mladenko. Še vedno sem cela v poslu, prevozništvo, prodaja porcelana, sestri v Trstu pomagam. In ta vila, veste, ima ime, veste,« je rekla gospa in se sklonila čez mizo; v očeh ji je zaigrala neka radoživa nostalgičnost.

      »V ponudbi ni nič takega pisalo,« se je Blaž nasmehnil.

      »Ne, seveda ne, da ne bi ljudi zavajalo. Ampak ima, lepo ime. Lavanda, po naše sivka. To pa zato, ker smo jo svoj čas bogato gojili na severni strani, kjer je približno še pol hektarja zemljišča, ki je zdaj oddano in ga vzdržuje in kosi kmet iz okolice. Včasih pa je tam bilo nekaj vrtov za potrebe vile. Pred vilo je pa majhen park, saj boste videli. Za navedeno ceno res dobite malo posestvo, podeželsko vilo, bova rekla. Tako sva jo z možem krstila, z mojim pokojnim,« je zanemela, vzela robček in smrknila. »Šest let ga ženi, šest, v sedmem smo, lani je bilo šest let. Nikoli ga nisem pokopala,« je jecnila … To je Blaža zmedlo – kako, ga ni pokopal, kako. Vdova, no … Ni ga pokopala, kaj pa … Tole pa … Kaj me briga, vila je na prodaj, je mlel in trdo stiskal ustnici, potem pa le vprašal:

      »Kako to, ga niste pokopali?«

      »Nisem, nisem,« je gospa K. trzavo odkimavala in smrkala v robček, že poln solz in očitno neke boleče zatajenosti. »Nisem, ker je bil proglašen za pogrešanega in po petih letih za mrtvega. Nihče ne ve, kam je izginil. Veste, kaj sem preživljala ta leta. Sitnarila sem inšpektorju, policiji nasploh, državi. Vse sem poskusila, prav vse, pa ga niso našli. Zato prodajam  vilo, ker preprosto ne morem živeti v tisti praznini, če njega ni, ne morem. V novembru, pred, ja, letos bo sedem let je kar odšel. Zjutraj ni bilo avta, ni bilo male potovalke, vsi dokumenti, vse je vzel in šel. Čakal sem dva dni, potem sem pa bila na koncu z živci, poklicala sem policijo in se je začelo iskanje. Vse mogoče smo poskusili, bila so ugibanja taka in taka. Ah, kaj, nič, sprejela sem to, morala sem. No lani smo končno uredili na sodišču, postala sem pač dedinja preostanka podjetja in celotne vile. Tako vidite, je padla odločitev, da vilo prodam,« je gospa težko zavzdihnila in namignila natakarici, da pa bo zdaj pila kaj močnejšega, brinjevec da bo.  Blažu je malodušno sugerirala, da bi za začetek posla lahko tudi kaj močnejšega, da je to bilo v poslovnosti včasih običajno, zdaj, da je drugače. Pa se je tudi on odločil za merico domačega brinjevca.

      »Da človek kar tako izgine,« je odkimaval in prepletal prste.

      »Kar tako, vam rečem, kar tako. Naenkrat ga ni bilo. Zaradi močne gripe sem tiste dni spala v svoji sobi, najina zakonska spalnica pa … Zjutraj ga ni bilo,« je spet zavzdihnila. »Saj se je že tudi prej kdaj zgodilo, da je kar šel, a mi je pustil listek, me poklical. Pa tudi to vem, da je veliko denarja puščal v igralnicah, da je imel tudi ljubice, tudi to vem. Da pa je preprosto izginil, to, vidite, to boli. In kako naj bi potem bila še naprej v tisti vili, za katero sva vložila toliko denarja, dela niti ne, ker sva bila zadosti premožna, da sva lahko plačala mojstre. Prenavljala sva jo, saj boste videli. Ima pa zgodovino ta vila, ima,« je pokimala.

      »Ja, si predstavljam. Nasploh imajo stare hiše dušo, o tem sem prepričan. Zato sem se navdušil za ta oglas. Agentka mi je rekla, da je bila vila zgrajena leta 1927, bo to držalo?« je Blaž vendar zapeljal pogovor v manj čustvene vode.

      »Drži. Dal jo je postaviti Tržaški trgovec, Josip, po slovensko, sicer je bil đuzepe ljudsko rečeno, po materi Slovenc, pol pa Avstrijec. No, starejši domačini, teh je malo, še vedo povedati, kako je poletja preživljal tu, pozimi pa je bil v vili oskrbnik in ena od služkinj. Tista je baje bila tudi ljubica tega gospoda, ne vem, govorice pač. Prišla je vojna, alora so vilo vzeli naši, se ve. In po vojni so se tam notri naselile neki funkcionarji, kasneje so bile tam družbeno politične organizacije. Pa ti pride nova država in so notri bili sedeži strank. Ker pa vzdrževanje vile ni bilo v interesu najemnikov, se je občina odločila, da jo preprosto proda, ker so se stranke preselile bolj v center mesta. In tako sva se s pokojnim, mojim T. odločila, da jo kupiva. Najela sva dokaj ugoden podjetniški kredit – takrat sva že imela podjetje, veste, dobro nama je šlo. No, jaz sem skrbela za račune, knjigovodstvo za papirje in to. Alora smo kupili to vilo. Mic po mic, sva jo dala popraviti in dala gor tablo podjetja, ta je že odstranjena, se razume, ne. Podjetje sem prenesla v Italijo. No, tako sva potem šla živet v vilo. Spodaj, saj boste videli, je še zdaj poslovni prostor, mala čajna kuhinja, večja sobo, ki nam je služila tudi kot jedilnica za pogostitve poslovnih partnerjev, pa še ena manjša soba. Kvadrature je zadosti, kar računajte deset krat dvanajst metrov, dve nadstropji, pa še podstrešje se lahko kvalitetno preuredi. Pa tudi to sva imela v načrtih, da bi kasneje oddajala stanovanja ali pa jih ponujala za naše šoferje. In v prvem nadstropju se iz spalnice gre na veliko teraso, balkon, ki gleda na sever, na travnik, kjer je včasih dišala sivka. No, vse vam bo razkazano,« je dama rekla na hitro zvrnila žganje in se pri tem skremžila. Blažu je dolg požirek naredil muko, skoraj bi zakašljal. Ni bil vajen žganih pijač. Pivo s kolegi, to že, vino tudi, žgane pijače pa poredkoma.

      »Zanimiva zgodovina, zanimiva. Najbrž so bile razporeditve prostorov drugačne, ko je bila vila še originalna, kaj?« ga je zanimalo.

      »Ja no, to se razume. Že za potrebe političnih pisarn so nekaj prezidali, potem sva pa še midva. Samo originalni nosilni zidovi so ostali, vse drugo je bilo spreminjano, razen fasade, portala, oblike oken, zdaj so plastična, tako to je. Pa je bilo spomeniško varstvo strogo. Plastika je morala imitirati les, pa še potem so bili veliki problemi s temi uradniki. Pa vam bom kar zaupala, denar  reši vse, tako to je. Zdaj z  njimi ne boste več imeli problemov, ker je fasada nova z dobro izolacijo, garancija je petdeset let, pred osmimi leti sva jo pa naredila in obnovila tudi streho, tudi  ta ima garancijo petdeset let. S tem ne bo skrbi. Tudi v pogodbi bo napisano, da ne smete spreminjati fasade in tudi park morate, no, boste pač morali, če boste hišo kupili, negovati na način, ki je predviden z akti o urejanju krajine v naši občini. Tako to je. Z ničimer vas ne mislim zavajati in agencija teh stvari ne navaja v ponudbi. Pa sem jih opozorila, ampak saj veste, njim se gre samo za biznis. Ker je kar čedna vsota, bodo pač pobrali spodobno provizijo, zato se gre,« se je gospa razgovorila.

      »Temu se reče prodaja pod določenimi pogoji, nekaj takega, kaj,« se je začel Blaž mehčati.

      »Ja, na nek način, ja. In prav zato sem se odločila, da se bom s potencialnimi kupci sama sestajala, sama jih peljal na lokacijo, ker, saj veste, agentka bi samo vztrajala pri takojšni sklenitvi pogodbe. Razumem poslovno ihto, brez skrbi. Zadosti časa sem v biznisu, da vem, kakšna lakota je, ko se gre za dober denar, o, vem. In če smem vedeti, kakšen je vaš realni namen tega nakupa?«

      »Bom odkrit, želim priti živet na Kras. Opaja me. Jesen je tu nekaj posebnega, ruj in to. Pa gmajne, pa kolesarjenje, pa sprehodi. Veste moja partnerka je slikarka in bi rada zajemala to nebo, tukajšnje barve. Meni pa je všeč ta klima, res. Sem bi preselil sedež podjetja, tak namen imam. Zato sem iskal nekaj večjega, ne pa stare kraške hiše. Vem, da je zdaj v modi kupovati stare hiše, jih prenavljati in zaganjati neko novo podeželsko romantiko. Jaz nisem tak tip,« Je Blaž pojasnil in si zaželel, da bi še eno merico te pekline. Pomignil je natakarici.  

      »No, ste še za enega?«          

      »Naj bo,« je gospa pokimala.

Počakala sta na prineseno, odsrknila, potem pa je gospa začela.

      »Vidim, da izkazujete resen interes. Veste, moj pokojni mož je sanjal, da bova na stara leta šla nekam živet, kaj vem, nekam še bolj na jug, na morje. Nameraval je vsaj tako. On je bil veseljak, preprosto rečeno. Ko je končal srednjo strojno šolo, je nekaj časa delal v Postojni, potem tovornjaki pa tovornjak, pa svet. Potovanja, to ga je vleklo in najbrž tudi odvleklo. No, kakorkoli, zdaj je vila na prodaj. In vidite, lahko jo boste poimenovali vila ruj. A ni dobra ideja?« je gospa zažarela.

      »Všeč mi je, ja. So še kakšni drugi pogoji prodaje?« je Blaž postajal nestrpno resen.

      »Takole, ker nisem še skoraj nič odnesla, kar bi želela imeti v novem domu v tržaškem predmestju, bi bila vila vsiljiva šele na pomlad. Računala sem s tem, da bom čez zimo že našla kupca. Malo sem se prenaglila, da sem vse dala na agencijo. Veste, četrti ste, ki se je zanimal za nakup,« je gospa rekla in v neki samovšečni drži obstala.

      »Četrti?« je Blaža začudilo, ker je navedena cena kar, no … 480 000 evrov, oh.

      »Četrti, četrti. Ampak ostali trije niso prišli nit do ogleda,« je gospa pomenljivo rekla. »Z vsakim sem se sestalo tu, ocenila namen, pomen, kaj vem. Bom odkrita, nobenemu Albancu nočem prodati te vile, nobenemu iz Balkana. Lahko me imate za  malo fašistko, ampak jaz ljubim svoj narod, to je to. V Trstu se dobivamo Slovenke, imamo svojo kavarno, zdaj spet tudi knjižnico, svoje poslovne debate.  Lahko vas to čudi, ampak vilo prodajam jaz in jaz odločam, komu jo bom prodala in komu bom dovolila ogled. Ni mi vseeno, kaj bo z vilo, ko bom nehala skrbeti zanjo. Vsa ta leta sem hodila gor in jo zračila, sosed je poganjal centralno kurjavo in vse drugo; obrezal je drevje, pokosil, počistil. Ne, nisem je zanemarjala, ne. Le spati nisem mogla v njej, ker …« je gospa zamolknila.

      »To razumem, ja,« je Blaž prikimal in si mislil: Tale pa, mislim nacionalizem in to. Tale je pa ostra, ostra dama. Bog vedi, če bom na ta način prišel v finale, bog vedi.

      »Da sem se odločila za prodajo, no, to je pač moja odločitev, ki mi je ni potrebno nikomur pojasnjevati, nikomur. Če bi bil samo denar vprašanje, bi to na hitro prepustila agenciji, zame je pa to … Saj ne znam prav povedati, kaj in kako. V glavnem, spoznavam, da ste vi do sedaj najresnejši kandidat, Slovenec z vizijo. Vsi tisti bi, veste, vilo kupili, naselili družine, ljudi z juga, tega pa nočem, nočem!« je pribila.

      »Popolnoma vas razumem,« je Blaž prikimal in čutil, kako mu je žganje ogrelo kri, da je zaletavo obarvala lica.

      »Takole se bova domenila. Predkupno pogodbo bova še danes sestavila pri notarki, potem bova pa šla lepo na ogled, še prej, pred ogledom, na kosilo, povabim vas,« je dama kar zdrdrala.

      »No, no, mislil sem,« je zatikljivo ugovarjal Blaž.

      »Zdaj nimate kaj razmišljati. Nočem vas zavezati k nakupu. Pogodba bo tako sestavljena, da lahko kadarkoli  opustite namero nakupa. S to predkupno pogodbo bova naredila samo garancijo, da bo vila na pomlad vaša in da jaz ne bom več imela problemov z iskanjem novih kupcev. Če se s tem strinjate, lahko takoj greva k notarki. Že zjutraj sem rezervirala termin, če bi  se izkazalo, da sem našla primernega potencialnega kupca. Zdaj je nekaj do enajste, ob enajstih imam rezerviran termin. Če se strinjate, bova šla tja, potem vas peljem na kosilo in potem greva pogledat vilo. No, kako ste se odločili?« je bila gospa W. K.  nastrojena, in je trzala z obrvmi.

      »No, če je namen te predpogodbe, da se izkaže resen namen, potem sem pač primoran, da to napraviva. Vsekakor sem močno zainteresiran za nakup te vile. Namene sem že pojasnil in lahko greva. A greva z mojim avtom?«

      »Prav. Kaj pa vozite. Tistile črn Audi(tega je kupil za podjetje, za poslovna potovanja), tisti, kaj? Spodobna limuzina. Sama vozim Volvo. Veste, moj pokojni mož je trdil, da je Volvo več kot avto. Izginil pa je z malim terencem, Jimi. Kaj hočem, tako je. Podedovan je, prej sem vozila vse sorte, Ford, Fiat, pa še tu in tam, kaj. Zdaj je ta stari Volvo moja zvesta kočija. Vas bom že usmerjala. Čakajte, plačam, pa greva,« je gospa rekla in energično zaklical v prostor, da je priklicala natakarico. Poravnala je račun, vzela prenosni računalnik, torbico, pospravila mobilni telefon in težko vstala, se zazibala in se komaj spravila izza mize. Njena debelost je prišla do izraza. Opazil je, da jo čevlji hudo utesnjujejo, da ji meso kipi čez robove. Morala je kar dobro prenašati to utesnjenost. Šla sta do parkirišča. Šel je na drugo stran in ji odprl sprednja vrata, pa je odkimala in pojasnila, da se z drugimi vedno vozi zadaj. Počakal je, da je najprej vse odložila in se udobno namestila. Sedel je, jo pogledal v zrcalo in jo vprašal, če bo v redu. Pognal je motor in počasi speljal na cesto.