Vila ruj 11

Bodi prepričana, da mi ne bo verjela. Inteligentna ženska je, tako kot ti. Tvoj um je bolj nagnjen h kombinatoriki, to mi je všeč. Bled, dva dni, ne vem, moja baronesa. Bom poskusil dobiti pravo kombinacijo. Vrgla si me v hladno vodo, čeprav sem dober plavalec. S tabo na Bledu, mati božja, to so sanje,« je teatralno rekel, sklenil roki in mahal.

      »Nisem dobila jasnega odgovora,« je še nekoliko povzdignila glas in ga gledal s tisto prizanesljivo nadmočjo, ki jo plenilec uporabi nad žrtvijo.

      »Razumi, baronesa, razumi. Ni tako preprosto. Če grem s tako preprosto razlago, bo …« se je krčil.

      »Kaj, kaj bo. Polnoleten si, svoboden, oženjen, pa kaj. Imaš pravico do dodatne ljubezni, morda po strogih krščanskih pravilih, res ne, po naravnih zakonih pa. Jaz nisem pretirano krščanska, to veš. Bila sem birmana in obhajilo še prej. Vem, zdaj boš rekel, da smo bili rojeni v komunistični državi, no ja. Izmisli si kaj. Res bi ti rada pokazala Bled, Bohinj. Rad bi bila srečna s teboj,« je romantično zažgolela, kakor da poje zlomljena ptica in sili v tuje gnezdo, morda manj toplo, pa vendar gnezdo. Nagnila je glavo in se mu nasmihala, s tisto skladnostjo, v kateri je spal star, zdaj že prebujeni lačni eros.

      »Draga moja baronesa. Ne gre za to, da se ti izmikam, da sem, kako naj rečem, da sem še vedno poročen. In očitaš mi to mojo versko spoštljivost, ki jo tradicionalno gojimo. Vem, zdaj mi lahko očitaš, da sem že itak prevaral ženo. Priznam, moja krivda je. In tudi vem, da sem ti prej omenjal, da sem se pripravljen ločiti. Tudi to je res, tudi to. O tem sva že govorila z ženo. Celo vprašala me je, če je že nova, mlajša od nje. Pa sem bil tiho. Rekel sem ji, da si želim samo malo več svobode, to sem ji rekel. In na to karto bi rad igral. Si bom izmislil, kaj takega, da bo bolj verjetno. V zvezi s poslovanjem, ne bo šlo, ker zelo malo poslujemo s Slovenijo. In jaz nisem pristojen za tisti sektor, to ona dobro ve. Moral si bom izmisliti kaj bolj, ma ne vem« se je Enrico zapletal in rdel. Postal je nemočno živčen, prepletal je nogi pod mizo, se presedal in migal z očmi, kakor da išče namig v brbotavi kavarni.

      »Kaj ne veš, kaj ne veš. Alora, v petek do dvanajste pokliči, če ne, ne bom več legla k tebi, basta,« se je K. povsem razvnela – očitno so tablete že razpele tisto melanholično vez, tisto težko privezanost na skalo bolečine.

      »Baronessa, ne govori tako, saj veš da …«

      »Besede Enrico, besede. Same besede so vas, dedci, same besede. Jaz sem za akcijo, razumeš, akcijo. Romantika, dobro, to že, ma je treba akcijo. Kaj se bojiš. Ženi preprosto reči, da greš malo v svobodo, ja. Kaj pa bo, nič. Obljubi ji, da se ji boš redno javljal ob določeni uri, da pač hočeš videti še malo sveta, da hočeš biti en vikend sam, da o vsem razmisliš. Da imaš noro delo, kar je v decembru res, da, ne vem, kaj. Uporabi možgane, dragi moj, možgane. Bodi vitez, če hočeš naklonjenost baronese,« je postajal zajedljiva in rahlo osenčena z nekdanjo prodornostjo, zahtevnostjo in radoživostjo.

      »Vitez, vitez, saj. Dajva to lepo kultivirano urediti. Zagotovo te pokličem do dvanajste in ti povem. Saj veš, da me privlačiš,« je rekel in jo z nogo dregnil med stegna. Opa, žrebec bi šel v akcijo, nocoj, no …

      »Prav, prav. Ti, jaz bom morala domov, da se pripravim za jutri, da pripravim vse potrebno. Bi me pospremil. Doma imam še pršut, olive, dober sir, buteljko vina zate, zame pa jabolčni sok in večerno tableto,« se je zasmejala.

      »Nocoj, čakaj, žena pripravlja rižoto s fruti di mare, čakaj. Moram jo poklicati in ji reči, da moram nazaj v banko. V decembru imamo dostikrat večerne seje upravnega odbora. Čakaj, takoj bo,« se je razvnel. Ja, ja, če gre za seks, pa naredi vse. Kratke avanture, v nedeljo pa k spovedi. Bog se usmili, kdo bi jih razumel. Vstal je in se odmaknil v temnejši del kavarne. Tam je polglasno ženi nekaj sladko razlagal. Prišel je nazaj in omotično dahnil.

      »Poravnam račun in lahko greva, moja baronessa.«

      Tisti večer jima je burja igrala na stara polkna, eno krilo je spodnja soseda pozabila pripeti, da je udarjalo ob staro fasado, kakor da nekdo ploska njuni strasti, njuni divji zasoplosti in naprezljivem urjenju telesa, ki se skuša otresti čuječnega duha.

       Zdelo se ji je, da je bolj zasopla kot običajno, ko je stopala po stopnicah do stanovanja v vili. Mrmrala si je: pa je, pa, je, pa je, prodano. O moj Dino, ko bi ti vedel, kaj bo vse še sledilo. Namenoma sem naredila na hitro vse skupaj, da bi končno končala s tem, ker ne morem več. Kaj hudiča tako težko diham, prekleto no. Blaž se je pa smehljal. Srečen človek, za zdaj, srečen. In ta vrata, prekleto no, kako se težko odpirajo. O, ja, zdaj bom dala vse popraviti, na pomlad prebeliti, pa … Slika iz najine spalnice, tista je spet nad posteljo. Moj drugi dom, Trst. Moja stara mama je tu delala kot gospodinjska pomočnica, jaz pa sem zdaj gospa, je olajšano pomislila. In Enrico, bo poklical v petek? Bomo videli. Dinu sem na mejl sporočila, da sem sklenila posel, da sem zdaj svobodna kormoranka nad tržaškim zalivom, prav tako sem mu pisala, prav tako. Kaj si pa misli … O la, doma. Joj, da si sezujem te ozke čevlje, da jih ne obujem več. Saj ne vem, zakaj sem jih sploh obula. Rada bi bila dama, pa ja. Pri tej kilaži. Hudič, noge so mi malo zatekle, tesni so, pa tako lepi, pa torbica, vsa sem bila usklajena. In sva šla na šampanjec, o, ja. Papir je varno deponiran, ključe sem oddala, denar je na računu. Življenje se lahko začne, je premišljala in se nekaj časa gledala v veliko zrcalo v predsobi. Slekla si je črn plašč, snela turkizno ovratno ruto, končno slekla tudi rjavi rokavici iz tankega usnja. Za trenutek se ji je zdelo, da je tam daleč za njo pokojnik in se ji smeje. Na hitro si je odpela že eleganten suknjič in vzdihaje šla do hišnega bifeja. Izbrala si je mali kozarec in si nalila dobro mero starega konjaka, ki ga je hranila prav za to priložnost. Usedla se je v usnjen naslonjač, potrpežljivo čakala, da se sesedena malo umiri, potem je srknila, dvakrat zapored, na hitro, ko je zamižala in spet videla pokojnika, kakor, da ji očita, kaj je naredila z vilo. Pa tako si je prizadeval, da bi pri nakupu prehitel prav Dina. Taka zgodba. Najprej jo je hotel kupiti Dino. Sanjal je, da bi tam uredil zasebno ambulanto in to … Ampak moj kamijonar je bil namazan z vsemi lumparijami. Podkupil je prave ljudi, dodal še malo več kot je bila cena in so ga izbrali kot najboljšega ponudnika. Obljubil je, da bo vila imele tudi poslovni prostor, kajti v te namene so jo rinili občinarji, ko so šle ven politične stranke. Pa sva naredila pisarno. Dino se ni pritožil, ker je dobil na drugem koncu lep prostor, pa še bližje centru in se je umaknil. Mala vojna med njima, vem, vem … In kaj, če se mu je Dino tudi na tak način maščeval? Na to pa nisem nikoli pomislila. Mogoče je pa zato opletal okrog mene, da bi se mu maščeval, češ oni kamijonar, oni, bo meni prekrižal načrte, mu bom … Zdaj sem pa zlobna. Pa kaj, tista leta. Vem, kako je zajedljivo rekel, ta Dino, ko sem kmalu po tistem, ko sva kupila vilo, prišla k njemu. Ja gospa W. K. zdaj pa imate vilačo, ja. Veste, mislil sem, da bi jaz kupil, pa mi niso šli na roko. No, vam je pa uspelo. Vem, da so ceno zvišali, to vem. Najprej sem mislil, da mi jo bodo dali samo v najem, da bi jo jaz preuredil v ambulanto, pa še kaj, mogoče še okulist bi bil tam in še kdo. Navezoval sem stike. Ne, živel ne bi tam, ker ima lepo posestvo in novo hišo, to je jasno, ampak ambulanta, to, pa park, lepo okolje. Mali sanatorij bi lahko nastal čez čas, to sem imel v planih. Nič od tega. Štale boste prerihtali v skladišča, kamionarji bodo hodili tja. In me je gledal, ko … Vem, malo sovraštva jr gojil do mojega T., vem. Na živce mu je šlo, da je bogatel, da se je lahko kazal z dragim avtomobilom, da se je zabaval. Kmalu po tistem, ko me je, ja, bog se usmili, nič več samo pregledoval, kar otipaval in hvalil obliko prsi, čvrstost, pa me je kar v ordinaciji poljubil na prsi, kaj takega!? Saj ne, da mi ni prijalo, ker je bila doma suša, pa … In tako sva začela, potem prvi izlet … Vi vili sva se ljubila samo enkrat, tisto pomlad, ko je moj T. šel daleč na sever s konvojem kamionov. Ja, samo tisto pomlad, pri odprtih oknih v dnevni sobi … Dino, Dino, je vreščalo v njej. Srkaje konjak, jo je odnašalo v spomine, ki so ji prirejali trzljavi jok. Nimam več doma, pravega doma, je šklepetalo v njej. Hiša, kjer sem se rodila, je last sestre, prerihtala jo je. Kam naj grem. Tu bom, čez nekaj časa sam v tej veliki stari vili, kjer je nekdaj živel okulist. Spodaj je imel ambulanto, no, ordinacijo no. Njegova postarana žena, še vztraja, sinova sta v Rimu, in ju ta stara hiša na vzpetinici ne briga. Pa sosedje, sami novi bogataši. Z nobenim nimam stika. Vidim pa jih s terase, o ja. Od nekod se sliši romunščina, vsaj tako je gospa rekla, da so tam neki Romuni. Pa koliko jih je. V spodnji hiši so pa Kitajci, vsi enaki. Saj ne vem, kje in kaj delajo, a so. Še naprej so pa neki Nizozemci, ki pridejo samo občasno. Vse te stare hiše so prodane. Italijani so se umaknila v boljše soseske, stari pomirajo, ni jih več. Briga me, saj mi ni treba z nikomer komunicirati. Imam svoj vhod, svojo garažo, dve imam, svoj del dvorišča, zadaj vrt, dve češnji, staro marelico. Vse to bo treba dati obrezati, popraviti, koliko dela me čaka, mislim organizacijskega, ker že od mladih let nisem prijela nobenega orodja. Doma, pletje na vrtu, včasih, pobiranje radiča, trganje grozdja v našem vinogradu, to še, potem, po poroki nič več tega. Vse sva kupila, kar sva rabila. Domov nisem kaj dosti hodila. Oče je vse to imel za zabavo, ker je izviral iz kmečke družine, mam ne, ona je bila vseskozi meščanka, gospa tovarišica … Jaz pa somorilka, jo je streslo. Nič, vila je prodana, del mojega življenja je odšlo. Koliko časa še, kdo bi vedel. Moja mama jih ima še čez osemdeset, pozno me je imela, oče pa že dvaindevetdeset, pa ti gre še peš, ja, ja … In pravili so mi, da je mama od mame dočakala 105 let, oče od očeta pa 106 celo. Trdna rodovina, po kraško žilava. In če bodo park rihtali, če bo novi le dosegel, da si uredi okolico po svoje!? Dobro, park bo ostal, do je definirano, ampak tisto tam v kotu, zdaj ni ne ograja, ne škarpa, nič, samo dva grma, trije so, trije, pa kup kamenja iz katerega se nadaljuje suhozidni zid. Tisto bi se lahko preurejalo. Tako strogo ni rečeno. Brala sem tisti načrt, tam je pisalo, da se sme in mora obdržati suhozidne zidove. Dino je imel namen lepo  v zavoj speljati tisti zid, potem pa … Prej tistega kupa kamenja ni bilo tam, prej ne. Dino ga je napeljal. Vidiš, o tem sva enkrat govorila, pa mi je zabrusil, da se je pozanimal, da so rekli, da bodo v akte vnesli, kako mora park ostati nedotaknjen. Park že, kaj pa zid. Tisti kup kamenja kvari harmonijo. Če bi jaz kupovala vilo, bi tisti kup dala odstraniti in bi zahtevala, da se suhozidni zid dokonča, kakor je že bil. O, ja, vem, da je bil, pa so domačini kradli kamenje in je prav v tistem vogalu nastala vrzel. Sosed je pravil o tem. Zato je Dino hotel, da se to popravi. In obstajajo celo sepija fotografije, kako je bila videti vila s tiste strani. Kje so pa tiste ostale. Ja, Dino jih je nesel na občino, kot dokaz, kako je bilo in kako bo popravil škodo, da bo imela vila videz, kot nekdaj. Na, potem pa … Saj jama ni globoka, tam je bilo nekaj zemlje, žep … Potem pa tista črna vreča, apno in. Moj Bog, T. si si res zaslužil tak grob? je zajokala in živčno položila kozarec na malo okroglo mizo iz češnjevine. Dolgo jo je stresalo in maličilo. Komaj je zmogla, da si je natočila še en kozarec; ne bi smela, ne bi smela, ni še šla vsa kemija! Prekleti doktor Salvatore. Zdaj vem, da bi me rad navlekel na te nove strupe. Prekleti hudiči doktorski, samo pohlep jim gre po glavi, samo denar – namesto oči imajo dva kovanca. Živci, živci, če bi Salvatore vsaj slutil, za kaj gre. Ne vem, če bom zmogla sam ta križ. O Kristus, kako si ti trpel pod križem, o Kristus, misliš, da je meni lažje. Ni mi, ni mi, grešila sem … Komu naj se zaupam. Enrico je zdaj pri svoji advokatinji, diha v njeno ramo, jaz pa … Konjak in solze … Zavozila sem, vse sem zavozila, vsega je konec. Podjetje, denar, kaj mi zdaj to. Nekam bi šla, za več dni, kam? Mogoče z ladjo, pa bo najbrž spet korona in to. Saj smo bili vsi presrani. Trikrat sem se cepila, hvala bogu, sem imela samo malo vročine in nekaj časa vrtoglavice. Dino ni zaupal cepivu. Rekel je, da je to vse prehitro, da smo zdaj postali mi Afrika, da nas preizkušajo. Mogoče res. kaj veš. Ker sem imela veliko opravka z ljudmi, sem se pač cepila. In kako je pridno ždel doma moj T. tisto zimo, oh … No ja, s prijatelji so kartali, na črno, z maskami, ah no. Kurbice pa … Nočem razmišljati o tem, nočem. Zdaj je prodano, tega ni več. Moj T je pod težo kamenja, še grobnice nima. Ni pošteno, ni! Dal mi je vse, hišo, udobje, denar, jaz pa takole, zaradi tiste pohotne prekle, ki mi je tiščal med prsi tistega … Kakšna  kura sem, se je obtoževala in se cmihala nad novim kozarcem konjaka. Odprla je računalnik in v ihti napisala daljše pismo Dinu, čeprav mu je popoldan na kratko že pisala, seveda odgovora ni bilo.

**

DRAGI DINO

    Vidiš pole enajste je zvečer, komaj sem se privlekla v stanovanje. Raje bi se pogovorila po telefon, pa si toliko zaničljiv do mene, da mi nočeš dati nove številke. Vem, da si jo zamenjal zaradi mene, da ti ne bi težila. Veliko stvari se mi je napletlo te dni in enostavno ne zmorem. Da boš vedel, ljubila sem te, drugače ljubila, kot sem prej sploh kdaj ljubila. Ti pa si me samo zlorabil, me uporabil in si našel mlajšo. Stokrat ti bom to očitala, če bo treba, stokrat. Vem, da me to draži in ti tudi to veš. In tudi vem, zakaj si se umaknil. Usral si se, pošteno povedano. Dane sem uspešno prodalo vilo. To sem ti že sporočila. Vem, tega si se bal. Nekaj časa si celo navijal, da bi pa morda le dovolila, da bi tam odprl še eno ambulanto in jo dal v najem mlademu zdravniku, specialistu, internistu. Pa ja, še kaj. Saj dobro vem, kako si si prizadeval, da bi vilo dobil pred T – jem. Pa ti jo je speljal. Poznal je finančno vplivne ljudi, tega se ne da zanikati. Bil je spreten pogajalec, med tem, ko si ti računal samo na to, da bodo ljudje bolni in da bodo potrebovali tvojo pomoč. Poznam tvojo taktiko, dragi moj. In velikokrat ti je uspela. Pišem ti zato, ker mi je zavrelo, zdaj že kipi. Strah me je, kaj bo s tisto stvarjo, saj veš. Bojim se, odkrito povedano bojim se. Obstajajo fotografije, kako je vila nekdaj izgledala, se spomniš … In zdaj je na uradu za urejanje krajine nova referentka, stvari se lahko spremenijo. Nato nisi pomislil. Novi lastnik, lahko zaključi suhozidni kompleks na način, ki je bil prvotno predviden, ti pa jih prepričal s svojo spretnostjo – priznati ti pa moram, da si mojster, kar se zidov tiče. To, ti vsi priznavajo. Vsi tvoji predniki so bili znani po vsem Krasu, to se ve. In ni mi toliko hudo, ker si me pustil kot žensko, to sem na nek način pričakoval, da se bo zgodilo. Pa ne misli, da imam sušo, Enrico je dober in pozoren ljubimec, če te že zanima moje stanje, kakor si pred tedni vpraševal po mejlu. Vrag vzemi te mejle. Hudič neumni, daj mi že enkrat številko in se civilizirano obnašaj, če si zdravnik in človek. Kaj se pa to pravi, deset let sem ti bila na voljo za tvojo erotično fantazijo, zdaj pa nisem niti toliko vredno, da bi te kdaj pa kdaj poklicala. Ne kot zdravnika, te storitve mi zdaj daje doktor Salvatore, če že hočeš vedeti. Mislila sem, da bova lahko obdržala vsaj prijateljstvo, vsaj za zavezništvo. Saj veš, kaj vse se mi vrti v glavi, zdaj ko sem vilo dokončno prodala. Najprej si me nagovarjal, da naj narediva tako pa tako, da bova šla, tja pa tja, potem, da bi z leti uredila ordinacijo, da bi … No, če bi pokojnik res bil spravljen kot dokazano medicinska smrt, se pravi naravna smrt, in to, kar mislim, da je bila, da je pač padel v nemilost svojih genov – še mlajši so umirali v njihovi rodovini, to dobro veš, in dva si zdravil, kako, se pa vprašaj sam. Ne oporekam ti tvojega medicinskega znanja, oprekam tvojim človeškim lastnostim. Za zabavo in denar ti gre, pa z mlajšo se rad postaviš, tokrat z zdravnico. Prepričana sem, da njej ne boš mogel lagati glede svoje potentnosti, ki si jo včasih uravnaš, saj veva , kako. Pa misliš, da je vse tako prav, dragi Dino. Obupno bi rabila to noč pomenek s teboj. Saj si pameten, lahko me pokličeš in skriješ številko. Ne bom te klicarila, ne. Pa tudi to pisanje, veš, me dela živčno. To bom povedala, zakaj. Skorja mesec dni nazaj, je k moji sestri, najbrž slučajno prišel, inšpektor, tisti z belimi brki, saj veš – zdaj je že v pokoju. Najbrž res slučajno, kupoval je drag kavni komplet za ženo … In sta se zaklepetala, o Krasu, o vili Lavanda … Nisem bila prepričana, da je bil, prav on, a mi ga je sestra natančno opisala. Šla sem pogledat posnetke njene kamere v trgovini – on je bil, da boš vedel. K sreči sestra ni vedela, da sem videla posnetek, Za cel mesec jih shranjuje, tako so ji svetovali varnostniki, ker ima v trgovini dragocene kose porcelana. Bil je on. Dobro, bil je slučaj, a meni še vedno preganja, kaj če se razve. In povem ti, da ne bova mirna, dokler se stvar ne uredi, ne vem, pa na kašen način. Dečko, če imaš jajca, me pokliči.

Tvoja bivša W. K.

Še enkrat je napisano prebral in se skremžila. Ne bo poklical ne, ta usrane …