Veverica pravljičarka

Vlažna gozdna prst drhti med koreninami visokih smrek. Vonj mahu in gob ovija podrastje in najnižje veje dreves. Le tu pa tam je med gostimi krošnjami videti drobec modrine, ki opominja na to, da gozd vendarle ni vase zaprto kraljestvo.

Nenavadno tiho je jutro v starem gozdu. Ni tačk, parkljev, nožic ali peruti, ki bi se vmešale v dihanje dreves. Ni jih, ker so vse zbrane pod tistim starim, zgrbančenim kostanjem, ki je korenine pognal na čistini pod skalnim previsom, globoko v notranjosti goščave. Njegove zverižene veje se upogibajo nad težo bogate krošnje in ustvarjajo zavetje za skoraj vsakega gozdnega prebivalca. Nestrpne zverine se prerivajo med sabo za čim udobnejši položaj. Zavijajo v ogorčenju, ko večje med njimi v popolni brezbrižnosti zasežejo in pomendrajo ravno najmehkejši mah.

Vrvež narašča; kopita in tace se prestopajo, krila prhutajo, zvoki pričakovanja in vzhičenja se odbijajo od sten previsa in še povečujejo intenzivnost stopnjujočega se trušča. Vse – velike, male, srednje in čisto drobcene oči so uprte v črnino dupline, ki zeva iz razbrazdanega debla.

Vrisk ene izmed vran utiša ostale živali. Zaznano premikanje in ples senc preusmeri in osredotoči živali, da pozabijo na svojo neučakanost.

Prvo kar pokuka iz luknje debla, je svilnato košat, kostanjevo-rdeč rep. Sledita zadnji tački, prednji in še, pospremljen z nekakšnim prihuljenim nerganjem, smrček z nasršenimi brčicami.

Veverica zmiga s smrčkom v neodobravanju in se razgleda po prisotnih.

»Kham kham, ahm … mmm, torej! Če prav razumem, tu ste, da bi slišali zgodbo?« Od največjih do mikroskopskih malih očesc muhe – vse oči kot v polsnu sočasno pokimajo. Pričakovanje rase, skoraj se že vidi napetost, ki preskakuje s kožuhov. »No, dobro, ko ste se ravno zbrali v takem številu. Naj vam bo.«

Veselje živali vzvalovi z vetrom v krošnjah.

Veverica smukne v svojo duplino in iz nje privleče pomendran oguljen zveščič. S tačko se popraska za ušesi in prelista knjižico. »Pa začnimo …«

Davno tega, tako davno, da je zgodovina na to resnico pozabila, sta v kočici sredi gozda živela prijatelja. Tako različna in si hkrati podobna kot kostanj kostanju. Oba zaljubljena v veter in ples senc pred večernim mrakom. Vstajala sta s soncem in z njim zaspala – prek dneva pa venomer, drug poleg drugega: delala, garala za preživetje in bila hvaležna za vsak podarjen sadež in vzklilo seme.

Neko jesen je prijatelj pristopil k prijatelju in mu pokazal čudo čudovite rjavo-rdeče barve, z nekakšnim belim, laskastim vrhom. Kostanj. Prijatelj je hvaležen sprejel darilo. »Posadil ga bom. Tam, kjer sva se prvič srečala. To bo znak in sad najinega prijateljstva – dokler bo stal, bo najino prijateljstvo raslo z njim.« Res je zasadil grebljico v čvrsto gozdno zemljo in z dlanmi nežno zagrebel sadiko, ki jo je dneve poprej pozorno vzgajal. Minili so meseci, dnevi, desetletja. Kostanj je rasel, krepil svoje deblo in širil svojo krošnjo.

Prijatelja pa … V srcu tistega, ki je v dar prejel kostanj in še mnogo drugih dobrin, se je sčasoma nekaj premaknilo. Navadil se je dobrote drugega in postalo mu je samoumevno, da on prejema, drugi pa daje. Ni ga več ganilo, ko je gledal prijatelja že ob zori vstajati in garati na polju tudi pri najhujši pripeki. Sicer je še delal, a bolj kot to je iskal načine, kako bi si delo olajšal, kako bi s čim manj napora postoril nujno potrebno, preostali čas pa preživel v senci rastočega kostanja in sanjal o žetvi.

Njegovo početje je naposled rodilo žalost v prijatelju, zasadilo tesnobo in nekakšno strahospoštovanje do njega, ki ga je nekoč poznal, mu bil brezpogojno predan. Molče in vdano ga je opazoval, kako večere in noči preseda ob sveči in snuje svojo prihodnost. Črte iz črnila, skice in pripisi – ti zmazki mu niso nič pomenili. Niso mu razodevali kaj spreminja njegovega prijatelja, kaj pači njegov nekoč vedri obraz. Črnina je nemo zijala vanj s porumenelega pergamenta.

Jesen je znova obarvala listje, ko je izza senc dreves pristopil k njemu. Nebo je bilo jasno, sonce je še močno sijalo in meglilo pogled njemu, ki se je že ure mučil z zbito zemljo. Čas ju je preganjal, starost ju je dohajala in moči so počasi odtekale iz njunih udov. To sta čutila – oba. Videl je le obris postave pred seboj in nekakšen predmet, orodje, ki ga je držal v rokah. Obraza nikakor ni zmogel razločiti, ko je tako zrl vanj, sklonjen na polju s soncem nad sabo, ki je nenavadno boleče pritiskalo nanj. »Prišel sem,« je oni z orodjem spregovoril, »da bi ti nekaj pokazal … Dolgo sem razmišljal o tem. Oba veva, da z golimi rokami ne zmorem več grebsti te zbite, nehvaležne prsti. Naposled se mi je utrnila misel, ki sem jo sprva zavračal, preziral, bežal pred njo … A spoznal sem, da je to moja pot.« Nekaj temačnega se je spustilo nanj ob teh besedah. »Odločil sem se zanjo, sprejel sem jo. Zato, moj prijatelj, sem ti to izdelal.« Pokazal mu je. »To je plug in ti ga boš nosil, zate sem ga naredil, darilo je, način kako bova lažje živela, se veliko hitreje prebila skozi zemljo.« Prijatelj je prazno buljil vanj – skušal je v njem videti Prijatelja, z grozo v srcu je iskal vsaj nekaj poznanega v postavi pred njim, a videl je le tujca. Tihega odtujenca, nekoga, ki mu je zakril sonce in nanj obesil svojo dolgo senco. Tresel se je. Molče se je postava premaknila in drgetavemu nadela pripravo. Spodbudil ga je, sam poprijel za držalo in sta zaorala.

Morda se ni nič spremenilo. Letni časi so sicer še vedno zahtevali njuna leta – le ta so pravzaprav odsevala spremembe v gozdu. Njuna starost in kostanj, ki je še vedno debelil svoje korenine in grbančil svoje deblo. Morda se ni nič spremenilo, a odslej sta v kočici sredi gozda živela gospodar in žival.

Čeprav ju je čas že davno odnesel v pozabo, njun kostanj – sad njunega prijateljstva še vedno rase, še vedno nas ščiti in skriva pred njimi. Potrpežljivo čaka skupaj z nami, da bodo vstavili svoj plug in nam ga sneli z ramen.«

Veverica pusti vetru, da ponese njene besede in odzvanja odmev tihe prošnje med veje in listje smrek, med oblake … V nebo.