Veter obljub 2

Z roko si gre skozi goste lase, igra se z mobitelom, gleda posnetke, ki jih spotoma naredi. Ja, ta moja Slovenija. Prepotoval sem jo z Linom. On, na pol umetnik, dober snemalec, fotograf pa slab profesor. Kar naprej hoče biti enak dijakom, vtis dela. Nikoli ne bo dozorel, nikoli. Bila sva pa dobra kompanjona, ko sva za diplomsko nalogo skupaj raziskovala Kozjansko pa še nekaj hribovitih pokrajin, primerjalna študija. Zemlja, vode, rast, izrabljenost pokrajine, industrija, vaška naselja, tipi naselji … Kje je že to, osem let je od tega. Pa je bilo zabavno, s starim terencem, Vitara ali kaj že … Ja, sva krožila ja. Fotografirala sva, delala zapiske, usklajevala … Ah, sendviči, kmečki turizmi, gostilne. Ugotavljala sva, kako se je tu in tam čas popolnoma ustavil. Naletela sva še na ostarelega kmeta, ki je krmo za kravico, svežo travo, nakosil, jo zbasal v koš in jo nesel do hleva na bregu. To je bilo v Halozah. Pa jih je mož imel že osemdeset. In ti tolče s koso, pa koš, pa v strmino … Slovenija, Slovenija … In od takrat si beležim s telefonom, lepe svetlobe v gozdu, mlake, kaj vem, nekaj me gane. Ne, pri nas ni bil nihče likovno nadarjen, glasbeno pa vsi, to pa. Saj ne rečem, rad bi pel, a sem preveč sramežljiv. Ko smo šli s šolskim zborom na oder, oh … Od takrat nisem več hodil k zboru. Kako sem rdel, kako mi je razbijalo srce, pa še slabo sem odpel, kiksal sem od same hude treme. Ja, nisem več šel, ne. Pa je učiteljica prišla k naši mami v trgovino in jo zasliševala, zakaj, da nenadoma nočem več v zbor. Ni bilo odgovora, ni bilo prisile. Telefon, o?

      Na, pa se je najavil, ta naš stric Anton, na. Njega tako strašno vleče v te hribe, skoraj vsak teden pride. Zdaj se pripravlja, da ga bodo dodelili drugi župniji, menda v Celje, se mi zdi. Vem, spet me bo prepričeval, pa pojdi, pojdi v Ljubljano, talent si, napredoval boš. Lahko greš tudi v znanstvene vode, raziskovalec, saj nisi samo zgodovinar, tudi geograf. Kolikokrat mi je to ponavljal. Jaz pa sem se vedno branil z molkom. Joj, malo moram pospraviti. Že dva dni nisem pomil posode, kuhinja, o bog, kopalnica, curki gredo tudi mimo školjke, pomiti bo treba. Nemaren samec. Lahko njemu, za vse poskrbi oskrbnica župnišča, kuharica in čistilka, vse v paketu. Za vse ima poskrbljeno. O, pa kako ga strežejo. Saj ni čudno, da ima že sto in pet kil, ni čudno. Pa kar lepo je, ja. Pravi, da ima tablete za holesterol in za sladkor. Pa ja, hrane pa ne zmanjša. Bolezni prenažrtosti. No, vsi so bili dobri jedci, tudi Tonc. Njemu mali kotlič žgancev z ocvirki ni bil problem, ne. Pa suha klobasa za malico, mimogrede, ja. Jaz, jaz, imam napade žretja, potem sem pa skromen. Za kosilo bo samo solato, s krompirjem in še en zrezek imam na zalogi. Namenoma nimam polnega hladilnika, ker ne vem, kdaj bom odšel. No, pa dajmo. Loti se pospravljanja, pomije posodo, obriše pult, štedilnik, pospravi smeti, spni zavese, preveri žaluzije; na mizo daj prt, vazo s travniškim cvetjem, poglej, če je križani v kotu ometen – če je Anton videl pajčevine, je nergal in rekel, da zanemarjamo svetost vere. Zadovoljen s pospravljenim sede in ne ve, kaj bi. Sonja, kaj zdaj počne. Mogoče prelaga papirje, mogoče je na sodišču in zagovarja kakšno stranko. Nazadnje sva se videla lani, ko sva bila pred pošto. Govorila mi je o preutrujenosti, o vožnji, o gneči, o norcih na avtocesti. O službi pa nič. Ja, mlada je še in zagnana, ambicijo ima – priti do svoje pravne pisarne, biti svoj na svojem. Prav je tako, naj unovči svojo intelektualno moč, naj, če prav, se mi zdi, da je s pridnostjo dosegla več kot z razumom; rekli bi piflarca. Zdaj sem pa krivičen, tudi brihtna je, vsaj na nekaterih področjih, jeziki, retorika, to ja, matematika in fizika, tam, kaj vem, Bila je en letnik za menoj, ne vem natančno, samo slišal sem jo enkrat jamrati na šolskem avtobusu, da … Ne, to je že daleč … In kolikokrat sem imel namen, da bi se usedel k njej, ej … Ne, ne, nič ne bo z mano. Avta ne vozim … Strah, strah me je. Moped že še, avto pa … Saj sem poskusil, pa ni šlo, ne, dve uri vožnje, inštruktorica je bila arogantna in brez pedagoške potrpežljivosti. Najbrž je pričakovala, da vsi moški kar znajo voziti avto, da jim je to najljubša igrača. In če zdaj premislim, pri hiši je še vedno avto, ni več registriran, a je še v dobrem stanju. Ne, ne, samo sedem in ga poženem, da bi se pa peljal, vsaj po gozdnih cestah, ne, ne. Kar spoti me, že ko sedem in potem rohnenje motorja, ne, ne … Vedno me spoti. Ubijajoč voznik bi bil. Ampak, kaj bi pa počel v teh hribih, če ne bi vozil avta, kaj le!? Do mesta je 15 kilometrov, avtobusa ni, razen zjutraj šolski in popoldan, poleti pa ne vozi. Trgovine ni, nič ni. Na svetilniku ne bom rabil avta, vse mi bodo pripeljali, oziroma me bodo peljali do Reke, da si nakupim kar rabim, tako mi je bilo omenjeno. Tukaj pa, kaj bi? Štopanje, ker se je moped pokvaril. Pa še registriran ni več, že dolgo ne. Ne, tako ne bi šlo, ne. Ne vozim avta. Kako me je čudno gledal ravnatelj, ko sem mu oddal papirje in me je vprašal, če se bom vozil iz našega zaselka, pa … Tisti zvrtinčen pogled skozi očala, tista mrda na obrazu … In kolegica Maja, učiteljica angleščine, kar ni mogla verjeti, da nimam avta, da sem šel z mularijo na avtobus, ko so bile konference, pa sem kar štopal – kot učitelji v starih časih. Te bedne slike našega podeželja, ta zakrknjenost in zavezanost zemlji. Zgodovinsko gledano si lahko razlagam, kako je to bilo, ko so kmetje dobili v najem in kasneje v odkup grofovsko zemljo. Kako so se počutili prvi gospodarji, s kakšno mogočnostjo so zidali velike hiše, hleve, skednje, zaposlovali hlapce – naenkrat so se lahko tudi sami igrali gospodarje in bili imenitni. In ta oponašanja, to iskanje gosposkosti, to je še danes prisotno. Nič, ven grem. Kuhinja je nared, popoldan pride Anton. Spet bova pila kakšno belo vino, ki ga bo prinesel s seboj, pa suhe klobase bom narezal, te še imam. Kupil sem jih pri Lovru, on še to dela, zredi pet pujskov in dela take reči – nekaj proda, nekaj gre pa za kmečki turizem, v drugi vasi, kjer je poročena njegova sestra. Suhe klobase, zaščitni znak naših zaselkov, to, pa fižol, ta tako dobro obrodi. Pa koliko smo ga pridelali. Oh, bil sem še čisto majhen, ko sta ga mama in Tonc prebirala v zimskem večeru: malo sta škilila na televizijo, malo je pa ropotalo v kovinsko posodo. Vmes je včasih Tonc zakašljal. Ko so bila poročila, se je ustavil in rekel:Ar duš, lažejo, lažejo ti kravatarji. Ne levi, ne desni, vsi so iz iste moke, porka duš, samo davke daj, daj, pa se gredo politiko. Prej je blo en drek, zdaj sta pa dva. Njegovo zahroplo nerganje … In kako je kar naprej prebiral odločbo o vrnitvi gozda in senožeti. Vidim ga, tam je sedel ob oknu, z očali na koncu nosu, smrkal, roka se mu je tresla, par mesecev pred smrtjo. Med prvimi smo dobili, to pa zato, ker je naš Jože bil v nekakšnem odboru za te reči in je malo pospešil. Naša kmetija je bila pravno najbolj čista, vse listine so bile v skrinji v veliki izbi, v usnjeni mapi; vse zloženo, vse urejeno, naša stara mama je imela ta privilegij, da jih je urejala in skrbela za papirje. Tonc je samo rekel: Reza, prinesi ta pa ta papir. Je pa res, da so nam najmanj vzeli, le gozd, tisti je bil kar dobro izsekan, tam, kjer je bil podržavljen, to pa zato, ker so tam mimo speljali novo cesto. Oh, kako ga vidim s tistim papirjem, oh … Rekel je: Bog ima upravno pisarno, Bog. Tile tički, kaj pa oni vedo, čigava je zemlja, nič, nič, vse je pod božjo komando. Ja, Tonc je bil rojen točno leta 1900, umrl pa leta 1993 – na nek način sva se zamenjala, on je umiral, jaz sem rastel, mladika pač. In tisti popoldan so ga morali peljati v gozd. Pravili so, da je poljubljal drevesa in dolgo jokal, klečal, molil, grebel med listje. Dva dni je bil bolan od tistega vzhičenja. Odnašalo ga je, nekaj je šepetal, jedel skoraj nič. Ne, bežno se spomnim tega, zelo bežno. Vem le toliko, da je maček vseskozi ležal pri njem, še jest ni prišel. Bil sem ljubosumen, ker ni prihajal k meni tako kot vsak dopoldan, v moj ograjeni kot, kjer sem imel ropotuljice in še nekaj igrač. Toliko pa še vem, da sem ga videl ob oknu in tisti papir. Kako je čuden otroški spomin, vse skoraj izbriše, nekaj pa le ostane. In potem so prišle resnejše stvari, ko je Tonc odšel, na jesen tisto leto. Bolehal je že od avgusta, ko pa si je naročil ješprenovko in prekajeno gnjat, je šel. Mama mi je rekla, da je dedi zaspal, za vedno, da ga je bog poklical. Dali so ga upepeliti, pogreb … Nič od tega se ne spomnim, nič. Potem v četrtem letu pa se spomnim, da sva z mamo hodila na grob in nosila dediju rože, jaz sem mu nesel spomladi cvetočo vejico hruške, te je imel najraje. Pod tisto je imel klop. Tega se pa spomnim, kako skrbno sem nesel tisto vejico in jo zapičil v zemljo groba. In tudi tega se spomnim, da sem mamo vprašal, če bo potem zrasla hruška. Pa mi je rekla, da ne, da iz vejice ne zrase, da iz peške pa bi. Prijela me je norost, da sem na jesen zbiral peške hrušk in jih stavil v malo kovinsko škatlico, ki je bila očetova, prej so bile tam notri gumijaste krpice za popravilo pnevmatik. Kako se spomnim tiste škatlice, rumena in rdeča je bila, na zadnji strani pa je imela hrapavo površino, baje za čiščenje pnevmatik, kaj vem. Enkrat sem videl očeta, kako je menjal pnevmatiko pri mopedu in je s hrbtno stranjo čistil okolico luknjice, še prej je tisto pnevmatiko tiščal v vodo, da je videl, kje gredo mehurčki … Jaz pa sem čepel in brbljaje spraševal. Kaj, kako, zakaj … In kako me je učil voziti moped: pazi, ne tako, pazi, auspuh je vroč, pazi sklopko tišči, počasi spuščaj … Te slike, te slike … In tisto nerodno opletanje proti trgovini po makadamski cesti skozi gozd, ker nisem imel izpita za moped. Oče bi si žele težak motor, rad bi oponašal tiste tipe iz kultnega filma … Malo je bilo v njem tega rokerskega šemljenja … No, saj je tudi mene oplazilo. Nekaj časa sem nosil dolge lase, tja do tretjega letnika gimnazije, potem, potem, kaj vem. Kar prijelo me je in sem šel k frizerki, kar tako, nek popoldan, namesto domov, petek je bil, sem šel k frizerki, maj je bil … Tretji letnik … In takrat sem že mislil, da bi res šel na teološko fakulteto. Čisto sem bil obseden od razmišljanja, od filozofije. In sem se ostrigel. Oče je takrat še nosil dolge lase, spete v čop, pa uhan si je dal. Morda je imel drugo puberteto. Tak je bil močan, mišice … Ko smo šli na morje na Reko, tam smo bili pri sorodstvu, se je povsem spremenil … Na nek način je bil  doma … Pa še njegov bratranec, frajer, roker, je enkrat prišel na obisk, raskav glas, gube, siveči lasje, obleka pa, rutke, pa natrgan kavbojski jopič, pa, kaj vem. Videz divjaka, ki ima nežno dušo. Bili smo na neki terasi daleč zunaj Reke. Kako je že bil tisti kraj? Joj, sem pozabil. Prvi letnik gimnazije, pa smo govorili o minuli vojni, o mrtvih rokerjih, o sranju, ker so se ene vezi podrle, ker ni več tiste sproščenosti kot v mrtvi Jugoslaviji, vera, narod, kurac palac, je rekel roker … Kako mi te slike plešejo, kot da bi gledal dober videospot. In Bratranec je pisal tudi besedila, nekakšen pesnik, v megli THC – ja in drugih substanc. Tega sploh ni skrival. Razlagal je, da je bog dal ljudem substance, v katere je zašifriral višjo resnico. Ja, ja … In moj oče je nekajkrat kadil tisto reč, sam jo je vzgajal, zadaj za visokimi palicami fižola. Rekel je, da tobak dela raka, to pa da je rekreacija, da je to za dušo sprostit, ker da alkohol požre pamet in jetra. Pijanec res ni bil, včasih je spil liter vina, na skednju s kitaro, morda še nekaj dimov, kaj vem. Meni ni teknilo, da bi kadil, ne. Poskusil sem, seveda sem, pa, kaj vem, strah, samo strah me je bilo, srce mi je razbijalo in sem šel v gozd, da bi se umiril. Ni mi šlo, ne. Vino, pivo, to ja, trava in druge reči … Pa tabletke v klubu v Izoli, norenje celo noč, madona … Kako smo preizkušali meje. In mulke, na pol gole, potne, nasmejane, jaz pa skači, skači, smej se; z nobeno nisem šel v temo, kot se je temu reklo. Mi iz take gimnazije, moralno obremenjeni, vsaj nekateri, ki smo imeli namen, da bi šli na teološko fakulteto. Pa sem našel eno rdečelasko, ej … Skakal sva, ona me je grabila, me poljubljala, me obliznila, dobesedno me je obliznila, jaz pa štor, sem tisti obliz obrisal in … Noč je umrla na pomolu, nisem vedel, da te tista kemija, ko popusti, vrže v tako depresijo. Kako bedno sem se počutil. Mislil sem, da bom kar umrl. Prijatelji so se krepčali z vinom in pivom, jaz pa sem se nalival z mineralno vodo, da bi iz sebe izpral noč. Še dva dni sem bil hudo potrt, nič mi ni šlo. In takrat, ah … ga stresa. Pa sem zašel od hruške … Škatlica s semeni. Naslednjo pomlad sem jih nesel na pokopališče. Sam sem šel po bližnjici skozi gozd. Sam sem hotel dedku nesti semena hruške. Zakopal sem jih v črno, mastno zemljo. In sredi poletja sva z mamo nesla rože, nobeno drevce ni odgnalo in naslednje leto tudi ne, nič … Tako se je to končalo, seme je verjetno bilo preplitvo, morda preveč humozna zemlja, kaj vem … In kako bi bilo, če bi na grobu res zrastla hruška? To bi bilo groteskno, da … Hruška na grobu, korenine bi šle do dedka, použili bi Tonca. Zdaj sem pa že morbiden. In pepel na nemških njivah, kjer so pridelovali peso in repo in krompir tudi za potrebe taborišča … Kaj mi je v tem jutru, v tem vetru, ki sem od juga nosi vonj soli in mrtvih rib. A naj pokličem na sedež podjetja, naj pokličem na Reko. Nekam dolgo nobenega odgovora, nič … Saj ni več zapor zaradi covida. In da smo to premagali, pa ja … Najmanj dve leti bodo valovi, bodo. Politika pa nateguje narod, kot vedno v zgodovini. Pa ljudje sploh vedo, kaj pomeni karantena, kje se je rodila. Na otoku blizu Benetk; štirideset dni so morali tam biti mornarji, preden so smeli v Benetke, kvarnata, potem so jo prekrstili v karanteno. Zgodovina vedno uči, vedno, ničesar pa nas ne nauči. Vsega boga bo še, v to sme prepričan. Jaka, mlad medicinec, moj sošolec, pravi, da je ta virus izredno nepredvidljiv in da res vžge ko hudič. Da je on to rekel, on, ki je že bil v prvem letniku teologije, pa v drugem, do novega leta, potem pa je prišla Ingrid in … Prepisal se je na medicino, komaj predlani končal in zdaj je pripravnik v Novomeški bolnici. Slišiva se, piševa si po elektronski pošti, pa … Pričakujta otroka, še to poletje. Lahko je poln teorije, a nima še izkušenj. Meni pa je jasno, da nobena bolezen ni trajala samo eno leto, ne. Valovi so bili ciklični. Španska gripa, dve leti je razsajala. Kuga pa večkrat. Nič pa ne vemo, kaj je kosilo v prvih mestih. Ko so ljudje začeli živeti v večjih skupnostih, so dali boleznim priložnost, nedvomno. Zanimivo pa je, da je kuga sprožila razselitve in so se na ta način poselila mnoga odročna področja, tudi pri nas, recimo škofjeloško hribovje, pa Cerkljansko, in še je takih odročnih krajev, še. Valovi, vse se je dogajalo v valovih. Kaj naj zdaj, naj pokličem. Ne, ne, bodo že poslali pogodbo, bodo, domisli in globoko vzdihne. Vstane in pomije ponev, skodelico, kozarec, vse pospravi, kar ni bila navada zadnjih let, zdaj pa se je pripravljal, kakor da bo odšel. Zunaj šumi veter in se zaganja v trpko samoto. Naveličan se sprehaja pred hišo in ogleduje obnovljeno hišo. Na obraz mu seda senca težkega dvoma, kaj bo s to hišo, kaj bo!? Stari zidovi, nova fasada, nova okna, betonske plošče, trami zamenjani, nova streha, zdaj pa bo samota. Tako bo kot pri Drnčevih, bezga raste iz kuhinje … Tam že trideset let ni nikogar. Ko je umrla gospodinja, ni nihče več prišel, otroci so v Ljubljani, trije, vsi imajo stanovanja, službe, nihče ni obnavljal. To pa zato, ker se niso mogli dogovoriti, kdo bi dedoval, kdo bi komu, kaj odstopil. Saj, naše zgodbe, naše. Sonja ima najbrž veliko takih zgodb v njihovi pisarni, polni arhivi so jih. Tudi pri nas, kako bova s sestro končno uredila. Na sodišče je poslala izjavo, da se dedovanju ne odpoveduje. Jaz pa naj bi za vse skrbel, vlagal, ne, ne. Le kaj si misli, da bo kar prišla in bo gospa. Ne, ne. Se bom že posvetoval s Sonjo. Za zdaj je tako, da še nisva uredila, da … Ta moja sestra, divja, neučakana. Vse je hotela na hitro, nima nobenega potrpljenja. Le po kom se je vrgla, po dedku najbrž, mama je bila bolj blaga, zasanjana. Oče, ja, oče je tudi bil neugnan in neučakan. Če si je nekaj zapičil v glavo, je to tudi naredil. Glasbeni stolp, to … Pa nov traktor, pa nov terenec, tam je v skednju … Jaz, jaz, nikoli ne bom vozil, ga spet stiska in smrkne. Obrne se proti vasi, gleda na sivo kačo ceste, ki pod senožeti naredi velik dvojni ovinek in se vzdigne, pa se izgubi za hribom. In potem zagleda poštarski bel avto. Vidi, da je skrenil na gozdno cesto, ki pelje mimo njih. Aha, pošta, si reče in si popravi ne prav čisto majico. Torek je, kaj bo?

      Poštar ustavi na dvorišču, izotopi in reče:

      »Živijo, nekaj je za podpisat, priporočeno, mednarodno.«

      »Aha, čakam, ja. Iz Hrvaške, ne?« vpraša Leon in se pri tem skremži.

      Poštar nagne glavo, gleda žig in reče:

      »Ja, iz soseščine, ja. No, tu podpiši, evo,« še reče in da blok na streho avtomobila. Ponudi mu svinčnik. Leon Hitro podpiše. »No, pa je,« reče. »Zdaj nekaj časa ne bo več pošte. Sem uredil, da se jo prepošlje, komplicirano. Šel bom na svetilnik za svetilničarja. To je najbrž pogodba za dve leti.« se razgovori.

      »Na svetilnik?« je poštar začuden. »A nimajo vse že na daljavo in to?«

      »Imajo, imajo, samo, saj veš, te moderne naprave včasih štrajkajo, izpadi elektrike, sončni kolektorji in te finte. Človek je le človek, ne?« je Leon vnet.

      »Aha, razumem. Preden bo ta preusmeritev, bom pa pri Arnejcu pustil, če bo kaj prišlo. A velja. Veš, te preusmeritve včasih trajajo, preden naši na pošti poštekajo, kaj je treba. Ma, kaj čem ti razlagat, birokrati so ko mumije. Ajde srečno,«

      »Hvala« reče Leon in zašumi s papirjem. Počaka, da poštar obrne in se odpelje. Sede na klop pred hišo in živčno odtrga. Ja, pogodba, pogodba za dve leti, do avgusta leta 2022. Začne v ponedeljek. Kar na direkcijo, od tam me bodo odpeljali na otočič. Ja, odhod bo, odhod. Čakal sem to pismo, zdaj, zdaj je tu. Danes je torek, že v nedeljo bom šel dol na Reko, pa k stricu Ivanu, on bo razumel. Poklical ga bom, si na glas reče. Pritegne telefon, pobrska in počaka.