Veter obljub 10

Noč ga najde razmrvljenega v kontrolni sobi. Premleva pogovore s policisti, ki so bili živčni, ker so se bali, da ima dama korno. Odredili so testiranje in pogovor z dežurno zdravnico. Damo so peljali na pregled, Jahto so popravili, elektronika je bila, dva konektorja sta bila slabo pritrjena, to je bil vzrok, tresljaji in to … Tako je, če svetu vladajo računalniki, premišlja. Gleda pikice, ki pomenijo ladijske premike. Vreme se je umirilo, noč čarovnic je. Joj, ta praznik, pa buče, pa sveče, pa … Tudi to smo morali privleči čez Atlantik, tudi to. Oponašanja, sama oponašanja so nas. Sonja zdaj najbrž spi, in čez nekaj dni, vstaja v njem in ga nemiri. Ampak Ursula, tako visoka, s takim severnim pogledom, s tako očarljivostjo. Saj ne morem mimo te podobe. A zdaj si bom pa kar nenadoma želel več in več podob. Pa ne da so me hormoni dokončno obvladali. In bo že res, da smo samo kromosomski niz, ki se hoče radostno kar naprej podvajati. Ne, otrok pa ne. Teh pa ne bi prenesel, za zdaj še ne. Otrok je ustaljenost, je obveza, je … Razlomi življenje dveh. Skrb, zaskrbljenost, vzgoja. Zanimivo, vse manj smo psihično opremljeni za zarod. No, megla se umika, vreme bo, vsaj karte kažejo tako, postalo stabilno. Malce hladnejše, a stabilno. K sreči centralna kurjava že prime, plina je dovolj, mazuta tudi, če bi se kaj zataknilo. Ivo je pregledal sistem in mi zagotovil, da bomo kar plin kurili, da pa je rezervni star gorilni element na mazut še v funkciji. Če bi bilo karkoli narobe, naj takoj pokličem, da pridejo serviserji. Letni remont da so opravili v juniju in da me nima, kaj skrbeti. No ja, čez dan še gre, ponoči pa … Kaj naj zdaj, kaj. Morda ne bi smel žganja, živči me. Dnevniki, Grga, to. Paziti moram na obnašanje svetilnika, to že, ker se lahko megla vrne. Danes sem dežuren do pete zjutraj, ker so v centrali adaptirali nadzor na daljavo in moram biti pozoren, če vse dela, samo to noč, noč čarovnic. Grga, Grga, nesojen filozof in slikar. Pa koliko je ta tip pisal, ej, čez šestdeset map, znotraj pa kar nekaj dokumentov. Ko bi vsaj zaklenil stvari, ne pa takole. Vsi, ki imajo dostop do pomožnega računalnika, so lahko brali. Morda je pa to celo hotel. Na nek način je bil zelo krščanski, čeprav, ni spoštoval župnikov, in cerkve. Ja, no. Mar naj se lotim branj, tako bo hitreje šlo. In Sonja, Sonja … Vsi njeni mejli na mojem računalniku. Bi raje to spet bral. Vsaj tisto, ko piše o čustvih, ko piše, da prehaja v obdobje, ko se bo morala stabilizirati in misliti na konkretno bodočnost, pa da jo vidi z menoj. Kaj je s to žensko. Zagotovo fantazira, da bova midva par … Kaj kalkulira, veliko posestvo, nekaj keša bi vrglo, morda preureditev hiše, selitev, kaj pa veš. Pri njih ni prostora. Ljubezen, ljubezen je zaveza, to vem. Ampak po drugi strani, a jaz sploh vem, kaj bi z njo. Seks, vpeljava v to, morda samo to. In to pri tridesetih. Moj sošolci so že pri petnajstih seksali, nekateri, ne vsi, v srednji šoli pa najbrž da do mature že vsi, če si jih poslušal. Jaz pa umikanje, umikanje. Naš Tone bi rekel, da si zrel sad šele takrat, ko te ženska najde in ne ti nje, take je on imel, svojčas. Neka čudna vloga je sodobnega samca, res. Vse več je samic, ki lovijo in ulovijo, tega se zavedam. Tretjega pride, tretjega novembra … Po praznikih moram v nakupe … Joj, joj … Sam z žensko na otočku, svetilnik pa meče luč v noč. In če bodo noči mehke, kot kaže, da bodo, polne južne mehkobe, potem … Ne morem, ne morem, zdaj ne, si reče in preklika nekaj Wordovih dokumentov v mapi z naslovom: Bog in jaz.

      Pred dnevi sme bil na kopnem in se šel k maši. Dama pred menoj v klopi, no, starejša dama, je dišala po ljubezni, prepričan sem, da ja. Prinesla je v cerkev noč, prinesla je nagon, prinesla je vonj samca in molila vdano, ne preveč tiho in v polomljeni hrvaščini. Od kod vraga se je baba vzela. Lahko da je ena tistih, ki jim je bila pravica vzeta že v nekem kombiju in je morala delati stvari, ki so ji bile nekdaj všeč, zdaj pa je sužnja. Molila je in molila, njen vonj pa je rastel. Pa sem pomisli: Mar Bog odpušča grehe drugih bogov. Vsakdo nosi v sebi svojega malega boga, ki mu zadostuje, da je velik, ko ga ponižajo. Kdaj smo določeni kateremu bogu in kdaj nas bog nagradi, če se mu prepustimo. Kolikokrat sem že razpravljal o tem, da je bog sebičen, da hoče brezpogojno ljubezen, tako, brez ugovora. Pa mislim, da je v tem prava božja logika, narediti si lastno orodje za malikovanje, narediti si poslušnega človeka, ki se bo klanjal in klanjal; še celo trpljenje bo jemal kot dragoceno darilo. Bog daje, bog odpušča in dopušča. Kaj smo mi, orodje vesolja, veselje bogu. Na nek način smo otroci tujim staršem, ki se jim nismo rodili. Bog je čezrazumska tvarina, ki je razum ne more dojeti, ker si ga bog ni takega naredil – v tem je logika. Posedovati nekaj, kar ti je poslušno in kar razume tvoje stvaritve, ampak samo do meje, ko je še dopustno, da to razume, da lahko vse to uporabi za namene, ki mu jih določaš. Da smo se spet klali, mar je to bila božja volja. Bog daje, bog vzame, tako gre to v našem ljudskem verovanju. In koliko bogov imamo na Balkanu, vsaj tri, in prav toliko poboženjenih politikov. Vsak narod svojega boga, nekateri pa podobne. In če je Bog samo en, potem je bog vsem – zakaj potem dopušča, to, kar dopuščajo individualni bogovi. In kdo bo potem organiziral sestanek vseh bogov. In tista dama v cerkvi. Gledal sem jo, gledal, nje tilnik, zlata verižica, njeni, zagotovo prebarvani lasje, dišali so po tujih poljubih. Pa sem si jo nenadoma predstavljal, kako bi jo narisal, tu, na pomolu, golo. Bluza, toliko sem lahko videl, ker sem pogledal malo od strani, je skrivala ogromne prsi, neko težo ljubezni. Slišal sem, da je v bližnjem zabavišču nekaj novih dam, Romunke, Ukrajinke, morda Bolgarke, kdo bi vedel. Ne, ne nemogoče, tiste ne hodijo v cerkev, tudi če bi hotele, najbrž ne smejo. Fantaziram, nisem zbran za resno razpravo. THC ne dela prav, danes ne. Nič, vztrajal bom. Torej, pred dnevi sem se spraševal, v kakšnem odnosu sva Bog in jaz. Jaz sem že nekaj let prikovan na skalo, na svetilniku in močim noči z občasnim jokom … Molim, seveda molim, v cerkev pa grem nekajkrat na leto, če prav mi gredo na živce zlagani, ki tja prinesejo svoja lepa oblačila, dišavo in napuh, še prav posebej dame, ki si domišljajo, da jim denar daje pravico, da so oboževane. Prav neverjetno je, koliko mladih podjetnic nenadoma imamo, in kako zganjajo ponavljanja iz Amerških uspešnic. Kje je naša ponosna Istranka, kje, ni je. Da ne rečem Hrvatica, ni je. Istranka, Dalmatinka, Slavonka, Zagorka, vsaka nosi svoj ponos po svoje. Še najbolj poznam Istranke, te poznam. Sicer pa, ko enkrat pridejo v mesto, so vse iste, obleka, ličila, dober avto, moda in tisti strašni pogled divje srne, ki se je preoblekla, da je všeč še celo pločniku, po katerem tolče ritem svoje pohote. Otrok pa ne in ne. Moja Kate, ona bi … Zakaj sva si življenje zavozlala. Njen odnos do mene … Mislila je, da me bo naredila za koristno orodje, da bom pomagal dokončati njen mali penzijon, da bom občasno tudi natakar. Pa ja, še kaj. Jaz sem ponosen sin vinogradnika, to sem in filozof na otočku. Bog, dopuščal si ji, da je zlobna, da je zahrbtna, da je tak kot si hotel, da je. Prišla je iz oklice Zagreba, njen oče ji je kupil mali lokal in hišo, iz katere je hotela narediti penzijon, turizem in to. Pa te sprašujem Bog, če je bilo pravično, da je legla z mnogimi mojstri, da je prišla do ugodnejše cen. Sprašujem te, če je bilo to pravično. Zanjo najbrž je bilo, zame pa ne, ker sem ponosen. Ko sem hodil v vinograd, ko sem delal v kleti, je ona sprejemala vodovodarje, zidarje, keramičarje in … Vsi tisti mojstri so požvižgovali okrog njene hiše, jaz pa sem prišel zvečer domov in sem padel v posteljo, še dotaknila se me ni … Samo tu in tam, ob nedeljah zjutraj, potem pa sva šla skupaj k maši, kakor da je vse v redu. In zdaj te sprašujem Bog, zakaj si mi obrnil hrbet in si se smejal. Ja, vem, da si se smejal. Slišal sem te v samotnih nočeh, kako si se mi smejal. Tvoj smeh je odmeval čez valove in me grabil, da sem še sam spustil krohot čez morje. Če je resnica v tebi in pri tebi, potem jo kar imej, ne potrebujem je več. Lenobno sem zavezan minevanju in čudoviti rastlini. Tudi vino mi daje dobre misli in kava občasno tudi, ko me ob jutrih zbistri. Veš Bog, zadnjič sem jo pil na pomolu, močno sem si skuhal, in je šla mimo moderna jahta, dve dami, na pol nagi sta viseli na ograji in mi mahali, jaz pa nič, gluh in slep, za potujoče meso. In takrat sem pomislil, da si spustil poredne otroke po svetu, in da se tam gor nasladno smeješ, kaj vse delamo, ne da bi vedeli, da si to ti organiziral. In se čudiš, da te v angleščini tolikokrat pokličejo in da takoj na to pristavijo, tudi večkrat fuck, fuck. Še vedno nisva dorekla, kakšen je najin odnos. Poveličujem te v občanih akvarelih, ker lepota, to si ti, harmonija, to si ti, ženski boki, to si ti. In tista ženska v cerkvi, nedelja. Po končani maši je šla skozi mrak. Pohitel sem za njo in se mi je kar zdelo. Z eleganco se je usedla v dober bel BMW. Odpeljala se je, najbrž k drugemu ljubimcu, kdo bi vedel. Jaz pa sem sedel tam na stopnicah pred cerkvijo in poslušal šum korakov iz notranjosti cerkve. Ljudje so me čudno gledali; mislili so, da sem berač. Saj veš, tak z dolgimi lasmi, tudi Kristus, po podobah sodeč, je imel dolge lase – žrtvovan mlad moški. In koliko podobnih sem že videl. Včasih se mi zdi, da se Jezusi namenoma replicirajo. Ne vem, zakaj me je pokojni Kurt Cobain tako spominjal na tebi najljubšega otroka, na Jezusa, res ne vem. Mogoče je bil samo angel, približek neke zaupljive božje dobrote. Še zdaj si velikokrat zavrtim njegove pesmi, ker me peljejo na potovanje. Morda, Bog, ne veš, da so tvoji razposajeni otroci v tem divjem svetu dobili preveč mane, ki jih poneumlja. Zakaj jim ne daš ljubezni, zakaj jim ponujaš drogo, namesto družinske sreče, zakaj. Človeštvo si zida betonske kletke in dela samo sebi grobnice, v katerih nekaj čas so, le toliko, da elite lahko vzdržujejo svojo navidezno brezsmrtnost. Elite, naše in tuje, tu ni razlike. Pa se sprašujem Bog, zakaj si dopustil, da so eni pograbili vse, drugi pa komaj da živijo. Veš, Bog, ko sem videl družino v moji rodbini, trije otroci, ona brez službe, on dela priložnostno, kako večerjajo veliko pašteto in si jo mažejo na kruh, strogo odmerjeno, ker ni denarja. In nedeljska juha je kar iz kocke, pire krompir in cenene hrenovke. To je to, dragi Bog, njihovi sosedje pa meso iz juhe nesejo v kanto, to je to. Ozri se kdaj bog na blokovsko sosesko, ozri, pa boš videl, kaj se dogaja. Tam ni turizma, tam so delavci, nekdanji kmetje, iz vsega Balkana so prišli, ker je bila Reka močna industrijska cona, zdaj gre vse u božjo mater, oprosti, da se tako izrazim, ampak, tako je. Nisva še dorekla, v kakšnem realnem odnosu sva. Nocoj mi grejo misli. Pokadil sem manj kot po navadi, pa kavo sem si skuhal, malo prej, močno, črno. Vidiš Bog, vse zeli si dal ljudem, take, da sanjajo tudi podnevi, in take, da ne morejo spati. Jaz verjamem, da si določene misli skril v zeli. Kako naj rečem, zakodiral si jih, biološki zapis informacij, tako bomo rekli. Ti imaš svoj sistem, ki zagotovo ni binaren, kaj. Molčiš, le morje tam zunaj nekaj blebeče. Vidiš, in še me preganja tista ženska, še. Na njej je bilo tisto usmiljenje, da moškemu dopusti, da se semeni na njo, vanjo, kakokorkoli. Tako si nas naredil, tako si nas zaklenil. Bolj kot smo zdravi in polni plodilne sile, bolj smo neumni od nje. Jaz sem še kar v formi, kar se tega tiče. Samo kaj, tu sem samujem in to. Samota me ubija, ne bom lagal. In ko sem lani nekaj časa tu imel Zorko, ej. mala pokvarjenka, tako bova rekla. Čez zimo je bila pri meni. Saj sva dobro vozila, kuhala je, kaj pospravila, pa tudi tisto v postelji, akrobacija kot se gre. Je pa imela več potreb kot je dobila. Taka je. In na pomlad jo je odnesel veter z juga. Rekla je, da gre do mame v Novi Vinodolski, pa je ni bilo več nazaj. Saj se mi je čudno zdelo, da jo je Ante odpeljal z veliko potovalko – pobrala je najnujnejše, pravzaprav stvari, s katerimi je prišla. Šele potem sem videl, da je vzela škornje, čevlje, šminke, fen, pa take reči. Popoldan me je poklicala in mi povedala, da je mama bolna, da bo pri njej nekaj časa. In ta nekaj je bil večnost. Bog, ne, ni bila ljubezen, bom povedal po domače, samo gonjenje je bilo, samo gonjenje. Je pa fantazirala ta mala … Govorila mi je, da ko zadosti pokadi, da se lahko pogovarja z Materjo božjo. Da ji zaupa, da jo vodi, da ve, da krši moralne zakone, da … Jaz sem se ji samo smejal, ko je imela take dolge samogovore in je govorila Mariji: Nisi ti kriva, da sem bila jaz rojena, veš pa, da sem grešila, ker sem to potrebovala. Ne morem brez moške vode, to dobro veš. Jaz temu rečem moška voda. Že pri trinajstih, saj veš Marija, med skalami, s petnajstletnikom, ki mu je tako hitro prihajalo, da sva moral vajo vedno dvakrat ponoviti. On mi je vzel nedolžnost, tam, na skromnem pasu med skalami. Prekleto je peklo in zabolelo, ker je to delal s kondomom. Smrkavec ni bil natreniran. V nedeljo sem pa šla tja z nekim študentom, ja pa kaj. Trinajst let sem imela in kaj. Tisti me je dolgo gladil in me lizal tam spodaj, o Bog, kako sem uživala, o Bog, prvič, da me je nekdo lizal tam spodaj. Pa ni hotel, da bi mi ga vtaknil v načeto luknjico, ne. Rekel je, da sem še malo premlada, da … Pa sem mu ga z roko, dvakrat … In tako je to šlo Marija, za tistim je prišel še eden študent, pa še … Pri petnajstih, sem se že peljala s starejšim gospodom, ki ni zmogel drugega, kot da mi je poljubljal sisice, in nekaj momljal, da sem sladek angel. Moral pa sme mu ga z usti, prvič … Mlahavega je imel, komaj na pol trdega, pa debelega, jajca pa velika, bog se usmili. Matrala sem se, da mu je prišlo, pa koliko. Rekel je, da že cel mesec ni, ker da je žena nekaj bolna in ji ni več za te reči. Fuk tisto seme … Ni mi bilo všeč, ne. Ja Marija, tako sem jih zabaval te dedce in kasirala, na svojo roko. Šolo sem odjebala, raje sem posedala po terasah in lokalih, sem že našla take tičke. Potem me je eden hotel angažirati. Ne da se Zorka, jebemti mater njegovo. Od nekoga sem dobila sprej, pa sem ga nasprejal v ksiht. Kasneje sem zvedela, da dela zanj pet butastih deklet, da kasira in jih razporeja. Našla sem si zaščitnika, visoki Adrijan, močan ko bik. Prijatelja sva, on me je našel neko noč, ko sem preveč kadila in mi je bilo slabo. Vse sem mu zaupala Marija, vse. Pa se je odločil, da bo moj rezervni oče. Pa naj bo, če mu ta vloga ustreza, naj bo. In takrat sem vedela, da si mi ga ti poslala. Če me je kakšen hotel drugače, kot sem bila pripravljena, če so bile težave, sem poklicala Adrijana. Stvar se je hitro uredila. Zdaj sem se umirila, ne pa moja mala, ona hoče kurac, kar naprej hoče kurac. Zakaj Marija mi jo je bog dal takšno. Ob pamet sem, če ga ne dobim. Saj bi se sama pofukala, če bi se lahko; včasih se, imam ga v torbici, dober kurac na baterije. To ti je življenje, to. In ti Marija, ti veš, da je ženska nesrečna, če nima moškega. Zdaj je tako, da sem na nekem otoku in imam ljubimca. Ljubi me. Si slišal Grga, Mariji sem rekla, da me ljubiš, si slišal Grga. In potem sem ji rekel, da je zakajena potrebna blesavka, ki misli, da jo bo bog nagradil, ker osrečuje moške. Dobro, tudi to je plemenito delo, ne pa družbeno sprejemljivo. In tukaj vprašanje Bog zate. Ko si napisal deset božjih zapovedi, si pustil ljudem prosto voljo, da lahko delajo, kakor hočejo. In to tudi delamo, ampak, dragi Bog, zakaj recimo, dopuščaš ubijanje, še več, ko smo se šli vojne, so nam župniki požegnali topove in tanke, pa tudi puške. Sam sem bil v četi, kjer smo imeli stalnega župnika, ki je rad izpovedoval tiste, ki so malo bolj pobijali kot mi. Mi nismo videli svojih mrtvih, mi topničarji. Tisti pa, ki so šli v napad, tisti pa so prišli nazaj krvavi, in taki so šli v šotor, k župniku, kar taki, eni bruhajoči, eni jokajoči … Vidiš Bog, zakaj si dopustil, da se pobijamo. Vrnili smo jim samo tisto, kar so nam vsiljevali. Mi, Srbi, pa Muslimani. Prej, dokler je bil rdeči šerif, prej se nismo smeli klati, zdaj je bilo naenkrat vse dovoljeno. Ne bom pozabil dneva, ko sem podpisal dokument, da prostovoljno vstopam v vojaško formacijo, kot pomočnik topničarja, ker so takrat začeli formirati topniško baterijo. Ah Bog, če si me ti zares vodil, potem je bilo to že vnaprej odpuščeno. In spomnim se soborca, ki je bil na pol Srb, mama je bila Srbkinja, ki je rekel: ubijamo, da bi bili heroji, ma kurac, tudi heroje enkrat najde krogla. In res je padel. Še zdaj ne vem, kako ga je našel ostrostrelec, ko je šel po novo zalogo, mater, ej. Ni ga bilo dolgo nazaj, pa je eden šel pogledat, držal je podob matere božje v roki, najbrž je spotoma molil – zavedal se je, da so na drugi strani tisti, ki so materine krvi, da so tam Srbi. In ko smo zastavo obesili v Kninu, smo bili pijani. Bog, čudni otroci smo, kaj. Naslednjič ti bom zaupal, kako je bilo, ko smo prišli ven iz teh gromov. Dva tedna sem samo pil in kadil travo ko zmešan. Nisem spal, nisem jedel, hodil sem naokrog ko neki vojni zombi. Moji so me pustili, ker sem še vedno imel na vojaških škornjih zemljo in kri. Ne, ne, Bog, lepota ni v bojevanju, ni. Mrtvi hodijo čez planjave in me zasledujejo. Za nocoj Bog je to vse. Še vedno pa ne vem, v kakšnem odnosu sva, dragi Bog.

      Kakšne blodnje, seks, vojna, droga, vera. Vse se mu je grmadilo v glavi. In se ne čudim, da se je obesil. Bojim se, da je njegov duh preveč poselil ta otok, da bo v kakšni noči enostavno sestopil iz tistega skladišča in ves bel šel po vseh prostorih. Joj, da sme moral zdaj to brati, v tej pozni uri, pa toliko vsega se je danes že zgodilo. Zdaj se sprašujem, kako bi to dojemal na kopnem. Tu je to vse bolj potencirano, se mi zdi. In zapisi o Zorki, mali prostitutki, ki je … Ja, še celo nekaj slik je pustil, Zorka, gola med rjuhami, Zorka v kopalni kadi s peno. Zorka spodaj na klopi. Zorka na pomolčku, zgoraj brez. Zorka v kuhinji, reže paradižnike. Zorka, lep portret – seveda, saj je hotel biti slikar, pa je raje kar fotografiral z digitalnim fotoaparatom, ki je tudi še v kartonasti škatli. Se mu je pa dogajalo, to pa. In kako dobro je vse opisal, lahko bi bil pisatelj, nedvomno. Ivo mi je povedal, da je tip res študiral primerjalno književnost in filozofijo, da pa ga je vojna posrkala, da je bil pri topništvu in to. Ah, vojna, kako pohabi ljudi. V naši vasi je bil dečko, ki je bil v spopadu pri Medvedjeku. In potem še drugje, ko je bila resna praska, ko so bili tudi mrtvi, dva menda, dva mlada vojaka armije, še skoraj smrkavca, med našimi pa eden huje ranjen in eden pogrešan. Kasneje se je izkazalo, da je pobegnil, ker se mu je utrgalo. Tisti, vaški heroj, je samo še pil in se le počasi sestavljal. Zdaj je v redu, spet kmetuje in rad pove, da je za državo tvegal glavo in naj mu politiki ne serjejo, ker če bo treba, bo pa spet pokalo. Vem za primer, kjer so jim pred hišo uprizorili mali spopad teritorialne z vojsko. Neka hitra akcija, kjer je bilo zaplenjenega nekaj orožja in je bilo ranjeno nekaj vojakov, spet samih mladcev, oficir je bil pa trmast in ni hotel predati orožja, pa je zapokalo z ene in druge strani – krogle so letele v dnevno sobo, gospodar je družino spravil na tla, otroka za sedežno garnituro in so čakali, kaj bo. Ko je bilo vsega konec, je šel gospodar pomagat obvezovati mlade fante, tudi oficir je bil ranjen, teritorialcev pa ni bilo nikjer več – umaknili so se nazaj v gozd. In kot nalašč je mimo prišel zdravnik, na poti je bil k starešji gospe, pa je pomagal fante obvezati. Ustavili so avtobus, da so lahko ranjence takoj prepeljali v bolnico. Ah, ja. Grga, pri vas je bilo huje, vem, vem. Vi ste se šli zaresno vojno avanturo in je gorelo in pokalo, kot je pač to v vojni. In ti si si polomil dušo, to zdaj že vem. Mislil si, da ti jo bo ta samota ozdravila, pa ti je ni. Vidiš, tako to je. Čakaj, kaj si še pisal. Pa ne da bom naletel samo na take, no, da vidimo. Kaj pa mapa z naslovom: Slike razuma. Ej, kaj pa je to, slike razuma, ej. Aja, saj je Ivo rekel, ja, da si najprej hotel študirati slikarstvo, pa niso pravočasno oddal slik za sprejemni izpit, mislim risb in nekaj akvarelov, ja. O, čez trideset zapisov. No, nekaj naključnega, Barva duše.

      Ko sem zjutraj stal na pomolu in gledal, kako se svetloba prav počasi vzpenja, ker smo na zahodnem delu velike celine, sem pomislil, koliko barv je v duši, koliko jih premore naš spomin. Računalnik jih je sposobne definirati , joj, pozabil sem natančno številko, vem pa, da je več kot si jih lahko zamislimo. Kaj je tisto, kar si izmisli barvo. A je to spomin, ali je poseben proces v možganih, ki nam vnaprej naslikajo nekaj, kar je barva, kasneje še lik. In pod vplivom nekaterih drog – to bi rad poskusil – se ti prikažejo čudovite fantazije. Torej so možgani sposobni sintezno sestaviti tudi barve, ki jih v spominu ni, ampak si jih sprotno sestavijo. Za slikarja je to nedvomno nuja. Dobro, če je barva v osnovi elektromagnetno valovanje, potem to lahko že samo po sebi v možganih sproži nek proces. Zato nas nekatere barve dobesedno spravijo v neko posebno stanje. Tukaj je kavelj, tukaj, interakcija enega valovanj na drugo. Kaj pa med ustvarjanjem, kam te to vrže. Če dolgo delam sliko, zapadem v čudno stanje. In zdaj se sprašujem, koliko barv je v duši – še prej bi se moral vprašati, ker sem se že prevečkrat, kaj pa je duša. To je verjetno trdi disk s posebnim upravljavskim božjim čipom, tam sta prainformacija vesolja in šifra boga. Mogoče ima vsak človek serijsko številko in vsaka duša svojo barvo, oziroma njen odtenek. O ,sem videl, da je morje temno modro in da čezenj drhti prvo sonce, in sem si rekel, da se barve med seboj vedno dopolnjujejo, da je zgrešeno govoriti, da se barve tepejo. Ni res, harmonija vlada med njimi, ker je duša tista, ki odloča, katera barva jo dela srečno, pa če tudi je v kombinacijo s tako, ki ji stroka reče, da se ne ujema. Od nekdaj sem se spraševal, zakaj zares nisem šel na Likovno akademijo, ker … Barva v duši, duša ima barvo. Risba, roka, svet … Narisati, kar vidiš, to je reinterpretacija vidne zaznave, bolj me mika narisati nekaj, kar je samo znotraj mene, to me mika. Ampak to je boleč proces. Tržeš iz sebe neke slike, ki jih ni še nihče videl, ki jih ustvarja duša. Vsi imamo zasebni kino v glavi. Če bi mogle naslikati slike, ki se mi pojavljajo v sanjah, o, to bi bilo božansko, to. Kakšne barve, kakšni prelivi. Ponoči sem sanjal, da je do otoka prišel velik bel kit, na njem je sedela rdečelaska, oblečena v turkizno obleko, in se je umirjeno česala. Kit pa je po malem zehal in zalil svetilnik z izpihano vodo. Dvakrat je to ponovil. Potem je elegantno obkrožil svetilnik. Rdečelaska je vstala in naenkrat je imela v roki belo violino. Kako je igrala, bog se usmili, slišal sem v sanjah, kako igra. Kit se je ustavil ob pomolu, zaprl oči in se prepustil glasbi. Glavo je naslonil na beton, deloval je kot razvajena mačka. Ona pa je igrala in igrala, rdeče lase ji je razmetaval veter, nenadoma se je ustavila in takrat sem videl, da je obuta v vojaške škornje, umazane s krvjo. In slišal sem jo reči: Grga, prišla sva, da ti odpeljeva dušo, ne rabiš je več, za zdaj, tako ne boš več trpel. Imel boš samo telo, ki ti bo služilo, verjemi. Daš nama dušo? Vidim, da je tvoja duša rahlo vijoličast, vmes so pa kristali turkiza in zeleni odtenki na robu, ki prehajajo v oranžno in rumeno. Čisto na robu je črn rob, ki ne spusti nobene druge barve v dušo. Daj nama jo, da jo odpeljeva v globine, in če hočeš, ko bo oprana, ti jo pripeljeva nazaj. Beli kit je tisti, ki vozi dober duše v servis duš, beli kit. In sem se zbudil, ves moker. Šel sem in takoj spil pivo, da sem prišel do moči. Jutro je bilo potem čudno. Jugo je tulil in delal velike valove. Hodil sem po pomolu in se zavedal, da s čolnom ne bom mogel nikamor. In ne vem, zakaj je tisto jutro morje v pristan ob čoln naplavilo neke notne liste, očitno fotokopirane, že vse mokre, spacane. Od kod to, od kod. Najverjetneje s Cresa, kjer so na dopustu neki resni glasbeniki in po malem vadijo, pa … Res, ob čolnu so bili beli listi z notami, kašnih pet jih je bilo. Da bi jih morje tako daleč prineslo, nič mi ni bilo jasno, nič … Čudeži živijo, nedvomno. Notni listi. Šel sem po palico in jih pobral. Voda je razpacala črnilo, da so bili čudni zmazki, kar nekakšne mini grafike. Posušil sem jih in jih shranil. Morje je tisto noč slikalo. Vem, da je bila huda poletna nevihta, hud jugo. Da pa bi tako daleč prineslo te liste, da bi plavali do sem, ne, ne. Bog se igra, Bog. In barva duše v mojih sanjah. Moja najljubša barva je nekje med zeleno in turkizen, to že res, ampak vse imajo svoj čar, da me spravijo v posebno stanje, prav vse, še celo ekstremni, bela in črna. Barva duše obstaja, v to sme zdaj prepričan. Jutri gre malo na Lošinj. Obljubil sem Damjanu, eh ta Italijan, Damiano Zigoletto, slikar, sicer pa dobro prodaja modne dodatke, ker jih tudi oblikuje. Lani je v viharju moral pristati ob svetilniku, kakšna smešna mala jahta samo zanj in ljubimca, Damiano je poročen, zdaj jo vara z mlajšim ljubimcem. Pederčina, nimaš kaj, ampak kot umetnik, to pa cenim. Ima dar za svetlobo, za trenutek, utrgano slika. Te dni je na Lošinju s tem novim, rad bi mi ga predstavil, pristen Anglež, Londončan, mlad, komaj nekaj čez dvajset, Damiano pa jih ima 55. Naredil je njegov portret, vdelan v ozadje toskanske pokrajine – zaljubljen je vanj. Ja no, res prikupna faca, lep, blond, nič pegast, gladke poteze, velike oči, velike, skoraj ženske ustnice kot pevec Rollingov. Eh, ta Damiano. No, bo vsaj dobro kosilo in klepet o barvi duše.       Kaj se mu je to dogajalo, saj ne morem verjeti. Ta, ta Grga. In koliko tega je napisal, celo zimo bom bral. Hitro si moram vse kopirati. Še dobro, da sem s seboj vzel tri zunanje diske, da bom lahko stvari kopiral. No, pa dajmo, si reče in pripravi disk, da bi prenesel vse mape, ki jih je na službenem računalniku pustil Grga. In potem se mu nenadoma zazdi, da so se nekje odprla neka vrata. Ves prebledi. Na hitro pogleda na uro, nekaj čez pol noči. Kaj pa je to zdaj, kaj!? Ves tesnoben varno odstrani zunanji disk, ga spravi v torbo k svojemu prenosniku in napeto posluša. In spet, neka vrata, zgoraj. Kdo hodi po hiši. Mar je to duh pokojnega, o joj!? Mogoče pa ne bi smel odpirati njegovih datotek. Joj, kaj če … Pa sem res trapast, če spijem žganje … Ne bi smel, ne bi … Ta zvok, čakaj. Spet, spet vrata … Kdo se sprehaja. Mar naj pokličem v centralo, policijo … V desetih, največ dvajset minut so tu, če niso preveč oddaljeni. Zdaj je taka ura, da so v patruljni vožnji. Vsako noč, malo po polnoči se peljejo mimo svetilnika. In potem bodo prišli, pa nikjer nikogar – imeli me bodo za neprištevnega. Tak primer je že bil na tem svetilniku, eden od predhodnikov Grge – Ivo je povedal, je imel prisluhe in čudna videnja – niso vsi za to službo. Samota naredi tudi norce. Morali so ga psihiatrično zdraviti, zato je zdaj toliko vprašanj, preden začneš, in tak temeljiti zdravniški pregled. Ne, ne, za zdaj jih ne bom klical, ne. Iz sobe ne smem, do petih zjutraj ne smem, pa tudi kamere ne smem izključiti. To, da so videli, da sem nekaj delal na pomožnem računalniku, ja … Če bodo kaj zasliševali, bom rekel, da sem si iz varnosti kopiral neka protokolarna pravila, ki so tam spravljena … Pa sem si jih res, že pred dnevi. Pa spet, koraki … Ne, ne, to bo treba preveriti – sporočim centrali na mejl, da skočim po kavo, ker da bo noč še dolga. Vstane, strahoma odpre vrata, luč v veži je prižgana, na stopnišču tudi, čeprav ve, da jo je prej ugasnil. Strašno tesno mu je, drži se zidu in posluša. Zunaj je spet nekoliko glasnejši vzhodnik, ki tolče ob škure in škripa pletenica na drogu z zastavo, ki jo veter premetava. Rad bi spet slišal korake in zakričal: Grga, si ti. Nekaj minut je kar prilepljen na zid, da že začuti hlad starodavnih kamnov. Potem pa zgoraj spet zasliši, kakor da bi se nekdo stokaje premikal. In bevske: Gospodine Grga. Nič. Vse je v trenutku tiho, le zunaj sliši, da je morje nenadoma spet glasnejše, da tolče med skale in se šumno spet umika samo vase. Ves bled in zgrožen, gre nazaj v kontrolno sobo, kjer ga pričaka novo sporočilo: Morje po spet vzvalovano do stopnje št … Ja, v bistvu potem bo manj prometa, kar je dobro. Pa vseeno moram vztrajati do pete zjutraj, dolga bo še. Skozi okno na desni pogleda proti svetilniku, na vrhu katerega se je prižgala rdeča utripajoča luč, sicer so pa vsi reflektorji delujejo z vso močjo, le tisti za meglo se še ni prižgal. Počasno plazenje svetlobe ga je pomirjalo. Vse dela, le ta, ta hoja in vrata. Pa sem zaklenil vežo, vidiš, tega pa nisem preveril. In spet na hitro smukne ven, pokljuka vrata in še enkrat obrne ključ. Spotoma skoči v kuhinjo po vrč vode, da bo bilo videti, da je šel samo po vodo. Poišče glasbo, jo da na manjšo slišanost se udobi in si zamiži. Kar nenadoma pa spet nek tresk in zazdi se mu, da nekdo preklinja – nerazločno sliši: ne stikaj po mojih jetrih in srcu, ne stikaj. Čudno brnenje se mu nalaga v glavi, strah ga hromi. Ne ve, kaj naj. In če doživim srčni napad v tej samoti, kaj bo potem. Pa če gre le za panični napad, če je samo to. Pulz mi nori, žganje je krivo, žganje. Saj vem, lahko bi poklical dežurnega zdravnika, posebno številko so nam dali za najnujnejše primere, v mornariški bazi, vojaški zdravnik … ne, ne … ne bom se smešil. Toliko vsega, Nemec na otoku, Sonja se je najavila … prekleta noč in Grga tam zgoraj. Mogoče bi me umirilo, če bi še kaj njegovega prebral. Upam, da nima samo zateženih tem. In če se bo to odpiranje vrat in škripanje in preklinjanje pojavljalo tudi, ko bo Sonja tukaj. Kaj pa če bi ji obisk odpovedal, še je čas. Jutri smo prvega. Ne jutri, saj smo že, saj je že čez polnoč. Noč čarovnic, danes pa dan mrtvih. Na tisoče luči bo cvetelo na grobovih. Kakšno bo pa vreme, čakaj. Danes bo tu deloma oblačno pri nas pa bo sončno in toplo do petnajst stopinj, kar preveč za ta letni čas. Spomnim se, da je enkrat že celo sneg zapadel na prvega. Bilo mi je kašnih pet let. Mama me je vlekla s seboj na pokopališče. Opletala je z velikim šopkom rumenih rož, jaz pa sem v naročju nosil tri rdeče sveče, kakor da bi nosil drva. Tacala sva po sveže zapadlem snegu. Ko sva prišla na pokopališče, sem videl veliko sveč, zataknjenih v sneg, in nenavadno se mi je zdelo, da je toliko rož, če je pa sneg. In kako so žarele. Mama je šla do groba, jaz pa sem šel med tuje grobove in gledal slike, ne vem, kaj me je obsedlo, da sem šel do spomenikov, brisal slike, ometal sneg … In potem me je za ramo prijel koščen starec in mi rekel, da se po grobovih ne hodi, da se to ne sme, če tudi je sneg. Kako sem se ga ustrašil, suh, visok, v črnem plašču, s kučmo, z eno svečo v levici, pa veliki beli brki. Potem se mi je nasmehnil in rekel: Dečko, kar poišči mamo, kar. Po potki pojdi, saj je uhojena. Ja, prvi novembri, naši prvi novembri, te tišine, ta posmrkavanja nad minulostjo. In danes bo tam Sonja, prižgala bo sveče na našem grobu, cvetje in vse drugo je že pred dnevi urejala. Moral se ji bom kako oddolžiti, ne samo finančno. Recimo, da ji bom skuhal prave špagete, olivno olje, pelati, česen, pršut … Koliko nedelj je minilo s tem obredom. Nimam navade, da bi kuhal juho, ne maram je, ne. Mama, njeno usihanje, samo še bela senca je bila med rjuhami, ko sem šel nazadnje v bolnico. Zdravnica na intenzivni terapiji mi je rekla: Veste, gospa nima več zalog, ne bo se izšlo, vam kar pošteno povem. Morda še par dni, morda ta teden. Naredili smo vse, kar lahko, dvakrat je dobila pljučnico, ledvice so prizadete, nemirna je bila, septična koma in to. Nimamo več nadzora, vse je se je porušilo, žal. In ne vem, zakaj sem takrat rekel zdravnici: Če si nekdo želi oditi pač odide. Malo čudno me je pogledala in me vprašala: Pa mislite, da si je želela oditi? Ja, sem rekel, ja. Hoče k očetu, ne prenese več samote na kmetiji, vem, da ne. In tista bleda negibnost, cevke, zaprte oči, že onkraj, že onkraj, kjer je vse dobro in lepo. Tisti dan sem bil nekako potolažen in lahek, res. V bližnjem bifeju sem spil kavo, šel v knjižnico in pozno popoldan domov. Vem, da sem zvečer dolgo premišljal o trpečnosti, o nesmiselnem garanju na kmetiji, o vdanosti očetu, o poslušnosti, o kriku zemlje, ki toliko da in toliko vsega vzame. In potem tisti izvidi, onkološkega inštituta v Ljubljani. Kemoterapija, sepsa, konec. Zelo hitro se je vse odvilo. Pa si nimam, kaj očitati, do zadnjega sem ji pomagal, kolikor sem lahko. Seveda, če bi vozil avto, potem … Morda pa sem tak strahopetec za vožnjo, ker sta se nad mano zelo pokroviteljsko vedla, oba seveda. Leonček, pazi, ne hodi okrog traktorja. Leonček, pazi, ata bo šel rikverc. Leonček ne lezi na traktor, ne, ne dotikaj se gumbov, pusti, ne, ne smeš. Stalen strah, da se mi bo, kaj zgodilo. In potem naj bi bil pokončen in voznik … Oče me je samo nekajkrat vzel v kabino traktorja, pa še takrat je bil ves živčen, ker sem mu v bistvu delal napoto. V avtu se moral biti vedno zvezan … Zakaj, zakaj tako!? Leon, pazi, sosed, bo prišel z avtom, pazi, ne na cesto, ne. Same dolge prepovedi. In zakaj me oče ni navduševal za vožnje, zakaj. To bi mu lahko zameril. Morda sem mu vzbujal strah s svojo krhkostjo in suhostjo. Očitno je želel, da bi se razvijal v pravega dedca, pa se nisem. Ostajal sem visok, suh, tankih kosti in nemiren. Bog me je hotel takega in za takšne namene, sem se v srednji šoli tolažil. Zdaj sem sicer pridobil nekaj kilogramov, a še vedno sem suhljat. Ne, nimam kompleksov, to ne, ne rad pa se izpostavljam na veliki plaži. No ja, če bi že moral, potem bi šel, se razume. In Sonja, njeni boki, njena ravno prav zaobljena zadnjica, njen oči … In če  … Koliko plevela je v meni. Vsi ti dvomi, vsa ta spraševanja. Taka noč, taka noč. Nič, še kaj bom prebral, da bom lažje prebrodil to neumnost. Se bodo spet slišali koraki, se bodo spet kje odpirala vrata. Bog, utišaj to, utišaj. Ah srce mi še vedno noro tolče, kaj naj. Pulz je krepko čez sto, že dolgo ne tako … Mama je imela na intenzivni negi tudi aritmijo že. Me čaka tudi to … Ne, ne … Nič, nič, odprl bom še eno mapo. Morda tole