Veter obljub 1

1. Odhod.

      Sedi na postelji in se kremži. Preteguje se kot dobro hranjena mačka. Saj res, kaj bo z mačko? Že dva dni jo ni na spregled. Mar je slutila, da bo mama šla? ga oplakne vprašanje. Sanje me še držijo. Če zaprem oči, jih vidim; cel kup borovnic, ki jih oče pretresa po žuljastih rokah. Ne, ne, nikoli mi jih ni nabiral, ne. Mama ja, on ja. Oče, oče pred štirimi leti, kap, pa je šel. Trd gozdar, Hrvat iz gorskega Kotarja. Oh, on … Prišel je gor, da bi si služil kruh. Vajen gozda, se je prijavil, sekač. Pred štirimi leti smo ga pokopali. Na hitro je šel, malo bolnica, malo doma. Tisti obisk v bolnici, rjuhe pomečkane, lahen prepih, on pa čemeren, še vedno močnih sivo belkastih las, spetih v rep. Na slikah iz mladosti je bil postaven, močan, postavljajoč se z novo motorno žago, pa kakšne mišice … Saj, saj … Jaz pa knjige, knjige, knjige … Sestra, briga njo, za te naše samotne hribe, za vso to težko gozdno samoto. Naša hiša je od večjega kraja oddaljena dva kilometra, do avtobusne postaje med vasema, je pa kar tri in pol kilometre. Kolikokrat sem jo premeril, jaz, študent, še prej pa dijak. Dobro, ko sem študiral v Ljubljani, sem hodil samo ob petkih, pa še to ne redno. Jaz, nesojeni profesor zgodovine in geografije. Lahko bi še delal na kakšni srednji šoli. Jutro, tako jutro, plenkanje spominov, saj. Poskusil sem v osnovni šoli v mestu, pa … Zadnji dve leti, ne, ne, ni šlo. Študij sem močno zavlekel, naredil še magisterij iz zgodovine, pa … Kaj mi bo vse to, kaj? Mame ni več, rak … Oče, kap … Sestra je v Angliji, tam bo ostala, našla si je muslimanskega moža, menda bogatega Pakistanca, finančnika, kaj vem. Ne gre ji slabo, ne. Nikoli več jo ne bo v te naše laze, ne. Pa tudi, kaj bi tu počela; naredila je vzgojiteljsko srednjo šolo, nekaj časa delala, potem je sledila oglase za delo domače vzgojiteljice, bolj paznice otrok v Londonu, naredila še nek tečaj tam gor in ostala – niti na pogreb mame je ni bilo, lani novembra … Pa se moram tega prav zdaj spominjati, prav zdaj, ko je lepo julijsko jutro. Maja sem imel trideset let. Pravijo, da zdaj prihajam v najboljša moška leta. Pa sem zares moški, mislim funkcionalno. Nikomur se nisem zaupal, nisem še spal z žensko in to leta 2020, petega julija smo. Ja, ja, ženske. Mama je želela, da bi bil duhovnik kot njen brat, pa ja. Njen brat, stric Anton, župnik na Štajerskem, kje še zdaj? Pod Pohorjem se mi zdi, tam nekje. Saj je prihajal na obisk: povsem sodoben moški, avto, dober terenec, dva mobitela, veseljak, dober pevec, tako kot vsi v maminem rodu, vsi bratje, trije so še. Nekdaj je bila to velika kmetija, 40 hektarjev z gozdom seveda. Košenice se zaraščajo, hlev se bo podrl, silosna stolpa stražita ne vem kaj, okrog rastejo koprive. Moj dedek je vse to zgradil. Pa se je priženil Hrvat, malo kmetoval, malo gozdaril; nista se razumela, ne. Pa ne zato, ker je bil Hrvat, prej zato, ker je bil naš dedek stare sorte gospodar: ukazovalen, tečen, neracionalen. Kupil si je traktor in vse sorte strojev, garal do osemdesetega leta, vsaka čast mu. Potem pa kap in konec dela – Lipa zelenela je, tam v dišečem gaju. S tem se končajo naprezanja v teh krajih. Pa je še kar živel po kapi, z dežnikom je hodil na sprehod, s črnim, oh. Tu so že štiristo let gozdarji in mali kmetje, samo mi smo bili med večjimi. Lesna industrija je umrla, stroje so prodali, gozdove v državni lasti izsekujejo, privatniki tudi; kar je mladih, so šli. Jaz sem še zadnji v našem zaselku, ki šteje 17 hiš, od tega jih je stalno naseljenih, čakaj, jaz, pa Arnejc, ta ima konje, pa stara Lomovka in še en zapiti starejši moški, Bine, ja še on, pa konec. Vsi drugi so v mestih, v Ameriki, Nemčiji, naša v Londonu, samo še vikendi so. Vse propada. Cesta je za silo popravljena na račun gozda, se ve. Avtobus vozi do zadnje vasi samo v času šole, čez poletje ne več. No, poleti je kar dosti prometa, vikendi, obdelani vrtički, kaj vem, kar veliko. Še kakšen turist pride, ker imajo v sosednji vasi nekakšen glenping ali kaj. Če se postaviš na avtobusno postajo, te že kdo pobere. Iz sosednje vasi, tam jih je še okrog šestdeset, se mi zdi, hodijo v mesto v službe. Včasih je bila tam trgovina, gostilna, zdaj bife, cerkev in pokopališče, to pa je še. Pet kilometrov je do pokopališča, ga zajema in krči. Poten le vstane, gre do okna in pogleda po košenici, ki bo letos ostala zaraščena, ker mu je Arnejc rekel, da ne zmore vsega pokositi, da pa bo zagradil in pasel konje, če sme. Seveda, kaj pa drugega, mar naj se grmovje zaje v košenice, ki so jih rodovi odjemali gozdu. Ampak gozd ima svojo taktiko. Nekaj časa je Leon kar nepremičen, gol do pasu, pusti južniku, rekli so mu Hrvat, ker da vleče prav gor iz morja, da mu je kodral goste črne dlake na prsih in mlado brado, ki si jo je puščal. Oče mu je ne bi dovolil, češ da je to nekulturno. Večkrat sta se okrog tega sprla, češ da so to samo predsodki, v ozadju pa so bile najbrž zgodovinske zamere na Balkanu. Ve se, katera vojaška formacija je čislala brade. Oče ni imel časa, da bi resneje prebiral stvari, njega so zanimali samo kubiki, norme, dobiček pa dobra prodaja mleka, to pa nič drugega. Bil je hiter v računanju, to že, pa dober spomin je imel, tudi to. Z nedokončano srednjo šolo, ja no, ga je zajemalo v spomine. Pa ti pride s črno potovalko in starim golfom v naše malo mesto, se prijavi pri gozdnem podjetju in so ga dali na tečaj za sekača, Prej je delal v gradbeništvu, pa se je podjetje razsulo tam pri njih, Delnice. Doma pa je iz Lokve, znane po žabah in to … Leta 1987 je prišel. Ko so se začele vojne, je bil nemiren, več je pil. Večkrat je ponovil, da za nobeno domovino ne bi umrl, ne. O, ja, veliko sva se pogovarjala o zgodovini Balkana, o njegovih krajih, o usodi naroda v isti pokrajini, vmes je pa meja. Mama je takrat delala spodaj v trgovini, pa sta se nasmihala, povabilo na kavo, vožnja po gozdu, njegov šarm … Ko mu je bilo težko, je vzel kitaro in kakšno zapel; tisto, najraje tisto, o Marijana, sladka mala Marijana … Ko je prišel v Slovenijo, je imel že 31 let, naša mama pa 28, kmetija, trgovina … Dedek je umrl star 92 let, leta 1993. Se pravi, pri šestdesetih je zaplodil mojo mamo, babica jih je takrat imela že 38, in mama je bila zadnji peti otrok, hčerka, ostali štirje sinovi, pa nobeden ni ostal na kmetiji, nobeden. Mislim, da je to našo babico razžrlo, potem pa še rak. Umrla je še pred mojim rojstvom. Na stara leta dedek ni več tako obsežno kmetoval, mama pa ni našla pravega moškega, ki bi prevzel kmetijo – od bratov pa tudi nobeden … Spomini, spomini, to brnenje v glavi, ga je nemirilo. Skušal se je zbrati v molitvi. Gledal je sliko Marije na steni in si šepetal dolgo molitev. To, z duhovnikom, ga spet obide. Pa sem šel na Teološko fakulteto, se pogovarjal, potem, kaj vem. Ni me prepričalo, ker … Birma, to ja, maše v mali cerkvi v zadnji vasi, no … Pa sodelovanje pri duhovnih vajah, pa … Gimnazija v Vipavi, no … Ne, rekel sem si, ne, čeprav je mama navijala, da bi le šel. Oče, on, ah … Rekel je, da spoštuje boga, da pa je vsak sam, ko se zares odloči, kaj bo v življenju. Leonu se nenadoma zdi, da to jutro veter drugače diši, da ima vonj po skrivnosti, ki se koti nekje za hrbti hribov na jugu, tam čez je lesketavica vabljivega morja, po katerem je vedno hrepenel. Ni si znal razložiti, zakaj si je vedno risal barke in morje. Po nekem pripovedovanju naj bi bil očetov praded mornar, njegov oče pa je delal v ladjedelnici, morda je bil zato deloma oplojen z geni, ki so nosili v sebi vzorec morja. Kar stal je in gledal, kako južnik valovi trave, ki so še vse zlate od olesenelosti. kimale jutranjo molitev Tonkovega kota, kot so rekli pri njih – star rod, tristo let je že hiša tam, tristo let, ena iz med prvih v poselitvenem valu, ko se je tu začelo na veliko gozdariti. In za trenutek mu je v podobo stopil oče, ki nese novo motorno žago na rami iz avta … Pa oče na traktorju: kosi, počasi, previdno, blizu petih starih jablan, pa potem breg na levi, ograjen, tam se pasejo krave, ki jih ima Lovro iz spodnje vasi; edini je še, ki se gre velikega kmeta. Globoko vdihuje mlačen zrak, prežet z vonjem po kravah in po še nečem, ne zna določiti po čem. Pa se spomni, da je pozno v noč gledal film na računalniku – kako čudno, optično napeljavo pa imajo, vodovoda pa še ne – in tista optika … napeljali so jo po predlanskem žledenju v teh krajih. Kar počez so bila drevesa; vso telefonsko napeljavo je potrgalo.       Obhodi nekdanjo njivo krompirja in gleda, kako se tam trava žilavo odganja med šopi trdovratnega plevela. Za gozdom se je nabrala jata belih oblakov; zazdi se mu, da se neveste vozijo čez opustelo hrepenenje tridesetletnika, ki se je kar naprej umikal v samoto; opečaten s samotnostjo, dodeljen drugačni paritvi. Ogorčeno stisne ustnici, ker je čez trave spet udarila glasba iz spodnjega vikenda, kamor so prišli Ljubljančani, dekle lastnika s svojo družbo. In spet je udarjal tisti butasti hip hop, črnsko nakladanje, nekaj takega. Obup urbane zveri, ki ji je samo še do jalove paritve. Pogledal je včasih te nastopače, tisto mahanje, spakovanje, tisto kazanje na spolovila, češ, punči glej, meni se … Pa  ženske, raztegovanje in miganje, gladenje … Svetu vladajo hormoni … Vse je denar, vse. Pred leti je bil tu mir. Še večkrat sem ga poiskal v gozdu. Gozd, gozd, ta črna skrivnost, mu je jeknilo v glavi. Premakne se naprej. Zdaj ga ovenčajo druge misli. Dvojno državljanstvo, od lanskega julija sem tudi Hrvat, oče je … Kaj sem, kdo sem? Mama je bila Slovenka, oče pa Hrvat. Izvedel sem, da lahko dobim državljanstvo, moral sem v župnišče, na matični urad, papirji, potem v Ljubljano, pa Zagreb, no, končno.  Peti julij, leto 2020, Hrvat … Rojen sem bil tako rekoč skupaj z našo državo, v maju 1990 leta, v juniju naslednjega leta se je pa začelo, tako so mi povedali in tako sem kasneje sam razbral. Še danes ne vem, kaj je bilo zares, pa sem preštudiral veliko zgodovinske materije. Magisterij sem naredil iz mejnih sporov v Habsburški monarhiji … Oh, kaj mi bo zdaj vse to, vsa ta znanost. Dal sem prošnjo za svetilničarja blizu Cresa. No ja, te dni bi moral priti odgovor. Bil sem že v pomenkih, bil na tečaju na Reki, ga uspešno naredil, imam ustrezne papirje. Ko sem nazadnje šel skozi šolska vrata, so bili kriki. Da bi še učil mularijo, ne, hvala, ne! Računalnik mi je prijatelj, to že, ampak tak sterilen pouk, ah ne. Svetilničar, to! Čas imaš, sam si, tišina, morje. Moj oče je že bil tak, samotar iz majhnega zaselka v bližini Lokve. Po duši je bil samotnež kot jaz, stepni volk ali kaj. V mladosti ga je sicer imelo, da bi bil kot bratranec, igrati kitaro – bratranec je bil res pravi roker pri znani skupini v bivši jugi, slavni bratranec. Naš oče je pa samo sanjal, da bi igral javno, samo sanjal. Še doma je najraje igral na skednju, sam, s steklenico vina, včasih, kaj vem … Pa ga je na hitro vrglo v črno predrugačenje; rekli so, poinfarktna izčrpanost srca. Kadil je, jedel mastno in trdo delal, kmetija, gozd, hitenje. Mama pa, molitve, jok, upogibanje, potem pa rak. Kaj mi je danes, kaj mi je? Mar je kriv ta južni veter, ki plodi trpkost in nosi tisto prekleto glasbo sem gor. Ne vem, ne vem, mu brenči v glavi. Sklanja se nad trave. Zagleda se v težkega čmrlja, ki se je obešal na karminast, kobulast cvet. Skloni se še bolj, da ga lahko opazuje. Potem se čmrlj vzdigne in odleti. Vidi, da se trave vrtinčasto priklanjajo, da je med njimi še nekaj zelenih rastlin. Letos bo tako, stražile bodo minulost rodov, ki so tu trosili svoj znoj in se pačili v trpljenju, ga obide. Vse to bo predano času, vetrovi bodo stružili skozi trave in trgali smisel naših rodov. Naš deda Tonc: trmaril je, dal narediti silosa, kupoval plemenite bike; po tem je bil znan, da je imel v hlevu plemenjaka. Verjetno se je na ta način čutil, da je močan, da je on sam tak plemenjak. In najprej je kazalo, da bo najstarejši prevzel kmetijo, stric Lado, pa ne. Dobil je delo v Kopru, v Luki, ostal je v mestu. Oženil se ni, domov pa tudi ni več hodil, ker sta se z očetom samo še prepirala. Tonc sinov ni mogel prepričati, ne. Hodili so, o ja, kadar je bila večja potreba. Še v devetdesetih ja, se je držala neka tradicija, zdaj pa … Nič, vse bo šlo. Vnuk bo šel, Tonc, šel je. Kaj naj v teh tišinah. Gozd, njive, travniki, snega je malo, to že, a ta oddaljenost, ta, ta krotovičena tišina, ki tako ubija, se mu spleta v glavi in ga dela otožnega, kar nekako izvotljenega. Težko prestavlja nogi po stari stezi, ki je speljana proti gozdu, med stanovitna bukova drevesa, kjer so sence milostne in je tudi poleti znosna hladina. Kar obstane in gleda, kako južnik zagrinja stezo, ki se je skozi rodove udelovala, zdaj pa nenadoma po njej nihče ne gre več. Spodnji sosed ne hodi več tam mimo, ne, že dolgo ne. Tisti, ki so kupili posestvo, tistih ne briga gozd. V najem so ga dali nekomu, ki s traktorjem spravi les, ne pa tako kot sosed, z motorko na rami, ko sem bil še otrok. Saj je bil smešen, res. Cigareta v kotičku ust, delavski suknjič na rami, včasih ročna žaga, na suknjiču dolgo tanko deblo, ki se je ritmično zibalo, ko je šel iz gozda mimo njiv na jug, na njihove parcele. Trmast in staromoden, pa še žleht, če je tako naneslo. Pravili so, da je rad zakosil na naša stran, če je le mogel. In so bili mali prepiri. Ko so posodabljali cesto, da je kompliciral, da je nagajal, pa ga je krajevna skupnost tožila in so mu dokazali višjo korist. Tako se začnejo mejni spori, tako. Saj, kaj pa je država, neko veliko posestvo. S posestvi se je vse začelo, iz velikih so rasla večja, potem so se združila, pa smo prišli do fevdalnih držav. A zdaj bom pa to gnetel v glavi, odkima, utrže olesenelo bil in jo gleda. Drobna semena, saj. Žito je tudi trava, tudi. Prvi poljedelci, naključje, morda pa res naročilo večjega uma, ki upravlja z nami. Stric Anton bi pripomnil: Bog je najvišja substanca. Škoda, lahko bi bil dober filozof, pa je obstal v tisti župniji, da krsti, pokoplje, vodi obrede, izpoveduje, skrbi za cerkveno posest, hodi na škofijo v Maribor. Mislim, da bi bil edini, ki bi znal upravljati to posestvo. Dostikrat sem se vprašal, zakaj ni nobeden obstal, zakaj? Samo mama je skrbela za očeta do konca, še ko je samo še poležaval in čakal, da pridejo črni angeli s trobentami – tako je govoril naš Tonc. O, pa je bil veren, vse cerkvene praznike je spoštoval. Klanjal se je križanemu, dal ga je na staro lipo na vrhu senožeti, od koder se je videlo do cerkve; od tam se je dobro videl zvonik. In je rekel: tako, zdaj se boš pa lahko pomenil s svojo hišo in svetniki. Dal ga je narediti nekomu, ki je študiral za kiparja, vikendašu, čisto zgoraj pri zadnji hiši. Tisti, kako mu je že bilo ime, čakaj, Vane, ja Vane iz Ljubljane, menda pa iz Škofje Loke, pa je z ženo sicer živel v Ljubljani. Kupila sta tisto podrtijo in si naredila lep vikend. In polno kipcev je tam okrog, eni možički pa ene take čudne reči, kaj vem. Od umetnosti mi je bližje čisto slikarstvo, to ja, pa glasba in brez dobre knjige ne zmorem. No, vidiš, on pa ne zganja hrupa, razen kadar kar z motorko kipari, no ja. Ko je moj oče videl, kako  dela z motorko, mu je svetoval, kako se jo nabrusi, kakšna sablja bi bila bolj primerna, kateri tip motorke. Mislim, da ga je spoštoval. Za nas je naredil tistega Kristusa, pa še dva manjša, ki sta v hiši. Oče si je zaželel malo lesno žabo, češ da ga bo spominjala na otroštvo, ko so jih lovili in jih videvali. Zakaj žabo!? Jaz bi raje volka, risa, kaj vem. Žaba, žaba, se mu nasmiha, ko pride pod krošnje in zadiha s polnimi pljuči. In vse to bom pustil, to stezo, te bukove stražarje. Kolikokrat sem si domišljal, da sem čez peljem Sonjo, morda Miro, morda Karmen, kaj vem. Ženska, ženska, dlje od tistega naključnega butanja teles na norih zabavah, dlje od tistega nisem prišel. In poljubljanje v avtu z Miro – nikoli ne bom vozil avta, ne, ne, ne, ne! je kričalo v njem. Slike deklet so nenadoma uplahnile, le obraz Sonje je ostajal v mračini; lebdel je in sijal z zelenimi tolmuni mladostne odkrite elipsaste energije, ki zdržema oplodi hotenje, da bi se preseglo v dejanju ljubezni. Iskre sonca na njenih rjavih laseh, ko je stala na hodniku, sama, s pesniško zbirko … Takrat sva prvič govorila o poeziji, o Kosovelu, ki je tako mlad umrl, o nameri, da bi rada študirala književnost, a so domači strogo proti. In tako je šla na pravno fakulteto. V Ljubljani sva se malokrat videla. Z Marino je bilo drugače, kava, klepet, enkrat ali dvakrat sva šla v kino, z njenim avtom na Gorenjsko, pa … Nič se ni zgodilo, nič. Zaprl sem se v oklep stare želve, ki nosi na hrbtu zgodovino zatajenosti naših hribov. Z Marino bi lahko odkril, kakšen je zares ženski spol, Simone si ne bi upal niti dotakniti, tako nežna je bila, tako svetla, satenasta, polna luči. Pa kako bo to krhko bitje uravnavalo pravne grobosti. Nazadnje sva si pisala, čakaj, enkrat maja, ko je šla za nekaj dni na Gorenjsko k sestrični. Dela v večji pravni pisarni in se pripravlja, da bi s časoma odprla svojo. Dela po cele dneve; študira, piše, noro, noro … Bili smo kreirani, da bi služili tujim namenom, pri tem pa smo izgubili lasten pomen. Vsaj z mano je bilo tako, nisem zmogel vrišča, ne. Dobro, drugo leto bi dobil mesto na gimnaziji, pa … Ne, ne, vsi tisti prepotentni obrazi, ne. Naša gimnazija je bila vsaj tolerantno kultivirana, tista pa, ne, hvala. Če bi dobil, kje v Ljubljani morda, tam pa … Generacija demokracije, je rekel Žiga, on, ja on. On je šel lepo v Ameriko, pa se imejte lepo v tej kregariji, kdo je koga in take. Žiga, računalniki, igrice, svet informaciji. Zvečer bom pisal Sonji, nima še dopusta, šele avgusta, sodne počitnice in to. Njeni so opustili kmetovanje, že pred leti, samo še mali traktor imajo, očetov brat je povezal ženino posestvo z njihovim, on pa ima dober traktor, ja. Oče je cenilec pri zavarovalnici, mama je bila uradnica v banki. Mislim, da imajo še čebele in pet koz, pa mačko in psa. Njen brat je šel v Ljubljano, računalniki in to. Tudi on, kot Žiga … Sonja, trepet mojega srca. Če se temu reče zaljubljenost, potem je to bilo to. Čakal sem, da se prikaže na avtobusu, čakal sem, da se potem pelje mimo z avtom; med prvimi je naredila izpit. Oče ji je kupil rabljenega Forda. Pa se je peljala mimo postaje, pomahala, ustavila pa ni. Morda tudi zato ne, da ne bi vaške govorice začele napletati ljubezenske zgodbe. Tako noro pazimo, kaj se dogaja, kaj bodo govorili; preklete rovte!!! Če pogledam drugače, Sonja je bila od nekdaj živahna, a tudi poduhovljena, zavzeta za študij in … A je imela fanta, čakaj … Ja, ja, Niko, a nista enkrat šla celo na morje. Niko, prav tako kolega s fakultete, zdaj v državni službi v Kočevju, se mi zdi. Niko, Niko, visok plavolasec, kaj je bilo po tistem. Zakaj se nista več dobivala. Kar nenadoma se je spet vozila s svojim Fordom in … Dela v Ljubljani, vsako jutro gre, kmalu po šesti, pride pa pozno zvečer. Do avtoceste je dvajset, no triindvajset kilometrov, potem pa še dobrih 45. Zdaj je še mlada, zmore … Baje ima stanovanje v najemu za vsak slučaj, če ostane tam, saj … Sonja, tam med drevesi, Sonja ob potoku. Pajčevine domišljije ga ovijajo. Zakoprenil se je v mrak gozda, stoji in gleda. Sonce je že splazilo čez izbritine pokošene rebri, kjer se je vlekla sled zgrabljena in so v jutro kinkale sive bale sena. Sede na štor in gleda mahovnato sled na odmrlih koreninah. Strdki gozdne sparinaste vlage se kopičijo in izpuhtevajo, da listje lahno drhti. Na svetilnik, na svetilnik, samota … Dvakrat ali trikrat pride oskrbovalni čoln, internet je, radijska postaja tudi, voda je iz rezervoarja, sicer pa tišina. Včasih je tam živela družina – kam pa so otroci hodili v šolo? Bili so na kopnem, v internatu, menda. Nadzor svetil, spremljanje meteoroloških podatkov, čeprav so daljinsko odčitani, pa vendar. Koliko pa je ura, malo čez pet, trzne in s pogledom oplazil debelo bukev, ki kar ni dala mladim, da bi si našli svoj kos neba. Nič, domov bom moral. Mobilnika nisem vzel s seboj. Za kaj le? Le kdo bi me klical? Tako zgodaj pa tudi ne. Rekli so mi, da mi bodo poslali pogodbo, pa poklicali me bodo, če bo prišlo do sprememb, ker da se ne ve, kako bo z zdajšnjim svetilničarjem, ker ima neke probleme z očmi in bo moral na operacijo, potem pa v penzijo. Najkasneje naj bi nastopil v avgustu, sezona bo še, promet gost in … Na otočku je privez, je majhen betonski pomol, ni pa dovoljeno ustavljanje, razen v primeru viharja. Če bi imel sitnosti, so mu razlagali, bi lahko poklical obalno stražo. In vse to bo tu, vse bo ostalo, hiša, hlev, skedenj, dva stara traktorja, kup zarjavelega orodja, svinjaki, sadovnjak, deset jablan, pet sliv in tri hruške, vse to. Kako je naš Tonc z apnom barval drevesa, da so svetila v mesečini. Glej no, kako se mi prikazuje ta slika, ko sem neke noči šel ven. Pripravljam sem se na zadnji izpit, pa ti grem med jablane, jesen je bila. Dišalo je po posebni sladkobi nepobranih sadežev, po, kaj pa vem. Tisti kislo sladek vonj, tisto gnitje in bleščanje debel. Stopal sem pod krošnjami, mendral jabolka – kako smo bili nemarni, nismo jih več pobirali, ne. Zanimivo, v Ljubljani sem jih pa kdaj pa kdaj kupil v veliki trgovini – v kaj se spreminjamo. Tišina, ta tišina. Kakšna bo tam. Spodaj pa še kar dogaja – tako temu rečejo. Lani je bilo isto, vljudno pozdravijo, če greš mimo, sicer pa, otroci demokracije, vse je dovoljen, vse je možno. Oči bo dal keš, mama tudi, svet je lep, še malo THC- ja in mavrica mladosti ne usahne. Tista punca baje študira farmacijo, kaj pa vem. Njena starejša sestra je že poročena in dela v kozmetiki, nekaj takega. Čudna klapa so, čudna. Glej, celo noč so bili pokonci in zdaj še kar regljajo. Njihove zabave so, ja no … Kaj pa jaz pred leti, nič, nekajkrat so me zvlekli v klub stoterih luči in strašnega trušča. Najstnice so se slinile in se razdajale, malo starejše so hotele samo hitri seks in malo zabave, vse drugo ni štelo. Moderna parišča. Zgodovina jih je poznala. Stari Grki so imeli cele mestne predele, kjer se je paritvnost zakonito odvijala. Nabirali so dekleta po podeželju in jih navlekli v tiste mestne četrti, spolne sužnje. Take imamo tudi danes. V bistvu se ni nič spremenilo, samo tehnika je druga, psiha pa ne. Hormoni, prestiž, denar, vojne. To je to. Naša mama bi rekla, da je svet poln sanj, samo bo hudič, ko se bo zbudil. Včasih je imela prav filozofske popadke. In se ne čudim, da je zbrala pogum in oženila Hrvata. To je bilo za te hribe nezaslišano, da ti pripelje enega z Juga, prvega v naših treh vaseh. Kaj takega!? In potem smo se šli vojno, nagnali armijo, pa ja. Svetovna politika je reprogramirala Balkan, o tem ne dvomim. Pred boleznijo je bila celo poslovodkinja, no … Potem pa tisto prekleto stokanje, bolečine, rak na črevesju, kolonoskopija, bolnice, kemoterapija, sepsa, pljučnica, koma, in nasvidenje. In stalno klicanje, kako bo, kako ne bo, koliko dni še … Kokoške sem podaril, prašiča smo zaklali, krave so šle, bik, že mnogo prej, vse je ostalo, vse, le tisto prekleto jutro, ko sem prišel domov in mami prinesel vitaminski sok in piškote, misleč, da se bo pa le izvlekla. Pa se ni. Saj ne vem, kako so jo zares zdravili, dve leti se je vleklo, malo okrevanja pa spet kemija, pa kontrole. In jaz nisem vozil avta. Stric Janez je prihajal, tisti, ki je poročen v mestu in je bil trgovec. On jo je hodil iskat in jo vozil v Ljubljano. Potem pa je nek večer zvonil mobitel in je zdravnik rekel: Gospa je preminula … Kako težko je zazvenelo, težko. Bil sem že doma, odpovedal sem službo. Krmil sem krave, skrbel za kmetijo, kolikor sem lahko. Poklical sem sestro v London, jok na daljavo, vzdihi, nič. In potem so zjutraj čudno mukale krave, maček se je nekam pobral, tri tedne ga ni bilo k hiši. Konec, tak je bil konec. Zdaj bo vse v zelenem mahu, vse, menda še moje srce. Joj, tako jutro, na glas šepne in se premakne. Zdaj gre kar čez trave in gleda, kako se njegova senca lomi na zlatih sulicah olesenelih trav; naboden je bil na minula trpljenja in osončen z ljubeznijo neba. Doma poišče mobitel, vključi prenosni računalnik in pristavi za močno kavo. Za zajtrk si ocvre dve jajci, na hitro, pa star kruh priloži. Počasi ga lomi in namaka v rumenjaka, malo popora, posoli in počasi melje. Zdi se mu, da se hrana ustavlja nekje v grlu. Pa se spet spomni mame, vidi jo, tam je, sedi za mizo in se muči, da bi pojedla nekaj žlic mleka in kruha. Ni zmogla. Bleda je sijala v svojem kotu in molila, da bi bilo tega že konec. Razredčeni lasje so odkrivali belo kožo – kot gozd v snegu – kakšna primerjava. Pa je srknila malo kave, pomlela z usti in rekla: Leon, moj čas tiktaka, veš. Ne bom dočakala maja, april je, lej … Pazi na kmetijo, ne zapusti je, vsaj ti … Rod je se je raztepel; na, saj vidiš, kako vse gre. In v dolg molk je klenkala stara stenska ura, ki je bila menda že od pradedka naprej, prinesena iz Trsta, da bi merila čas rodovom. Kmalu po mamini smrti je obstala, za vedno, kar ustavila se je. Ni se je dalo več naviti, nekaj je škrtalo v njej. Tonc jo je pa mazal, čistil, in samo on jo je smel navijati, samo on. Pa ga vidim, v flanelasti srajci, z oprtnicami, s svetlečimi zaponkami, stoji in si da opravka z uro. Olji jo, si nekaj mrmra in potem spet navije s posebnim ključem, ki ga spravi v kredenco, poleg porcelana, malo kdaj uporabljenega. Potem pa se je postavil pred uro, dal roke v bok in poslušal, si kimal in vedno rekel: E, ni še zadnja ura, ne, še bo tolkla, še. Ta naš Tonc, še zadnji iz rodu trmastih hribovcev, ki so gnetli čas v te senožeti in jemali gozdu pravico, da je kar je. Baje so ga včasih tudi požigali, da so širili pašnike. Grofovski zakupniki so dovolili, sam grof se ni kaj dosti brigal. Ta del je prodal drugemu, tisti tretjemu, kmetje pa so nergali zaradi novih dajatev. Stvari so se obrnile, ko so vse te male grofije združili močni vladarji na Dunaju, drug red je prišel, drugačni zakoni, tudi takšni, ki so zapovedovali gojenje hrušk, krompirja in mularija je morala v šolo. Ah, zgodovina, kri, solze, dim in ogenj, to je zgodovina. Naš Tonc, pokončen, odporen na vse vladarje; komunistov pa ni maral, ker so mu vzeli senožeti in gozd. In je preklinjal pa hodil v gostilno … Pijanec ni bil, le svoje občasne sitnosti je nesel tja, da jih malo podeli. Vsi njegovi sinovi so kulturni pivci in dobri pevci. Jože, Boris, Janez, Viktor pa naša mama Ivanka, najmlajša in je prva umrla, kruto, kruto. Pa sem vprašal tisto zdravnico, če je ta oblika raka dedna. Kako me je skrbelo v tistih dneh, ko sem bral diagnozo mame … Rekla mi je, da ne, da je pri mami najbrž šlo za močne emocionalne strese, da je tudi kadila, kar je res, zadnja leta je veliko preveč kadila, oba sta, Berto, oče, tudi, ja. Vidim ju ob nedeljah, sedela sta za mizo in počasi lagodno kadila. Še pred televizijo sta kadila. Ne, mene ni vleklo, nikoli, ne. Tonc je opustil kajenje, ko je v neki zimi imel dolgo pljučnico. Naša stara mama pa je bila iz druge vasi, prezirala je pijance, njo je pokopala pljučnica, ni odležala, ni si dala miru, pa je šla, najprej v Izolo, potem Golnik in je bilo vsega konec. Vsa naša umiranja. Že leta pišem dnevnik, nekakšno družinsko kroniko, vse je tam, v datotekah. Najprej sem pisal v zvezek, pa sem vse prepisal in od diplome naprej vse pišem na računalnik. Na svetilniku bo čas za prebiranje, za pisanje, zdaj pa to čakanje. Kdaj za boga bo prišlo pismo – nagodba. Šele na začetku julija smo, strne premislek in s skorjo kruha pomaže ostanek maščobe v stari ponvi. Vzame kavo, jo počasi srka in se zagleduje v razsežno senožet, ki jo je videti skozi kuhinjsko okno. Še vedno vleče južnik, topel, sladek, dišeč po smoli skrivnosti, ki ti zaceli rano večnega pričakovanja. Nekaj časa kar sedi in posluša brenčet muh, ki so se pasle na drobtinah. Prisrkne kavo, pa si zamišlja, kako bi bilo, če bi bil še naprej v mali najeti garsonjeri in se potegoval za mesto profesorja na gimnaziji ali pa v Ljubljani, celo tam. In jaz se odločim za svetilnik, da … Si zamrmra.