Veter obljub 9

Moral si bom kupiti udoben sedalnik, ne pa da posedam na teh privezih. To bi moralo spadati k službeni opremi, če pa so mi že naložili, da moram opazovati morje. Tudi tega bom naročil. Takole udobno sedeti, zvečer. In če bi naročil dva, če pride Sonja. Kaj mi je, le kaj mi je? ga stresa. Sonja, Sonja, Sonja, mu udarja z ritmom valov. Z roko gladi beton, kjer so beli kristali soli. Privzdigne dlan in gleda, sol, sol, si reče. Smešen je bil oče, ker si jo je nosil s seboj v gozd, da si dodatno začinil hrano, rad je imel slano, preveč slano, in tudi to mu je škodovalo. Rad si je sol dosuval v hrano in si jo na ta način delal boljšo – tako je on trdil. In ga vidim, vzame stekleničko s posebnim kovinskim luknjastim zamaškom in maha, maha, da se beli kristali usujejo na juho, na polento, na špagete na trdo kuhana jajca – dobro, to razumem, vsekakor. Da pa kar naprej dosoljuješ. Mama je že prav solila, samo to je bila njegov pravica, da si je tako solil. Razumem, ob težkem fizičnem delu se je bogato znojil, to razumem, pa vendar. Taka je ta bela sol, ta pradavna snov, ki jo imamo v sebi. Iz morja je vse prišlo, ta prajuha … In škorpijoni … Pa bom spet razmišljal o njih. No ja, z njimi bo treba živeti, ni druge, ni … Vzdigne daljnogled in pregleda mračno črto obzorja, ki se je začela tanjšati, le še trak oranžne barve je vztrajal in delal morje ognjeno, tam daleč. Nekaj silhuet ladji je opazil, pa se ni zmenil zanje, ker so bile očitno namenjene bolj na sever, morda v Koper, morda v Trst. V Kopru sme bil nekaj tednov nazaj, antikvariat, iskal sem eno knjigo, našel sem jo. Čudno, kadar iščem kakšno knjigo, tokrat je šlo za roman Fulvia Tomizze – Materada, ker je zelo dobro opisal stisko odhajajočih, tista politična preseljevanja. Eno so gola zgodovinska dejstva, drugo je pisateljski precedek, pisateljski sentiment. Z veseljem sem jo prebral, potem pa sem jo preprosto hotel imeti. In doma se mi redi knjižnica. Anton pravi, da jih ima že čez dva tisoč, in da jih bo z oporoko zapustil meni. Doma jih je kakšnih tisoč, ne več, pa vendar. Tonc je tu in tam, kakšno prebral, oče same zgodovinske, kakšen hrvaški roman, še nekaj kultnih sodobnih, Amerških, te je rad prebiral v dolgih zimah, ko ni bilo toliko dela v gozdovih. Mama je brala, Cankarja, Bevka, Katka, ona, imela je popadke, pa se je lotila celo Dostojevskega, tega nisem mogel razumeti, ker je bil njen domet lahkotni krimiči in še kakšna pustolovska zadeva. Oboževala pa je Almo Karlin, to pa vem, pogovarjala sva se o tej ženski, ki je vzela pisalni stroj in šla po svetu. No, nje še nisem bral. Zdaj bodo na vrsti drugačna branja. Baje je Grga veliko pisal kar na računalnik v dežurni sobi in da so tiste datoteke ostale, ker da še niso posodabljali računalnika, po pogodbi to naredijo vsake dve leti, s tem, da podatke skopirajo na zunanji disk, ki je še v dežurni sobi in se ga da priklopiti. Grga, da je bil pač tudi malo filozofa. Tako je razlagal Ivo. Datoteke s pisanjem naj bi si skopiral brat, ko pride iz Londona, če pride, ker nista imela dobrih odnosov, s sestro pa. No, vsekakor si jih bom skopiral, me prav zanima, kaj je tip pisal v tej samoti. Hrvaščina zame ni problem, kužiš stari, bi rekel. Če kaj, potem moje oče, ta kužiš, ni  nikoli zamenjal za razumeš, nikoli. Pa še nekaj izrazov je imel, ki so se mu ponavljali, ni se jih rešil, Majke mi, recimo, če prav je ta bolj doma v Srbskem govornem bazenu, ampak on ga je uporabil, ko je hotel nekaj poudariti. In Jezus je bil vedno Isus, vedno. Navadili smo se ga, kaj pa da. Slišal pa sem, da mu je včasih Tonc prav rad rekel, da je kar prav, da špreha po svoje, ker da je jezik mandolina za dušo. To sem slišal, tako je govorila naša mama, mandolina za dušo. Materin jezik, da je mleko, ki smo ga dobili ob rojstvu, in da se ga ne smemo sramovati in da imamo pravico do tega jezika. Sicer se je kar dobro naučil slovenščine, tekoče mu je šlo. Mnogo lažje je pisal kot govoril. Jaz hrvaščino pa ravno obratno, težje napišem, govorim pa gladko. No, malo bom pobrskal po slovarjih, slovnici, pa bo. Poročila se bom trudil pisati po vseh pravilih. Če bi bilo treba, bi jih pisal tudi v angleščini, to mi pa gre. Imeli smo izjemno profesorico, ki je bila nekaj časa na izpopolnjevanju na znamenitem Oxfordu, res je obvladala angleščino in dobre knjige nam je priporočala v branje. Bila je stroga, to pa. Koliko popravnih izpitov je pridelala, in zaradi tega je bila klicana k ravnatelju, pa se je izmazala. Kaj se ne bi, taka kapaciteta. No, stara dama, vedno elegantno oblečena, strogo odmerjenih besed, umirjenih gibov. Vsi je niso marali, ker se jim je zamerila … Radi bi sodobno angleščino, s povprečno izgovarjavo, to pa pri njej ni šlo, ne. Nič, nič, v dežurno sobo moram, da preiščem računalnik. Ja no, saj so najmanj trije tam, povezani preko strežnika, ja hudiča, kako se bom pa znašel. Razloženo mi je bilo, da je bistveni samo eden, tisti, ki je stalno vklopljen, drugi je pomožni, ki se vklopi, če odpove glavni in tretji je za brskanje po internetu in za pisanje poročil – aha, na tistega je najbrž pisal Grga. Če se ne bom znašel, bom že koga poklical, dežurni v centrali mi bo povedal gesla, oni jih vedo, pa tudi na daljavo lahko kaj uredijo, tako mi je rekel Ivo. Ni panike. Otolkel je dlan ob hlače, si obesil daljnogled okrog vratu in šel proti dežurni sobi. Pogledal je na uro, nekaj čez devet, svetilnik je že metal trak svetlobe, mali reflektor je že cvetel v mrak.

3. Mrtvi tek.

      Mrzel severnik žene valove daleč na jug. V ohlapni vetrovki in z daljnogledom je gledal razburkanost in se zapičil v bel trup srednje velike ladje, ki jo je kar premetavalo. Ni dobro videl napisa, po urniku, bi to moral biti neka turistična ladja, ki je bila namenjena v Trst, a jo je očitno gnalo preveč na vzhod. Mogoče kapitan samo popravlja kurz, da se izogene silovitemu toku, slišal sem za te manevre. November, jutri bo že prvi november, pa ne bom šel na grob, pa kar v prvem letu ne. Sonja se je ponudila, da uredi namesto mene. Ji bom že nakazal denar za sveče, rože, za dodaten pesek, zemljo. Tega pa nisem predvidel, ko sem se odpravljal sem dol, ne. Ljubeznivo se je ponudila. Kaj se greva, kaj se greva, takole na daljavo. Pred dnevi mije razlagala, da se je dolgo kopala in da se je obrila tam spodaj, da … Malo je manjkalo, da ne bi ob tistem pogovoru masturbiral, malo. Kaj se greva, ga sidrišči na pomolu, kljub sunkom severnika, ki tako divje udarja, da se more kar pripogniti, da ga ne odpahne naprej. Naročeno mu je, da mora dopoldan spremljati, kaj se dogaja, ker da je manjša nemška jahta v težavah; malo južneje, da se prebija proti Reki, ampak da imajo precej trmastega krmarja, ki ne posluša ukazov pomorske policije, ta pa trenutno ne more do njih, ker imajo zadosti dela pri tovornem prometu, ker je velik naval, tako da je vsako leto na začetku novembra, vse do  sredine decembra, ko se stvari umirijo. Ne bom mogel na grob, ne bom, ga še enkrat strese. Počaka, da gre nov sunek mimo, postavi se ob privez in spet pregleda, nič … Bom že na radarju videl v kontrolni sobi, če jih bo zanašalo proti meni, tako predvidevajo. Da se to dogaja, ko je v teh dneh tak močan tok, ki dela občasne vrtince. Ni izključeno, da bodo potrebovali začasni privez, ker da so že precej izčrpani, že dva dni so na plovbi brez postanka in je vreme res neznosno, severnik, močna burja, njihov stroj pa ni zadosti  močan, pa tudi tonaža je komaj primerna za takšno plovbo. Izpluli da so v Šibeniku, kljub slabim napovedim. No ja, če pridejo pa naj pridejo. Jutri je prvi november, dan mrtvih … Kako samoten bo grob … Anton bo prišel šele popoldan, ker ima obveznosti, vsi ostali tudi, Katka, kje pa, ona je v Londonu. Ne, ne, zdaj je na poti v Indijo, kjer bosta z njenim pol leta, potem pa še gor nekam v Pakistan, od koder je njegov rod pravzaprav, Pakistanec torej, v neko idilično gorsko pokrajino … Si mislim, ja … Hašiš in to in opij, jasno, tudi, ja. Katka, moja sladka mala Katka, samo da ne zapadeš preveč v ter stvari, ker se ti bodo možgani razcveteli v gobo. Nisem dobil vtisa, da bi ji njen to dovolili, saj je njegov brat zdravnik v Londonu in jima bo že znal svetovati, kako in kaj. Po govorjenju in pisanju sodeč, jo ima zelo rad, obožuje jo in jo razvaja. Ne vem pa, če bo Katka dolgo zdržala tako vlogo. Borka je. Sliši se smešno, če ji ne gre malo slabo, potem ni srečna. O madona, kašen sunek. Zadosti, zadosti, grem nazaj v dežurno sobo. Moram urediti še zadnje zapiske. Kaj je vse pisal tale Grga, bog se usmili. Zdaj sem šele uredil arhiv. Pa koliko dežurnih knjig in dnevniki tistega avstrijskega svetilničarja iz leta 1904 – 19011. Gospod je bil kar mali verski fanatik, poduhovljen. Pisal je o znamenjih, o nagovorih boga, o morju, ki nosi praresnico. Mislim, da ga je samota kar malo poneumljala, saj je pisal tudi o tem, da je poskušal hoditi po vodi, kot Kristus. Nekje je omenjal, da je na Dunaju študiral filozofijo in kasneje slovanske jezike, zato, da se je javil za to službo, ki ni bila čisto civilna, kot vojaški obveznik je tu kar ostal. Težka nemščina, pa še pisava je mestoma slabo razumljiva. Verjetno je živčno pisal in bil jezen sam nase in na cel svet. No pa lepo sedimo, si Je Leon rekel, ko se je usedel za velik ekran, vključil radarski nadzor, posredovan iz centrale in zagledal zeleno piko, ki je res kazala na to, da je približno dve milji od otočka tista nemška jahtica, ki jo morje tako zelo premetava in kar naprej menjuje kurz, kar kaže na to, da so tokovi res močni in da so takim kos samo izkušeni krmarji. Šjor Ante bi rekel, da je v takem treba navigat z roko boga. E, ta naš Ante, ta ti je, petinpetdeset let mu je, pa je vitalen ko hudič. Obljubil mi je, da me bo naučil krmariti, ko se morje stabilizira, v novembru, da je dosti mirnih dni, ko se tokovi umirijo, ko se poletna topla voda neha mešati s hladnimi tokovi, ko ni na severu toliko priliva rek. Pozna morje u nulo, bi rekli.  Poglej no, res jih nosi naravnost proti meni. Najbrž je krmar odbral zasilno pristanišče, verjetno odobreno od policije in centrale. Na to so me opozorili. Elektronska pošta, ah Sonja. Aha, piše, da bi prišla v novembru pa vendar na obisk. O Madona!!! Kaj bi delala tu, hlad, mrzlo vleče z morja. No, če je sonce, potem lahko sediš na klopi pred hišo, no … Kaj naj ji odpišem. Zdaj je pa stvar že resna, prišla na obisk, prišla na obisk …. Da je dobila teden dni dopusta, ker da mora urediti ene stvari v zvezi s pisarno, da ji je dal šef prosto. Itak se ji pripravniška pogodba izteče z novim letom, Tako kot vsako leto, potem ji pa podaljšajo, ker jo pač rabijo, da skače naokrog, kot vsi pripravniki povsod. Kakšno bo pa vreme, čakaj. Kaže, da bo, sicer je napovedana tudi megla tam od srede naprej, nizka oblačnost, močan južnik, pa ne preveč, bolj tisto počasno lezenje meglic nad morjem, to sem že videl eno jutro. In ona bi prišla dol, od tretjega novembra naprej. Ej, kaj se nama dogaja. Mislim, da ima resne namene z mano, in tega me je strah, priznam. Nisem se še odločil, da bi bil z žensko. Pa kako, saj še spal nisem z nobeno, tista mečkanja … Joj, joj. Kaj naj ji napišem. Nič, za zdaj nič. Malo bom počakal, ohladiti se morem, tole, da bi prišla dol, ne, ne. Mogoče pa bi le. Zaloge bi moral obnoviti, rjuhe dokupiti, kaj pa še, pa brisače, pa milo, pa … Nisem pripravljen na gostoljubje, tak zakrknjen samec sem. In kar navadil sem se te rutine, opazovanja, strojnica, poročila, mir. Še glasbe si malo privoščim, ker je to poslušanje preko računalnika bolj tako, bolj sintetika; je bolj podobno kavi iz avtomata. No, tega pa tu ni. Si moram kar lepo sam kuhati kavo. Saj si jo rad, obredno zjutraj, popoldan pa iz makine, tako reče šjor Ante, ko mu jo pristavim. Makina, za močno kavo, kafetjera je rekla naša mama, kafetjera. Malo smo Primorci, malo pa že Notranjci. Ah, kaj vse smo. Kava, ta učinkovita družabna pijača. Šele na univerzi sem jo začel bolj redno piti, prej sem jo samo tu pa tam. V srednji šoli samo doma ob nedeljah zjutraj, drugače pa ne. Na univerzi pa vsak dan, dve tri, kakor je naneslo. Zdaj sem ostal pri treh, zjutraj iz đezve, turška kava, opoldan iz makine in zvečer po večerji še ena, da ostajam dlje buden. Kakšno bo hotela Sonja? Čakaj, a naj pristanem na to. To bo, to bo, več kot prijateljstvo. Dobro, lahko spi v sobi poleg moje, postelja je, odeje so, blazina, le rjuh ni, vse drugo je. To bi tudi šlo, pa … Kaj je mislila s tem. Izziva me, izziva. Saj sva žgolela celo poletje o tem, da se na nek način pogrešava, da bi bilo fino, če bi se že prej več pogovarjala, da … Gradiva nekaj, kar še sama ne veva, kako bo to in kaj bo. Pride dol, do Reke z vlakom, potem pa že kako. Pa kaj misli, da so tukaj vodni taksiji kot v Benetkah. No, nekako bi uredil, šjor Ante ima več plovil, z enim bi jo že potegnil, zagotovo. Jaz še ne vozim, ne. Joj, kaj naj napišem, kaj. Pa če bi jo raje kar poklical. Take reči mi ne gredo, da bi pisal, preveč zamudno, živčno. Bolje bo, da kar dorečeva, kar imava. Zdaj je ura, hja ni še taka, da bi bila doma. O, glej, radar, madona, švabi rinejo prav proti meni, čakaj, čakaj, se vznemiri. Pokliče v centralo in pove, kaj se dogaja. Pa ga pomirijo, da vidijo, da je dogovorjeno, da bodo tu zasilno privezali malo jahto, da imajo težave z motorjem. In da bodo tu, dokler ne pride servisna ladja, ker trenutno ni noben vlačilec na voljo, vsi so v tovornem prometu, ker se je obupno zgostil. Naročajo mu, da mora na pomol. Pripravi naj signalno svetilko, če bi se ta čas spustila megla, kaže, da se bo severnik obrnil, da bo proti noči dež in megla. Preveri naj vtičnice za elektriko, ker da bodo itak ostali na ladji, a da bodo potrebovali priklop. Vse da je dogovorjeno. Dobro, dobro, je potrdil centrali. Na listek si je zapisal ime jahtice in ime lastnika. Odgovor Sonji bo moral počakati, pol treh je. In v dnevnik moram zabeležiti uro, kdaj se bo jahta privezala. Joj, kaj bom s temi švabi. Ni problema, nemško znam, angleško tudi, bomo že kako. Postrežbe pa ne bo, saj se to tudi ne pričakuje od mene, tako so mi povedali. Zvečer da bo prišel patruljni čoln policije in preveril stanje. Sicer pa da moram spremljati, kaj se dogaja na morju, ker da je še več ladji zašlo iz običajnih koridorjev. In jutri je prvi november. In tretjega naj bi prišla Sonja. Kaj, naj, kaj naj!? Čuden ogenj mu zajema lica, peklina se mu širi do ušes, roki postaneta težki in nemirni. Poišče težko rumeno pelerino in vse drugo, signalno svetilko, službeni mobitel in gre po šestnajstih stopnicah do pomola. Nekaj dežja še tleska na beton, a se kaže mehka sivina na jugu, severnik le še tu in tam iztegne svoj hladni jezik in oblizne skale, odpahne morje od obale, kakor da bi hotel vodo zadržati daleč na odprtem. Gleda z daljnogledom in ni še nič opazil. Kaj pa, če so se odpravili proti Cresu. La malo bolj vzhodno, pa bodo tam. Me bodo že obvestili, vsaj upam. Če bi visel zgoraj v dežurni sobi, bi lahko spremljal, kaj se dogaja, tako pa … In če bi kar poklical Sonjo iz svojega telefona, kar zdaj. Itak bo v pisarni do pete popoldan, včasih še celo dlje, tudi pozno v noč, izrabijo jo, jasno. In kaj naj, kaj naj? Čuti v sebi divjo plimo nabrane sle, ki hoče prepljusniti vso zadržanost mladih moških let, ko bi moral že zdavnaj postati moški, pa se je odmikal od te resnice, ki ga zdaj tako biča. Še enkrat prisloni daljnogled, nič. Zapiska službeni mobitel. Povedo mu, da so zelo počasni, ker da jih žene samo še pomožni motor in da se komaj prebijajo, Do Cresa ne bi prišli, čez pol ure, približno, da bodo pri njem. Pripravi naj še aspirin, ker da jim ga je zmanjkalo. V priročni lekarni v dežurni sobi, da ga je dovolj, da bodo že nadomestili zaloge. Ja, vem, kje je, vem, na zahodni steni. Pa moram spet gor. Se bom kar natelovadil. Aspirin, glavoboli, prehladi, kaj takega. No, bomo uredili. Hitro najde zelenobele škatlice, pograbi dve in se odpravi spet na pomol. Pod rumenim gumiranim ogrinjalom, mu postaja vroče in tesnobno. Sam sebi se zazdi smešen ptič na obali samote. Hodi sem ter tja in gleda. Potem pa, ko mu je vrelina okrog popka zakipela nekam v osrčnik, zagrabi osebni mobitel in pokliče Sonjo. Kar nekaj časa zvoni.

      »Živio Sonja, kje sem te prestregel?«

      »Na bencinski črpalki. Je taka ura, da je gneča. Potem moram pa še na pošto, da oddam nekaj priporočenih pisem. Tak dan je danes, da imamo veliko administracije. Žal še vedno ne gre vse preko računalnikov, ne. In ti?«

        »Ja, čakam Nemce?« zadihano reče Leon.

        »Nemce!?«

        »Nemce ja. Ena manjša jahta ima težave in bo zasilno privezana, dokler ne odpravijo težav. Tako to je, nimaš kaj. Služba je služba, družba je pa družba,« skuša Leon drobničiti, da bi pridobil zadosti energije za poglavitno vprašanje.

      »Ja družba. Ponudila sme ti jo. Si prebral sporočilo?« je Sonja mehko zagnana.

      »Sem,« odsekano reče Leon.

      »In?«

      »No, če si res želiš malo samote v dvoje, pa pridi. Podrobnosti bova uredila. Pisala si, da bi prišla tretjega novembra in da bi tu bila do osmega, pet dni. Če imaš resno namero, te moram prijaviti v centrali, zato mi pošlji številko osebne izkaznice, emšo, davčno in to je to. Sicer pa, ti bodo kar oni poslali formular na tvoj mejl. To je boljša varianta. Bi tako šlo?«

      »Pa bi mi res omogočili samotarjenje poleg tebe. Si prepričan, Leon?« je bila Sonja drhteče negotova.

      »Prepričan, saj, saj, te pogrešam …« zmedeno reče. »Formalnosti naj te ne skrbijo, šjor Ivo bo uredil, ni problema.«

      »Ja, saj te tudi jaz, res … Od tiste nedelje, ko sem te peljala v Postojno, se je v meni nekaj zganilo, ne znam ti razložiti, kaj. Veliko mislim nate, veliko sva prečvekala, zdaj pa je čas, da si pogledava v oči, kaj,« je Sonja zagnano čustvena. Vse govori z glasom ranjene ptice, ki je pozabila leteti v modrine divje sle.

      »Res bi že bil čas, da spijeva kavo na pomolu in preštejeva ladje,« je Leon nenadoma romantičen.

      »Kaj pa sončni zahodi?« je Sonja radovedna.

      »So, seveda so še, pa kako lepi. Zdaj, tako se mi zdi, še lepši kot poleti, ker sonce odhaja pod drugim kotom. Terej dogovorjeno. Sporočil bom v centralo, kako in kaj. Po uradni poti ni težav, koronski ukrepi, to že veš, ne, da moraš biti testirana in negativna, ker so napovedali, da se epidemija širi, drugo pa, saj veš, ne. Aja, v rubriki status: moraš obvezno napisati partnerka, ker to šteje. Vem, da se sliši kruto, a tako imajo to formulirano. Gospod Ivo mi je razložil, da vodstva ne zanima, če je svetilničar poročen, le da navede, da ima partnerko, da se ji dovoli obisk. Ni pa dovoljeno voziti na otok občasnih prijateljic, to pa ne. Dnevni obiski, da, prenočevanje ali celo daljše bivanje – razen, če ni partnerka, ni dovoljeno. Policija preverja tudi to. Tak je red. Nekaj se dogaja. Mislim, da se jahta bliža, pisk službenega mobitela. Moram se posloviti Sonja. Sva dogovorjena?«

      »Sva, sva,« Sonja zapoje in se poslovita.

       Gospod Ivo mu javlja, da so samo še kakšno miljo oddaljeni, da bi jih že moral videti, povsem črna da je in z zlatimi črkami  na levem boku piše: Neptun aus Dortmund, lastnik jahte, ki je na njej, je Dieter Kellerman, od posadke je Krmar Janek, Poljak, še dva mornarja, eden Estonec, drugi pa Nemec, imena da mu bodo kasneje posredovana, ko policija preveri vse podatke. Na kopno lahko stopi samo lastnik s soprogo, posadka ne sme zapustiti jahte, aspirin, da je za gospo, ker da ima malo vročine in je prehlajena. Če bi imela vročino več kot osemintrideset, bodo poslali zdravnika, toliko. Aha, tak je ta, Dieter, ja, ja. Gospa pa je Ursula, predvidevam, da dosti mlajša od gospoda, ki da jih šteje 63 let, po poklicu inženir strojništva na daljšem dopustu, do sredine novembra. Tako piše v datoteki, ki jo je k sporočilu prilepil Ivo. No, no, vsaj vem, s kom imam opravka, tudi prav, zelo prav. Aspirin čaka. Sonja, Sonja pride. Nemir ga bledi, rdečica izginja, hlad ga je zajema. Dež se je spremenil v zoprno rosenje in tudi blaga megla se je valila sem z juga. Povsem se je vreme obrnilo. Tu se tako na hitro vse zamenja, tu, ko smo že skoraj na odprtem, za hrbtom na levi je Cres, na zahodu Istra, na jugozahodu pa morje, morje, vse do Italije, na jugu pa je prosta pot, magari do Afrike. Jo, glej, zdaj jo vidim. Kako počasi neslišno lezejo. K sreči so valovi majhni, No, da vidimo ta napis. Aha, zdaj ga vidim, Neptun aus … ja, ja pravi so, pravi. Policija jih je verjetno preverjal že kje drugje, da imajo toliko nabranih podatkov. Bomo videli. Švabi, ne maram jih, najbrž zgodovinski predsodki. In Poljak je krmar, kakšna ironija. No ja, najcenejši so, se razume. Po protokolu jim je dal svetlobne signale, odgovorili so mu. Torej smo v kontaktu. Aja, radijska zveza. Ja pa saj jo ne morem nositi s seboj, no. Se bo že uredilo. Črn kljun odriva jezne bele pene in reže nevidno brazdo proti pomolu. Končno je videl na krovu enega od mornarjev s pripravljeno vrvjo za privez. Možakar je bil nizek in čokat, očitno vajen takih manevrov, saj je nekaj govoril krmarju, potem pa se jahta le približa malemu pomolu. K sreči je imela gumijasto varovalo, da ni zadela ob skale okrog pomola, kjer je bila ozka odprtina le za oskrbovalno ladjico, ta jahta pa je bila širša. Mornar vrže vrv in zakliče v angleščini, če ga lahko zapnem. Pa sem ga, moj prvi privez, si reče Leon, ko zategne vrv in gleda to čudo, ta lesk, ta napis. Stvar je precej nova. Zelenkaste luči v kabinah, v komandnem modulu tudi, okrog in okrog pas modrih luči, razkošje. Na krov pride še en mornar. Skupaj spustita most čez skale in ga s pomočjo hidravlike napeljeta na betonsko ploščad. Tehnika pa taka, pomisli Leon. Glej ti to, vse na gumb, vse doterano, bi rekel Ante. Potem se pojavi lastnik v temnoplavi vetrovki s kapuco in v prav takih protivetrnih hlačah. V polomljeni angleščini pove, kdo in kaj in da je vse dogovorjeno. Pa mu Leon reče, v čisti, šolski nemščini, da lahko pride na kopno, samo on in žena, da pa posadka ne sme zapustiti ladje. Da morata imeti maske in to, da veljajo koronski ukrepi. Možakar pokima in gre nekam v notranjost. Kmalu se vrne z masko, sam, brez žene. Zdi se, da je nekoliko negotov, ko se oprijema bele mokre ograje in stopa po aluminijastem dostopišču. Pride na kopno in v primerni razdalji pokima pa reče.

    »Govorite nemško?«

    »Ja,« odsekano reče Leon.

    »Prav,« pokima Dieter in mu hoče podati roko, a se v trenutku premisli, karantena in to.                   » »Veste, sem Dieter iz Dortmunda, tri tedne že na plovbi po Jadranu, pa smo imeli smolo. Ta ameriški hudič od elektronike je zatajil. Sam sem strojni inženir, malo se že spoznam na te reči, elektronika je zatajila, računalnik, ki vodi stroj javlja nenormalne napake, zato se je vklopil pomožni motor. Pa je reč nova, v dveh dneh bodo s servisno ladjo tu. Dal sem jim prave koordinate, pripeljati morajo strokovnjaka za elektroniko in servisni računalnik. Tako kot avto, ko ga pelješ na servis, priklopijo ga na računalnik in je. Danes je tako,« se Nemec nasmehne, ampak vidi se mu, da je v njem jeza in trpka zaskrbljenost. Čez čas nadaljuje. »Tako vam je to, zagotovo veste, kako je, če vam avto javlja, da je nekaj narobe, pa ni narobe, le računalnik nepravilno interpretira, včasih banalno napako,« doreče Dieter.

      »Žal jaz ne vozim avta,« kislo reče Leon in si popravi kapuco protideženega ogrinjala.

      »Aha, ja, potem teh sitnosti nimate. No, tako bo to. Žena ima malo vročine in pokašljuje. Nima kovida, nima, brez skrbi. Tako vreme, ta nenadni severnik, pa se je malo prehladila, ko je te dni opletala okrog, še vsa poletna. Za kovidom ni imela kje zboleti. Ustavljali smo se samo toliko, da smo dopolnili zaloge, testirali smo se v Splitu, vsi smo okej. Pozabili pa smo na Aspirin, vse drugo imamo še za nekaj tednov, brez skrbi. Ta prekleti aspirin, tega jaz ne jemljem, nikoli, žena pa, če dvakrat kihne, že hoče aspirin, pa malo vročine, pa takoj aspirin. Določeno je, da vam moram poročati o njenem stanju. Pred eno uro je imela 73,6 vročine, nič več. Iz vaše centrale so mi sporočili, da če bo vročina naraščala bodo prišli z medicinskim čolnom. Menim, da ne bo hujšega, čaj, aspirin, spanec pa bo. Sitno je, ker s pomožnim motorjem nikamor ne pridem, pa še neroden tok imamo, stalno kontra, že dva dni. Naš Janek se trudi, satelitsko preverja tokove, usmerja, saj mu gre. A glavni motor ne dela pa ne dela, računalnik ne dovoli zagona. Ta prekleta elektronika. Imate aspirin?« Nemec že kar preplašeno vpraša.

      »Imam, izvolite,« reče Leon in mu poda dve škatlici. »Če želita vi in žena, lahko prideta do večera zgoraj v hišo, zakurjeno je, čaj vam lahko skuham in žganje, pravo, domače,« se je Leon ponujal.

      »Lozavaca,« se Nemcu nasmiha.

      »Ja, prava domača. Reče Leon. Zdaj mu je že žal, da je tako rekel. Naročeno mu je, da se sme obnašati zgolj kot svetilničar, ne pa kot ugostitelj.

      »O, jaz jo bi, pa čaj pravite. Bog, o bi teknilo v tem vremenu. Mornarji imajo svojo poljsko vodko, tiste hudiča jaz ne pijem, mi ne tekne. Zaloge piva imam, vina tudi, no eno steklenico vašega šnopsa tudi, poln bar raznih drugih reči, povsod kaj kupim. pa pršut, sir, olive, vsega imamo. Polna je zamrzovalna skrinja in shramba. Brez skrbi, nekaj tednov še zdržimo na morju, brez skrbi. Nesem aspirin ženi. Ona ne bo hotela iz postelje, ne. Čaj si sam skuha, aspirin bo pa spila. Jaz bi pa prav rad merico lozovace,« se Nemec smehlja.

      »Prav, kar gor po stopnicah pridite,bom pripravil,« je Leon vdan.

V kuhinji poišče lepši skodelici, poišče mešanico čaja, pristavi za krop. Te skodelice, Sonja, Sonja, se mu zatresejo roke. In zdaj bom jaz Nemcu stregel čaj, kakšna ironija. Moj oče bi rekel, da so bili Nemci tisti, ki so bili žejni krvi, vsi drugi, da so jih posnemali in tekmovali z njimi. Ah, zdaj ni čas za zgodovino, zdaj je čas za čaj in lozovačo – to je prinesel Ante. Rekel je, da to spada v zimsko lekarno, da to mora biti, pa česen, čebula in poper, pa slanina, to da mora biti. Čaka, da voda povsem zavre, potem prelije zelišča v velikem čajniku in ga pokrije. Gleda, kako se sopara dviguje in se suklja. Skozi okno vidi, da Nemec že gre, nekaj nese, bog vedi kaj. In če je na ladji korona, ga nenadoma splaši. Kaj pa če bi za vsak slučaj poklical v centralo, da mi ta sum odpravijo ali potrdijo. Če jih je pomorska policija preverjala, potem imajo papirje v redu. Zdaj je prepozno, Nemcu sem že dovolil, da pride. Porka duš sem nepreviden. Izolacija, saj. In korona, slišim, berem, spremljam, doma … Rastejo številke, tu tudi, kar je bilo pričakovati po koncu turistične sezone. Ljudje so se mešali, si podeljevali. K sreči, na otok ni nihče prišel. Ko pa sem šel nekajkrat na Reko, samo kava v stalnem lokalu, časopisi, in to je bilo to. Nekaj cunj sem si nakupil, sicer pa … No, zdaj je tu. Povabi ga v kuhinjo. Nemec mu ponuja steklenico neke grenčine, ki da jo je kupil nekje v Grčiji. Da je dobra za prebavo, se hahlja. In snameta maski. Ah, kaj. Sedel je na drugo stran, razdalja in to.

      Ko sta obdelala vso politiko in koronsko krizo – Dieter je trdil, da je virus umetno narejen, da se tako dela kontrola prebivalstva, ki si jo želijo elite. Pa začne drugo temo, begunci, tujci, mešanje ras.

        »Gospod Leon, mešanje ras, vidite, to je iz biološkega gledišča neobičajno, iz političnih vzgibov mi je pa tuje. Dobro, Nemci smo zagrešili največjo čistko v moderni dobi. Zgodovinar ste, in dobro veste, da si rasnih zakonov nismo mi izmislili, Angleži so jih poznali že pred nami, in na začetku dvajsetega stoletja, so imeli v Ameriki posebno komisijo za sprejem ljudi. Potem so pa nam očitali, da smo se hoteli otresti židov. Osebno nimam nič proti njim, prav nič. Moj oče je bil časten major, strokovnjak za tankovske motorje, služil je narodu, ne ideji. Dobro, vi ste Slovan, kakor sem razumel, je vaš oče Hrvat, mati pa Slovenka. Nič narobe, Slovani imate mnogo plemen, mi, Nemci, le še nekaj. Nemški narod se je že zdavnaj civiliziral in se stopil v močno nacijo. Ja, mogoče kdo pomisli, kako to, da v Avstriji govorijo nemško, pa niso Nemci. Pa so, neko južno pleme, so,« prikima Dieter in se pri tem mršči. Očitno mu je dolivanje žganja načenjalo toleranco debate.

      »Ja, morije so zakrivili tudi drugi veliki narodi, Angleži, Francozi, Belgijci v Afriki, Portugalci, Španci v Južni Ameriki, ampak take tehnološke smrti se pa nihče ni šel. In to vam svet zameri,« je Leon, tudi že močno zmehčan, ker ni vajen takega navala žganja.

      »Ja, ja, tehnologija smrti, ja. Saj vas razumem, tepeni ste bili, teptani, ja. Zgodovinski kontekst te neumnosti se je začel že po prvi svetovni vojni, ko smo podpisali nesramno nepravičen mir. Kapitalski svet nas je zmlel. Pa se ne damo, obstajamo in vstajamo. Nič manj nisem ponosen, da sme Nemec, nič manj, zaradi zgodovinske prtljage. Moje mnenje je, da bi morali Nemčijo spet nekoliko reorganizirati. Veste, vsi ti tujci. Dobro, tovarne so bile lačne delavcev, in še so jih. Gre pa za kulturni vpliv priseljencev, za to gre. V moji soseski so prenovili prej tradicionalno nemško gostilno, zdaj je tam turška restavracija, z njihovo glasbo vred. Si mislite, pred nosom, tako rekoč, pred nosom imam Turčijo. Ne, ne, jaz jim ne bi dal dovoljenja. Naj prodajajo za svoje ljudi po kioskih, ne pa da okupirajo našo nekdanjo priznano gostilno, ki je ponujala tradicionalne jedi in odlično pivo. No, pivo še imajo, a ne istega pivovarja. Odkar so oni tam, ne grem več, ne. Prej sem redno hodil na nedeljsko kosilo. A zdaj pa naj bi jedel ovčetino, pa piščance, pa pikantne reči, ne hvala. In potem ti naša predsednica obljublja raj, da je naval azijatov in Arabcev. Ne, nov red bi bilo treba. Saj  ne da ne maram teh ljudi, le v moj prostor naj ne stopajo. Jaz v njihovega ne silim, razen kot turist. Ampak oni niso turisti, oni prinesejo svoje cule in so gor, razumete. Ne gre za sovraštvo, gre za pravila, svoji k svojim. Ker pa so naši žejni dobička, je pač tako. Tudi v moji tovarni je že veliko Poljakov, nekaj bivših Jugosov, tako jim rečemo, ne vem pa, če je kateri Slovenc, ker so bili vsi Jugosi. S Kadri se nisem ubadal, s stroji pa. Tako vam je to. Politiko bi morali voditi strokovnjaki, ki vedo, kako se dela red v državi, ne pa od kapitala zlobirani politiki. Tako to je. In Evropa, o tem sem prepričan, mislim, ta skupnost, unija pa to, to mora crkniti. Vsak naj vodi svoje gospodarstvo, izmenjava bo že naredila svoje.  Malo sem že bil tudi v politiki na lokalni ravni. Dosegel sem vsaj to, da se organizira močan izobraževalni sistem za tujce, da znajo dobro govoriti nemščino, da spoštujejo naš red in našo vero. Kaj pa mislite, da bi kar tako, mi morali biti tolerantni do vseh teh verskih šeg in navad. Pa ja. Pa pojdite v strogo muslimanske države in se bahajte s križem, pa poskusite. In mi trobijo globalizacija, multi kulti in to. Pa ja, pa ja. Veste kdaj bo zame multi kulti, ko bo v Afriki domačin igral na harmoniko, ne pa da pri nas srečuješ bobnarje na ulici in to vam je potem multi kulti. Ne, ne to je kult multi kulta, samo to je. Vedno bom trdil, svoji k svojim, tako je bog ustvaril svet. Krščanski sem, spoštujem te stvari, tudi pomoč sem že dal za, kaj že, za neke Pakistance, ja. Nočem pa, da se mi vsiljujejo, razumete!« zasrepi Dieter in seže po novi dolivki žganja, v zdaj že povsem mlačen čaj,«

      »Ja, vsak ima pravico, da si življenje organizira po svoje, na način seveda, da drugemu ne škoduje. Pretakanje ras, begunstvo, to je bilo že v zgodovini precej prisotno in ni nič novega. Pri nas v Sloveniji, smo imeli velik dotok z Juga, kljub temu, da smo bili ena država, vsaj tako sem prebiral, je bilo veliko kulturnih razlik. Eni so trdili, da je to bogastvo, drugi, da je to moteče. Saj veste, povsod se najdejo ljudje z drugačnim mnenjem in z drugačnimi željami. Ne morem vrednotiti, kaj je boljše, da je vsak v svoji ogradi in da si samo izmenjujejo dobrine, ali da se ljudje pomešajo in so na koncu vsi vse, samo ena velika skupnost. Niti tega ne vem, če je to, iz biološkega stališča normalno. Sociološke študije multikulturnosti se ne naslanjajo na vzorce iz narave, pač pa to pripisujejo družbenemu razvoju človeške civilizacije,« Leno blago reče in popljunka postan čaj in žganje.

      »Zdaj pa vam bom povedal, kaj si mislim. Glejte, ko sem bil otrok, sva z mamo dostikrat šla na manjše posestvo, k stricu. Tam sem gledal živali, še raje pa sem stikal po obrobju gozda. In kaj sem videl. Mravlje, ene so bile črne, ene pa rdeče. Torej imamo mravlje, mravlje so mravlje, tako bi lahko rekli, ljudje so ljudje. In teritorij rdečih je bil pač njihov. Če so črne vdrle na njihove poti, se je začel spopad. Navadno so zmagale rdeče, pa je bil mir. Po analogiji, bi se morale rdeče in črne združiti in tako narediti multi kulti in skupaj iskati plen in graditi mravljišča. Pa ja. Kar naprej se je to dogajalo. Moja pokojna mama je bila profesorica biologije, zato sem se poučil o življenju mravelj. No, tudi med drugimi živalskimi vrstami je teritorialna dostojanstvena borba, ki se ne konča s smrtjo, vsak brani svoje, tako to je. Ni mešanj, ni. Opice, koliko vrst jih je, pa se ne trpijo med seboj. Eno je pasma, drugo je vrsta in tako naprej. Pri nas bi se pa kar multi kulti, da bi imeli delovno silo, ki niti ni več poceni, saj se morajo v Nemčiji spoštovati nemški zakoni in tujcu pripada ista plača kot domačemu delavcu, če se kje kakšen najde. Vidite, in to je tisto, kar žene svet k nam, naša dobro organizirana industrija, ki je sposobna proizvajati, pa kmalu ne bo imel kdo. Prekleto nas uničuje, umiramo. Star narod smo, prekleto star. V naši tovarni je še nekaj starcev, ki bi že zdavnaj morali biti doma v copatih, pa ti še hodijo tja in so nepogrešljivi, izkušnje in to. Ja, hudič je s tem multi kulti, hudič. Na eni strani rabimo delavce, na drugi se utapljamo v tej prekleti multi kulti. Nič ne moremo, dokler bodo lastniki kapitala tako organizirali svet, tako to je. Še malo pa bom v penziji. Star sme 63 let. Ja pa ne bom šel še tako kmalu, tudi sam ne bi hotel. Kaj pa naj delam doma. Otroka sta odrasla, bivša žena je pri drugem, hišo, pol sme ji jo moral plačati ob ločitvi, zdaj imam mlajšo, umetnico veste. Slika, no, jaz se na te stvari ne spoznam kaj dosti, zame je lepo, lepo. In to je to. Pa dobro voziva, ker sva oba mnenja, da je multi kulti bedarija. Naj pridejo kot turisti, mi tudi radi gremo drugam, pogledamo, poskusimo to in ono, in mir jim damo. Ne vsiljujemo jim piva tam, kjer pijejo samo kavo in čaj in vodo. On pa nam vsiljujejo kebab, čaj in to. Veste kaj, svoj živi dan nisem še poskusil kebaba gor pri nas, nisem, še za pico nisem kaj dosti vnet, ne. Dobro, moja Ursula je nora na italijanski način življenja, to ja, vino, testenine, ribe, zelenjava in Toscana. Ja, tam sva bila predlani, lepa pokrajina, pa se mi zdi, da je malo kmetavzarsko načičkana. Ne rečem, obdelana je, a tiste stare stisnjene vasi, kaj pa vem. Moj duh je navajen drugačne geometrije, tako to je. Smem doliti,« reče Dieter, zdaj že malo zarden in izbuljenih oči. Leon pomisli, samo še oficirska kapa mu manjka, pa bi bil zgleden ostarel nemški oficir. Morda so bili res taki, odločni, poslušni, dresirani, ja, ja.

      »V Sloveniji ste že bili?« vpraša Lon.

      »Ja, pred, čakaj, petimi leti, ja. Bled, dobro, lep, Ljubljana, nič posebnega, takih mest je v Nemčiji, takih, ne prav velikih, kar nekaj. Narava, podobna vsej Evropski. Je pa res, od vsega po malem, košček morja, malo Alp, ravnica, lepe reke, to ja, ceste, razen avtocest, tako, tako, osebje v lokalih, kakor kje, hoteli, hja no. Portorož, preveč našminkan, tak, konfekcijski, brez prave mediteranske duše. Izola, ja stare ulice in neka zatohlost, ni mi bilo všeč. Čakaj, kje sva še bila, aha, Planica, jasno, tam pa ja. O, to pa, kapo dol, inženirje pa imate, to pa. Velikanka, to pa. In od tam sva šla v Italijo k tistim jezercem, na oni strani, lepa pokrajina, menda nekoč vaša, saj se tudi po vaše reče tistim jezerom, imena si pa nisem zapomnil. Vem, da so se Italijani šli zavojevalce vse do Ljubljane, da so že po prvi vojni dobili velik kos vaše zmelje, to vem, da pa ste tako trapasto zapravili južno mejo, to sem bral, veste. Istra, lep kos Istre ste zapravili iz političnih razlogov, ne zaradi vojaških uspehov ali neuspehov. V Sloveniji imam tudi prijatelja, dobrega konstruktorja, ki sodeluje z mojo malo firmo, ki jo zdaj vodim. Dober dečko, strokovnjak, a je preveč, kako naj rečem, preveč mencav. Nima tiste odločnosti, ne. Da se prepričevati. E jej, ta, ta Sre, Srečko, ja. Strokovnjak za hidravlične sisteme, to pa. Živi na obrobju Ljubljane, bil sem že pri njem. Ženo ima nekje z juga, pa tri otroke. In zdaj je šel v politiko, kaj že, neka stranka, ki da je najbolj množična. Ne vem, ne briga me. Za politiko mi dol visi,« se Dieter zasmeje.

      »Ja, politika nam kroji življenje, žal,« je Leon patetičen.

      »No, če se ji pustimo. Vsi sistemi so odvisni od denarja in od dobrin. Če tega ni, tudi politike ni. Politika je možna šele v bogati družbi. In bolj kot je družba bogata, bolj se zganja politika. Saj vidim pri nas. Ko sem bil mlad, se je politika omejila na znosno dogovarjanje o tem, kako bomo še bolj razviti, zdaj se politika vtika v vse vidike življenja. Še več, zahteva, da se tudi naše mišljenje in čutenje prilagaja njim, politikom. To je nevarno, to, vam rečem. Kaj me briga, kako si sosedje organizirajo življenje, v moji hiši, velja moj red, in to je to. Seveda, v mladosti sem bil malo aktiven, še potem, no, pa zdaj, zdaj, letos ne več, še lani pa. Saj sem vam že omenjal, da sem se silil  na lokalni ravni v politiko. Letos sem si pa vzel pravico, da z Ursulo potujeva, oprostite, telefonček,« nenadoma reče Dieter. Diskretno se umakne v vežo, pa vendar je slišati, da se pogovarja z ženo. Razumel je, da bi tudi ona prišla v hišo, da ji je bolje. Dieter se prismeje in reče:

      »Gospod Leon, bi pripravili turško kavo za mojo ženo. Pravi, da je to najboljše zdravilo za glavobol, z malo limone, če jo imate, sicer jih lahko prinese s sabo. Takih reči imamo v hladilniku zadosti, oskrbeli smo se. Torej jo smem pripeljati. Bi znali pripraviti pravo turško kavo? Veste, ko sva obiskala Sarajevo, se je navdušila nad tako kavo iz tiste posode, kako ji že rečete, Đezva, ne. No, no, to ja. Bi šlo?« je otroško proseč Dieter.

      »Seveda, ni problema,« se je vdal Leon. Nemec vstane in se odpravi po stopnicah. Zunaj se megla redči, pršnjava ostaja na oknu. Jugo krotko ziblje privezano črno jahto, mornarja se nekaj pogovarjata in mahata z rokama.

      A zdaj bom kar en priložnostni bife, ali kaj. Aha, centrala. Ja, vse je pod kontrolo, okrog petih pride patrulja in servisna ladja, zdaj je pa nekaj do štirih. Vprašal sem jih o kovidu. Zagotavljajo mi, da imajo papirje, da pa bi bilo pametno, da se žena še enkrat testira, ker  je pred dvema dnevoma, v Splitu že  imela  nekaj teh simptomov, da … Ja, kaj pa naj zdaj. Zdaj jo bo pa pripeljal gor na kavo, če ima vročino in kiha … Saj ni imele kje dobiti Kovida, družijo se samo med seboj, mornarja nista zapuščala jahte, no … Mater, ej … Kja  naj, kaj naj? Še enkrat pokličem, torej … A ja, da je bila že tam nahodna in je imela vročino, zato so se testirali vsi, aha, dobro, dobro. Takoj ko popravijo, jih bo policija napotila na ponovno testiranje na Reki. Če so v Splitu ugotovili, da nima kovida, potem brez panike. Kje hodita toliko časa. Čakaj, a on bo pil kavo, jaz je ne bom, torej samo zanjo. Tale mala đezva bo dovolj, pa vodo, sladkega pa nič nimam, piškoti, neugledni, za dortmundsko umetnico. Ničesar takega nima. Če pride Sonja, takrat, ej … Joj, joj, kaj se mi dogaja. In jutri je prvi november, praznik. Dobro vsega imam zadosti, limon pa res ne, sladkarij tudi ne, razen teh piškotov, aja, pa čokolado milka, pa eurocrem, to ja, pa domači med, tudi to. No ja, bo že moral biti zadovoljna s kavo in piškoti, drugega ni, to je svetilnik na skalnatem otočku, to niso Bahami. Pripravi vodo, sladkor, o, še celo v kockah ga je nekaj, tega sem kupil kar tako, ker se mi je zdelo, da bi pa kdaj čisto tako, namakal sladkor v kavo, No, no … V Sarajevu sem jo tudi jaz pil na ta način. Kaj zdaj, bo, ne bo, je Leon živčen in stoji v veži. Potem pa ju zagleda, ona je v nekakšnem dežnem dolgem plašču rumeno rjave barve s kapuco, malo pogrbljena, bežeča pred rahlim vetrom in drobnim dežjem, ki še naletava. Za njima je morje sivkasto, sicer pohlevno in godrnjavo. Prideta bližje, zdaj vidi njen bledikavi obraz, lep, naličen, ustnici skrbno poudarjeni, na desni roki trije prstani, na levi, ni še videti, imajo jo v žepu. In brez maske, zmedeno pomisli. Dama pojasni, da se ne bo rokovala, ker da se je treba obnašati koroni primerno. Pospremi jo v kuhinjo. Dieter reče, da on ne bo kave, da je zanj prepozno, da pa dami bi pa res prijala. Pomaga ji sneti navlažen lahek plašč, zdaj vidi, da je višja od njega in mnogo mlajša, lepih bokov v črnih oprijetih hlačah in v rumeni majici, čez pa nekakšen jopič in lepa večbarvna ruta, ki skladno dopolnjuje njeno elegantno nemško slokost. Naravni blond lasje se ji zlivajo čez levo rame, na stran se češe, nekako izzivalno. Modre oči so prežave, malce meglene, a prijazno hladne. Sede za mizo in vzklikne, kava, kava, in ploskne, da zapestnice kar zazvenijo. Leon na hitro odstavi đezvo in pazi, da se naredi lep klobuček. Da jo na mizo in ji pove, da od sladkega nima nič, razen teh piškotov. Pa dam samo zamahne in pove, da imajo na jahti tudi torto, če bi se ji jo ravno zahotelo, da pa pazi na prehrano, ker hoče obdržati to svojo linijo. Zdaj Leon vidi, da je na njenih liscih več živosti, kot bi bolezni pripisal. Morda je samo malo nečimrno in standardno prehlajena, saj si vmes malo izpiha nos in robček vestno spravi v polivinilasto vrečko. Rekla je, da noče puščati svojih virusov kjer koli, nemška pedantnost pač. Sama razreže limono, ki jo je prinesla s seboj, pa še dve. Pa ga vpraša:

      »Gospod Leon, tako mlad pa sam tu. Mar vam ni dolgočasno. Razumem, kadar je lepo vreme in poletje, potem je to pač prijetna avantura, ampak zdaj, ko bo mrak in megla, Kristus, to ne bi bilo zame. Jaz sme bitje svetlobe, kar naprej jo iščem.«

      »Sam sem se tako odločil. Dve leti bom že vzdržal, potem bomo pa videli, kam me bo poklicalo. Saj se zaposlim, raziskujem arhiv, nadzorujem ladijski promet, delo svetilnika in take reči. Pa kuhati si moram, prati, vse to. No, ni dolg čas. Kar se družbe tiče, čez nekaj dni jo dobim,« skoraj zardi Leon.

      V Ursulinih očeh se zbira svetloba mile radovednosti. Otisne si velik krhelj limone v kavo, počaka, da se pene naberejo na robu skodelice in gleda, kako se pečka krožno premika. Prime žličko in jo lovi, pa se ji izmika. Nekajkrat poskusi in reče tisti zategli ferdamt … Dieter se ji smeje in ji reče, da je pečka dobra plavalka, da je pač Mediteranka. Končno je le ulovi. Previdno jo položi na krožniček in zdaj z dolgimi prsti objame skodelico in si jo nese k ustnicam – za trenutek se zagleda v Leona, ki je ves razgret, malo od žganja, malo od dogajanja.

      »Pride prijateljica?« vpraša Ursula.

     »Ja, ja,« pokima Leon in se skuša zamakniti v blag mrak, kamor ne tipa luč, ker ima širok rožnat pokrov.

      »Sami, tako sami, grozno,« spet povzame Ursula, Dieter pa si še malo curne žganja. Opraviči se, da mora na toaleto. Za nekaj minut ostaneta sama, njene oči ga zajemajo, prsti pletejo molitev okrog skodelice, njeni ustnici drhtita, Leon pa ječi v sebi in si misli: Madona, taka baba, taka severna boginja. Kako je fino izklesana, saj, denar privabi lepotice in jih dela še bolj lepe, ker jim je omogočeno, da so kar naprej lepe. Le kaj vidi na njem, gubastem, malo zapitem, ne vem, res ne … Pa je veliko takih kombinacij, sladki očki, bi se reklo v angleščini. Saj to je kot z našim gostilničarjem, našel si je zelo mlado, šel dvakrat z njo v Grčijo, ji pomagal do lokala v sosednjem mestu, potem pa si je našla mlajšega. Tale pa, umetnica, česa, česa le.

      »Kako se vam zdi Jadran,« jo Leon vpraša, da bi razbil trdoto molka. Dieter je šel v vežo in ven; slišita ga, kako se pogovarja z nekom, malo zabavnjaško.

      »Ja, ja, kul. Cela Dalmacija, otočki, stara mesta, dobra hrana, ja, zanimivo. Čeprav bi rada šla tudi v Afriko, mislim zahodno obalo Afrike, za zdaj. Bomo videli, kako bo Dieter razpoložen drugo leto, letos je pač Jadran. Mislila sem, da bom lahko kaj slikala, pa ni časa in ne volje, veste,« reče in odloži skodelico.

       »Jaz sem si predstavljal slikanje kot neko tlako, v podstrešnem stanovanju. Saj veste, stereotipi pač. Umetnost je zame bolj praktične narave, glasba, dobra knjiga, slike pogledam, a nisem ravno vizualni tip. Risanje mi ni šlo, ne. Pa ste študirali to?«

      »Ja, v Berlinu, potem pa sem se usmerila v industrijsko oblikovanje, tam je denar. No, in tako sem na nekem sejmu spoznala Dietra. Ni mi žal, duhovit človek je in veliko zna in ve, to cenim. Zdaj sva že sedmo leto skupaj. Na sejmu sem delal še kot študentka, vidite, tako to gre,« se nasmehne in si spet privošči kavo.

      »Pa sta že dosti preplula?« vpraša Leon.

      »O ja, Španija, Portugalska, Italija, pa do Grčije, do Egipta, se kar voziva, ja. Raje z jahtico, kot z avtom. Avtoceste naravnost sovražim. Sama bolj slabo vozim, na živce mi gre. Pri nas v Nemčiji imamo dobro organiziran javni prevoz in ni problema. Pa vi, kaj ste vi študirali?« se mu nasmehne na način, ki je tako nerazumno mamljiv, da za hip obstrmi.

      »Jaz, jaz, zgodovino, geografija, to. Poskusil sem učiti v srednji šoli. Ne ujamem se z mladino,« se Leon razpre.

      »O, a veste, da sem tudi jaz nameravala učiti likovni pouk, oh. Pa sem imela že poskusne ure in me je minilo, res. Mogoče na kakšni privatni šoli bi šlo, na državni, oh, nemirni so, arogantni. Ne, ne, ni to zame, zato sem se raje specializirala za industrijsko oblikovanje. Dva projekta sem že speljala, nekaj jih je še v računalniku. Je kar izziv, je, narediti stvar lepo in uporabno,« se smehlja Ursula.

      »No, če primerjam oblikovanje stvari na začetku prejšnjega stoletja in danes, oprostite, tako je moje stališče, so nekdaj imeli več posluha za estetiko. Današnja industrijska roba je, kaj vem, preveč stroga, z ostrimi linijami, tako nekako. Meni so všeč stare stvari, star radijski sprejemnik, star kavni mlinček, da o avtomobilih niti ne govorim. Sam sicer ne vozim, zato nisem prava kompetenca za tovrstno oblikovanje, a vidim stvari, vidim,« se Leon zmeraj bolj odpira in smehlja – žganje je naredilo svoje.

      »Imate prav. Zahteve so danes drugačne, percepcija pa tudi. Jaz se zgledujem po starih mojstrih, nedvomno. Vsi detajli so bili dodelani, pohištvo recimo, stare kuhinjske kredence, ne pa ta konfekcija, ki se vsa blešči in je funkcionalno razporejena, duše pa nima, ne. In k sreči ima Dieter za te stvari blazen okus, res. Hišo si je opremil v posebnem stilu, takem, še predvojnim. No ja, v kuhinji je nekaj novih kosov, a se lepo ujamejo s starinsko kredenco in ovalno mizo, staro dvesto let, s pripadajočimi stoli – take so nekdaj imele meščanske družine za nedeljska skupna kosila. Prav zabavno je, ko povabiva prijatelje – prostora je za dvanajst ljudi. No, toliko nas je malo kdaj. Dieter ima raje samoto in mir. Spet klicari in se jezi – nerodna reč, elektronika nam nagaja pa je glavni motor neraben. Si mislite, toliko denarja, pa se ne moreš peljati hitro. Jahta je bila narejena v Franciji, elektronika pa, se bojim, da je kitajska. Tako to je danes. Veliko stvari že naredijo Kitajci. Dieter jih ne ceni. Tudi jaz ne, kaj preveč. Nimajo vestnosti, nimajo discipline. Zdaj že spreminjajo te navade, a nimam zaupanja, ne. Nemčija še vedno postavlja standarde, kar se tiče tehnike, Amerika ima svoj stil, tudi oblikovalski. Pol leta sem bila tam. Ne, hvala. Preveč divje, preveč bahavo, preveč uničujoče. Samo delaj in delaj, dobičke bodo že drugi pobrali. K sreči ima Dieter hišo že skoraj na podeželju. In vrt imava, zdaj sva ga dala v urejanje nekomu. Drugo leto bom pa sama vzgojila paradižnike, te obožujem. Če bi izbirala, bi izbrala Mediteran, ker tu zrastejo najslajši paradižniki. Jaz jih jem kot jabolka, kar na krhlje  jih narežem, malo posolim in je. Še ko sem bila otrok, so se mi smejali, ker sem jih grizla kot jabolka in seveda se pri tem kar lepo popacala. In enkrat sem si kečap stisnila na kruh, to je bila mama vesela, veliko več ga je bilo na majici kot na kruhu. Ja, nora sem na paradižnik v vseh oblikah. Ga slišite, zdaj se baha, da je pil dober šnaps. Tak je, mora prijatelju sproti povedati, kaj se mu godi, ta njegov Tony, vam rečem, neuničljiv možak. Ima jih že čez sedemdeset pa še kolesari, celo vodno smučanje se gre, smuča še, včasih je bil nogometaš. Tudi za Borussio je nekaj časa igral, dokler ni šel v Ameriko in tam imel vrsto let podjetje. Zdaj je spet doma in sta kar naprej skupaj, pa pikado, pa to, pa ono. Zdaj renovirata starega mercedesa iz leta 1956. Tony ga hoče obnoviti, da bo še boljši kot original, usnjeni sedeži, posebna tapicerija, kaj vem, kaj še vse. On pravi, da bo kralj z lastno kočijo. Smešen je. In Dieter mu asistira, ker je tudi sam navdušenec nad starimi avtomobili. Doma ima tri, četrtega kupuje, vse sami mercedesi. Kupil si je terenca, da z njim greva po gozdovih, včasih tudi po slabših cestah, tam me je strah, veste. Ja, enkrat bi se kmalu slabo končalo, ker sva zagazila v neko močvirje, tam pa tudi močan mercedesov terenec nima, kaj početi. K sreči so bili v bližini gozdarji, da so naju izvlekli. Spregledala sva opozorilo. Kako me je bilo strah, tisto blato, joj. Kakšna sva bila, ja no, avantura,« pomežikne Ursula, zdaj že vsa okorajžena, z več barve na gladkih licih.

      »Ja, še so ta gozdna močvirja, še. Pri nas samo na Pohorju, drugače pa ne. Ljubljana jih je včasih imela, Barje in to. Do kdaj bosta na morju?« Leon vpraša in čaka, da se Dieter kašljaje spet usede za mizo.

      »Do desetega novembra,« trdo reče Dieter in pokroviteljsko pogleda Ursulo, ki se ji obraz krči v malo spakovalko, ker šobi ustnici, z dolgim prstom kljuka prijemalo na skodelici, jo obrača in zdi se, da se je njunih lic polotila megla čemernosti in naveličanosti.

      »Se pravi, še dobrih deset dni. Kam pa potem, kje bo jahta čez zimo?«

      »Mislim, da nekje v Italiji, dve mesti sem rezerviral, pa bomo videli, kako se nam bo izšlo. Da bi pluli nazaj do Hamburga je malo dolga. Oba mornarja bosta šla domov, midva pa tudi, z letalom, najbrž, ko bo konec te poti. Sicer pa bom zahteval detajlni pregled. Najbrž bo čez zimo odpeljana v Francijo po kopnem, da jo v tovarni dodatno pregledajo. Kaj je s tem prekletim računalnikom, to me zanima. Mogoče so kje slabi kontakti, tudi to se je že dogajalo, pogovarjal sem se z ljudmi v jahting klubu. Včasih hitijo z montažo in se zgodijo nepravilnosti. Jahte niso masovna proizvodnja, zato je včasih časovna stiska. No, ljubica, kako, je bolje?« jo vpraša Dieter in ji zgladi lase na tilniku. Ta gesta, ta gesta, pomisli Leon, kot bi ljubkoval domačo žival.

      »O ja, je. Dobro kavo je skuhal gospod, zelo dobro, pravo, turško, kot ji tu rečejo. V Sarajevu sem kupila tri take posode. Doma jo bom poskusila tudi sam skuhati. Na jahti sem že, pa mi je vse prekipelo. No, se bom že naučila, se bom,« pokimuje Ursula in se otresa težke, mesnate roke.

      »Gospod Leon, hvala za gostoljubje. Zdaj greva na naš plavajoči dom, počakala bova servisno ladjo, ki bo prišla v spremstvu policije, da bodo prej tukaj. Hvala vam,« reče Dieter in se vzdigne. Stopi v vežo po plašč in čaka, da Ursula jaguljasto dvigne svojo slokost, se nasmehne in da Leonu tisti severni žarek, ki je najbrž precejen skozi led, da se tako blešči. Oblečena, malo strese z rameni in se še enkrat zahvali za kavo. Na hitro seže v žep, izvleče vizitko in jo pusti ob skodelici. Na vratih se še enkrat ozre in z razprtimi prsti levice čisto otročje pomaha – Leonu se zdi, da se odpravlja velika šolarka v šolo življenja.