Veter obljub 8

Če bi Sonja vedela, kakšna zmeda sem. Da ti pridem sem brez vsega, kot pravi turist, ej … Naredil bom spisek, kaj vse potrebujem, kar zajeten bo. Ne vem, koliko tega je voljan pripeljati Ante. Ja, no, ob prvi priliki me bo peljal na Reko, pa bom vsega nakupil. Za danes je pač tako. Zdi se mi, da silovitost popušča. Južnik se obrača v zahodnik, sem od Italijanske strani je začelo vleči. No, bomo videli, kako držijo napovedi. Tudi težkih ladji je bilo danes malo. Kaj pa bo njim, tako valovanje. Samo dve sem videl dopoldan, samo dve. Mogoče bi pa malo legel. Ob šestih moram pregledati stanje strojnice, ob desetih pa spet dežurna služba. Vasko uro moram iz kontrolne sobe oddati potrditveni signal … Ja no, zdaj je nekaj čez štiri popoldan, do petih lahko zadremam. V spalnici ga preseneti prijetna hladnost, ker so bile škure cel dan zaprte, le rebra so prepuščala nekaj svetlobe in so se risali beli trakovi čez steno, tudi čez Kristusa, samo njegov obraz, izmučen, speštan, bi rekli … Ne, ne o njem se ne sme tako misliti, se je ustavil. Gledal je pramene svetlobe, obraz je osvetljen, čez ledja tudi, pa nogi. Vse drugo je v temi. Kristus, povej, povej, je še kakšen škorpijon za tvojo sliko, je? Nič, molk, le zunaj še udari posamezen močan val, včasih prav grozeče tleskne, kot da bi kdo močno plosknil. Zdajle pa bi požirek oranžade, o, bi. Pa ni nič, samo postana voda, ne ravno hladna, no ja. Saj si jo lahko dam v hladilnik, v lonec pa v hladilnik. Ne oštevaj me, Kristus, če sem tako zelo neroden. Vidiš, pa si me dal na preizkušnjo. Ostajajo mi molitve, knjige in žeja. Zdaj se mi res hoče nekaj mehurčkastega. Doma sem vedno imel radensko. Seveda zaloge mineralne vode, da ne pozabim. Kako bom pa vse znesel po stopnicah do hiše. Ja, moral bom, ni druge. Tako so najbrž počeli vsi, ki so tu živeli. In kako je bilo, ko je tu bila vsa družina, takrat so šele morali dobro premisliti, kaj in kako. A res ni nobene druge možnosti. Klančina je na drugi strani, tam pa je opuščen stari pomol, na severni strani. Do tja pelje kamnita pot. Če bi imel samokolnico, bi pa lahko zvozil. Mogoče je šlo tudi tako. Kaj vse je še v prizidku ob vrtu še nisem preveril. Pa bom, ko malo poležim, bom. Se pravi, tudi mineralna voda bo šla na spisek. Ne smej se mi, Kristus, če moram vse strateško premisliti. Kako pa naj bi vedel, kako se moraš organizirati, če prideš na svetilnik. Nobenih dodatnih navodil ti ne dajo, nič. No, vse se bo uredilo, saj vem, da sem pod tvojim varstvom in da bom deležen vsega, kar mi je namenjeno. Naslednja molitev bo iskrena, poslušaj. Domolil je in se ves resen sesedel na posteljo. In zdaj se mu zdi, da Kristus zmajuje z glavo in mu govori. Dragi Leon, preizkušnje duha so hujše kot preizkušnje mesa. Tako neveden si šel od doma, da me spravljaš v smeh, ti, ki si magister zgodovinskih ved in geograf, pa nisi vedel, da je svetilnik sezidan na skalnem otoku z žepom zemlje. Učil se boš do smrti, to ti bo dano. Nič grešnega ni v tem, če si brez vsega, le tako lahko spoznaš stisko tistih, ki so v takem stanju dlje čas in jim ne kaže na bolje. Sebični duh je poselil ljudi in jim daje moč. Na otok si prišel s krili neke užaljenosti, ker si zgrešil pot, na katero te je pošiljal tudi moj glas. Pa ne bodi užaljen zaradi tega, ker nisi oblekel črne suknje, ne. Ti si se rodil za svetlobo, za oporo nekomu, ki te bo izbral. Nikoll nisi izbiral, enkrat pa boš izbran. Danes je že tako, da ženske izbirajo, moški so pa izbrani. Kar poglej te svetle pramene, kar glej jih. Tako je to v tvojem življenju, smrt mame je temen pramen, potem pride svetel in tako se bo to izmenjevalo, vse do časa, ko boš prah med prahom, ko boš luč v luči, ko boš več kot nič in nič od nekaj, ko boš dokončno samo del večje celote, kot jo je dano človeškemu razumu dojeti. Zdaj pa se ulezi in spočij si, ker te bo sicer ta živčna igra začela odjedati in ne boš sposoben udejanjiti svojega mesa. Tukaj ti dajem popolno odvezo in ti dajem moč, da boš več kot si si pripravljen priznati, da zmoreš biti. No, sva se razumela Leon. In zdaj boš lahko čutil, da moč ne prihaja samo od hrane, tudi drugačne moči so še. Človeštvo ne verjame, posamezniki so to že preizkusili, človeštvo kot celota je pa podrejeno mesu, ki ukazuje duhu. Pa bo prišel dan, mogoče bo kje še noč, ko bosta ogenj in meč svetlobe izbrisala odvečnike in bodo ostali bogu ljubi otroci. Zaspi, Leon, zaspi!

     Skozi lahen dremec se mu pritikajo slike: Otrok sedi v samokolnici, v naročju obrača neko krščansko slikanico in s prstom drsi čez Kristusov obraz pa reče mami: Mama, zakaj ima ta stric roke pribite na križ … In mama počepne in mu razlaga … Otrok lista naprej in zagleda rimskega vojaka, kako nekaj ponuja Kristusu na križu. Pa spet vpraša: Mama, zakaj mu dajo jesti, kaj mu pa daje? In spet mu mama vse razloži. In potem se vzdigne veter in nese slikanico med brazde, kjer oče gleda, kako dvojni  plug pohlevno obrača novino in se komaj odgnala trava zavija v zemljo. Otrok steče in poskakuje in nekaj prepeva. Mama pa lovi slikanico. Ko jo dvigne, je Kristus ves umazan od zemlje, skrbno obriše slikanico. In potem, kar nenadoma pada na brazde bela sol. Mama misli, da sneži, pa ne, usiplje se bela sol, vse več jo je. Med brazdami se nabira kot pozen spomladanski sneg in od nekod pride starec ves svečan, s palico in reče: Če bog hoče, potem to naredi. Mali pa skače, dreza s prstom v sol, jo okuša in se kremži. Zakaj je zemlja slana, vpraša mamo. Ker je pognojena z znojem, sinko, z znojem. A se traktor znoji, spet vpraša. Pa ni več odgovora. Tlesk vala ga prebudi. Nekje daleč na morju se oglasi prepoznavna sirena redne potniške ladje, kar naj bi pomenilo, da je ura bila peta popoldan. Ves nemiren premleva sanje. Ni mu dano, da bi dolgo takole lebdel v mračnosti sobe. Zmoti ga telefon, tokrat Sonja:

      »Oj, Živijo. Kako je zdaj Robinzon?« Ga nasmejano vpraša.

      »Ja, saj je. Le da sem se slabo opremil. Za kosilo sem imel fižol iz konzerve in paradižnik pa suho klobaso. Ja, saj bo. Imeli smo majhen vihar, južnik je norel. Kako je pa v Ljubljani?« ga zanima.

      »Soparno. Zdaj sem šele doma. Mater sem trudna, ej. Papirji, arhivi, papirji. Pa še eno nov tožbarijo sem dobila. Stranka se toži za dva kvadratna metra, si misliš, za dva kvadratna metra. In spet bo treba zbirati gradivo, arhiv, kataster, priče, institut priposestvovanja in take. Daj mi raje povej, kako se ti zdi, to, mislim, biti na svetilniku. Kaj si počel danes?« je žuboreča z nekim posebnim, mehkim glasom, s tistim božajočim žametom, ki kaplja v dušo in jo dela za pohlevno ovco, pasočo se na mesečini sanj.

      »Danes. Nič posebnega. Zjutraj sem napisal kratko poročilce. Poskušal sem se kopati, pa so bili valovi premočni. Malo sem pregledoval navodila v kontrolni sobi. Dobil sem natančen razpored javljanj in opazovanj, pa še arhiv bom urejal. Veš, to je svetilnik, ki je tu že iz predprejšnjega stoletja in se je nabralo kar veliko dežurnih knjig, vmes so pa tudi dnevniki, največ pisani v nemščini, sledi italijanščina, no pa hrvaški jezik, jasno, tudi teh je veliko. Pred menoj je tu bil kar dvajset let šjor Grga, nesojeni filozof, menda je tudi slikal, kaj vem. Bom že raziskal, kako in kaj. No, zvečer bom spet v kontrolni sobi, spremljal bom, kako se odvija pomorski promet, vremenske napovedi in podobno. Pa v strojnico bom moral, da pred nočjo preverim, kako in kaj. Saj sem ti mislil o vsem pisati, zdaj pa veš,« je Leon zmeden.

      »Poten ne boš od dela, kaj?« se Sonja zahahlja.

      »Ne, ne, to ni košnja, ne, to ni drvarjenje. Mogoče bo malo sitno brskanje po papirjih, ampak zgodovinarji smo tega kar malo vajeni. Veliko arhivov sem že videl, sploh pa za magistrsko nalogo. No, nekaj pa moraš početi, ne,« se Leon brani.

      »Ja, seveda. Jaz ne bi zdržala. Kje naj tam človek teče. Dobro, lahko plavaš, če razmere dopuščajo, to ja. To bi bilo zame premalo. Jaz rabim dolge proge, gozd, to rabim, da napolnim baterije. Ta teden bom kar v Ljubljani. Ne bo časa,« je Sonja kar malo potrta.

      »Boš pa vikend izrabila, kaj?«

      »O, ja, bom. Nameravala sem daljšo peš turo, če bo Melita za športanje. Ta moja frendica. A veš, da se je včasih ukvarjala z atletiko. Tek na štiristo metrov, pa tudi z ovirami, ja. No, poskušala je tudi daljši tek, pa ji ni več zneslo, ker si je poškodovala gleženj. Kar pol leta so ji ga zdravili. Potem pa je našla Janka in sta se šla Janko in Metka. Dokler se hišica ni spremenila v zapor. Janko je postal patološko ljubosumen, ej, res. Zasledoval jo je tudi preko njenega telefona. Tip je računalničar in to obvlada. Stručko, ampak čustvene inteligence pa nima. Njegova ljubosumna drža ubija, ti rečem. In se je po dveh letih odselila. Saj nista bila poročena, le tako, na koruzi bi se reklo. Zdaj živi v svoji garsonjeri in dela v neki kozmetični firmi, prodaja, potnica je. Ekonomijo je študirala, diplomiral pa ni, ker je Janko odprl med tem podjetje in je hotel, da mu vodi posle, brez diplome. Saj mu jih je, pa … No pustiva to, pustiva. Ti, kaj pa hrana, mislim, oskrba z živili, kako pa to?« Sonjo zanima.

      »Dvakrat na teden pride oskrbna ladjica. Če bi znal voziti čoln, bi se lahko vsak dan zapeljal do Cresa. No, seveda, če bi valovi dopuščali. Sicer pa v pravilniku piše, da se otoček ne sme zapuščati brez dogovora s centralo. Ni to tako, da boš kar neki turist tu, ne. Oskrbovalcu daš spisek, on ti pripelje in je. Je pa moderno opremljena kuhinja, hladilna skrinja, hladilnik, pomivalni stroj, vse je, le kuharice ni. Vsak župnik jo ima, jaz pa nisem župnik, vidiš, pa mi kuharica ne pripada,« se zasmeje Leon.

      »Kaj pa veš, mogoče se ti katera ponudi?« je Sonja provokativna.

      »Daj no, kje naj bi se ponujala. Misliš, da bodo kar tekmovale za to samoto. Kakšna romantična duša že mogoče. Sodobne dame hočejo lajf, ne,« je Leno na preži.

      »Joj, Cres, Reka, poletje, dam kolikor hočeš. Postaven si, ko boš še barvo dobil, tisto, lepo zarjavelo, kot pravi obmorec, boš pa magnet za dame, boš videl. Kar pazi se. Morje naredi iz zakrknjenih moških dobre ljubimce, če se le prepustijo,« je zdaj Sonja že vsa drhtljivo nagajiva.

      »Saj veš, mi hribovski fantje, mi smo najraje v grmovju. Kdo nas bo izbezal ven, a?« se Leon prepušča lahnemu klepetu.

      »Na otoku ni grmovja, ne?«

      »Ne, pa ga res ni, samo stara oljka, ki daje senco. Pa majhen vrt, ograjen s kamenjem. Predhodnik je očitno bil dober vrtnar. Ne vem, če bom jaz tak, ne vem. Vrt je pri nas bil domena mame, jaz sem bil bolj pomožni asistent. Človek se vsemu privadi. Življenje ga stalno uči. To ti je univerza, to.«

      »Ja, res je. Ti, kaj pa najraje kuhaš?« je Sonja zdaj že vrtajoča.

      »Kaj pa vem, špagete na sto in en način, zrezke, no, naučil se bom pripraviti ribo, to sem si zadal. Zagotovo bom dobil kakšen uporaben recept. Pa, pa ja, mineštre, te mi gredo od rok, pa, pa razne solate rad sestavljam, to tudi. Kaj pa ti?« vrne vprašanje.

      »Jaz sem bolj za sladko, peciva, to. Mineštro še zmečem skupaj, kakšen kotlet na hitro, na zrezke se pa ne spoznam. Niti mesa ne bi znala kupiti, ne. Nisem vegetarijanka, če si se tega ustrašil,« se Sonja hreščavo zasmeje.

      »Ne, dobro je to, da ne. To s tem odklanjanjem mesa, to se mi zdi pretirano. Zgodovina prehrane je že taka, da smo vsejedi, če je le na voljo. Jaz pa niti palačink ne znam pripraviti. O, ja poskušal sem, seveda sem. Pa so bile predebele, zažgane, mastne, kaj vem. Ne, tega ne znam. Rad jih pa jem, to pa. Naša Katka jih je pa pripravljala, pa kakšne,« se Leonu stoži.

      »Si ji že povedal, kje si,« je Sonja mehko radovedna.

      »Ne, nisva se še slišala. Sinoči je ni bilo na Skypu, telefon pa, ta je za nujne reči, moj pa ni satelitski. Poslal ji bom mejl, danes, bom,« je Len prepričevalen.

       »Kako sta si različna, res, ona vsa  taka, no, za lajf, za letanje po svetu, ti pa si skuliran, studiozen, tak pač. Sama sem malo tega, malo onega. Ne maram statičnosti, to je res. Sicer pa imam obdobja, ko se zavlečem pod odejo in berem. Zdaj takega obdobja ni, ker moram odpreti svojo pisarno, čez dve leti računam, čez dve leti. Zato moram sprejeti dodatna dela, da bom lahko vse uredila, tako kot sme si zastavila. Vizijo moraš imeti. Kakšna je tvoja?« ga preseneti.

      »Moja, hmm. Moja, najprej dve leti tega svetilnika. Če mi bo všeč, bom podaljšal, če ne, spet domače njive, gozd, kaj vem. Da bi bil kmet, to ne, učil pa tudi ne bom, ne. Mogoče čez čas najdem službo kje v Ljubljani, delam v tej smeri, zbiram kontakte in to. Nimam prav trdne strategije, ne. In če sem odkrit, niti dobro ne vem, kaj bi me zares zanimalo, razen knjig, dokumentov, starih zemljevidov in to. Zavedam se, da z nečim se bom moral preživljati, to že. A da bi življenje poklonil surovi tekmovalnosti, to pa ne,« pribije Leon.

      »Vidiš, jaz na to gledam drugače. V meni je tekmovalnost, ne zanikam je. A moja tekmovalnost ima trden cilj, biti na svojem, biti nekaj, imeti nekaj. Mogoče je to klic dobe, v kateri živimo. Po drugi strani so moji vsi taki, ženejo se, da bi nekaj imeli. Pa ne morem iz tega kolovoza, tako to je. Dokler me to osrečuje, te male stopnice do cilja, bom to počela. Res včasih zaprežem in težko vlečem, očitno mi nekdo daje moč, da to zmorem. Da bom pristala v pravniškem poklicu, sem vedela že kot punčka. Ti ne veš, kako sem se navduševala nad papirji, nad urjenjem, nad pisarno … In štampiljke in paragrafi in odločbe … Mama mi je pravila, da je bil njen dedek sodni uradnik v Trstu, si misliš. Malo so bile pa tudi nadaljevanke krive, priznam. Vse tiste sodne razprave, ves tisti pravniški glamur, drago opremljene pisarne, veliko knjig, urejeni moški, ženske, inteligentni odgovori, drag avto – vse to so bile moje sanje. Zdaj pa vidim, da so to res samo sanje, da je vmes veliko trnja. Pognala sem se v to z vso našo hribovsko trmo, pa sem, kjer sem. In vem, da bom dosegla, kar sem si zastavila. Taka sem,« Sonja pribije in globoko vzdihne.

      »No, to je pa lepo, da imaš trdno namero. Meni se oblikujejo sproti, se mi zdi. Ne znam si predstavljati, da bi sestavljal pritožbe, kje pa. Tožarjenje in uradništvo, kar urtikarijo dobim. Res, odkrito rečeno, alergičen sem na vse oblike uradništva, čeprav brez njih ne moreš. Tak je pač ustroj sodobnih držav. Kmalu bodo administrativno urejali ritem dihanja. In noro se mi zdi, ko kričijo, vladavina prava, vladavina prava. Ja kdo za hudiča pa sestavi pravna pravila, elita vendar. Potem je isto kot bi kričali, vladavina elit, ne,« se Leon razbohoti z besedami, po pavje se razšopiri, da bi ji pokazal svojo strast.

      »Tole, z vladavino prava, to ti dam prav. Žal smo pravniki samo izvajalci napisanih zakonov. Redkim je pripuščeno, da jih kreirajo. Šele ko so politično dorečeni, potem pravniki začnejo tehnično urejati zakone in podzakonske akte, v skladu s pravniško in ustavno tehnologijo. Moj kolega s fakultete je zašel v pravno službo v parlamentu, pripravnik je tam bil, pa mi je poročal, kaj vse se premeče, kaj vse se brezplodno napiše, preden politika reče, ja, zdaj je pa zakon zrel za obravnavo. Kakšna silna pravna mašinerija je to, si sploh misliš. Jaz tam ne bi delala, ker je tempo noro navit. Ob vseh teh koronskih ukrepih pa še posebej. Včasih so cele noči tam, da dozori nov odlok. No, so tudi pikantnosti, ki pa niso za vsa ušesa, saj razumeš?« je Sonja skrivnostna.

     »Razumem, jasno, da razumem. Politiko spremljam bolj tako, no. Le toliko, da vem, kdo mi bo odrejal, kaj smem in kaj ne. Kot zgodovinar dobro vem, kakšne oblike vladavin so že bile, pa se mi zdi, da je vse že videno. Ne dobesedno, pa vendar. Mi smo mlada demokracija, če to sploh je demokracija. O tem bi se dalo razpravljati. Nisem v nobeni stranki, tudi moj oče ni bil, nihče od nas ni vnet za politiko. Stric Anton je sicer polemičen, dostikrat pravično jezen, pa se ne vmešava. Drugih pa ne briga, živijo svoja življenja in si služijo kruh, plačujejo davke in to je zadosti. In ti, v kakšno politično opcijo te vleče?« je Leon zdaj že povsem nezadržno radoveden.

      »Ah, politika,« zavzdihne Sonja. »Moj šef je strogo desno, res. Jaz, to veš, sem krščansko vzgojena, moji so vsi na desni, tudi sama sem bolj za krščansko opcijo. Vpisana sem v stranko, malo tudi sodelujem na občinski ravni. Ne bom skrivala ambicije, da bi s časoma rada postala občinska svetnica, ker bi rada bila sredi odločanj. Ni mi vseeno, kaj se bo z našim krajem dogajalo. Ja, me vleče v to, ja. Politika, debate, argumenti in to. Saj vem, mlada sem še in me je na nek način škoda za to, tako mi pravijo. Ampak jaz čutim, da sem poklicana, če me razumeš,« Je Sonja goreča.

      »Poklicana, razumem,« zavzdihne Simon. »Zdaj boš presenečena. Kljub temu da sem hodil na tako gimnazijo, da sem kandidiral za župnika, pa sem miselno bolj na levi. Slavoj Žižek, tega obožujem. Desna ortodoksna politična opcija se mi upira, ker ni življenjsko naravnana, ampak je boj za pozicije. Na levi je isto, le da so tu drugače razvidni. Morda se res čudno sliši, tak sem. Ne razumi me napak, odklanjam desno netolerantnost in ves folklorni pomp, pa še malo kristalnega nacionalizma. Nisem član nobene stranke in ne bom. Kot zgodovinar dobro vem, kam je pripeljal politični razvoj strankarstva in tako opevane demokracija. Ta je dovolila, da so na oblast prišli tudi arogantni in diktatorski voditelji. Politika me zanima le toliko, da vem, kdo mi bo komandiral. Ne bi pa sodeloval pri političnem tekmovanju. Nikoli se nisem potegoval za nobeno funkcijo, nikoli. Stranski opazovalec, oportunist,« Se Leon rahla cinično zasmeje.

      »Ja, malo pa sem presenečena. Mislila bi, da so ti krščanske vrednote zelo pomembne, saj imaš strica, duhovnika. In vem, da so tudi tvoji bili kar krščanski, oče je hodil k maši, mama tudi. Ne vem, vsak ima svojo svobodo, vsak. Vsakemu dopustim, da ima svoje mnenje, levičarji mi gredo pa na živce, tisti, ki so to zares. Kar nekaj bi, kar neka državna sociala pa to. Moj šef mi včasih pove stvari, ki niso za tak pogovor. No poglej, kam sva zašla, pa poglej. Zunaj poletje, soparen večer. In kaj boš zdaj počel. Boš gledal sončni zahod?« se Sonja odmika od zadrege. V glasu se je čutilo, da jo to razpravljanje o politični opredelitvi dela živčno. Verjetno je mislila, priden krščanski fant – lahko bi bil novomašnik.

      »Mogoče pa res, če ne bom bral. Narobe si me razumela, molim, sem povsem krščanski, a ne politično angažiran. Jaz vere in politike ne enačim. Toliko o tem. Kaj pa naj bi delal na otočku, bral, premišljal, molil, lastne duhovne vaje bom imel S sabo sem prinesel kar nekaj knjig, tudi Sveto pismo. Sproti jih bom dopolnjeval. Gladko berem tudi v hrvaščini, v angleščini, nemščini in italijanščini. Nekaj časa sem mislil, da bi pa kar jezike študiral, pa se mi je to zdelo preveč suhoparno. Jezika se lahko naučiš tudi še potem. Nemščino sem se že prej, naš razred jo je imel, vaš francoščino, kaj ne, poleg angleščine?« Simon zapelje pogovor na te splošne teme.

      »Ja, pa je nisem marala, ne. Ne vem, izgovarjava mi je delal probleme. Ko sme bila v Parizu, sem šele spoznala, kako različno je brati, se dudlati, ko pa moraš jezik zares uporabiti, so pa težave. Menda je lažje z angleščino, ki jo mnogi popačeno uporabljajo. Italijanščina, te sem se sproti naučila, ta mi je v zabavo, angleščina je pa že itak drugi jezik, se mi zdi. Ne moreš več brez, ne. Kaja pa zdaj bereš?«

       »Thomas Wolfe,O času in reki. Kaj pa vem, ta avtor me je že s prvo knjigo, ki sem jo bral še med študijem, za oddih, navdušil – Ozri se proti domu  angel, priporočam.  Pa še nekaj sodobnih slovenskih imama s seboj. Rad spremljam, kako danes pisateljice in pisatelji premlevajo ta čas. Pa me moti, da kar naprej izpostavljajo banalne teme, seks, alkohol, droge, povzpetništvo. Ni kakšne prave poglobitve, to pogrešam. Tudi nagrajeni romani so na nekem splošnem nivoju, ali pa imajo politični naboj. Tisti starejši iz socializma, tisti so bili redki, da so segali v višave. No, nekaj jih je, ki ne smejo manjkati,  te, ki jih imam rad, Šeligo na primer, pa Pavle Zidar, še celo Hienga sem na nek način vzljubil, Cankar pa, joj, ta melanholična nabitost, sicer mojstrsko napisan, to pa.  Da sem se zalimal za bukle je bilo krivo to, da sem stanoval kar nekaj čas s nekom, ki je študiral književnost, pa sva se zapletala v nočne debate. Zdaj je profesor na eni od gimnazij v Mariboru, začasno. Cilja pa višje, hoče biti asistent na tamkajšnji pedagogiki, dodatno študira. On je vlačil na kupe knjig in tako pač se mi prišle pod roke. Poučil me je, kako ločiš boljše od slabših, potem sem si pa pridobil okus, bi se reklo.  Mogoče bom zdaj bral, kaj vem. Sončni zahod, hja,« težko zavzdihne Simon.

      »Nimama časa, da bi se resno lotila branja. Saj me vleče, predvsem Dostojevski. Idiot me čaka doma že vsaj pol leta, pa. Zvečer sem utrujena, včasih moram še pozno v noč pisati zagovore, popravljati dikcijo, okrepiti navajanja dejstev. Pa še za šefom moram popravljat, kadar mi predloži govore za na sodišče. Lektura mi je vedno šla, to pa. Veš, pa bil bilo sproščujoče sedeti na kamnih in gledati, kako umira dan,« zavzdihne Sonja.

      »Misliš v dvoje,« gre Leon v napad.

      »Magari …« se zasmeje Sonja.

      »Vidiš, mene pa samota ublaži,« Simon zavzdihne.

      »To si pa lepo povedal, ublaži, lep izraz. No, potem ti pa privoščim to ublažitev. Lepo, da sva si toliko povedala, da sva se odprla. Brbrla sem, nimaš kaj. In rada vrtam v ljudi, saj veš, pravniška sprašljivost,« Sonja oddahnjeno reče in globoko zadiha, na tisti erotični način, ki ne dopušča dvoma o želji, o vibraciji mesa, ki hoče duhu lepo postlati.

      »Hvala za klic in dolg pogovor. Odvzemaš mi samoto, ki je včasih pretiha, to priznam. Moja samotnost je mogoče čudaška, a za zdaj mi bo koristila. Saj veš, smrt mame, opustitev učiteljevanja, premalo zagnanosti za profesuro. Moram se prekvasiti, da bom vedel, kaj sem in kam grem,« je Simon vzdihljiv, ves ponujajoč se.

      »No pa se kvasi. Kvas je dober za vzhajanje. Lepo meditiraj in se slišiva. Ne obljubim ti, da vsak večer, pišeš mi pa lahko, že najdem čas, da preberem. Stavki ti gredo. Jaz sem preveč formalna, službeno deformirana. Leon, imej se dobro in uživaj še zame. Pojdi na skale in glej sončni zahod in pomisli, kako bi bilo, če bi ga gledal s kakšno ljubljeno osebo, ker si vreden, da bi jo imel. Pa tudi, če se še tako zavzemaš za to svojo samoto. Tak dečko, pa brez ženske, daj no,« je Sonja nečimrno vsiljiva.

      »Čas prinese vse. Prepuščam se božjemu načrtu, če tudi imam srce na levi,« se Leon zasmeje.

      »No, no, kar zaplavaj, kar daj. Lepo sanjaj, veš,« je mehka Sonja, že vsa nežno razprta, dihajoča v hrupno soparo.

      »Hvala, upam, da bom. Se slišimo, čao.«        Poten telefon je spolzel iz roke in obležal na sivkasti rjuhi. Gleda modri ekran, ki kmalu ugasne. Zdi se mu, da tam vidi Sonjin obraz, ves napet od strastnega napenjanja, da bi bila nekaj in nekdo. Take je pa nisem poznal, to, politika in to. Da ima take ambicije!? biti svetnica, politika, in to na desni. Mogoče se bo pa že na začetku vse sesulo, ker … Kaj si pa domišljam, se Leon nasmehne, pograbi rjuho in jo ihtavo zmenca v levici. Svetnica bi bila, svetnica, no, ta je pa dobra. Nikoli si je nisem predstavljal, da bi bila v politiki. Dobro, skrbi za kondicijo, v stranki je, to … Njen mama tudi, oče je pa itak kar naprej v nekih odborih in je vseskozi zganjal politiko, dedek tudi. Tako so definirani, nimaš kaj. Na jabolki rastejo jabolka. Mislim, da sem jo kar šokiral, ko sme ji povedal, kako in kaj, da sme bolj na levi. Če sem pa res. Ne maram hinavščine, ki jo zganjajo lažno verni. Naš Anton je iskreno v veri, ni politično usmerjen, je pa kritičen, to pa že. Jaz, jaz pa, ta desna prepoznavna silna sla, da ljudi držiš v poslušnosti in jih učiš malikovanja. In te naše sprijene igrice, kdo je z večjo pravico pobijal. Ljudje ne razumejo konteksta dogodka, to je. In nekateri politiki na desni to dobro vedo in to dobro izrabljajo, kot so to delali prej na levi, kar sem slišal, doživel pa nisem. Naša generacija ni obremenjena s tem, samo poslušamo, preučujemo, pa … Naša generacija, rojena skupaj z državo. Kaj nam ponujajo, grobi kapitalistični cirkus, kjer je pomembno, kdo te pozna in koga poznaš, pa v kateri stranki si, vse to … Sistemi se menjajo, narava ljudi pa ne, to je. In Sonja, vneta za politiko, kdo bi si mislil. Pa se ima smisel z njo … Pa spet, kaj mi je. Samo prijateljsko klepetava. Zagotovo misli po krščansko iskreno, le da pri tem terja poslušnost in ubogljivost. Taka je, se mi zdi. Velike mame, kar nekaj jih je že bilo v politiki, in še so. Zgodovina pozna obdobja velikih žensk, kraljice, usodne za mnoge. Sonja pa … Na skalah, v kopalkah, sončni zahod. Fantaziram, ker mi hormoni oblikujejo misli. Tako to je, ko je telo mlado, terja razplod, tako to je. S tem se bom moral bojevati. Koliko pa je ura, nekaj čez sedem. V kontrolno sobo grem, moram videti, če je računalnik zagnan, če je vse po protokolu. Sonja, Sonja, mu odmeva v sencih, že kar nabija. Ko odpre vrata velike sobe, vidi, da je sonce pregrnilo star lesen pod, da je zmehčalo samotno osrečenost, da sploh ima nekoga, s katerim se lahko pogovori. Da sem na levi, sme ji rekel. Moral bi biti diplomatsko tiho. Kakšen tepec sem. Vedno nosim srce na dlani, to ni dobro. Ženski moreš pustiti, da te po koščkih odkriva, ne pa takole … Stopi do okna in gleda zdaj že skoraj pohlevno morje. Tu in tam se še zažene val. Šteje, vsak sedmi je večji. Zakaj tak ritem, ravno sedmi. Matematika vesolja, matematični dokaz, da Bog obstaja. In tam je ladja, daleč, spet velika. Kje sem pustil daljnogled. V kontrolni sobi, da. In službeni telefon, na nočni omarici je. Saj ni bilo nobenih klicev, hvalo bogu. Malo še piha, no, še kar, no, valovi so se pa le unesli. Jutri pride šjor Ante. Gre po daljnogled, v žep kratkih hlač si da službeni telefon in gre na še mokro betonsko ploščad.