Veter Obljub 7

 Gleda sliko Kristusa na gori, ki je na nasprotni steni v veliki spalnici. Luč, nekakšen staromoden lestenec, ki meče pramene svetlobe na stene, se mu zdi mavrično prijazna. Sede na posteljo, se sezuje in si nekaj časa oddihuje. Preizkusi vzmetnici. Kar ziblje se, si reče, ziblje. Stara solidna reč. Zakonska postelja, velika soba. Tam je še trodelna omara, nekakšna stara toaletna omara, z marmornatim pultom, zrcalom in nekaj predali. Na levi je še ena omara s predali in med obema oknoma je miza in starinski stol. V kotu je še naslanjač pa še nekakšna košara, meda za umazano perilo, se mi zdi. Stara peč je še vedno v kotu, čeprav sta pod okni dva radiatorja. Zavese so oprane, razpotegnjene, okni odprti, da mehak južnik zatiplje v prostor in mu prinaša utrujen vonj. In nenadoma zagleda ob sliki Kristusa na gori nekaj črnega. Kaj je to, se vpraša. Stopi bližje, O, škorpijon, o joj, ga zdrzne. Prvič je videl takega velikega, črnega. Doma sem videl gozdnega, rjavega, blizu drvarnice, tistih se nismo bali. Mama ga je kar s kladivom pokončala. Če te pa tale piči, o. Kaj naj zdaj, kaj naj!? Zdaj bo noč težka. Nima koga poklicati. Joj, bog vedi, koliko jih je še. Kaj pa če je v posteljni še kakšen, strahoma pomisli in razmeče pregrinjala in rjuhe. Otresa rjuhe, preverja žimnico, vzglavnik. Vse je pretresel, pregledal, tisti črnuh pa je še tam. Da bi ga ubil, ne, ne. S čim le, s čim … Pa se je moral prikazati!? Mogoče se mej hotel ogledati. Dobrodošlica pa taka. No, no. Joj, kaj naj!? Če ponoči pride k meni v posteljo in me vžge. Oh, ne … Kaj bi potem, klical obalne policiste, kaj bi!? Koliko so zares nevarni. Bral sem že o teh, ki da so kar precej strupeni, ti črni, veliki, ki da so v Dalmaciji in deloma tudi še v Istri. Na otoku so, zagotovo. Kamani, stara hiša in slika. Od koga sem že slišal, da se prav pod slikami radi skrivajo. Ne spomnim se, slišal sem pa. Kaj naj zdaj. Glej ga, sploh se ne premakne. Najbrž me študira. Pa kako je velik. Ah, repek je malo dvignil in se zasukal. Morebiti me že sluti. Kaj pa če bi ga vendarle na kakšen način zbezal v lavor  z vodo in ga odplaknil v stranišču. In če mi spodleti in pade na posteljo. Baje so hitri, če je treba. Joj, kaj naj!? Glej ga, klešče premika, suče se. Škorpijon, ta prvobitna žival, ki si je upala iz morja na kopno. Umorila ga ne bi. Če ga zbezam v lavor in ga odplaknem nekam ven. Zunaj si bo že našel skrivališče pod kamni ob vrtu. Tako bom naredil tako, si reče in čuti, kako mu srce divje tolče. Strah ga hromi, da komaj kaj naredi. Gre po aluminijast lavor, ki ga je videl na hodniku na železnem stojalu, bolj dekoracija kot uporabna stvar. V kopalnici je natočil vodo. S čim pa naj ga sklatim, s čim!? Z majico, belo, da ga bom videl. Joj, če se mi ponesreči, joj!? Mama bi prijela kladivo, coklo, čevelj, karkoli in bi ga lopnila. Jaz pa takole. To sem ti moški, to. Oh, škorpijon, pa prav ob Kristusu. Kakšen simbol to ima, le kakšen. Približa se postelji, odmakne blazino, poklekne in ga je groza. Kako je velik, na svoj način lep, mogočen.  Najbrž že dolgo straži ta prostor in je bil pod sliko. Pravijo, ko se bliža dež, se pokažejo. Šele konec tedna naj bi bil, morda bo pa prej, danes je ponedeljek. Joj, čakaj, čakaj. No, no, drhti in si šepeta. Leon počasi, pripravi zamah, tako, tišči lavor ob steno, frcni ga, zdaj, no, daj, frcni, no … O, pa je v vodi, o. Miga, miga, Jezus … Hitro gre do okna in odpljusne vodo in škorpijona med skale. Kaj pa če spleza nazaj. K sreči je mreža proti komarjem, ki se da napeti, no … Odloži lavor in razpne mrežo na oknu. Pa ni pomirjen. Zbegan hodi po sobi in pogleduje po stenah. Ne upa si privzdignit sosednje slike, na kateri je neka procesija, spredaj nosijo velik križ in se izgubljajo v megli. Same polomljene kreature: starci, starke, invalidi, gredo nekam v pogubljenje. Da bi pokukal, če je še kateri. Pa za omaro, pa pod posteljo, groza. O škorpijonih mi niso nič rekli, prav nič. Pa tako se jih bojim, piki so strupeni, v teh krajih še ne smrtni, so pa lahko težave. Še enkrat preveri posteljo, potem se odloči, da gre pod tuš. Osvežen sede na rjuho in vključi klimatsko napravo, da malo premeša zrak. Zvok naprave je godrnjav, a deluje pomirjujoče. S pogledom pa še kar išče črne pike strahu. Od kdaj so na otoku? Kdo jih je prinesel. Menda niso kar bili, mogoče, kdo ve. Nisem biolog, da bi to razumel, premišlja in skuša pozabiti na črne klešče, ki mu kar nočejo izpred oči, kar plešejo in mahajo … Kaj bi Sonja rekla na to, če bi zagledala škorpijona, kaj bi ona rekla. Najbrž bi se ustrašila. Zjutraj ji bom napisal elektronsko pismo. Ja, za kakšnega me bo pa imela, če ji bom povedal, kako me je bilo strah. Ne, ne, napisal ji bom, kako sem ga otresel v lavor z vodo in zlil skozi okno, to ja, več pa ne, za zdaj. Ah, te taktike približevanja. To je pač paritveni ples. Vedno se skušamo prilagajati, se delati boljše, kot smo, potem pa, kdo bo koga. Tako sem bral, tako je. Psihologija ljubezni, saj. Na psihološkem področju sem sicer kar dobro informiran, ne pa izkušen, to pa ne. Pogleda skozi okno, ali je s svetili vse v redu. Dolg trak svetlobe počasi leze čez gladino morja, tiplje, se lomi, dokler ne oplazi tudi otočka in fasade hiše na zahodni strani. Pametno so postavili hišo, svetloba ne oplazi oken spalnic, saj, saj. Kako bi pa to bilo, če bi ti ponoči kar naprej vdirala močna svetloba. Pametno so to naredili, stožec svetlobe se dotakne hiše samo na zahodni strani, potem gre čez streho in naprej na morje. Nisem še ugotovil, koliko časa potrebuje za cel krog, čakaj. Ja, dve minuti, dve minuti. Kadar je megleno, se pa vključi še velik  rdeč reflektor, ki se suče hitreje … No, no, vsemu se bo treba privaditi. Kar stoji ob oknu in vdihuje nočni zrak, ki vleče iznad morja, svežljiv, poln vonjav. Potem ga zmoti močna luč ladje, spet velika tovarna ladja, ta gre proti Reki, ugotavlja. Če bi bil v kontrolni sobi, bi dobil podatke, katera ladja je in koliko je oddaljena. Sistem za nadzor vse pove … In tako bo zdaj to … Nič, nazaj v posteljo … Pregleduje stene, slike si pa še vedno ne upa odmakniti. Za nekaj trenutkov se mu zdi, da Kristus na križu odmiguje z glavo, da se mu posmehuje, pa ga sliši: Leon, zdaj boš v molitvi očistil svojo dušo in jo pripravil do tega, da bo spoznala veter obljub, tako bo. In lepo leži, odpočij si. Skrbno ravnaj z močmi, kajti niso ti dane za večnost, duši da, tvojemu telesu pa ne. Rad bi videl, da bi te Sonja poljubila pred spanjem in da bi skupaj obležala, utrujena od pradavne igre teles, ki dajo smisel samo telesu, ne duhu. Duh je dan od večnosti, za večnost. Le lezi Leon, le lezi, bedela bo Marija nad teboj, ker verjameš v mojo moč in moč mojega očeta. Z roko pretiplje rjuho, še enkrat otrese blazino in se uleže. Pregrne se samo z rjuho, ker je še vedno zadosti toplo, klimatsko napravo je ugasnil, da ga ne bi motila. Nekaj časa miruje, potem pa, tako se mu zdi, kakor da bi slišal neke korake v smeri skladišča, kjer se je obesil predhodnik. Šele zdaj ga prav prime ta strah, mrtvec je bil v tej hiši, mrtvec je bil v tej hiši … ga grabi. Premakne se po blazini in napet posluša. Južnik se krepi in sliši, kako se spodaj vrtinči, kako zaganja valove ob skale in kako šumi v edinem drevesu na otoku, stara oljka ob zidu vrta. Zelo dobro sliši šumenje listov in vmes ga plašnost opominja, da mrtvec hodi in se išče. Živčno se premika po razsežni postelji, se obrača in ga grabi groza. Če je njegov duh še tu, mi ne bo dal miru. Vsako noč bo tako, joj! se mu vzdiguje krik. In potem zasliši mehki odmev spodaj v veži, prihaja v valovih in se razgublja po hiši. Pa ga sliši govoriti: Ne sekiraj se ti novi, sam sme hotel oditi, samo fizično, da boš vedel, moj duh pa je še tu. Rad sem bil tu, dvajset let sem bil. In zdaj bom vsako noč malo porogovilil, ker ne morem brez tega. Veš, dokler sem imel še telo, sem rad šel ponoči ven sedet na mali pomol in sem gledal tja čez proti Italiji, v tisto smer sem gledal. In tja me je neslo srce, tja je šla moja Ukrajinka. Ne vem, če boš razumel, ampak rad sem jo imel, tako kot je bila, živahna, dosti je pila. In sem hodil vsak večer, da sem gledal, če se bo morda pokazala luč kakšne jahte in … Ah, saj ti tega najbrž še ne razumeš. Ko ti samo še meso ukazuje, postane je duh pokoren in zahteven. Pa še druge reči so bile, ni bila samo ona. Na Reki sem imel prijateljico, ločenko, hja, dragi moj. Ona pa je bila mavrica, res je bila. In ko sem izvedel, kako je z menoj, dokončno, kaj pa mi je ostalo drugega, kakor da pustim duh tukaj in grem v večnost. Tako je bilo. Ne bom ti vsako noč težil s svojimi zgodbami, ker tudi duh počiva. Sliši se smešno, kaj, da bi duh počival, pa počiva, veš. Prijateljček, zadaj za zidom raste konoplja. V tej vročini da dobro smolo, privošči si, da bo tvoj duh plaval v višavah, kamor običajniki ne morejo. Ne, ne boš!? Pa je škoda, veš. Tako lepo sem skrbel za vrt. Paradižnike le porabi, vse drugo tudi. In na spomlad na novo posadi. Saj ni težko, dokupiš organska gnojila, sadike, malo prekoplješ, daš pripeljati še nekaj vreč vrtne zemlje, vse se kupi, vse. No, potem pa, internet imaš, pobrskaš in stvar steče. Sam nisem bil na začetku uspešen, ne. Zdaj pa, lahko vidiš, da mi je kar uspevalo. Sadike za konopljo mi je pripeljal prijatelj, nimaš kaj, tako to gre. V samoti se duh rad osvobodi, še najlažje se tako, da mu pomagaš s konopljo, kanabis, dragi moj, kanabis. Droga božjega razuma. Da boš vedel. No, tudi vino pa pivo, žganje malo manj, tega nisem kaj dosti spil, dobro naše vino, tam okrog Kaštela, tisto pa … Ja, vem, ti si iz krajev, kje vino ne raste, če prav v vaši deželi, ma kaj deželi, zdaj ste država, tam pa raste, ja. Slovenc, Janez, pa nisi Janez ne. Leon si, Leon, lev, borec. To boš moral še dokazati. In naj ti zaupam, da je v arhivu moj dnevnik in dnevniki mnogih predhodnikov. Vsega sorta tiči so tu bili, Italijan, še prej Avstrijec, Madžar, eden Črnogorec – ta je malo pisal, pa pet Hrvatov, Ti si zdaj pol pol, pol Hrvat, pol Slovenec. Tako to je. Če se ti bo ljubilo, nemško menda znaš, ne, prebiraj zapise avstrijskega svetilničarja, ki je tu služil vse do prve svetovne vojne. Si misliš, kako mu je bilo, ker je bil doma iz neke Tirolske vasi. O ja, z družino je bil tu. Od leta 1896 do 1914, ko je na otoček prišla vojska. Potem so se hitro menjali, hitro. Njegovi dnevniki so nekaj dragocenega. Meni so rekli, da bodo vse uredili, da bo prišel strokovnjak iz arhiva z Reke in pobral vse te zapise. A ti niso nič tega povedali? Kaj, ne slišim te. So, urejal boš. Dobro zdaj veš, na podstrešju na desni strani so stare omare, niso zaklenjen, polne so starih zemljevidov, velikih zvezkov, kamor so se vpisovali službeni dnevniki, zdaj se vse vpisuje v računalnik. Saj so ti naročili, ne, dnevna poročila. Neumno. Dnevna poročila bi moral pisati zvečer, ne pa zjutraj. No ja, ob kavi lažje steče pisanje, to je tudi res. So pa tudi čisto osebni dnevniki, saj boš videl. Nič naj te ne bo strah, nobenih mojih kosti ni v hiši, telo so mi upepelili in ga raztrosili v morje, zdaj sem pomešan z atomi večnosti. Tako, za nocoj naj bo dovolj, spoznala sva se, zdaj pa le mirno, tišina bo. Je pa treba reči, da so tu zime puste, kadar udarja jugo; te prime ena čudna melanholija. Škure moraš imet zaprte, ja, vi jim rečete polkna, kaj. No, škure le pazi, da ti jih ne razbije veter, zatikaj jih za zatikala, res da že zarjavela, pa saj imaš v skladišču tudi še sprej proti rji in take reči. Od časa do časa jih našpricaj, ta zatikala, pa bo. Ko bodo prenavljali in nekaj preurejali, da bodo oddajali dve garsonjeri za turiste, bo vsa ta stara romantika umrla. Oh, še pred tridesetimi leti, takrat je tu bil moj prijatelj, je bil še zidani štedilnik, pa take reči. Te škure, te dajo poleti lepo senco, branijo soncu, da ne razgreje prostorov. Dobro, zdaj so dali klimatske naprave. Ampak jaz sme poleti zapiral škure. Nisem maral klimatske naprave, ne. Imeli so me za čudaka, ker sem svoj čas študiral filozofijo, jaz, kmečki človek, namesto, da bi doma tolkel v vinogradu in prideloval zelenjavo in take reči. No, pa je šel študij, malo zaradi te rastlinice, malo sem bil na ladji, malo delal drugje, potem pa se je ponudila prilika. Knjige, knjige so še zložene v kartonastih škatlah v skladišču. Prej so bile v kabinetu, tam so, saj si videl, vse so počistili za menoj in prebelili. Tako to je. Po knjige bo v septembru prišla sestra, ki je profesorica književnosti v Zagrebu, prej ne more, ker ima mož težave in je bil operiran, zdaj jo potrebuje. Tako, če bi rad kaj bral, si kar postrezi, hrvaško znaš zadosti, so pa tudi Italijanske, pa angleške. Klasika, filozofija, knjige o pomorstvu, pa nekaj o likovni umetnosti. Ja, veš, nekaj časa sem še slikal. Saj zato sem pa prišel na ta svetilnik. Mislil sem, da mi bo mir dal večji navdih. Naredil sem nekaj abstrakcij, eno je odnesla nečakinja, ta zares študira slikarstvo, pred dvema letoma je bila tu na počitnicah. Če bi res hotel slikati, bi moral najprej disciplinirati roko, telo, duha, kaj vem. Mogoče je bila to samo pobožna želja, da bi dobil status umetnika. Kaj pa vem, ko sem odraščal, sem občudoval dve vrsti ljudi, umetnike in športnike. Na vsak način sem hotel biti eno ali drugo. Za nogomet sem bil vnet, drži. In nekaj časa sem kar uspešno treniral, tam do konca srednje šole, potem, potem pa so se že začele zabave, dekleta in to. Slikarstvo pa, ja, ni bilo potrebne discipline, da bi vsaj poskusil s sprejemnimi izpiti. Ah, pustiva to. Vsa ta leta sem kar lepo meditiral na otoku, se po malem zadeval, kakšen dan več, drugi dan manj. S čolnom sme se vozil naokrog, plaval, jedel zelenjavo in ribe pa preveč kadil tobak in kanabis, vsega preveč. Nekaj ti zaupam, samota te obrusi ali pa te ubije, mene je. Lahko noč Leon, se sliši med stenami. A bom sploh lahko zaspal, najprej škorpijon, zdaj pa še ta, ta obešenec tam zgoraj. Če bi mi gospod Ivo to zamolčal, bi bilo lažje. Naj jutri napišem Sonji tudi to. Ne, ne, tega ji ne bom zapisal, ker … Kaj pa delam načrte, kaj. A kar tako, kar prepričan sem, da pa bo prišla sem na otok, pa ja. Letos zagotovo še ne, saj sva komaj začela malo več komunicirati, vsaj to. Vsi mejli, same formalnosti, vaški elektronski čvek. A obstaja kaj takega? V Koronski dobi zagotovo. In še bo karantena, še. Mislim, da smo zdaj prepuščeni poletju, na jesen bodo pa spet zapore in gonja za cepljenje. Zdaj je leto 2020, julij. Nič, zaspat bo treba. Do desete dopoldan moram poslati poročilo za prejšnji dan. Kaj pa naj napišem, da sem bil v kontrolni sobi od – do, da sem z daljnogledom opazoval okolico, da je bilo vse normalno … Uradno sem službo začel, včeraj ob 14 uri, tako so zapisali, da se bo vedelo, ob kateri uri naprej se vodijo opazovanja. Formalnosti pač. Vsaj malo zaspati, vsaj malo zaspati. Naj molim, seveda, bom. In začne, žebra, dokler ga to toliko ne utrudi, da zaspi.

      Valovi spenjeno padajo po skalah. Južnik je še močnejši in nekaj oblakov je na severu, verjetno jih južnik vztrajno zadržuje. Premišlja o nočnih blodnjah, o obešencu, o Kristusu, o škorpijonih … Prežemek blodnjavice ga dela trudnega in težkega. Sklene, da zleze v vodo, previdno, ker ni navdušen nad plavanjem, v bazenih že, na morju pa ne. Voda je topla prijazna, objema ga, ga mehča, da je ves razigran in prepuščen praelementu, ki mu daje zavetje pred težavno morečnostjo noči. Naredi nekaj krogov v bližini pomola, dokler ga močnejši val ne preseneti in mu z boka udari v levo uho in ga zalije. Odrine se navzgor in komaj kaj vidi zaradi slane vode. Pa se mu bliža že naslednji val, še večji. Strahoma se ozira po kakšnem oprimku pa ga ni. Val ga pograbi, najprej ga potegne stran od pomola, potem pa ga silovito zažene nazaj. Moral je zbrati veliko moči, da se je uprl tej silni vodni jezni steni, ki mu je zapirala pogled. Z močnimi zaveslaji rok in z brcami se le zrine do pomola in se oprime železnega oprijemala, ki je najbrž služilo za začasni privez čolnov. Potegne se navzgor. In zdaj mu v zadnjico butne še močnejši val in ga kar nekako pahne na betonsko ploščad. Zaprepaščen gleda, kako je ves pomol že moker, kako valovi silijo čezenj in se debelijo. Nisem preveril stanja valovanja, pa vse lepo piše … Madona, da se ti v takem spravim v morje. Ja, nisem izkušen ne. Kako me je premetavalo, bog se usmili. Rovtar pa na morju, saj. Pa ni kazalo, da bo tako norelo, ne. Kar prikradli so se, v trenutku. Glej to, kako visoko vrže pene, o … V takem bi težko priplula ladja, plula že, kako bi pa pristala ob pomolu. Šjor Ante, naj bi popoldan prišel mimo. Mogoče so mi iz centrale že pustili kakšno sporočilo. Do kontrolne sobe bom moral, tako norenje … U, kako udarja in kako piha. Madona, me hladi. Hitro, hitro v hišo, hitro … Sem pa res pomorščak, ja. Malo bolj se zaženejo valovi pa že hitim proč. Ja, še dobro, da je svetilnik privzdignjen na platoju in hiša tudi. Šestnajst stopnic je, no … Kar spotoma se briše z veliko brisačo, ki je še bila v domači hiši. V roki nese bele cokle, mobitel in sončna očala. Kopalke se ga tesno držijo, moškost se je kar sfrknila od vlage in hladu. Za silo obrisan, steče v kontrolno sobo. Pet sporočil, alarma pa še ni. Pišejo, da bo do štirih popoldan morje močno razburkano, stopnja valov je … Aha, Šjor Ante pride jutri, danes je plovba prenevarna. Pa da moram izpolniti še eno anketo, no pa bomo, pa da se obeta nevihta, ki se bo razvila ponoči. Nenapovedan vdor severnih vlažnih gmot, ki se bodo ponči prignale iz tržaškega zaliva. Napoved je bila šele za konec tedna, tista naj bi prišla iz juga, ta nenadni vdor pa so sateliti zaznali šele ponoči. Hitro je poiskal, kaj to pomeni, pa je našel razlago, da so v juliju včasih možni hitri vdori hladnega zraka in povzročijo začasno ohladitev in močnejše morske tokove. Pa da jih je težko natančno napovedati, ker je to odvisno od vetrov, ki se razvijajo nad morjem, kjer se mešata topli in hladni tok. Ja, pomorska meteorologija, posebna tema … No, zdaj se jugo brani, ker je nastal podtlak in zato tako močno sproščanje gibanja. Če te to ujame na odprtem, huh. Sporočajo mi, da če se kdo zateče k pomolu, manjša jahta, jadrnica – kar je malo verjetno, naj takoj obvestim pomorsko policijo in centralo. Konec. A tako, tale jugu. Škura udarja v moji sobi, zapreti jo bo treba. Kako močno piha, bog se usmili. A to je ta burja, burin. Več imen imajo za te močne sape, več. Vseh še ne poznam. Pri nas smo rekli da vleče Hrvat, kadar je tako pihalo od juga, tako smo rekli. In ob tem se je moj oče samo nasmehnil in rekel: Ma kakšen Hrvat, to ti je morski val, a. Pa ne vem, severnik nikoli ni bil pri nas močan, bolj v sunkih je prišel in takrat je strupeno zeblo, domisli in zapira polkna. Čuti, kako mu hlad mokrih kopalk stiska moškost. Gre v kopalnico in se gleda, tak, dečko, pri tridesetih pa brez babe, ne, ne, odkimuje. Sleče si kopalke in se oprha, ker ne mara soli na sebi. Kopalke da na okensko polico; kopalnica je na severni strani in ni takih sunkov kot spredaj. Okno se odpira navznoter, zatakne ga in kopalke zapne za zatikalo polken. Mislil sem, da se bom lenobno kopal, zdaj pa to. Ja prav, se bom pa posvetil drugim rečem. Mogoče se bom že kar danes zaril v dnevnike, v omaro s spisi in dežurnimi knjigami. Kaj pa vem. Nejevoljen gre v dežurno sobo in pregleduje vremensko sliko, jakost vetra, valovitost, sunki … Kaj, čez sto kilometrov piha, a ha, tako kot v vipavski dolini pozimi. Ja, ja sem preizkusil tisto pihanje, sem. Kar tovornjak je prevrnilo, pa težave smo imeli, ker je res tulilo in nabijalo, podobno temu. Službeni telefon, kdo. Ivo, ga zdrami. Aha, dodatna navodila. Ker vedo, da sem zgodovinar, me prosijo, če bi vsaj na grobo uredil arhiv, vse pripravil za prevzem na jesen, drugo leto, ne letos, ne. Takrat da bo prišla uslužbenka arhiva z Reke, pa bi odnesla material. Vedo, da je veliko tega. Mislili so, da bi pokojni to naredil, pa se je samo zagnal in odnehal. Ostalo je celo povojno obdobje, pa tisto  od devetdesetih naprej. Kar je bilo vojaških dokumentov, je vojska odpeljala, civilni del je pa ostal. Predvsem bi bilo dobro spraviti službene velike knjige, teh je cela omara, zasebni dnevniki, dokumentacija, tehnična in druga, vse je še tam. To, da morajo narediti, ker bodo potem kandidirali za denar za obnovo in deloma objekt namenili turizmu. In še, da je to itak pisalo v pogodbi, da bo imel finančni dodatek za to delo. A tako, še arhivski sodelavec bom, tako. Saj nisem študiral arhivistike, ne. No ja, kot zgodovinar sem bil v marsikaterem arhivu, vem, kako to gre. Moje je, da vsaj na grobo uredim dežurne knjige in dnevnike, da jih zložim po letnicah. To bom že naredil, saj bom imel zadosti časa. Prepričan sem, da kakšna manjka. Ja, to bo šlo. Bom vsaj imel dodatno delo, ko bo dolga jesen in zima. Kaj pa centralna kurjava, kdaj bodo napolnili rezervoar za plin in to. Kdo bo to pognal, jaz nimam pojma. Najbrž Ivo, on je vzdrževalec in šef teh svetilnikov, najbrž on. Na, taka je moj prvi dan, moker, živčen, zunaj za zdaj povsem jasno in piha ko zmešano. Valove meče čez pomol, sem gor slišim tleskanje vode. Sonja je zdaj najbrž sredi papirjev. Vidiš, elektronske pošte pa še nisem pregledal, to pa ne. Pa Skypa, ja, o, stric Anton je klical zjutraj. Kaj pa on!? Najbrž je prepričan, da me signal telefona ne bo dosegel, kaj takega bo. Mu bom napisal sporočilo. O, Tudi Sonja mi je pisala na mejl, glej no. To pa moram takoj odpreti:

      Hej, si dobro spančkal. Jaz sem trenutno še v pisarni, po deseti uri grem v arhiv, da mi pripravijo dokumente, prej ne utegnejo, ker je veliko dela. Veš, preden se začnejo sodne počitnice, je vedno tako, frka, bi se reklo, ne. Upam, da si dobro prestal prvo samotno noč. Jaz sem sinoči dolgo v noč gledala eno nadaljevanko, krimič, kaj pa drugega. Pa sem zjutraj skoraj zamudila. Ja, treba se bo vzeti v roke, spremeniti smer plovbe, če rečem po pomorsko. Malo ti pa zavidam, služba na morju, vedno si na morju. Kopaš se lahko, lenariš, Ne znam si predstavljati, kaj boš zares počel. Daj, opiši mi prosim svoj delavni dan, svoje zadolžitve, da si bom znala predstavljati, kaj delaš, kaj zares delaš. Se beremo in slišimo.

Sonja.

      Še enkrat prebere, se smehlja in menca. Pritegne si tipkovnico in  ji piše, kaj vse so mu naložili, opazovanje, dežurna soba, pisanje dnevnega poročila, to samo  zjutraj za prejšnji dan in podobno. Seveda ji napiše tudi to, da bo delal s starimi dežurnimi knjigami, pospravljal arhivske omare. Zamolči ji strah pred škorpijoni. Sloni nad mizo in si misli: Če bi, takrat, pred leti, po maturi, če bi … Pa sva bila dogovorjena da greva skupaj na koncert, ampak sem našel izgovor, pa še kasneje tudi. Takrat sem še mislil, da bom šel na teologijo, da moram ohraniti čistost. Kakšna bedarija, kakšen bedak. Pa tako lepa je bila, dolgi lasje, v beli bluzi; zdela se mi je kot angel, ki hodi po naši senožeti in trosi milost. Naš oče je kar verjel v angele. Ja, tisto, kako da mu je angel sedel na ramo in mu s piskavim glasom rekel, naj odskoči. Kolikokrat je pravil to zgodbo. Podiral je star hrast, pa ni šlo vse po načrtih, zasukalo ga je. In takrat da je sedel na ramo angel in  mu rekel: Skoči Berto, skoči. Spustil je motorko in odskočil, resnično je odskočil, to ga je rešilo. Ah, Sonja, angel … Tisto poletje, ko sem čepel v svoji sobi in prebiral Dostojevskega po malem pa tudi Nitscheja – takrat sem mislil, da bom študiral filozofijo in teologijo, na, pa ti grem na geografijo in zgodovino, ker me je tudi to zanimalo. Sonja je bila takrat v tretjem letniku. Hotela je izkoristiti zadnje srednješolske počitnice, hkrati pa je bila nora na tisto rock skupino, in v bližini je bil koncert, šla bi z menoj. Jaz pa, butec, sem raje bral Dostojevskega. Kakšna mona, bi rekli sošolci, Primorci, mona na kvadrat. Tak sem bil, tak postajam, tleč samotni panj. A ja, poročilo. Kaj pa naj napišem za včeraj, saj ni bilo nič takega. Kako že to gre. Čakaj, tamle je mapa, na računalniku od pokojnika, tam bom pokukal. O, glej, zadnje. Vreme stabilno, v strojnici zamenjal varovalko, preveril velik reflektor, ga izklopil in vklopil, trikrat, počakal deset minut in še dvakrat, po protokolu, vsak petek. Starejši moški, Avstrijec je prišel z jahto do pomola, ker mu je odpovedovala črpalka za gorivo. Poklical sem kapitanijo. Odvlekli so ga v marino. Nedelja 28 junij 2020. Na kratko, ja. Nič, napisal bom, da sem se vselil, da sem dobil izčrpna navodila, da sem zvečer preveril in nadziral komunikacije, instrumente in vse po napisanem protokolu. O tej burji bom pa jutri pisal, ne danes. Napisano še enkrat preberem. Za vsak primer pogleduje v hrvaško slovnico, če je vse lepo napisal. Dobro, dobro, si kima. Dva klika in stvar je odposlana – tako bo vsak dan, do desetih mora biti poročilo v centrali. Bog vedi, če to kdo sploh prebira. Tam ga tajnica najbrž elektronsko arhivira, mogoče ga tudi natisnejo in spravijo, kdo bi vedel. Kaj bo pa za kosilo? Paradižniki so, klobase imam, krompir, ga ni, jajca … fižol v konzervi. Joj, kako sem se slabo založil, kar se hrane tiče. In v takem norem vremenu ne moreš nikamor in nihče ne more sem, pa je visoko poletje. No ja, valovanje se bo uneslo, pravijo da popoldan. Ampak šjor Ante pride šele jutri. Jutri mu bom šele lahko oddal spisek. Nič, v kuhinjo moram, da pogledam, kaj je še v hladilniku, v zamrzovalni skrinji. Kolikor vem, so temeljito vse počistili, prav vse. Gleda v hladilnik, nič, belina, zamrzovalnik, prazen, čist … Saj nič nimam, v potovalki sta dve konzervi fižola in nekaj domačih jajc, če se niso potrla, kruha nimam, olja ni, kisa ni, nič ni. Vse so spravili. Pa dva para suhih klobas. Niso me opozorili na to, da si moram nekaj zalog pripeljati s seboj. Niti zajtrka si nisem naredil, ni kave, ničesar ni. In ti valovi. Joj, v kakšen položaj sem se spravil. Pa kaj sem misli, da grem v hotel ali kaj. Bedno! Pa če bi centrali pojamral, kaj sem vse pozabil, pa … Ne bodo tvegali, ker je obvestilo že takšno, da je prepovedan promet za vsa manjša plovila zaradi močnega vetra in visokih valov. Ja, zdaj pa imaš. Ni sladkorja, ni soli – no za to me ne skrbi, malo vode zajameš in jo razliješ na večji pladenj, čez čas imaš sol – tako so delali starodavni pomorščaki. Za sol na morju res ni problema, vse drugo je problem. Pitna voda je, rezervoar so napolnili, tri tisoč petsto litrov jo je, zadosti. Sanitarna voda je napeljana iz vodnjaka, zadosti dobra za umivanje in pranje. Kakšno kosilo, odprl bom fižol in pojedel nekaj paradižnikov in pol suhe klobase, pol bo za večerjo pa bo. Nič kave, nič sokov, nič, en sam nič. Na otoku sam, okrog valovi, to noro butanje in tako vroč dan. Že zdaj termometer kaže trideset stopinj. Napoved je, da bi bilo lahko do 34 stopinj, da piha močan južni vroč zrak. Menda prav iz Afrike, pozdrav iz Afrike. Veter obljub, saj … Kako nerodno sem se tega lotil. Zakaj mi niso včeraj na Reki omenili, da si moram za prvo silo nakupiti živil, ker … Ja no, mislili so, da sem toliko pameten, da ja vem, kam se odpravljam. Ah, malo puščavske askeze ne bo škodilo, zagotovo ne. Se mi bo pa organizem prečistil. Kako se mi bo pa duša, ko trepeče. Lajala bo v luno in se smilila sam sebi. Zdaj se že, brez hrane za daljši čas, brez pijače, samo voda, paradižnik, naravna morska sol in vzdihljaji. Kakšen jedilnik. Nič, si grem pripravit vsaj sol. Čemu, saj je, ne, ne, fižol ni v slanici, ne. Še dobro, da sem vsaj to vzel s seboj, vsaj to. Kruh bi pa tudi lahko kupil, vsaj prepečenec, joj, neroda.           Okrog dveh popoldan je, nekaj soli se je zaiskrilo na plastičnem pladnju, kjer je polil morsko vodo. V plastičnem vedru jo je prinesel in zdaj gleda, kako se beli kristali počasi levijo iz sušeče se vode. Čisto počasi se to dogaja. Mislil je, da bo to kar šlo, pa ne gre tako hitro. Sklepal je, da če so bile kopalke v hipu belkaste, bo tudi pladenj poln soli. Pa ja. Po nekaj urah jo je nabralo zadosti, da je osolil narezane paradižnike in fižol. Vse je dal v večjo skledo in z užitkom pojedel mešanico. Tako, reče na glas, ostalo bo za večerjo. Lenobno pogleduje po pladnju, kjer je zdaj že več soli. Taka je belina soli, taka, si šepne.