Veter obljub 6

2. Belina soli. 

      Mrak se počasi leni nad umirjenim morjem, ki krotko buta za belimi skalami, med katerimi se je zleknil star pomol s tremi privezi, z nekakšnimi kamnitimi beti, oguljenimi od vetrov in vrvi. Leon sedi na srednjem in gleda čez morje, nekam proti Italiji, kjer milijoni strahoma čakajo, kdaj bo spet korona prinesla črne zastave, kdaj bodo krematoriji goltali prehitro umrle. Popoldan so mu razkazali, kaj bo delal, skrbel za nadzor nad instrumenti, skrbel za radijsko povezavo, skrbel za nadzor sončnih celic, za nadzor prometa, če bi se kaj neobičajnega dogajalo, skrbel za svetilne mehanizme, bdel nad avtomatiko in preverjal številne kazalce v nadzorni sobi, ki je dobila novo podobo; digitalizacija, nekaj ekranov, močan računalnik, internet … Vse to, vse to, si je šepnil. Zvečer dve uri v kontrolni sobi, dopoldan poročilo, sporočanje, če bi se kaj nepredvidenega zgodilo, potem si kuhaj, beri, piši, kar koli. Gospod Ivo je mlad inženir, ki dobro pozna zgodovino teh svetilnikov, vse dol do Šibenika jih pozna, nadzira in servisira pa te okrog Reke, in vse tiste v Istri, ki so še aktivni. Dve uri mi je razlagal, kaj vse je že bilo na tem svetilniku. Zadnji, Grga, ta … Naredil je samomor, obesil se je v zgornji mali sobi, kjer je nekakšno skladišče, na levi je pa arhiv. Hiša je res velika, no … Spodaj na desni je kontrolna soba, naprej je stranišče, mala kuhinja, dnevna soba in ena spalnica. Zgoraj tri spalnice in manjša soba, nekakšen kabinet, pa kopalnica. Največji prostor je nadzorna soba, še polna starih omar, vmes, dve železni, kjer se shranjujejo dokumenti, potrebni upravi svetilnikov, računi, dokumentacija in take reči. Kuhinja je moderno opremljena, dnevna soba ima velik televizor, nekaj omar, vitrina s steklenim posodjem, bog vedi, katerega nameščenca; tudi fotelji so iz več obdobji – zanimiv je velik gugalnik, takih že dolgo nisem videl. Veliko je slik, nekaj prav nenavadnih, ena lepa stara ladja v viharju, ena z ribiči, druga stara avstrijska topnjača, spet tista na hodniku, ena velika potniška ladja, menda italijanska, zgoraj v sobah, sem videl nekaj nabožnih slik, v dnevni je na steni križani in prazen prostor, tam je bila zagotovo slika maršala. Tega ne bom spraševal, ne. In v kabinetu je oljna slika nekega admirala, če ne prav tistega, ki se je tako hudo tolkel z Benečani. No, o tem bo še čas razmišljati. Vse je nekam starinsko, postelja ima sicer novo vzmetnico, a je les star, napokan, rjav lak se lušči. Omara ima poveznjena krila, težko se zapira, predali se zatikajo, in vonj, kaj vem. Mogoče po sivki, zagotovo po sivki, pa tudi naftalin sem ujel, tudi. Ta dva vonja, nobenega ne maram. V skladiščnem prostoru so vrvi, vesla, rešilni pasovi, rešilno obroči, meda še iz starih časov, pa svetilke, pa kabli, stikala, orodja … In tam se je obesil Grga, dvajset let je bil svetilničar. Ko je izvedel, da ima raka, da zato slabše vidi, se je pa obesil, pa prav tu. Kako bom zdaj spal v hiši, kjer je duh mrtveca, kako!? Lahko bi mi to podrobnost zamolčali. Kar vidim ga, kako binglja, spodaj v kontrolni sobi hrešči radijska zveza, utripa rdeča luč, se sproža alarm, svetilničar pa nič. Pa so poslali oblano stražo in … Odšel je. Pepel so raztrosili v morje, tako kot je zapisal to željo v oporoki, zataknjeni na kontrolnem pultu. Pa je imel komaj 55 let. Grga, Grga, baje doma nekje iz okolice Reke iz vasi. Nekaj časa, da je pri njem živela neka Ukrajinka, ki je svoj čas uspešno delala v Italiji, kaj natančno, tega Ivo ni povedal, si pa lahko mislim. Pa je šla na kopno in se izgubila. Grga da je od takrat še bolj vlekel tisto svojo smolo in pil, jedel pa bolj tako, konzerve in to. Na zadnjem pregledu so mu povedali, da bo moral spremeniti način življenja, pa se ni zmenil za to, daleč od tega. Tudi služba da je že trpela, večkrat so pošiljali patruljni čoln, tudi šjor Ante, oskrbnik svetilničarjev, se je pritoževal, da mu ne plačuje redno, da me dovaža veliko alkohola, da ni več pravi.  In tega bom jaz nasledil. Gospod Ivo je zatrdil, da so vse prostore pred mojim prihodom razkužili, posteljnino oprali, dodali nove kose, da so kuhinjo in dnevno prebelili, spalnico tudi, druge prostore za zdaj še ne, ker bodo, po planu, čez pet let temeljito prenovili svetilnik in ga deloma oddajali v turistične namene. Čakajo na odobritev spomeniškega varstva, da je to problem. In baje vojska ne pusti, da bi se svetilnik predal za turizem, da ima vojska še zmeraj nadzor nad njim, oziroma, da ga ima v svojih strateških načrtih, če bi bilo treba. Kdo pije in kdo plača? Zame vse to ni pomembno, za dve leti sem tu, potem pa … Bomo videli, bomo videli, kaj bo. Čuti, kako mu razgret kamen nudi neko pradavno toploto, kako ga umirja. Soliden daljnogled ima v naročju in kdaj pa kdaj pregleda obzorje: nič se ne dogaja, le da se velika tovorna ladja počasi odmika in se obrača v svoj koridor. Kakšnih petsto metrov mimo vozijo, je rekel Ivo, pol kilometra, potem pa zavijejo levo in se usmerijo proti Reki. Sonce še krepko meče svojo zlitino belin in zlata čez malo večje valove, ker je potegnil južnik in skodral prej tako pohlevno drobno valčkanje. Valovi se glasno pogovarjajo s skalami, ki stanovitno lenijo in prijateljsko varujejo star čoln, modre in rumene barve, last pokojnega Grge; motor je nekje za hišo v mali lopi, ki je nekdaj služila za ribiški pribor in drugo ropotijo. Pred pol stoletja tudi za drvarnico, kajti takrat so kurili na drva, zdaj je to moderno urejeno, centralna kurjava na plin za mrzle zimske mesece, ko burja nosi tudi ledene kristale in neusmiljeno trka na zelene polknice, trdno zaprte. Voziti se s čolnom, ga obide. Ne, ne, tega ne bom počel. Še ko smo šli s prijatelji na Bled, sem nerodno veslal, kmalu sem nas zvrnil. To je bilo smeha, sem res neroden za te stvari. Ivo mi je svetoval, da bi čoln potegnili na suho, ga prebarvali, na novo zatesnili in bil prav pripraven za majhne rekreacijske vožnje. Obhodnih voženj že dolgo ni, to počne obalna policija, ki pride mimo vsak dan, enkrat dopoldan. Včasih da se ustavijo in kaj poklepetajo, pa da naj me tega ne bo strah, da to spada v službo. Tudi vojaški mali patruljni čoln da večkrat pripluje v bližino, poveljnik včasih stopi na pomol in pride na vljudnostni obisk. Nihče ne zahteva od mene, da bi jim stregel, kuhal kavo in take reči, ker gre zgolj za službene obiske in oni tudi vedo, kako se je treba v službi vesti. Mimo so časi, ko so taki kadri prihajali k svetilničarjem na kavo in kaj močnega, predvsem v zimskih mesecih, ko je nad morjem leden zrak, ko vleče severnik, da ti gre do kosti. Službena pravila so zdaj ostrejša in vsi jih do neke mere spoštujejo. Seveda so med njim taki, ki so še znotraj te tradicije. Da bom že sam ugotovil, kdo je kdo. Glede turistov pa, nobenega daljšega priveza, razen, če gre za okvaro. In vsako nasilno privezovanje naj takoj prijavim policiji kar po radijski zvezi, stalno so na vezi, brez skrbi. Ni dovoljeno, da bi na otočku bili kopalci in turisti, razen mene sme tu biti moje sorodstvo, partnerka in to. Partnerka, ja … Sonja, recimo … In kako je bila v nedeljo ljubezniva. Pomagala mi je nesti drugo potovalko vse do vlaka. Pomahala mi je s telefonom, kar naj bi pomenilo, da bova na zvezi. Kako je bila lepa, v mini krilu, v lepih čevljih, z opranimi lasmi, dišeča, jaz pa sem sedel, kot da bi se najedel betona. Šla sva še na kavo, gorila sva o njenem delu, ki jo čaka – primer zahtevne ločitve, ko žena nosi račune, ko dokazujejo, da je praktično ona zgradila hišo in hoče moža izriniti v malo garsonjero, ker bi se k njej vselil ljubček iz Bosne. Mož je zaradi tega agresiven, prepoved približevanja in te fore. Saj je res nerazumljivo, kako se ljubezen spremni v sovraštvo, pa se, vem, da se. Oboje je močno čustvo, oboje je strast. Ah, morje, morje. Jutri bom zaplaval, tri stopnice s pomola in si v čudoviti vodi, čisti … Če bodo valovi, ne bo nič. Za skalami je malo miru, ampak tam je globina, vsaj tri metre, tega pa me je strah. Na tej strani je nekaj časa plitvina, nekakšna skala, potem pa nenadoma spet globina. Otok je pravzaprav osamela skala, ki kuka iz morja. In kako jim je uspelo narediti tudi vrt za hišo, kjer je Grga gojil vse: solato, kumarice, paradižnike, še zdaj so gor, so. Pobirati jih bom moral. Z vrtom nimam izkušenj, a se bom že kako znašel. Doma sem pomagal narediti gredice, ko sem bil še mulc, potem pa nič več. Kaj pa bi sadil, če bi. Recimo, paradižnike, na te sem nor. Od nekdaj sem sanjal, da bi živel v deželi, kjer dobro uspeva paradižnik – pri nas je obrodil, saj je, pa pozno, avgusta šele. Pod šotorom pa prej in dlje, saj res. Ja pa kumarice, solata, ne vem, tukaj je sušno, voda je omejena, solato moraš pa kar naprej zalivati. Ampak stari vodnjak je baje poln in je pripraven za zalivanje. Pitna voda je v drugem rezervoarju. Ko zmanjka, jo pripelje oskrbovalna ladja, to danes ni več problem. Ja, pa stročji fižol, tega obožujem. Vse drugo se pa kupi, čebula, česen. Grga je gojil tudi travo, to so vedeli … Osem sadik je še zdaj zadaj za zidom na vrtu. Kaj naj s tem … Policija se ne zmeni za to, Ivo tudi ne. Rekel mi je, da uprave to ne moti, če je delo opravljeno, kot mora biti. Da je to včasih dobro za to samoto in za rekreativne namene. Sam da ima raje bevando. Kaditi marihuano za rekreacijo, no … V krščanskem svetu je vino tisto, ki spada k obrednosti, sodobna urbana stiska pa ljudem ponudi še druge opoje in stimulante, da dosežejo reklamno vsiljene namene. V kaj se zaraščamo, le v kaj. Tudi na fakulteti so že bili, dve punci, nekaj mladeničev … Dobivali so se v malem parku, nisi mogel zgrešiti vonja in slišati vreščavega smeha, ne. Kaj bi s tem. Mrak se gosti, sonce, glej … Moj prvi sončni zahod tu, na morju. Kakšen privilegij. Sam na kamnitem otočku z daljnogledom in tak večer, ob desetih moram biti v kontrolni sobi pa do pol noči, potem vse prevzame avtomatika, le alarm se bo vklopil, če bi šlo, kaj narobe. Danes bo mirna noč, tako kaže. Poročila so že taka, meteorolog mi je poslal sporočilo, trikrat na dan jih pošiljajo, tako je rečeno. Ja, službica … Sedeti, gledati, poslušati morje, pa malo lenariti … Službica, službica, mu povreje v prsih in ga mehča. Kar obsedi je in čaka, da se tanka rdeča črta na temnem morju povsem stanjša, da se mrak zgosti v težko mazutno črnino, ki bo mezela nad morjem. Zdaj sem resnični kralj … O, kralj. Saj so imeli tudi težke dni, vojne, lovski pogoni, pojedine, družabne obveznosti, po drugi strani pa, kaj pa vem. Manjše plemstvo je znalo bolj uživati, grofi recimo. No, grofje so bili v bistvu veliki posestniki, upravljali so cele pokrajine. Gospostvo, gospostvo duha, tega nam manjka, tega. Razsvetljenci, meceni filozofom in umetnikom, predvsem slikarjem, manjkrat pisateljem, pesnikom že še. Pesniki, te melanholično alkoholične duše. S čim se trapam. Telefon, kdo? O, Sonja, kaj pa ona, joj, ga nenadoma zdrzne.

      »O, živio,« je nervozno živahen.

      »No, si se nastanil. Si že na otočku digitalizirani Robinson?« je Sonja radoživa, žuboreča.

      »Ja. Zdaj se nenadoma romantik. Sedim na privezu in gledam, kako dan ugaša, no, je že, pol desetih je. Kaj pa ti? Si še doma?« vpraša in se vzdigne.

      »Ne, ne, sem v Ljubljani. Jutri imama veliko papirnega dela. Za šefa bom morala v arhiv po eno staro odločbo pa po sklepe o dedovanju, take reči. Pravniška mašinerija, nimaš kaj. Mislila sem nate, kako boš tam sam. Zase moram reči, da ne bi uživala, ne. Okrog mene mora vrveti življenje, mora biti šunder. Doma imam stalno glasbo na računalniku, ne prenesem tišine. Tudi kadar moram kaj zbranega napisati, me ne moti. Ti boš pa imel tišine na tone,« je Sonja zagnano zgovorna.

      »Moram priznati, da me tišina ne moti. Samota, no, prvič bo, da bom popolnoma sam. doma, od aprila, sem bil, pa ne vedno. Prihajali so strici, nečaka, sestrična, bratranec, kar naprej sem imel obiske. Tu skoraj da niso dovoljeni, samo ožji sorodniki in partnerka, če jo imaš seveda,« se Leon sarkastično izvija.

      »A tako. Ja, kaj pa prehrana in to. Si boš kuhal sam, kaj?« vpraša.

      »Seveda si bom. Saj znan. Pokojna mama je bila odlična kuharica, vsega me je naučila. Pa tudi, bom kar iskren, sem rad med lonci, golaž, špageti na sto in en način, polenta, mineštre, zrezki, polpeti, kalamari, ribe, vsega sem se lotil. In zdaj bom kar užival, ker bom imel zadosti časa tudi za to, da bom kuhal. Večji problem je pospravljanje, posodo bo pa stroj pomil. Vse je moderno opremljeno, na novo pobeljeno, res, hiša kot se šika. Zanesljiva avstrijska gradnja. Kar tri spalnice so, kabinet, nadzorna soba, stranišče, kopalnica, za hišo celo vrt, ki ga je predhodnik urejal in gojil zelenjavo. Paradižnik je še sedaj, tudi kumare še plezajo, še bo te robe, še,« Leon hiti govoriti.

      »No, potem boš deloma preskrbljen, kaj. Kako, ti bodo vozili s kopnega, boš šel ti v šoping. Kako bo s tem?« sprašuje Sonja.

     »Mešano. Oskrbovalna ladja pride dvakrat na teden mimo. Če je kaj nujnega, lahko pokličem obalno policijo. Do Cresa itak ni daleč. Če bi si upal, bi do tja lahko šel kar z motornim čolnom, kot je to počel kateri od predhodnikov.«

        »Imaš tudi čoln?« je Sonja navdušena.

        »Tudi, tudi. Pa, se mi zdi, da bo kar gnil v vodi. Saj veš, ne vozim avta, strah me je vseh motornih vozil. Da bi pa š čolnom rezal valove, kje pa. Ne, ne to odpade. Mogoče se komu zdi romantično, da se takole zvečer zapelje proti sončnemu zahodu, meni se ne. Raje sedim varno na obali. Tak sem,« priznava Leon.

      »O ja, jaz bi pa šla, o ja. Veš, da sem že vozila tudi čoln. Tam, v tretjem letniku faksa, smo bile kolegice na morju in najele motorni čoln, v bližini Šibenika. Ti povem, zabavno je bilo, zabavno. Ko pa sem naredila le preoster zavoj, sem nas kmalu zvrnila v morje. To je bilo smeha in krikov, da ti to vidiš. Drugi dan je vozila Leja, ona pa gas in gremo. Prepozno je znižala hitrost. Najbrž je mislila, da ima kje ta reč zavore kot avto, da bo že ustavila. K sreči se je zarila v mivko med kamni. Lahko bi bilo drugače. Bilo je pa zabarvano, to pa. Nimaš kaj, mladost je norost in te fraze. Po svoje te razumem. Nismo vsi za vse. Ti, kaj pa če, recimo, hoče kdo na silo na otok, kaj pa potem?« je Sonja po pravniško radovedna.

      »Ja, protokol je dodelan. Takoj pokličem v bazo, oni alarmirajo policijo, če je v bližini vojaški patruljni čoln, pridejo pa oni. Vem, ti si pravnica in boš takoj rekla, kaj se ima mešati vojska v civilne postopke. Ni vse tako zelo definirano. Tu so praktični, pomoč ponudi tisti, ki je bližje. Sicer, saj veš, vojska ima še vedno svoje interesne punkte in je to to. Ni me strah, da bi kdo prišel, ne. Gospod Ivo, moj neposredni nadrejeni, mi je sicer omenjal, da je bilo nekaj incidentov, kraja in zadrževanje svetilničarja kot talca, tudi to je bilo, ja. Da pa je itak vse vidno tudi na nadzornih kamerah v centrali, kjer je varnostna služba 24 ur na dan. Že samo pojavljanje patruljnih čolnov, da morebitnim napadalec misliti. Ne, res me ni strah, ne,« Leon reče in se sprehodi po betonskem pomolu.

      »Mene pa bi bilo, ti povem, da ja. Sploh pa zdaj, ko je turistična sezona, če prav, ta korona in to. Malo se najbrž že pozna, kaj?« je Sonja vztrajna.

      »Ne vem, v Reki je vse običajno. Še enkrat so me cepili,  najprej se spomladi doma,z Astro sem se, zdaj pa sem dobil drugo dozo. Ne verjamem, da to cepivo res deluje.  Res da je znanost skočila, dobesedno skočila daleč naprej, pa se mi zdi, da ima narava še veliko ugank, ki niso dostopne razumu. No, cepljen sem. Spraševala si turizem in to. Nisem imel časa, da bi si ogledal Cres in turiste, za zdaj še ne. Kaj pa vem, meni se je zdelo, da je vse polno, plaža je že bila, hoteli najbrž tudi, privatne nastavitve in to. Nimam občutka, da bi se tukaj kaj posebno vznemirjali. Več strahu je bilo pri nas, saj veš, kako tesnobno je bilo. Ti, potem pa z avioni delajo hrup, češ da je korone konec. Ma ne vem če res. To je kot pri afriških ljudstvih, ko je kakšne bolezni manj, pa zaženejo svoje bobne in plešejo ob ognju. Za kolektivni ritual gre. In tako sem jaz videl to noro igračkanje z letali. Saj se spomniš Lipeta, kaj?« vpraša Leon.

      »Lipe, Lipe, kateri Lipe? je Sonja zadržana.

      »Lipe iz grape, tako so mu rekli. Velik možakar, kar naprej v škornjih in star rekelc, pa dolge sive lase je nosil, včasih zvezane v rep. No, on je oznanjal, da bo prišla moderna kuga, da bo stare ljudi pobiralo prej ko bodo utegnili skopati grobove, pa da bodo ljudi strupili. Naš Lipe, ikona vseh treh vasi, menda nekdaj dober krojač, potem se mu je pa malo raztrgalo, ko je našel ženo z drugim na skednju in ju je napadel z vilami. Nekaj časa je bil v zaporu, ne dolgo. Žena se je odselila, Lipe se je pa zapil in hodil po vaseh, kričal, pridigal. Pravijo, da je imel čez tisoč knjig doma, da je ogromno prebral, da je bil v mladosti študent, pa je šel raje za krojača. Nekaj časa je delal v nekem butiku v Ljubljani pri mojstrici, pa tudi tam ni šlo gladko. No, vidiš, tako je to, on je bil glas ljudstva, medij kolektivnega strahu. A se ga spomniš?« Leon vpraša.

      »Lipe, ja, ja. Zdaj se spomnim. Skoraj bele dolge lase je imel in tako magične modre oči, madona, seveda. Joj sem se ga enkrat ustrašila. Ti, pridem jaz iz trgovine, Lipe pa ob starem kolesu sloni in kadi. Pa me gleda, gleda, in takrat sem si zapomnila tiste oči. Ni bilo zlobe v njih, ne. Prej bi rekla, da neka magična svetloba, tako modrih še nisem videla. In veš, kaj mi je rekel?«

       »Ne bi vedel.«

      »Rekel mi je, da angeli ne hodijo v športnih copatih. Malo se je ukvarjal tudi z modo, to sem slišala. In baje še precej uspešno tam v Ljubljani. Si misliš, angeli ne hodijo v športnih copatih. Poletje je bilo, šla sem po kislo smetano pa mineralno vodo, s kolesom sem šla. In res sem imela na bose noge obute adidaske, pa krilce, hja. Šestnajst let mi je bilo takrat. Lipe, ah Lipe. Ja, marsikaj je napovedal, res. Kako je pa končal revež, a ti veš?« Sonjo zanima.

      »Ja, zdaj je še v umobolnici, še. Ni še umrl, ta naš svetnik, ne. Si vedela, da ima hčerko, ki je psihiatrinja v Mariboru. Si to vedela?«

      »Hčerko, ne, ne, ne vem.«

      »Nezakonsko jo ima, z eno od šivilj v Ljubljani. Take so te naše zgodbe, te naše gozdovniške.«

      »Vidiš, ta novica pa do mene ni prišla po vaškem internetu. No ja, saj se bila malo doma, študij, potem pripravništvo, zdaj služba, oh no. Komaj čakam, da bom čez dve leti imela svojo pisarno. Urejam stvari v to smer, veš,« je nenadoma mehko zaupljiva.

      »Ne spoznam se na te postopke. Želim pa ti, da boš res sama svoja gospodarica. Kje pa boš imela odvetniško pisarno, če ni strateška skrivnost?«

      »V Ulici Ivana Cankarja, tam, veš, nad nekdanjo prodajalno čevljev, zdaj pa je spodaj mali bife. Vhod bo iz zadnje strani. Dva prostora, z lepim pogledom na mali trg in park, primerna lokacija. Zdaj je notri drug odvetnik, le začasno, ker se seli v novo poslovno stavbo, kjer je več podjetij, on se ukvarja z gospodarskim pravom. Jaz sme bolj za običajne stvari družinska razmerja, oporoke, tožbe, pa zemljiške zamere, poti, take reči, pravdarske, podeželsko pravdarske. No, tudi ločitve, iz tega sem delala magisterij. So prepirčki, so, nam  pa pade cvenk. Tako to je,« se Sonja muzljivo zasmeje.

      »Naš Tonc bi rekel, s tujo muko trgujejo ti advokati. Ja, stari ljudje so imeli drugačne izkušnje z advokati, v drugačnih časih. Sam osebno mislim, da je pravnik na nek način tudi psihiater in psiholog, če prav je pa res, da je nagrajen samo zaradi plitkosti odnosov in iz tega sledečih strastnih prepirov. Več kot jih je, več boste služili, tako to je, že od Grkov in Rimljanov sem. Enkrat sme pripravil seminarsko nalogo pravni sistemi v srednjeveških mestih, no, pa sem se dal podučiti, kako se je pravo razvijalo v Evropi. Zelo zanimivo. Sam sem hotel to preučiti, ker so me zanimali vzvodi moči v tistem obdobju. Naletiš tudi na zapletene stvari, ki niso čisto jasne, morda tudi ne vestno prepisane, kasneje je bilo še kaj dodano, vsaj tam, kjer niso viri pristni. Tako to gre v zgodovinski branži. Vam je bolj pomembna tekoča zakonodaja, kaj?« jo vleče v pomenke.

      »Ah, pravna zgodovina, rimsko pravo, špeh, kakšen špeh. No ja, so zanimivosti, res pa je, da imamo zdaj zadosti opravka s tekočim spremljanjem pravnih novosti. Zakoni se dopolnjujejo, odloki letijo, amandmaji se limajo. Ja, tako to je, dinamično, ni kaj. No, samo da si srečno prispel. Pa, mislim, imaš internet in to?« se Sonja zanima.

      »Imam, seveda. Skype povezavo imam, tvoj stik imam. Če boš kakšen večer na volji sva lahko gor, ker bom itak moral sedeti v kontrolni sobi, vsak večer med 10 in 12, v bistvu pa bom tam že prej. Na jesen in pozimi, najbrž že bolj zgodaj. Sicer pa mejl imava na voljo, rad prebiram tvoje zapise. Mislim, da bi bilo dobro, da s to prakso nadaljujeva, kaj?«

      »Če bo le čas. Saj veš, nove obveznosti sem si naložila, da bi čim prej zbrala dovolj denarja, da bom lahko dobila kredit za odkup tistih prostorov. Nisem pristaš najemnine. Daješ in daješ in na koncu nič nimaš. Nekaj bo primaknil oče pa bo. Cena pa, še kar ugodna, tudi na ugoden kredit računam, pa še občina bi nekaj primaknila z namenom, da se stari del mesta končno ponovno oživi. Tako gre to. No, Leon, lepo spi, veš,« je nežno rekla.

      »Tudi ti, tudi ti,« je odmrmral in gledal, kako se je slušalka na telefonu prečrtala z rdečo črto, kar je pomenilo, da je pogovora konec.

      Lepo spi, veš, lepo spi veš, mu odmeva v glavi, ko stopa proti zgradbi, kjer je neonska luč že gorela v kontrolni sobi. Manjša luč se je že prižgala v svetilniku in počasi tipala čez valove. Vrtljaji so bili enakomerni in umirjeni. Nekaj časa kar stoji in gleda tisto nežno belo roko, ki sega po črni pohlevnosti morja. Premisli si in stopi čisto na rob pomola in posluša, kako se val za valom umirjeno polega ob skale in v mali zaliv v oblike črke. U. Nasmehne se in si misli – ta njihov velik U, ja. Zgodovina umira z njenimi akterji, tako je to. In potem zagleda močan reflektor velike ladje, ki pelje mimo iz pristanišča. Veliko luči je. Začuden gleda, kako se kontejnerska ladja počasi premika in meče bleske na gladino. Naenkrat so valovi večji, bolj šumni. Tako to je, ko gredo ladje mimo. Tako je že bilo v Izoli, se spomni, ko sta šla z mamo enkrat na obisk, k njeni sestrični. Pa mi je sestričin mož razlagal, da kadar gre večja ladja, se naredijo valovi, če je morje mirno. In posluša. Ja, zdaj pa moram gor, ekrani, preverjati stikala, preverjati, če je nočni režim svetil naravnan – če bi bila megla, bi moral počakati, da se avtomatika preklopi na ta način, k sreči, je poleti skorajda ni, pozimi pa, tako mi je rekel Ivo. Jutri pride oskrbnik, šjor Ante, nekdaj ribič, zdaj pa vozi stvari za svetilnike pa tudi vse drugo, pomorski kombi, tako temu on reče, me je poučil Ivo. In to bo to.

      Gleda satelitske vremenske napovedi, preverja vreme za naslednje dni, jasno, le iz sobote na nedeljo se obetata prehod hladne fronte in dež. Svetila, voltaža, vrtljaji, vse se ujema po protokolu, moč luksov, da, tudi, ja, vse se ujema, kot je nastavljeno. Do polnoči moram opazovati, potem moram dežurnemu v centru oddati signal in preklopiti na drug način vodenja svetil, na  daljinski, seveda pa moram preveriti, če je alarm vklopljen, če računalnik ve, da je vse pod kontrolo, narediti kljukice, se logirati, potem s šifro preklop, pa pregled. Fizičen pregled pa to. Strojnica, elektromotorji, vse. Za zdaj ni računalnik zaznala nobenih odklonov, povsod so zelene kljukice. Dobro, dobro. Skype dela, mejli bodo, moj prenosnik lovi internet, lahko si ogledam kakšen film, vmes pa čekiram vse štiri ekrane. Šele pol enajstih je … Stopi do odprtega okna, da začuti zrak, ki je ves dišeč po soli in še nečem, ne zna definirati. Lahen južnik še vztraja in boža stare zidove, ki jim je čas že zdavnaj izsrkal vlago. Zamišlja si, kako je moralo biti nekdaj svetilničarjem, ko še ni bilo na elektriko, ko so … Ja s čim so pa svetili, z zrcali in svečami, pa z ognjem. No, odkar je elektrika, ni problem, Bili so pravi generatorji, na nafto, na bencin, potem pa sončna energija. In tudi kabel je bil speljan po dnu morja s Cresa, tudi. Danes je kombinacija sončne voltaike in kabel je tudi še. Malo se stvari kombinirajo. So kar požrešni ti novi reflektorji in elektromotor, ki suče svetila. Po radijski zvezi se mu predstavi dežurni v obalni policiji in mu pove, da je to pač rutina, da vsak večer preverjajo radijsko zvezo. Zaželi mu mirno prvo noč, da bodo itak ob določeni uri pluli mimo, da je lahko brez skrbi, ker kamera deluje, in imajo vse pod nadzorom. Tako bo to šlo, si reče. Vključi si radio, naravna na neko postajo, ki predvaja resno glasbo. Zapre oči in se preda violinam, ki ga nesejo v poletno noč. Zdaj čuti, da stari kamni izsevajo vročino, ki so jo popili čez dan. Noče vključiti klimatske naprave. Pa vidi Sonjo, kako sedi na malem pomolu, si moči noge, in … Ne, ne, skorja krikne. Kaj mi je, kar naprej Sonja, Sonja … Poselila me je. In taki nasmehi, taka … Če bi res sedela tam, potem pa noč v veliki spalnici, v prosojni obleki, potem gola … Kaj naj, kam naj s seboj, z vsem tem zrelim semnjem, ki se je v mladosti razgubljalo med rjuhami ali pa v gozdu oškropilo praprot, namesto … Ustvarjeni smo drug za drugega, ne, ne … Samota, celo življenje samota. Bi to šlo? Dvomim. Zunaj se krepi južnik. Slišim, kako trkajo naoknice, zapete z zarjavelimi kljukami – teh pa nihče ni že dolgo odrgnil in namazal. Komaj čakam, da ležem, toliko vsega, Sonja, pregled, mlada zdravnica – le zakaj mi je dolgo otipavala moda, da sem kar malo nabreknil, le zakaj? Rekla je, da mora narediti temeljit pregled, ker da je to pač taka služba, ki zahteva zdravega človeka, da intervencija mogoče včasih ni mogoča, burja, valovi, helikoptersko reševanje bi bilo zahtevno. Kaj bi lahko bilo narobe z modi, razen da so polna semnja … Rak pri mladih moških, to sem bral, ja. Leta so že taka. No, ko je končala, se je nasmehnila in me vprašala, če imam redne spolne odnose, oh … In je hitro dodala, da je to pač rutinsko vprašanje, tak da je protokol. Pa sem moral delati počepe, hoditi in take reči. Izvidi laboratorija so bili odlični, rentgen ni pokazal ničesar nenormalnega, EKG je bil odličen, skratka dom duše je dober in varen – kako je z dušo, to je pa drugo vprašanje. Napisala je potrdilo, da sem sposoben za samostojno delo na svetilniku. In potem me potniška ladja pripelje sem, namenjena naprej za Split, pa me je eden od mornarjev naložil v pomožni čoln in me pripeljal do betonskega pomola, mi pomagal odnesti potovalke. Vsi so bili tako zelo vljudni. Ivo me je že čakal, njegov čoln je bil parkiran v malem zalivu. In zdaj čakam, da bo polnoč, čakam.