Veter obljub 5

  Noč mrmra, mesečina plaho trže Leonove sanje. Ves moker se zbudi, ker mu je vino navrtalo žejo. Vstane. Sloni na oknu in sliši krepke drnjohce Antona. Kakšna tišina je pri nas, pomisli. Gleda mesec, kako starožitno počiva nad senožetjo in kako je izrisal senci starega oreha in lipe. Od nekod se oglaša zgodnji ptič; drobni čivki za nekaj trenutkov obtičijo v zraku, potem pa jih tišina posrka v svoj srebrni tunel. Globoko zadiha in čuti, da se mu v glavi zbira vsa teža neke druge zemlje, morda napojene s stopinjami težkih volov in znojem pradavnih vinogradnikov, ki so zgodaj legali v zemljo. Zgodovina vinogradnikov, se je spomnil knjige, ki jo je pred leti bral in mu jo je prinesel Anton. Takrat sta govorila o tem, da najbrž bog spravlja misli tudi v pijače, kajti ugotavljala sta, da odkar so začeli Evropejci piti kavo, se je ves razvoj začel bliskovito dogajati. V Londonu je bila kava prej v modi kot čaj, šele kasneje se je ta priljubil. Pri Grkih je bilo vino tisto, ki je dajalo misli, pri Babiloncih pa pivo. In vsako doba je imela svojo pijačo. V vinu je resnica, saj, saj, se je pohahljal. Pa sem imel v načrtih, da bi šel mimo Sonje. Pa tak, skoraj pijan, no, malo že, ne še hudo. Tudi več sem ga že spil, o, ja. Tak da bi šel, ne, ne … In če bi ona, mislim, prišla gor do križanega, na debato …, če bi jo poklical. Ne zdaj, zvečer bi jo moral. Vem, da veliko teče, tudi tam mimo. Njena zagnanost je odraz dobe, biti vitka, lepa, mlada, uspešna. Reklame in filmi naredijo svoje. Podobe so dane, vzorci, ki jih je dal Bog? Ne bi rekel, takih že ne. Pravzaprav, na kakšen način nas bog vzgaja, skozi lepoto? Kaj še hoče od nas. Kdaj se nas bo naveličal. Tak miri ne more biti večen, to zagotovo ne. Vojne, potresi, poplave, korona. Kaj bom moral še preživeti, kaj vse se skriva v moji prihodnosti. Strokovnjak sem za preteklost, nikakor pa ne za prihodnost. Vzorci preteklosti se prepisujejo. Ko pride spet kolo v določeno točko, se spet zgodijo natanko isti dogodki; ta verovanja. Inkarnacija in to. In ta julijska mesečina. Sonja zdaj najbrž spi. Joj sem trapast, kolikokrat sem že pomislil nanjo v zadnjih urah. Pa kaj me zdaj to ruka, kaj? je nenadoma vinsko nejevoljen. Gre do kuhinje in kar iz plastenke pije mineralno vodo. Odžejan gre ven, kar tak, samo v spodnjicah. Čez nekaj časa drnjohci potihnejo, potem se pa spet zaženejo. In ta Anton, blažen spanec staromašnika. Zdaj ima uvajanje, zdaj mu ni treba, da je vsak dan v fari, ne. Pa kako spi? Njegove Sonje so že mimo, kdo bi vedel. Moje se pa niti niso začele. Ženska, ženska kot dopolnilo. Ne vem, če res. So neka verovanja, kjer je razplod prepovedan, češ, da bo itak konec sveta in da ni treba potomcev. Evropi take vere ni treba, kar sama umira. Odvzemanje biološke moči, ker je materializem najprej, potem šele vse ostalo. Lep kos sem jo prepotoval. In kaj sem videl, vse se je začelo ponavljati, avtoceste, nakupovalni centri, bleščeče poslovne četrti, vile, bazeni, hoteli, bolnice, športni parki. Videz se poenoti, duša je zbegana. Podeželja še ohranjajo svoj obraz, pa tudi ne več povsod. Če bi se odločal, kje bi živel, bržkone na kakšnem otoku, ne ravno dalmatinskem, v bližini Sicilije recimo, tam bi bil, oljke, meditacija, brez zime … Ja, sanjam. In sploh ni hladno, kar vleče, še kar vleče mehak južnik, zdaj ga slišim v lomljivih travah. In res je slišati majhne sunke v šelstu ostarelih trav, ki so zazalatele sulice nastavljale srebru mesečine, da bi se naredila fina zlitost nočne melanholije. Bos je šel po odkošenini, po mehki vlažni travi, po rahlem tepihu, kjer je nekoč bil vrt, zdaj pa je samo še malo privzdignjena zemlja, kjer trava zelo bujno raste in jo je treba z nahrbtno kosilnico kar naprej kositi, da ostaja ta tepih, zamejen s starimi jablanami, ki vsako drugo leto še dajo rdečo rumene sadeže, večinoma propadle v travi. Za trenutek mu v še vedno omotnjeno glavo stopi slika mame, kako se sklanja z novo motiko in krepko udarja, da bi naredila razmejitev med solato in radičem, pa fižolom in kumaricami. Ko že ni mogla več prav, pa je še kar stokaje rila med gredicami in se jezila, ker so neke drobne živali spodjedale sadike zelja in pese, pa tudi na solato so se spravile. V nedeljo grem, šepne in zadrhti, ker se je veter spremenil in je iz gozda potegnila svežina, da se ves naježi. Hladen jezik ga oblizuje in trezni. Malo posedi na klopi, kjer je oče kadil in pilil motorne žage, po navadi v soboto popoldan; kar razvrstil jih je in pilil. Vedno je rekel, da je orodje odraz delavca. Pa še prav je imel. Mene je zafrkaval, da bi moral šiliti svinčnike … Smešen je bil, tranzistor na oknu, naravnan na neko hrvaško postajo, kjer si slišal tudi tisto hercegovsko tuljenje, ne petje … Pa seveda Slavonce, Dalmatince; no tistim rad prisluhnem, se ujame v priznanje. Pa mu zazveni: ribar stari, mrižu plete … Najraje bi zapel. Brez daru ni bil – vsi strici so bili dobri pevci, po očetovi strani so pa itak glasbeniki. Da bi šel gor do lipi in zapel. Si nor, Leon, si nor. Če bi močno pel, bi se slišalo do Sonje, ej. Ne, ne, ustavi se. A veš, koliko je ura. Pol treh šele, ti pa take, se je miril. In spet je dol pljusnil slap močnega zdravega drnjohanja. Ko sem imel kakšnih pet let, so se tam gor zbrali in tista pesem: na oknu glej obrazek bled. Kako so peli, kako zelo. Takrat sem prvič začutil suh srh na koži. Bil sem v smrečju, pa sem jih poslušal. Kako mi je tisto petje ostalo v glavi, kako zelo. In tisti večer sem prvič jedel ribe z zelenjavo iz konzerve, oče mi jih je dal … To dvoje, tiste ribe in petje in tista škatla rumeno rdeča. To dvoje se mi celo življenje povezuje. Na oknu glej obrazek bled. Mislim, da počasi tiste vaško partizanske umirajo, ne slišim jih več. Tonc ni maral ne enih ne drugih, oče, on, on je imel stališče, da je bil Tito pač politik in je užival v oblasti, da pa je bil vražji ples na Balkanu kot tolikokrat že in tolikokrat še. On si je to razlagal kot boj za lep kos zemlje. Od vedno je bilo tako, da so se plemena borila za življenjski prostor, kasneje pa zaradi vere in politike. Na nek način je oboževal moč rima. Kolikokrat sem mu moral razlagati, do kod vse so šle rimske legije in kako se je potem vse sesule. V Rimljane je bil zaljubljen; moč, osvajanja, gradnja mest, vodovodov, cest … Ah, oče … Trd navzven, navznoter zatajen poet s kitaro, kadar jo je zamenjal za motorko. Zdaj bodo tu gluhe noči. Kakšne bodo na svetilniku, morje, veter – opozarjali so me, da tam včasih zelo močno piha in takrat, predvsem v zimskem času, ne bo možno priti do mene. No, no, to bomo že še videli. Če bi, če bi … Kaj mi je, vino me je naredilo še bolj neumnega. Pa sem se res prav odločil, da bom šel na svetilnik? Zdaj je, kar je. Pogodba je podpisana, kaj se hoče. V nedeljo grem, s Sonjo … Plaho se ozre v rogovilo jablane, kjer, tako se mu zdi, sedi samotni ptič in ga opazuje. Ne vidi prav. Potem pa le izmežika to podobo in uvidi, da je le splet senc tak, kakor da bi tam res sedel črn vran in kljunkal v njegovo rastočo zmedenost. Bog me vodi, se potolaži in zmoli dolgo molitev. Včasih je očeta zalotil, kako posluša hrvaški katoliški radio in tiho šepeta, moli … Navzven ni bil veren, bolj zase pa. In v takih nočeh, ko je že bil v pokoju, v takih je bilo skozi okno slišati glasbo in dolgo molitev, vmes je plenknil očetov šepet, potem dolg vzdih in spet zdrava Marija … Majko božja … Mama, mama je hodila k maši, molila, ne vem pa, če je iskreno verjela v boga, tega ne vem. Tonc, zanj so pravili, da je verjel, da pa ni pretirano spoštoval duhovnika, ker da je bil mahnjen na denar in je kar naprej imel neke nabirke, da je kitil svojo rezidenco, kot je temu rekel Tonc. Zanimivo pa je, da je dal narediti križanega, da ob nedeljah nikoli ni delal, da je občasno bral Sveto pismo. Pred kosilom je pomolil, to pa. Vera, vera v … O Bog, če si, se mi nasmehni. Daj mi moč, da bom zmogel to odločitev, to samoto, to nevesto duše. O Bog, ti ne veš, kako sem to noč razklan. Glej, vame se je zasadil trn ljubezni. Pa saj vem, da se ni še nič zgodilo, a se je trn le zasadil. Kar nenadoma, ko sem na pragu samotne molitve, se je vame prikradel dvom, ta trn, če tako rečeva, da ne bom zmogel. In zdaj sem tudi jaz na nek način podoben Prešernu, ki je tako hrepenel po domači nevesti. Jaz hrepenim po samem sebi v tvojem varstvu. Morda bi bilo pa le prav, da bi se takrat odzval tvojemu bežnemu povabilu in bi stopil v red tvojih intelektualnih častilcev. Nisi me zadosti glasno poklical, zato sem še iskati drobir človeških usod in načinov bivanj in spoznaval sem kraje, kjer te ne poznajo, dragi Bog. Nocoj, glej, se ti odpira moje srce, na stežaj se ti odpira. Posveti nanj, posveti vanj, poišči se v njem. Zdaj vem, da imam do tebe še eno prošnjo. Naj se najprej spokorim. Rad bi, da bi bil ljubljen. Glej Bog, star sem trideset let, pa ne vem, kaj je ljubezen, kaj je to telesna ljubezen. Teoretično že, veliko pornografskih filmov sem videl. Mogoče misliš, da je to hudo grešno. Tak čas je Bog, da je to tako zelo množnično, da sem začel misliti, da si to dopustil z namenom. Šel bom na svetilnik, molil bom, iskal te bom v valovih; zaupam ti, dragi Bog. In naj pomolim še k Mariji, da me bo znala opozoriti na nevarne kače v podrasti na poteh, ki me čakajo. Sklonjene glave bom prišel nazaj k tebi Jezus, k tebi gor na lipi, k tebi, ki si vase vzel trpljenje tega sveta, da bi bil svet boljši. Pa poglej, v kaj se je spremenil, v norost, v bolezen. Jaz se zavedam, da si sposoben zdraviti tudi z boleznijo, tega se zavedam. A v meni je zdaj visoki kres drugačne ljubezni, ki presega moj razum. Zato, tudi tebe Jezus prosim, da mi pokažeš smer, da mi prišepneš, kaj naj naredim. Naj še naprej igram samca, naj brskam po knjigah, ko pa je resnica vedno pred očmi. Ni treba, da bi jo kar naprej iskal med platnicami, kaj? Žejen sem resnice, žejen razodetja, za katero sem namenjen. Za zdaj sem še premalo moža, da bi rekel, hočem družino. Ne, te moči še ni v meni. Take iskre še ni, da bi v sebi ukresal ta kres. Poglej, Bog, tu sem na klopi, pred tristo let staro domačijo, kjer se je klelo in molilo. V kamnih spijo vzdihi vseh smrti in vseh rojstev. Njive spočito čakajo, da bi jih kdo spet razoral, senožeti se svetijo v tvoji milosti, gozd leze v travnike, poti se zaraščajo, ograje so trhle, skedenj se bo nagnila na silosa, koprive bodo stražile vhod. Vse bo odmrlo, se prekrilo z davnino, ki je tu že bila. Jaz pa bom romar za sencami prednikov, ki so se trpinčili z delom, ne da bi si življenja sploh hoteli olajšati; niti poskusili niso. Včasih se mi zdi, da sem čuden vrvohodec, na eni strani brega si ti, s svojo tišino, na drugi strani je breg poln življenja. In jaz grem po nevarni brvi čez reko časa. Ti mi šepetaš v hrbet, in v tej noči se mi zdi, da me pehaš na drugo stran. In slišim te, zdaj mi celo govoriš: Leon, pojdi, pojdi v tišino, da boš spoznal, da si namenjen drugačnemu čaščenju, nič manj iskrenemu. Poštenost duše lahko udejanjiš na več načinov. Samota je za izbrance, ti pa si izbran za nov rod, za drugačen rod. Bož že videl, kaj sem ti pripravil, le zaupaj mi, pa bo. Ne oziraj se na hudobneže, ki ti skušajo dopovedati, da nisi kot oni, na take se ne oziraj. Bodi kremen, kajti iz takih zidakov je sezidana moja hiša. Lezi, Leon, lezi in zaspi. Bleda svetloba jutra te bo poklical in vstal boš v mojo milost.

      Ves izmučen od težke tuhtavce stegne roki, otipa zid, ki je še topel. In vstane. Postavi se na planjavo, razširi roki in gleda svojo senco. Z desnico dela figure, se nasmiha, potem pa zasliši kašljanje zgoraj v sobi. Anton še nekajkrat zakašlja, vstane in se sliši, kako gre do kopalnice. Če bo pogledal skozi okno, me bo zagledal, se streznjeno zamisli. Ne, ne, počakal bom, da gre v sobo, ta čas pa stopim proti veži, tam me ne bo mogel videti. Ob vratih stoji in čaka. Stričevi drsajoči koraki so kmalu usahnili v sobi, potem zasliši jek postelje in spet dva kašlja. Globok vzdih umre v svileni odhajajoči noči. Spet je vse tiho, razen klenkov stare ure ni nič. Nekje za hribom se je oglasil samotni petelin. Čisto po tiho se Leon splazi do sobe. Nekaj časa kar sedi in gleda bel okvir okna in mesečino, ki počasi pluje na drugo stran v mrtvilo senc v sadovnjaku. Zakaj dvomiti, zakaj dvomiti, če je bog na moji strani, si olajšano reče in leže. Pregrne se z rjuho, v noge se mu je razlezla hladina. Pobrca, se zavija, trese ga, alkohol popušča. Če bi zdaj dihal v Sonjin hrbet. Kako je to, vsako noč z žensko. A redno seksajo, vsako noč. Ne verjamem, na začetku že mogoče. Slišal sem ta hvaljenja, slišal. Govorice so eno, izkušnja pa drugo. Če bi … Kakšen vonj ima njena koža, kako ji diši spol … Joj, joj, ogenj v meni. Pa vendar sem samo žival, ki bi se rada plodila, o bog. In zakaj sem spil toliko tega štajerca. No, če ga je Anton zmogel, potem … Ko sem bil pri njem, tam med griči, med vinogradi, mi je razlagal, kako tu vino po versko častijo, da je tu vino njihov rezervni bog. No ja, ne v njegovi fari. Šla sva k njegovemu kolegu v oklici Jeruzalema, tja, ja. In tam je bila v župniji mlada ženska, ki je prišla urejat cvetni aranžma. Oh, tiste oči, tiste oči nad cvetjem. Ne, nisem zdržal pogleda, ne. Kakšen sramežljivec. Pa tako rad bi jo gledal, njene gibe, njeni boki, oprijete kavbojke, bluza … Kako mora župnik vse to zdržati. Kaj pa veš, kaj pa veš … Kasneje sem izvedel, da študira novinarstvo, da je je že pred diplomo in da poje v cerkvenem zboru in na lokalnem radiju pripravlja verske oddaje. Ampak vino njenega očeta, čista solza boga, čista. V čarobnem mraku kleti so bliskale cisterne in njen oči; nič se ni izmikala, ne. Potem pa je prišel še en moški, njen zaročenec. Ne, v očeh ni nič ugasnilo, še bolj so gorele, še bolj, jaz pa sem se skrival za obodom kovine s kozarcem in sem se zapletel v pomenke o vinu z nekim domačinom, ki je pomagal kletariti. Vidiš, bog tak sem, zdaj bom pa kar naprej mislil na Sonjo. Sonja, Sonja povreva v njem. Kje je zdaj teorija, da moški išče v ženskah približek matere. Ne bi rekel, naša mama – aprila smo jo pokopali, zdaj pa … V meni je greznica časa, štiri leta prej pa oče, kap … Zvonovi odhajanja … Kako me je to vino razmetalo, o bog. Mama, Sonja. Stiska ga in se zvija, grabi blazino in joče. Sem naredil prav, sem naredil prav … Odhod, to nedeljo, danes je pa torek, ne sreda je že, sreda. Julij, peti julij. Prehitro je to prišlo, čakal sem šele septembra, kaj vem, mogoče še kasneje. Tako na hitro, vse to. In sveče na grobu, kdo bo za to skrbel. Če drugi ne, Andrejčeva mama, saj jih ima komaj nekaj čez šestdeset, še je vitalna, oba … Obljubila je, če bom šel, da bo poskrbela za cvetje za Ivanko … Prijateljici sta bili. Kolikokrat sta pili kavo pod lipo in klepetali in klepetali, da je bilo včasih že kar mučno. Obirali sta vse tri vasi, katera je noseča, kdo je še na zdravljenje, kateri mulc se drogira, kdo je kupil nov avto. Vaški internet, ni kaj. Od nekdaj je bilo tako. Včasih v trgovini, potem pa žepni telefoni, privatna shajanja. Moški pa so vse dorekli v gostilni, na srečo je še, in tradicija gre na prej. In črke na nagrobniku, na spomeniku jih ni še. Izvajalcu sem poslal sliko, vzorec črk; še bom moral sitnariti, še. Metulji so že krožili v zraku, ko smo imeli pogreb … Rumeni metulji, ki naj bi prinašali srečo. Pa prav na žaro je eden sedel, ko smo čakali na dokončanje cerkvenega obreda, ki ga je vodil Antonov prijatelj – lep, dolg govor, patetika, toplo je že bilo … Ko umreš, prideš dokončno domov … Mar res. Umreš v svetlobi, umreš v iluzijo. Joj, to jutro. Glavo mi bo razneslo. Pa ni bilo tako zelo dobro to vino, ne. Če že, potem bi raje pivo, kot Tonc … Vino, vino, ga premetava po postelji. Zunaj se že dani. Blagi smehljaj svetlobe silijo skozi okno in jemljejo stvarem skrivnostno potišanost v nočnem gostem črnilu. Slap ptičjega petja se je usuval čez tišino v bregu, nekje je hrznil konj, najbrž na zgornjem pašniku. Vzdigne se na komolca in gleda, kako se mrak topi, kako se črne veje oreha barvajo z jutrom. Vstane in gre do okna. Zasliši korake. Anton je že vstal, kašlja, bolj iz zadregnosti, najbrž zaradi sinočnje popivanke. Sliši ga, kako si prizadeva, da bi bil tih, da bi neslišno šel do kopalnice, pa mu ne uspe. Najbrž ga zanese, saj je slišati lahen stok in trk ob vrata. Predstavlja si ga v tistih nerodnih copatih, ki jih vedno prinese s seboj, široki, ponošeni, ampak takih je najbrž vajen. Zdaj sliši curek, potem odpiranje vode, pa izplakovanje in grgranje, jutranji manevri oživljanja. In spet škrip vrat, godrnjavo popevanje in potem dolga tišina – zdaj moli, si reče Leon. Jaz sem že ponoči, kaj bi zdaj. Taka jutra, ko je bil oče še živ … Spodaj je zaigral radio, naravnan na hrvaško versko postajo Zdrava Marijo … je odmevalo med petelinje kikirikanje … Kje je že to, pred štirimi leti, zdaj sem pa še ob mamo. Stricev je še nekaj, tet pa ne, samo strici … Po očetovi strani teta Jadranka, lekarnarica v Reki … Zdaj jih ima že čez šestdeset, ampak je še vedno dama. Poročena je z zobozdravnikom, bogata sta, dva bratranca, eden je v Zagrebu, pravnik, Drugi v Dubrovniku, mali penzijon, služi, ampak ta korona, ne vem no. Z njimi nimam kontaktov, s tukajšnjimi pa … Veliko nas je bratrancev, sestričen, dvojčici … Joj, kako pa premišljam, tukajšnjimi. A zdaj bom pa začel deliti na tamkajšnje in tukajšnje. Tukajšnji so Slovenci, tamkajšnji so pa … In če bi se enkrat vsi dobili, da bi … Naredil bi velik piknik. Jaz, samotni štor, obrasel z željami. Ne, ne, jaz kaj takega ne bi bil sposoben, prej naša Katka. O ja, on bi bila takoj za žur, ja. Aha, brivski aparat brni, se vrne v realen svet. Ja, zdaj bo kuhal kavo, pojedel kruh, maslo, potem, potem se bo pa kmalu odpravil, ker ne mara vročine, čeprav je avto solidno klimatiziran.

      »Leon, si že osvetljen. Si že buden. Boš kavo. Grem dol, da jo skuham. Kruh imaš, maslo?« se sliši s hodnika zadebeljen glas.

      »Dobro jutro. Ja, že grem, že grem. Vse je pri hiši brez skrbi, vse,« se Leon zdrzne, še poln beganja slik v glavi. Sliši, kako gre Anton dol. Odpira vrata v jutro. Sonce je že kuknilo skozi laz med hriboma – samo v juliju se je tam skozi nalivala zlata svetloba v jutra. Najbrž je šel ven in bo občudoval ta čudež, ko sonce raztrga sence in zabiseri roso na travah, ki so pokončne stražarke jutranje molitve, žebravo razsute v stišanost Tončevine. Če bi bila naša Ivanka še tu, je najbrž pomislim, še taka, kot je vedno bila, živahna, polna vedrine in sanj. Na nek način jo je Anton videval, kako gre sem od kokošnjaka in nese sveža jajca, kar v predpasniku – bosa stopa čez razsute dragulje jutra, z vencem sonca v laseh, vsa mlada, polna otroške zaupljive naivnosti. Pa ti takole usahne, prekleti rak … Če bi še bila, zdrava, zdaj bi že dišala ocvrta jajca in njena dobra, močna kava. Kako je skrbela za očeta, ko je šel zjutraj v gozd … Pekla mu je jajca s slanino, nalivala kavo v termovko, mu stregla, on pa se je blaženo smehljal, se pokrižal in potem z velikim apetitom pojedel – apeti je pa res imel, to. O, se ga spomnim, Anton na pragu meditira in se zbira v tista občutja, ki so ga vedno privlekla sem. Zdaj bo pa tišina, nobenih kokoši, ne bo kruljenje prašičev v svinjaku, nič ne bo. In če bi tudi sam prijel za koso. Saj ne znam več, ne. Od študentskih let sem nisem več kosil, nič več, samo knjige sem prekladal, papirje, podajal hostije, vihtel kadilnik … ne, za kmečka orodja ne znam več prijeti. Pa bi moral, ker ne veš, kaj nas še čaka. Naš Tonc, on … Ivanka, Ivanka, tako zgodaj si legla, trudna, izpita, no … Joj, s kakšnim strahom sem telefoniral, kako je, kako kaže, pa mi je Leon vedno odgovarjal, nič novega, zdravnica na intenzivni ne daje nobenega upanja, samo še vprašanja časa je, nima rezerv, ne dela to, ne dela ono, potem pa, saj usodni četrtki. Ob sredah imajo generalni konzilij in se odločajo, ta bo še nekaj časa na aparaturah, ta bo pa … Saj si ne znam zamišljati, kako je zares. Hvala Bogu, meni je dobro, nobene resne bolezni še nimam, bog me še potrebuje tu. Naša Ivanka pa kar ni mogla brez svojega Berta. Robert je bilo njegovo krstno ime, Robert. Pa smo mu rekli Berto, po naše. Za vse je bil Berto. Kar dobro se je udomačil, pomagal, rad je ustregel, dober delavec je bil, natančen, močan, vztrajen, le Tonc, no … Pokopani so, vsi so pokopani, tam ob cerkvi svetega Jurija. Naj počivajo v miru. Pa me grabi, kar zajokal bi. Malo je krivo tudi vino, če ga več kot običajno, potem me prime vinska žalost … Bog, usmili se me, Anton šepne v zlat mrč jutra. Posluša, če se Leon že kobaca v jutro. Nasmehne se, ker se nenadoma spomni, kako ga je Ivanka učila hoditi pred hišo, po odkošenini. Nekaj korakov je zmogel, potem pa padel. In kar ni hotel vstati, ker so mu bile zanimive živalce na tleh, drobni rjavi hroščki, ki so se odpravljali v vrt. Pa je skušal sam vstati in spet padel vznak, nasmehnil se je … Gledal sem to igro in takrat, takrat sem pa res pomislil, kako čudovito bi bilo, če bi tudi sam imel otroka. Dati mu vedenje, učiti ga, hoditi z njim, ne pa … Ja, ja, minulost je minulost. Ta naš Leon. Njegov angelski obrazek je vsem vzbujal milino in vsi smo ga radi vzemali v naročje; pri tem se je pa kremžil. Ni bil naklonjen ujčkanju, ne. Celo pocmeril se je, ne pri vsakem, pri Janezu že, pri meni pa ne. Midva sva vedno dobro shajala; meni se je tudi nasmehnil kdaj pa kdaj. Viktorju včasih, Janezu pa ne. Pa ne vem, zakaj, saj je Janez bil dobrodušen, mogoče malo zlagano prijazen, ker vem, da je svoja dva sinova strogo vzgajal, po vojaško. To je stara Tonceva šola, ukazi, ukazi, ukazi. Viktor je veseljak, njemu se priliznejo vsi otroci, mačke, psi … Bo že nekaj na tem, da so najboljši detektorji otroci in mačke, te zelo dobro vedo, kdo je kdo. Imeli smo mačkona, ta je bil pravi, ta. K meni je zlezel v naročje, k Janezu nikoli … Zdaj pa nič, tišina. Psa nismo nikoli imeli, mačk pa veliko. Tonc je rekel, da je mačka koristna, pes pa da samo žre in laja, Taka je bila komanda … No, kaj je zdaj s tem pobom, bo pricincal dol ali ne. Obrne se in ga zagleda, v beli majici, skuštranega, v kratkih hlačah in opankah. Leon reče:

      »Bi mogoče domača jajčka, ocvrta. Dobro, sinoči so bila v solati, zdaj pa na ocvirkih, a?« vpraša Leon.

      »No, to pa je predlog. Enoglasno je sprejet,« se Anton nasmehne.

      »Bom kar pod lipo postregel, samo prt prinesem,« se Leon ponudi.

      »To, to,« ploskne Anton. »Dovoliš, da jaz skuham kavo, tako ta pravo, turško, močno,«

      »Pa dajte,« se Leon vda.

      »Mleko imaš?«

       »Nimam,« prizna Leon. »Sam ga ne pijem, žal, ni ga.« Imam pa smetano, tako iz trgovine, peno. Bi to?« vpraša Leon in si nadene bel smehljaj, pripraven za zadrego.

        V molk se razsipa sonce; zlat prah seda na kruh, ki privablja oso, brenčečo in sitno. Anton pograbi krpo in jo podi, pa jo s tem le bolj draži, da se zaganja še in še, sede na rob skodelice in spet naredi nekaj zavojev. Opazovanje ose zmotijo nenadni koraki in ženska zadihanost. Leon se ozre in zagleda Sonjo, v kratkih belih hlačah, v belih supergah in v modri majici, vsa zardena, s spetimi lasmi in zadihana … Pritekla je od gozda dol in ju zalotila pod lipo.

      »Dobro jutro gospoda. Kakšen romantičen zajtrk. Joj, Leon, nisem vedela, da imaš obisk. Ne bi rada motila,« Sonja zadihano govori, si popravlja slušalko v levem ušesu – očitno je med tekom poslušala glasbo, spravljeno na pametnem telefonu.

      »Nič ne motite, gospodična. Nasprotno, manjka nama rož, da bi bil, zajtrk popoln. Mislim rožica, ta nama manjka, da bi bila popolna človeška občnost. Če imate pogum, pa prisedite, kava je še, sok je pri hiši, jajčka lahko ocvremo, maslo je, tudi kaj lažjega bi se našlo. Kar naj ne bo nerodno, no,« se Anton razgovori.

      »Res ne bi motila. Mislila sem, da bi šla tod mimo, da … No, vaju bom kar pustila in bom nadaljevala z rekreacijo. Te dni moram izkoristiti, sreda je že. Pa dober tek gospoda,« reče Sonja in se vsa naproži. Taka, s soncem ovita se Leonu zdi kot ponujena daritev jutra, kot ožig srca, ki je zatrepetalo in se zagnalo. Roka se mu rahlo zatrese, z vilicami zabeza po ostanku jajca, in gleda v krožnik, namesto da bi vpijal njeno skladno držo, njen jutranji priponudek ženske lepote.

      »Ah, gospodična, malo bi pa že lahko predahnili. Časa bo še dovolj. Ne dovolite si, da vam čas narekuje ritem, vi mu ga dajte, vi. Bi vsaj sok, mineralno vodo, kaj sladkega, krepčilnega. Leon bi stopil po sok in mineralno vodo?« reče Anton in ga previdno drezne z nogo pod mizo, ker se ta drži kot kip zavozlane mladosti. Pa le vzdigne zarden obraz in odkrito pogleda proti Sonji. Zdaj mu je že jasno, da je prišla zaradi njega, da ni zgolj slučaj, da si je izbrala smer teka tod mimo.

      »Sonja, daj, vsaj pomarančni sok si privošči, lahko pa ti dam vitaminskega, z malo radenske, vitamin, minerali, pijača za tekačice,« se Leon zmehča in zmore blag nasmeh.

      »Ne, res, hvala. Pa drugič. Danes sem si malo skrajšala progo, zato sem jo udarila sem dol. Doma me čaka kup listin, ki jih moram poskenirati in poslati šefu. Tak je moj dopust, samo pogojno dopust. Če je kaj nujnega, pa moram biti dosegljiva. Tako to je. No, lepo se imejta,« skoraj zapoje in že steče po stezi mimo silosov in jo lahko vidita, kako se izgublja na rob gozda in na stezo, ki se vije v spodnjo vas.

      »Taka srna,« reče Anton in se nakremži, vzame kruh in pomaže ponev. »Taka srna,« pokimuje in se smehlja. Leon pa nič, kar sedi in gleda v krožnik, potem se še enkrat ozre čez ramo, če bi jo še videl. Pa je ni več, tudi slišati je ni. Zadrego je stlačil v neznan kot srca, v glavi mu šumi njena podoba, taka, z zagorelimi nogami, bele hlačke in majico, pod njo pa tisti dve hruškici, ki skakljati med tekom.

      »No, boš kaj rekel, no,« je Anton še kar naprej udobrovoljen in poln te jutranje zlatobe, ki mu je umila obraz, da je podoben modrecu, in zaznava trepet srca mladeniča; na njem vidi oplazek nagona in nekaj romantike, tako neprimerne za ta čas, kjer je samo erotika, nagon in finančna moč.

      »Kaj naj rečem,« je Leon zmeden.

      »No, nekaj že. Vidim, da te je zmanjkalo, ko te je presenetila z obiskom. Če ne bi bilo mene, bi se verjetno zadržala na klepetu, o tem sem prepričan. Ti pa si sedel in bolščal v tisti svoj krožnik, kakor da je tam v digitalnem jeziku napisano navodilo, kako ravnati v  takih primerih. Veš, ženske danes osvajajo, ne moški, ženske. To se je povsem spremenilo. Ne vem zakaj, a tako je. In razumem mlade moške vključno s teboj, da tega niso vajeni, da jih to bega. Ni v naravi, da bi lovec postal plen, ni. Pa je lepa, pametna ženska, več kot primerna zate, to že lahko rečem. Ampak če jo hočeš imeti, boš moral pokazati, da si moški, če veš, kaj mislim. Tako umikanje ženskam daje napačne signale, jih pa ne zbega, verjemi. Ženski gon je trenutno močnejši od moškega. Zdaj se ti zdi, da sem preveč pridigarski, kaj? Ne dragi Leon, ne. Dobronamerno svetovanje nekoga, ki je moral na silo zatreti vzgibe ljubezni in je razumel stisko človeškega srca. Duhovniki smo na neki način hkrati tudi psihiatri in psihologi. Tako to je,« pribije Anton.

      »Vem, vem, cincarim. Zavedam se tega, popolnoma se zavedam. Nisem si še na jasnem, kaj zares hočem. Še vedno me odnaša v sentiment samote, po drugi strani pa me ženske močno privlačijo, duhovno in erotično, tega se ne da tajiti. V bistvu sem na dveh bregovih. Nekaj malega sem poskušal v srednji šoli, da bi bil podoben vsem drugim, pa se ni izšlo. Potem pa sem se tako zagnal v študij, da preprosto ni bilo časa za te stvari. Vem, zdaj boste rekli, da je to šablonski odgovor nekoga, ki si preprosto ne upa. Lahko bi bilo tudi tako,« Leon stišano reče in zapraska z vilicami po praznem krožniku. Osa se je vrnila in je sedla na krožnik, nekaj preiskala in spet poletela.

      »Mladi danes ne razumejo, da je telesna ljubezen nadgradnja duhovne, da je to enovitost duha in telesa. Parjenje kar počez je bilo seveda v vseh obdobjih človeštva, sprva celo zelo barbarsko. Šele z družinskim oblikovanjem sobivanja, se je divja paritvena agonija nekoliko unesla. Danes pa je toliko erotičnega nagovarjanja, da je klic k paritvi že kar zakon, je identitetna normativnost, če hočeš. Splavi in te reči, misliš, da mene to ne bega. Vidim, slišim, marsikaj. Pogojni refleks paritve, so nekateri moderni psihologi celo rekli. Paritev kot zabava, kot sproščanje, tudi to. Rekreativni seks, če hočeš. Ampak zbeganost mladih je kljub temu velika, od takih, ki se distancirajo, do takih, ki se morajo kar naprej potrjevati, oba spola sta enako podvržena temu. Naj ti zaupam, da sem imel opravka z zelo mlado deklico, ki se je prodajala, da je prišla do droge, mlado, komaj petnajst let, tako. Grozna stvar. Starša uspešna, oba podjetnika, denarja, no … Njej ni bil dostopen, droga pa … Pa jo je zlomilo in je prišla po pomoč. Umaknila se je k stari mami, od tam pa so prišli signali, če bi lahko, kako pomagal, da bi šla v komuno za mladoletne. Joj, križ božji, kaj naredijo priložnosti. Ne čudim se, da pa je kopica mladih moških, ki tu in tam, za denar seveda, dobijo porcijo seksa, da bi pa uspeli navezati nase stalno partnerko, to jim pa ne gre. Pa ni problem materialnost, ker danes vsak služi svoj denar, tisti, ki ga pa ne, so pa itak potegnjeni vase in so slabo opremljeni za takšne zveze. Veš, ko sme bil mlajši, sem mislil, da ima Bog tudi paritveni načrt, da on odreja, kdo bo s kom in take. Potem pa sem spoznal, da je moderna družba tako čudno prepojena s seksizmom, da je to že kar boleče, povsod se poudarja seksizem: seksizem prodaja luksuzne avtomobile, seksizem prodaja pohištvo. Človek je nagovorjen, če boš imel to in to, boš paritveno bolj sposoben, tako jaz to razumem. Dober avto je bil od nekdaj paritveni atribut. Saj veš, kakšen je bil slogan – plehpičke. Oprosti, da se jaz, slovenski duhovnik, tako izrazim, ampak zdaj sem doma pri nečaku,« se Anton zasmeje.

      »Ja, imeti ženitni atribut. Jaz avta nikoli ne bom imel, no bom vozil,« je Leon depresivno ukrivljen.

      »Daj no, vse je še možno.  Kaj pa je to, trideset let, niti Kristusova leta še niso, daj. Moč ti bo še nekaj časa rastla, potem bo pa usihala, to že. Avto, seveda, ti misliš, da avto naredi dedca. Navzven morda, navznoter pa ne. Žensko potem očara ljubeznivost in dejanski ljubezenski ogenj, Kaj pa ti misliš, koliko impotentnih vozi drage avtomobile. Samo o tem se ne razve in videz uspešnega žrebca ostaja. Glavo gor, saj si Toncev rod, no,« je Anton kar čemeren.

      »Ja, prav imate, prav. In zato bom imel čas na svetilniku, da najdem ravnovesje v sebi, da si najdem prehod v življenje, za katerega sem namenjen. Moj namen, vse tako kaže, še ni povsem razviden. Ko bo, bom to zagotovo vedel in čutil. Smrt mame, vse to, vse to je še v meni, me še zaklepa,« je Leon spet stišan, skrčen na negotovost, oddan v razlomljene sulice sonca, ki so vztrajno padale skozi drhteče liste lipe.

      »No, zdaj je čas, da se spravim tja pod Pohorje. Veš, tam so poletja drugačna. Včasih grem gor pod smreke in sem čisto tiho v notranji molitvi. Od nekdaj sem občudoval smreke, res. Zdijo se mi tako ponosne, sploh pa pohorske, saj si jih videl. Ti boš zdaj v drugačnem elementu. Daj, Lon, oprimi se stvarnosti, najdi si žensko, postavi se na noge. Prosil bom boga, da te spelje na pravo pot. Je pa tako, da nihče drug ne more vedeti, kakšna je tvoja pot, nihče drug. Le tebi jo je bog zaupal, tebi jo bo kazal, ti jo razsvetlil. Menim, da je še ni, da ti je poslal le brlivko. Joj, sem filozofski, kaj. Leon, naj ti zaželim srečno bivanje na svetilniku, pa oglašaj se mi, lahko tudi na Skype, prav,« je Anton, zatiščan, najbrž ga tesnobi Leonov odhod.

      Mrmrata o stvareh, ki jih bo treba pri hiši še spremeniti, da bo udobna bivanjska možnost. In Anton se le usede v avto in pomaha. Leon počaka, da se vozilo odblešči na cesti. Ostane v mehki tišini, sedeč za mizo pod lipo. Skorja kruha je ostala in nabira muhe. Sonja je pritekla mimo, oh. Če ne bi bilo strica, kaj bi bilo, kaj? In zakaj je pritekla, zakaj? Mar se med nama nekaj gradi? Joj, sem žlahten iluzionist. Kar tako, najprej telefon, potem to jutro, no … Pospraviti bo treba. Moral bom v mesto, da nakupim, kar mi manjka. Ja, kdo mi bo pripeljal? Arnejc, kdo drug. Njega bom poklical. Saj sva domenjena, da mi bo pripeljal stvari, ki jih rabim. Te dni ima veliko dela, pripravlja hlodovino za prodajo in take. Priden je, zagnan, ne vem pa, če tudi srečen, ne vem. Včasih se ga nažlampa … In mislim, da je nekaj časa lobiral pri Sonji. Tista vztrajna ponujanost, ja no. Po videzu ni slab, lepo grajen, in kadar se uredi, je pravi lepotec. Dobrikal se je očetu, delal usluge, najbrž pa ni znal reči: Ej, Sonja, a greva na gmajno. Ni tak, ne. Nekateri pa so. Saj ne vem, zakaj je pri nekaterih mladih moških tako zelo blokiran gon. Kar pijani morajo biti, da si kaj upajo. A je to podeželska genska usedlina, a je to ta doba, ko je velik razkorak med videzom in dejanskostjo. V filmih je vse tako zelo preprosto. V pornografskih filmih so ženske tako vdane … Ja, ja … Slepilo, vem. Se pravi, popoldan v mesto, obleke, športni čevlji, majice, kozmetika, kaj še? Ja, rezervna baterija za računalnik, za telefon, pa … Ja, da ne pozabim, veliko vitaminskih pripravkov pa ustna vodica na zalogo, pa … Spisek bom naredil, spisek. Koliko opravkov me čaka. Na kosilo bom šel v mestu, to že, vse drugo pa … Kje je še nedelja. Sreda je. In Sonja, mu spet zabrni. In če jo bi zdaj poklical, a ne bi bilo to že vsiljivo. Saj je rekla, da bo delala nekaj za šefa, pa bi jo najbrž motil. In če … Umiri se Leon, umiri. Nič velikega ne pričakuj. Dama je vljudna, skrbi za telo, teče … Ima svoje cilje in svoja hotenja. Najbrž sanja zrelega intelektualca, ki je doma v mestu, ne pa takega magistra zgodovine, ki ne ve, kaj je, ali je kmet ali intelektualec. Nič še nisem, ne eno ne drugo. Nasloni se na lipo, zapre oči in si zamišlja, kako bi bilo, če bi Sonja prišla za nekaj dni na morje, na svetilnik. Da bi ji to že letos predlagal, ne, ne. Stvar mora dozoreti. Ne vem, če je to prava taktika, ne vem. Žensko moraš kar zgrabiti, kar tako. Imeti jo moraš v rokah, ne v glavi, je rekel Iztok, kolega na fakulteti, ki je zbiral trofeje … Pa je imel kar prav. Tudi ženske imajo nagon, samo da ga drugače pokažejo, to bo to. Ja no, koliko kolegov je pa že oženjenih, hm. Vaški fantje, samo dva. Drugi pa pivo in klepet v gostilni. Služba, kmetija, pijančevanja, naključna srečanja … Nova država smo, otrok pa malo. In kako bomo biološko preživeli, če pa se ne ženimo. To ni dobra popotnica tej državi, ne. Če primerjam obdobja, ko se je nataliteta hudo dvignila, med obema vojnama. Čemu to pripisati. Mogoče je hotela narava sama nadomestiti številne smrti, mogoče to. Zdaj pa je populacija Slovencev stabilna, ampak premajhna. In v Evropo se bodo zlile potentne rase, zagotovo. Tako se je dogajalo v vsej zgodovini. Prazne prostore so polnila bolj žilava ljudstva. Balkanska ljudstva so imela velik biološki potencial, zato so bile tudi številne vojne. Ko se ljudje nagnetejo, naenkrat postane problem, zmanjkuje hrane, zmanjkuje vsega, le človeškega mesa je zadosti. Na prepihu smo, na križišču. Hm, svetilnik, mir, meditacija, branje in tisto malo dela, poročila, kontrola. Saj ne vem, če se tega zares veselim, ne vem. Mogoče bi pa še lahko odpovedal. To bi bilo hinavsko, tega ne smem, ne. Če sem podpisal, sem podpisal. Zdaj je treba nabrati stvari in se umiriti. Spisek, spisek grem naredit.