Veter obljub 4

 Popoldanski spanec ga najde na kavču. Debela knjiga Thomasa Wolfa: O času in reki, mu leži nad popkom, razprta in obeljena s soncem, ki tke ornament skozi malomarno spuščene žaluzije. Počasi ga obujenost vrača v realni svet. Po kosilu je bral, potem pa ga je vzelo v sanjski privid, da je s Sonjo zgoraj pri križanem in da ji daje venec marjetic na glavo. Pa zakaj prav marjetice, se sprašuje, se pretegne in skuša uganiti, na kateri strani je ostal. Privzdigne knjigo, gleda, prebira in končno najde. Odcukne star časopis in zatakne odcukek v knjigo. Tako, zdaj je, si reče. Sonja, marjetice, križani, ta triada. Bog, Kristus, čistost vere, nedolžnež in ljubezen. Ljubezen, ta predpriprava na razplod, bi rekel. Kolikokrat sem o tem razmišljal, že prevečkrat. Tam, kmalu po maturi, sem se dostikrat ujel v hrepenenje, da pa bi si le katero našel, se na hitro poročil in takoj po diplomi že vozil otroka na sprehod … Nore ideje. Danes si kaj takega ne morem zamisliti, res ne. Skrbeti za potomstvo, mar ni to huda naloga. Zase vem, da ji ne bom in ji nisem kos. Mogoče me je narava tako opremila. Stvarstvo je tako določilo, da je temu tako. Eni so za razplod, drugi so samo za vrzeli v družbi, da sploh je družba kompleksna. O, koliko pa je ura? Pol štirih, zdaj bo pa Anton kmalu tu. Kar pride s svojim elegantnim Volvom, temno modrim, odlična kočija – tako ji on reče.

      Nič, treba bo vstati. Stopi v vežo in se pogleda v veliko zrcalo, ob katerem so še vedno glavniki v žakljevinasti viseči predalčni vrečki, ki jo je sešila sestra – take je imela, pomisli. Kinč, kinč ji je šel po glavi. Pa pogrešam njeno igrivost, njeno petje po hiši, kadar je pospravljala ali pa kar tako. Kako sva si različna: ona vsa nemirna, vesela, jaz dostikrat potegnjen vase in ves zamolčan. Res pogrešam to njeno petje, njeno živahno skakanje sem in tja, njeno žlobudravost, navdušenje nad modo, nad svetom glasbenikov, nad filmi. Kolikokrat se je v njeni sobi svetil ekran računalnika, ko je pozno v noč gledala filme na internetu. Zdaj je vse tako tiho. Njena soba, vse je, tako kot je bilo, še medo je na postelji, plišast, rjav, s prodornimi očmi, ki kar razumejo, da si samo svetloba in nič več. Pa njeni copati pod ogledalom, rožnati, pa športni, tamle, z novimi belimi vezalkami, kot da čakajo, da jih obuje in gre teč. Pa pelerina, rumena, za dež, pa rožnat dežnik in vsi ti glavniki, krtača za lase. Kolikokrat je tu stala in se česala. Pa mama tudi, ob nedeljah zjutraj, pred mašo, še zadnje poprave pričeske. Oče si je včasih razpustil sivkast rep in si skrtačil lase, no, večkrat, večkrat, na pragu, da je lahko izpadle lase metal kar v travo. Sivi, malo že belkasti, dolgi, ne, ostrigel se pa ni. Mama mu je grozila, da mu jih bo v spanju odrezala, on pa ne in ne. Pa ne vem, kje je dobil navdih za tako modo, zapozneli hipiji, nekaj takega, glumac prošlosti, si je sam sebi rekel. Za tako starajočega možakarja se ni spodobilo, je menila vaška etična presoja. Seveda, tu je bilo vse čudno, tudi to, da si je naša mama prva omislila pohodne palice in z njimi udarjala po gozdnih cestah, ko je hodila na dolge sprehode, dokler je še lahko. Koliko zaničevanja je bilo in enkrat sem slišal: Ti Štefanja, ma si vidla uno Tonačko, a. Ma smučarske palice pa v trenirki pa ti gre po goši. E, draga moja, tam ni vse v redu, ma ni ne … Ja, saj, vaška etična komisija. Zdaj, ko ni več trgovine, zdaj take možnosti za dnevno zasedanje odpadejo, v gostilni, ki še malo vegetira, so pa bolj politične teme, od tega, da je za vse kriva partija pa do tega, da so vsi isti levi in desni. Ljudje so premalo politično razgledani, zgodovinsko slabo osveščeni, pa kar trobezljajo. K sreči grem malo tam mimo, včasih na pivo, to že. Meditativno pivce, ko sem utrujen. Svet je lep in mehak. Ja, preden bom zares odšel, bom šel na pivo z mopedom, se razume, v četrtek, če ne prej. Za zdaj je kar dobro, tudi brez. Knjig imam, hrane tudi, no … In Sonja … Kaj hudiča me je začela tako begati. Moral bi … Kaj vse bi moral, ga tesni. Sprehaja se pred hišo in gleda na glavno cesto, kdaj se bo pribleščal Volvo. Navadno je Anton točen. Ta naš Anton, pridigar, dober retorik, dober. Baje je bil Tonačev oče tak, torej pradedek, pridigarski, dober govornik, nekaj časa tudi tajnik župana spodaj v mestu, potem pa vseskozi vaški župan, pravdar, njegov brat pa v službi pri železnicah na samem Dunaju. Gospod Vincenc, inženir, nadzornik, nekaj takega, pobožen mož, pet otrok je imel in bil poročen s pravo Dunajčanko, ampak, tu se stvari zataknejo, bila je na pol židinja. Ah, te naše zgodbe, to naše prepletanje z evropsko zgodovino in balkanska vez. Anton me nagovarja, da bi kaj več zvedel o tem Vincencu, ki je pomagal vzdrževati železnico, speljano čez Kras do Trsta; bil je v tistem štabu za nadzor, potem pa na Dunaju. Mogoče, mogoče bom kdaj res to raziskoval, te naše vpetosti v Avstrijo, ki ji dolgujemo ta občutek za red in urejenost in za pravično strogost. V smislu državnosti je do prve svetovne vojne kar dobro funkcionirala naveza Avstrija – Madžarska, potem, potem so bili apetiti preveliki in vojna je odplaknila stanovitno državo. Na, zdaj pa imamo svojo državo, staro toliko, no skoraj toliko kot sem sam.  Pa se mi zdi, da je prav tako nezrela in negotova kot sem sam. Trideset let ji bo, pa … Oče je rekel, da je Hrvaška država še vsa v nastajanju, da je to samo temelj, da se še kregajo na koliko štukov bodo zidali hišo, tako je rekel. Ni bil mahnjen na politiko, na šport to ja. Nogomet, rokomet, košarka, navijal je za svoje, za Hrvaško, za Slovenijo samo smučarske skoke, samo to, drugo ne. In enkrat je rekel: ne moreš imeti dveh duš, samo ena je, in tista gori za eno državo, ne more za dve. Pa ga vidim, kako sedi tam pod orehom in bere hrvaški časopis. Včasih jih je kupil, jih zlagal na polico na oknu v dnevni sobi, potem pa si vzel čas, sedel pod oreh in bral, zmajeval z glavo in preklinjal. Enkrat sem ga vprašal, za kaj prebira stare časopise, pa naj se že enkrat spravi na računalnik. Pa mi je rekel, da je računalnik bedarija, da ga ne mara. Da pa bere stare časopise zato, da je vse že za njim … Pa razumi, če moreš. Pravili so, da je naš Tonc bral časopise samo ob nedeljah popoldan, samo takrat. No, saj … Knjig ni bral, stara mam pa. On ja … Mama, mama tudi … Veliko je prebirala, včasih pozno v noč. Nekajkrat sva se tudi pogovarjala o napisanem. Ko sme bil še v gimnaziji, takrat. Lotila se je tudi Dostojevskega, pa je rekla, da moraš biti bolan, da to lahko bereš. S tem je mislila, da ležiš v postelji in imaš čas, da se počasi prebijaš skozi debelo knjigo. Za Cankarja pa je rekla, da je to tip, ki kar naprej joče. Tonc pa je pravil, kako je bilo v vojni, ko je mimo hiše prišel enkrat nekdo, ki je nosil cele šope papirjev in je kar naprej nekaj čečkal – tisti, da je bil pisatelj, pa ni znal povedati, kateri, pa zdravnik da je tudi bil, ja. Nikoli nisem izvedel, kateri pisatelj je pisal v skednju ob petrolejki, tam se je nekaj dni skrival v veliki hajki po naših hribih. Pisal je ob mali mizi, vse line so zatlačili s senom, da ne bi uhajala svetloba. Taka vojna romantika, petrolejka, seno, miza, papirji in ležišče na seno. Nemci, da so bili dva dni prej tam mimo, k sreči, potem so šli golobje v gozd. Ko so se vračali, pisuna že ni bilo več, kurir ga je prišel iskat ponoči in ga odpeljal na varno. Koliko spominov mi bo ostalo … O, glej, Anton, Anton, ga nenadoma spreleti, da ves trzne in ga vročično zamakne pod napušč.

     »No, pa sem spet tu,« reče Anton, ko izstopi iz avta, v beli srajci s kratkimi rokavi in v bež hlačah in prav takih čevljih. Sončna očala poziblje v roki, komolec posloni na razgreto pločevino in ga hitro odmakne. Gladko obrit, črnolas (lase si že nekaj časa barva), rdečeličen, dobro hranjen šestdesetletnik.

      »Lepo, lepo, prikimuje Leon. Stopiva na hladno v veliko izbo. Danes kar nažiga, tu je 30 stopinj, po dolinah je najbrž peklensko, kaj?«

      »Je, je, krepko čez trideset, a imam dobro klimatsko napravo, lepo se peljem s svojo severnjaško kočijo. No, kako je?« je Anton nasmejan. Pretegne se, si zatakne očala v razporek srajce, od koder silijo sivkaste dlačice. Pa tak župnik, oblečen kot maneken, šarmerski … Prej bi rekel, da je turist, željan avanture. Je imel kakšno žensko v življenju …?!« Leona draži vprašanje.

      V izbi je mrakobnost, še tista stara, lebdeča skozi rodove, ki so tu domišljali, kako kmetijo obvarovati, kako jo širiti in kako ji dati veljavo. Lončena rjava peč je še vedno v kotu, pečnice so sicer okrušene, klop ob njej temnikava, zdrsana, potrebna obnove. Vsi v vaseh so jih metali ven, edina je še, daleč naokrog. Sedita za mizo in nekaj časa molčita. Pred njima je lesen pladenj z narezanimi suhimi klobasami, štajersko belo vino se iskri, ker je nekaj julijskega sonca padlo mimo stare lipe in oreha in našlo zlatino vina, da vanjo zaiskri možato resnobo. Leonu vino nikdar ni pretirano dišalo, ampak to Štajersko, mešano, to mu je puščalo v ustih prijetne dražljaje, ko je pomlel košček kruha s suho klobaso. Molk se gosti, dela čudno prejo zadrege, pa začne Anton, ko odplakne tišino na ustnicah:

      »Ti, pa si dobro premisli, to s svetilnikom. Mislim, samota, valovi, zima, viharji, take reči. Priznam, mene bi bilo strah, da bi sam bil na tistih skalah in čakal, da mi pripeljejo, kar rabim. Dobro, lahko si narediš zaloge, tudi za cel mesec, to že. Kaj pa če, bog ne daj, zboliš. No, mornarica, helikopter pa to, ja, dobro. Moderen svet, povezan na več načinov. Internet boš najbrž imel, ne?«

      »Bom,« skopo odgovori Leon. Vino ga motnjavi, da se mu v očeh nabira tista mehka zvodenina, ki pljusne v čas in daje zasanjano videnje sveta.

      »Mladi sploh več ne morete brez tega, sploh ne gre. Veš, ko sem pripravljal skupino otrok za birmo, no, k sreči, imam zdaj mladega pomočnika, o njem ti še nisem govoril. No, ko sem vodil skupino, pa ti mulci gledajo v pametne telefone in me sploh ne poslušajo. Moral sem se zateči k radikalnemu ukrepu. Na urah verouka sem zahteval, da se telefoni zložijo v škatlo, po končanem predavanju pa naj jih poberejo. In ti pride ena sodobna dama, češ, da njenemu sinu kratim pravice. Pa sem ji svetoval, naj se z njim pomeni, da ne bo zapadel v odvisnost. In veš, kaj mi je rekla. Da ona rabi samo potrdilo, da je sin zrel za birmo, ker bo imel bogatega darovalca. Evo, vidiš, zato se gre, birman zaradi bogatega darila, za to se je šlo. Komaj sem se krotil, da nisem babe nahrulil; mislim po naše, tako kot bi to naredil naš Tonc, pokončen in pravičen mož, ki je vedel, kaj se spodobi in kaj ne. Večina hodi v cerkev, ker je zdaj to kar nek vaški novi status, se mi zdi. Komaj čakam, da grem drugam, komaj, res. Navezal sem stike z župnikom, ki je zdaj tam, kamor me škof pošilja. No, so problemi, vem, da so, a jih bom že znal rešiti. Vidiš, tako je to,« Anton doreče, pritegne steklenico in obema natoči.

      »Se mi kar zdi, da je res tako. Resnična potreba po veri je nekaj zelo intimnega. Kolektivna verska občutja umirajo skupaj z razvojem te divje individualne tekmovalnosti. Saj vidite, kako je v naši treh vaseh tu zgoraj, v naši razsežni gozdovniško hribovski fari. K maši jih hodi samo nekaj, takih, ki so pod mus, in nekaj zvestih tradiciji. Ne glede na to, da sem tudi sam bil nekaj časa vnet, da bi bil kot vi, duhovnik, me bega ta izkrivljena želja po resnični veri. Moja osebna vera je, saj veste, neomajna. Ljudje pa delajo z vero kot s tržnim blagom, to je problem. In pa seveda politični apetiti skozi institut vere, tudi to,« Je Leon nenadoma razpravljavski. Očitno mu vino mehča steno, ki straži plaho dušo, da ne poleti v svetlobo zblojenega sveta.

      »Prav ugotavljaš. Sprega vere in politike. Hja, dragi moj, saj veš, roka, ki te hrani in take prispodobe. Ne bom ti razlagal, kaj vse slišim, vidim, kaj vse se dogaja v mestih, kako se prepleta cerkvena oblast s politično, kakšna lobiranja so. Ne, ne, meni je odvratno. Jaz sem za čisto vino in čisto vero, zato sem. Name so že pritiskali zaradi nekaterih pridig, ker sme pač govoril o prilikah, ko je vera bila na politični preizkušnji in so pozabili na deset božjih zapovedi. Zdaj sem se naučil molčati in ječim v sebi, raje tako. Vera je moj kruh, je moja sol, in tako bo, do prehoda. Jaz temu rečem prehod, nikakor ne odhod. Nikamor ne gremo, ostanemo v energijah zemlje, tako to je. Ja, res, o tem bi lahko govorila do zjutraj, politika in politiki … Imel sem enega, ne ravno visokega, pri spovedi. O, ja, težave ima, težave. Ampak bog je predvidel tudi takšne reči in take ljudi. Celo pomlad smo bili odmaknjeni, korona, saj veš, pa so ljudje klicali, mi pisali, če je to resnična božja volja, ta bolezen, ali so se ljudje igrali, pa take. No, po mojem preudarku gre za bolezen, ki je nenadoma prišla nad človeštvo, da ga preizkusi, kot tolikokrat že v zgodovini. Zgodovinar si in to dobro veš, kaj? Malo me odnaša. Prej sva govorila o politiki in veri. Oboje je politika, tudi vera, žal. Zdrav si, kaj?« vpraša Anton s tisto očetovsko toplino, ki jo premore in tolaži.

     »Hvala Bogu, sem. Korona, v naših vaseh, eden jo je imel, nič hujšega, tri tedne je bil bolan, malo kašljal in to. Jaz sem se izogibal stikov – zame to ni bila težava, ker sem itak samotni volk, vdan svoji notranji nuji po stalnem raziskovanju, saj veš. So bile pa situacije, ki so me begale, maske, rokavice, samo kimanje, razdalje. Spodaj v mestu trakovi čez otroška igrala, trakovi čez klopi v parku. Avtobus ni vozil, pa sem jo mahnil kar peš, no, 12 kilometrov po bližnjici. Kaj pa je to zame. Ja, moram ti reči, da sem se počutil tesnobno, ko sem hodil po mestu in videval bežeče sence ljudi. Znanci so samo od daleč pomahali in nekaj momljali v maske, da sem jih komaj razumel. Čakal sem pred pošto, ker sem na hrvaško pošiljal neke dodatne vprašalnike, priporočeno, čakal sem na banki v vrsti, mislim, ej. Čudno stanje. Pravijo, da se bo bolezen vrnila, da bo močnejša. Kot mi je znano, je vsaka epidemija trajala vsaj dve leti, tudi tri. Žongliranje s podatki je nezahvalno. Zaskrbljen sme bil, res. In sestra mi sporoča, da besno iščejo cepivo, ki da bo na voljo ob koncu leta. Ja no, človeštvu se dogaja to, kar je že bilo in še bo,« Leon predahne, vzame košček kruha in skuš odgnati sitno muho, ki se zaleta proti drobtinam.

      »Kovid, hja. Vidiš, če bi ljudje razumeli, da je božji načrt narejen za daljše časovno obdobje, se tega ne bi tako plašili. Nihče ni že z rojstvom opremljen za vse življenjske situacije, pač pa se mora naučiti sprotnih veščin. Opremljen je samo z dodeljenimi spretnostmi, ki mu določijo mesto v družbi. Res pa je, da si nekateri prizadevajo biti tudi to, za kar niso opremljeni, žal. In taki zmotijo red v božjem načrtu, vidiš. In potem, da bi se karte na novo premešale, pride taka bolezen, ki razkrije vso družbeno boleznost. Družba je bolna že brez te bolezni, zelo je bolna. Komunisti bi rekli, da je zbolel kolektivni duh. Inženirji duš so narobe izračunali parametre za sodobne duše, zelo preprosto. Bolnost se kaže na več ravneh, bolezenska stanja v fizičnem smislu so samo odraz duhovnih neravnovesji, in zato pridejo take bolezni. Ko se je v zgodovini zaredil razvrat in lumparija, je vedno prišla bolezen v velika mesta in potem tudi na podeželje, saj veš, menila sva se že o kugah,« Anton zagnano reče in prelomi kos kruha. Muha mu je sedla na hrbet roke. Dvigne jo in hitro zakroži, da muha dobi elipsasasti zagon, pa se le uspe spet prikazati med drobtinicami.

      »Kuge, seveda, pa ne samo kuge, tudi virusna obolenja so klestila med ljudmi. Španci so nesli prehladna obolenja na drug konec sveta in naredili veliko škode. Človeštvo si podeljuje bolezni, tako kot vse drugo. Potovanja naredijo svoje. Tako je bilo pri nas, zunaj so bili, prinesli pa … Ja no, temu se ne bomo mogli izogniti, ker je svet usodno prepleten. Možnost premikanja se je razmahnila, ljudi žene nemir. Mislim pa, da je bolezen le nek božji preizkus, tu bi se strinjal z vami,« je Leon blag, zmehčan, naslonjen na naslonjalo starega stola, ki škripne.

     »Ja, Bog nas preizkuša. Mi smo generacija, ki je imela boga za zasebno stvar, zdaj se rojevajo generacije, ki jim ni bog blizu, ne. Morali se bomo naučiti, da je svet ena sama velika reklama. In skozi reklame se vzgajajo ljudje, ne skozi božje nauke, ne. Reklame dajejo ljudem napotila, k čemu naj stremijo, k čemu naj se pehajo. Vem, veliko oporekanj je na račun razkošja, ki si ga cerkev privošči. Zdaj boš rekel, da sem jaz prav tak falot, živim udobno, vozim dober avto, malo pridigam, malo pokopujem, malo krstim pa je. No, v čem je pa razlika med mano in politiki. Meni so avto kupili, samo deloma, farani, drugo je iz dediščine, ker sem dal posekati veliko gozda, to veš, ne. In ni mi žal, ker je Tonc tako ljubosumno čuval zdrava drevesa, da bi propadla, če jih ne bi posekali. Drevesa imajo svojo biološko in ekonomsko starost. No ja, primerjava med mano in politiki je res čudna. Njim pa ga davkoplačevalci kupimo. Je pa res, da se včasih cerkev nerazumno kiti, tega se zavedam. Če kaj rečem, potem bom ob kruh, saj veš. Zavedam se nepravilnosti in šibkosti, ampak tudi cerkvena organizacija je še vedno organizacija ljudi, in ljudje smo mehki, smo še vedno tudi meso, če hočeš, ne samo duh. Bilo je že veliko teh malih namigovanj, da smo župniki, vsaj nekateri, lahkoživci. Med drugimi imam tudi sam tak sloves. Rad zapojem, rad popijem dobro kapljico. Rad hodim na izlete, spoznavam kraje, si zapisujem običaje. Menda veš, da me je zanimala tudi antropologija in etnologija. Vidiš, radovednost je po naši materi, naša Marica, ona je veliko brala, vse jo je zanimalo. No, po njej je to vzela tudi pokojna tvoja mama. Setra, vidiš,  tvoja sestra, je pa povsem cela Marica. Njo je gnalo v svet. Kako je z njo? Se slišita?« vprašaš Anton in se vzravna.

      »Se, se, enkrat na teden, najmanj. Skyp in to. Potovala bo, če bo lahko. Saj veš, tudi pri njih so zdaj omejitve, mislim so bile, zdaj so nekoliko drugačne. Pa še vedno ne more povsod, kamor bi rada šla z njenim muslimanom, ki pa je najbrž samo iz tradicije musliman, ne pa prav fanatičen, ne. Vsaj tako mi razlaga,« mu Leon tolmači.

      »Ah, Katka, ljubi otrok,« zavzdihne Anton. »A mi boš dal Skype povezavo. Rad bi jo videl, jo slišal, kaj vem. Že dolgo je nisem slišal, že dve leti. Saj veš, da je brbljava. Brbra sem ji pravil, ko je bila še majhna, ja Brbra,« prikimuje Anton.

       »Ni problem. Na mejl vam bom napisal, pa bo. Ja, ona je to vzela po stari mami, ja.«

       »No, kakorkoli, poročila se je, osmislila se je. Ne vem pa, če bo kaj otrok, vsaj še nekaj časa najbrž ne. Tako je to novodobno partnerstvo. Ni več namenjeno razplodu, ne. Raje imajo mladi pari psičke, mačke, kaj vem. Pa ni samo v mestih tako, je tudi na podeželju. Poznam mlade pare, ki kar odlašajo z zarodom. Kariera, služba, potovanja, vse to ima prednost. In kam bo to pripeljalo, v smrt Evrope, v biološko smrt. Na svetu so rase, ki so biološko potentne, preplavile bodo Evropo. Rasna mešanja so uspešna do neke mere, potem se začne izrojevanje. Genska premešanost, ne vem, če je zaukazana in predvidena v božjem načrtu, ne vem. Jaz sem za strpnost, to ja, za pretirano mešanje pa ne. Pa ne mislim zdaj na to, da bi morali biti belci samo z belci, Slovenci samo s Slovenkami, ne tako. Pač pa so rase, ki so kompatibilne in so rase, ki niso. Tako to je. Tu se še ni povsem razkril božji načrt. Zdaj me boš najbrž obsojal, češ da spekulativno lezem v rasno čistost. Ne, ne, ne gre za to; to je bila zgodovinska skrajnost, ne samo enkrat, to veva; gre  za kulturno prilagoditev in za adaptacijo človeške vrste na določene prostore, zato gre. Božji načrt vsakemu določi svoje mesto, in če ga ne zasedeš, ga bo kdo drug, ki je opremljen za tvoje mesto. Ne moreš biti alpinist, če si iz prekmurskih ravnic, in ne razumeš ravninskega človeka, če si iz Idrijskih grap. Ne gre to, ne. Vidiš, ko je prišel tvoj oče iz Hrvaške strani, pa čeprav sta obe pokrajini zelo podobni, kraški dinarski svet. In vidiš, begajo me te pokrajinske določitve človeka. In naša primorska, v čem je razlika recimo med Izolskim ribičem in Devinskim, eno je Italija, drugo je Slovenija. Vem, da je Tonc nekoliko godrnjal, češ Hrvat in to. No, ko je pokazal, kako obvlada traktor, motorno žago, kako spretno kosi tudi z navadno koso, potem je pa spremenil mnenje. Ne vem, ti naši predsodki. Tudi ljudje južno od Kolpe, so samo ljudje. Seveda so kulturne razlike, če hočeš tudi rasne, so. Jaz jih ne zanikam. Pozablja pa se, da smo že lep čas bili v isti državni tvorbi, pod isto upravo, na isti način državno tretirani. Tukaj zgodovina prevečkrat molči, vsaj tista, ki bi morala stalno prišepetavati politiki, pa ji ne. No, je pa res, da je politika gluha za zgodovinsko sugestijo – od tega si vzame samo tiso, kar je za dnevno rabo, za učinkovito propagando. In tega ne maram. Še manj pa mi je všeč, da je toliko žlahtnih spreobrnjencev, teh pa ne maram, čeprav biološko gledano, si pač nadenejo barvo, ustrezno okolju. Daj, odpriva še drugi liter. Odhajaš na svetilnik, to bo treba zaliti. Prespal bom v svoji sobici, te pa ne dam, ne. Rad se bom vračal na Tončevo, rad, dokler se bom le mogel,« se Anton razdrobi v polmrak izbe.

      »Mislite še eno buteljko, tega, ja, lahko, ja. Bi malo radenske čez. Za večerjo bom nabral domačo solato, jajčka so še, domača,« je Leon malo bolj odkrknjen.

      »Dober predlog, dober. No, radenska, ja, ja samo bom pil. Kot sem že omenil, imam rad čisto vero in čisto vino,« je Anton zarden in vidno udobrovoljen.

      Leon prislanja kozarec in nekaj časa gleda, kako se vino meša z radensko, kako se sonce ujame v male kroglice, ki počasi lezejo k robu in tam umirajo. Hitro se dvigujejo in zato hitreje umirajo. Vse sili navzgor, vse, motno pomisli in pogleda Antona, ki počasi melje suho klobaso, drobi kruh in je s pol obraza v sončni svetlobi. Na hitro spominja na Tonca, širok hrbet, mesnat nos, ustnici, vsaj tak je bil na sliki – zelo sta si podobna, čigava replika sem jaz!?

      »No, vidiš, zdaj boš imel dve domovini, ena bo materin jezik drugo pa očetnjava. Oboje boš moral znati združiti. Mešanje med narodi je staro, kolikor je staro človeštvo. Ne razumem pa, zakaj smo se morali pobijati zaradi vere, tega nisem nikoli razumel. Ko sem študiral zgodovinsko plat verstev, sem prišel do nenavadne ugotovitve, vedno je šlo za oblast, ne toliko za vero. Krščanstvo pri tem ni bilo izjema, žal ne. In potem se lahko oddahneš in si rečeš, Bog je tako hotel. Na koncu je za vse kriv bog, samo, da si lahko olajšamo vest. Balkanske vojne, čemu, čemu … Takrat, na začetku, saj veš, sem bil v drugi fari, kjer so imeli veliko beguncev, med njimi so bili tudi katoliki; seveda, največ je bilo muslimank in otrok.  Dilema je bila, kako njim nuditi krščansko pomoč, politična dilema. Pa sem se uprl, vsem je treba dati potrebno možnost dostojnega begunskega preživetja. Vidiš, take smo doživljali. In zdaj razmišljam, kam bo šla ta naša, že kar patološka prepirljivost. Prepirljivci, če ne za kup gnoja, če ne za kolovoz, pa za politično veljavo. Tako so opremljene naše duše in dušice. E moj Leon, kam se ti podajaš?« Anton zavzdihne.

      »Tako me je prijelo,« se Leon, zdaj že ojunačen z vinom, brani.

      »Saj, saj, prime človeka, prime,« prikimuje Anton in kolcne. »Kaj pa ženske, leta tečejo Leon, tečejo. A, kako sva tu, a?« je Anton radoživo radoveden.

      »Za zdaj me to še ni prijelo, prijemlje že, a me ni še povsem prijelo. Ne vem, nisem še našel ustrezne, pa tudi, neroden sem, bom kar priznal.« je Leon zdaj že malo krhko odklenjen.

      »Neroden, kaj bi bil neroden. Če sta dva ognja, potem je kres, če je pa en led in drugi ogenj, se tudi led počasi odtaja. Tako je. Zaljubljenost je stvar brstenja, prava ljubezen je pa stvar srca; in to je že tako narejeno, da se včasih splaši lastne sence. No, kolikor vem, prav dosti opravka nisi imel s temi težavami, vsaj zaupal mi jih nisi, pa tudi dolžan jih nisi zaupati, ne,« se Anton zasmeje.

      »Ja, tako je bilo, študij, knjige, drobna dogajanja, to ja, ljubezen, kaj vem … Nisem še pripravljen za resno zvezo, če sploh bom. Eni preprosto nismo določeni za razplod, bog tako hoče, se mi zdi.«

      »Ja, Bog je dal nagon z namenom, pa vse drugo tudi. Eni so res namenjeni kontemplaciji in drugačni ploditvi, tako to je, že od prve civilizacije naprej. No, jaz pa sem le upal, da boš ti tisti, ki bo naš rod nadgradil. Nisem si mislil, da boš kmet, to ne. Fantaziral sem, da boš spodaj v mestu profesor na splošni gimnaziji in da boš imel ženičko, otroke in malo družinsko kmetijo, bolj za zabavo. Kmetijstvo, saj vidiš, je danes krut boj, je posel, ki ni gotov, pa še država nima prave strategije. Ja, vidiš, tako sem si jaz to prispodobil. Ne zameri, če sem tako zelo odkrit. Tak sem, dušo nosim na rokah, tak. Hudo mi je, ko vidim, da se zgornje parcele že zaraščajo. Zdaj bi mi lahko očital, da od nas štirih dedcev, ni nobeden ostal na kmetiji, nobeden. Res je, vsi mi štirje bratje smo Tončevini obrnili hrbet. Dostikrat sem premišljal, zakaj. Vsak je šel po svoje in si drugje spletel gnezdo. Morda je Tonč računal name, pa sem ušel v cerkev. Ostali trije so pa že imeli svoje načrte. Zelo sva si podobna Leon. Mene je tudi nosilo na skedenj s knjigo, raje kot na traktor, ki je bil med prvimi v teh naših rovtah.  Bratje pa, ko so enkrat bili v mestu, je bilo konec, konec! Nikogar ni več vleklo nazaj. Tudi zaradi našega Tonca, ki ne bi nobenemu zapisal kmetije, ne. Bog ne daj. Komandiral bi in ukazoval, mi pa naj bi bili samo poslušna delavna sila. Tako ne gre. Janez je nekaj časa bil doma, delal v gozdu, potem pa si je našel službo v tovarni, dobil stanovanje v mestu, pil, veseljačil, no. Viktor, on, on, ne, ne, on ne bi kmetoval, on je za posle, za te je dober, mešetar, da mu ni para. Jože pa, oh, on. Njemu se je šlo, da bi bil gospod. Na nek način je. No in naša Ivankica, tvoja mama, ona je pa vztrajala ob despotu Toncu, ona ja. In mislim, da je vse karte nenadoma stavil nanjo, na vas. Ja no, tako je šlo. Če bi bil naš Tonc nekoliko bolj popustljiv, bi se pa drugače zasukalo, zagotovo. Veš, enkrat smo se bratje zbrali, to je že štirideset let nazaj, in Toncu predlagali, kako bi stvari uredili. Poseben zakon je bil, nekakšne zaščitene kmetije, tako da je smel biti samo en lastnik; nobenih delitev parcel, gozda, nič. Takrat sem ravno spoznal kolega, ki je študiral pravo in sva o tem razpravljala. Janez je bil pretendent, da bi kmetijo prevzel in bi dobil status kmeta. Naš Tonc pa ne in ne, tolkel je po mizi in rohnel, da kaj mu hočemo zemljo vzeti pa take. Skregali smo se, tudi zato, ker bi Viktor rad gradil vikend, pa Jože tudi, pa nič, ker je bil zapovedan samo en lastnik. In potem smo se pobrali. Od takrat se nismo več shajali, vsaj tako na gosto ne – nismo bili več velika družina. O ja, z brati smo še zapeli, o ja, zgoraj pri lipi, naši družinski lipi, ki šteje že stopetdeseto leto – zasadil jo je Jakob, tisti Jakob, ki je bil zaslužen, da je Tončevina pridobila še nekaj hektarjev, ker jih je odkupil od nekoga, ki je šel na kant. O, ja, ob vaškem prazniku smo se pa res vsako leto zbrali in zapeli – zdaj še tega ne več, v tej novi svobodi. No, ko je razširil posest vse do vrha, je pa tam zasadil lipo. In kako smo bratje peli pod tisto lipo, naš kvartet. Slišati je bilo vse dol do vasi, pa so rekli: Tončevi imajo spet koncert.  Najraje smo pa tisto: Dekle je po vodo šlo na visoko planino … Joj, kakšni časi, Leon. Si predstavljaš, mesečina, lipa in naše dolge sence in petje, joj,« Antona odnaša. Hitro seže po kozarcu in naredi dolg odžejek.

      »Mislim, da je še na več kmetijah ta problem, stari ne odjenjajo, mladi so pa pobegnili v mesta. Ne vem, to se bo pač šele čez čas pokazalo, zakaj se mladi rod ni udomačil, kjer je doma. Raziskoval sem malo tudi to, kako je v alpskih državah to drugače urejeno. Tam, kmet, ko gre v pokoj, preda kmetijo nasledniku in je to, to. Pri nas je dosmrtno oklepanje lastništva ovira; ni v naši mentaliteti, da bi zemljo dajali iz rok. Včasih si mislim, kaj bom jaz z vsem tem. Tisti zakon o zaščiteni kmetiji je že propadel, zdaj se lahko parcele delijo, ampak varovalka je v kategorijah zemljišč, kmetijsko, zazidalno in te fore. Zdaj bi si lahko gradili vikende. Jože je že v načrtih, stric Viktor bo začel drugo leto, no, njegov sin; tam pod gozdom bi si postavil brunarico in bi poleti prišla mlada družinica. Mogoče bo kdo le še imel kaj posluha za te senožeti in prihajal sem gor. Da bi pa jaz kmetoval, niti na kraj pameti mi ne pride. Vem, nesramno se to sliši. Tak sem, ne morem. Nisem fizično zadosti močen in ne vidim v tem nobenega smisla, da bi garal po cele dneve samo zato, da bi vzdrževal neko tradicijo in komaj preživel. Saj vidim druge, Andrejc na primer. On kmetuje, ker mu je to v veselje. Sami nimajo zadosti zemlje, pa kosi, kjer je, kdor mu pač dovoli. In dva druga tudi še, bolj tako, iz neke upornosti, ne pa iz tradicije. Naša posest je bila tu največja, to se ve – težko jo je obvladati, težko, četudi so danes moderni stroji, krediti, namenska sredstva subvencije, kaj vem. Ne, jaz sem v drugačnem oblačku,« Leon zdaj čvrsto reče in stisne kozarec.

     »Nihče ti nič ne očita. Vemo, da si posebna kreatura. Mogoče bi res moral biti župnik. Tudi takega sem te videl, ne zameri. Videk sem te kot lepega novomašnika, pametnega, blagega. Psihološko bi bil zelo primeren za ta poklic, a je božji načrt očitno drugačen. Veš, imel sem v fari novinca v uvajanju. No, predlani. On je hotel biti duhovnik samo zato, da bi ljudi spovedoval in bi po malem potem pisal zgodbe. Si misliš, si to lahko zamisliš. Mladenič je imel nekaj literarnega daru, to že, ampak, ja, mladina, lepe ženske, na pol nagota poleti, no … Odneslo ga je, celo tako zelo, da je končal v umobolnici. Pa ne zato, ker je hotel biti pravi duhovnik, ne; zato, ker je imel prenabuhlo fantazijo in ni več dojemal, kaj je res, kaj pa umišljeno. Začel si je domišljati, da mu vdirajo v telefon, da so mu na servisu v računalnik vgradili kamero, da ga nadzorujejo. Nekaj grešnosti je zagrešil z deklico, z maturantko, no … Pa še z eno drugo, poročeno tudi, in tako se je zgodba zaprla s tisto prekleto steno kemije. Obiskal sem ga, ni bil več tisti radoživi fant, ne. Poln je bil lenobe in kemije, odvzet svetu, bi rekel,« Anton pokima in pobobna s prstom po belem prtu, kjer so že odtisi kozarcev.

      »Ja, današnji svet je poln skušnjav. In spoštujem vsakega, ki se odloči za tako asketsko odpoved radoživosti. Eni jo imajo v izobilju, drugi samo nekakšni opazovalci razplodne evforije. Res pa me čudi, da je Evropa vse bolj mrtva, otrok ni in ni. Zdaj lahko rečete, kaj pa ti čakaš. Samo takih nas je po naših vaseh za cel avtobus, samskih mladih, nekateri so že kar dobro situirani, nekateri pa na meji klošarstva, take so razlike. Če se ustavite v gostilni, jih lahko vidite, ene in druge; eni pridejo z dobrimi avtomobili, se pokažejo, kaj malega spijejo, pri tem pa pomembno pregledujejo telefone, drugi, samo čmurijo in čakajo, če jim bo kdo plačal zapitek. In to je zdaj naša nova svoboda, to, da smo ujeti v tekmovalnost in odtujenost, zaradi korone, še bolj. Že prej nisem imel prijateljev, zdaj, zdaj pa sploh nobenega. Če že, potem smo samo znanci, rečemo to in ono, tiste standardne, vreme, posestvo, trava, cene, take fore. Ljudje se zapirajo v svoje mehurčke in tam oblebdijo. In zato mi samota sploh ne dela težav. Samo ta moja samota je drugačna kot samota zaradi verske zapovedi; ta moja samota, je svobodna samota. Šel bom na svetilnik, da se zberem, da si najdem notranjo smer plovbe,« Leon razvezan reče in poteši izbesedeno grlo.

      »Ja, vsaj je svoje sreče kovač. Temu ne oporekam. Nisem prišel, da bi ti karkoli očital, ne. Ljub si mi, ljub, kakor, da bi bil moj sin. Ni mi vseeno, kako ti je in kaj se dogaja s teboj, ne. Dobro veš, da sem ti pripravljen stati ob strani, kolikor mi možnosti in zmožnosti dopuščajo. Brez skrbi, prihajal bom sem dol, prespal, pogledal, sicer pa, Arnejcu si zaupal skrbništvo, če se ne motim, kaj?« melanholično vpraša Anton.

      »Njemu ja, že tako kosi vse naše senožeti, z nahrbtno pokosi tudi okrog hiše pa opuščen vrt, pogleda, pase v avgustu. Priden je, priden, da ima toliko krav in teličkov,« je Leon spravljiv.

      »Arnejc, ocenjujem ga kot rahločutnega, mogoče preveč zadržanega, sicer pa na svoj način vernega. To, da je ves tetoviran in rad nosi vojaške hlače in ima uhane, to, kaže samo na to, da kriči po pozornosti. No, njihova družina so bili in so še poštenjakarji, delavni, žal je njihovo posestvo res malo. Arnejčev oče je prav tako bil gozdar, mati je delal v tovarni, sestra se je poročila, druga tudi, on pa je ostal na kmetiji in mu gre.  S subvencijami in krediti je postavil moderen hlev. Ker je večino vaščanov opustilo kmetijstvo, kosi vsa premoženja. Zdaj lahko, ko ima moderen traktor, no, tri ima, ne?« se Anton pozanima.

      »Ja, tri, Ja. Fajn poba, star je dve leti več kot jaz. Po srednji šoli je bil nekaj čas v vojski, a jo je zapustil. Ne vem, kaj je bilo, da so se mu zamerili, ne vem. No, z živalmi pa zna, to pa. Videti bi morali, kako zaleže njegov žvižg, vzklik, kako hudega bika spravi v red, res, to obvlada. Da pa se oblači kot se in ima kavbojski klobuk, to je pa njegova stvar, ne. Vaščani ga sicer imajo v zobeh, a jih je večina le nemočnih in so še zadovoljni, da jim trava ne raste na senožetih. V bregu za hišo bo zagradil in pasel koze, tako sva se domenila. Opuščen laz bo tudi ogradil, tam bo pasel par konj, ki ju ima. Včasih jezdi, no. Pa milim, da se bo oženil, vsaj resno je zastavil v to smer; shaja se z žensko in zadnje vasi, ločenko s sinom, tri leta ima otrok. Ja, videvajo ju, videvajo, Ostaja pri njem čez vikende, pridna je, lep vrt imata. Je pa res, k maši ne gresta. Mene to ne moti, stare ženice pa otresajo jezike, saj veste. Ni dobro, da nisi v toku tradicije na teh naših rovtah, ne. Najhujša je pa Hruškarca, ta pa je etična komisija naše razgibane planote, je. Veste, enkrat sem šel peš tam mimo nje, pa me je ustavila in me vprašala, če ima Andrejc res žensko že doma, če bo kaj? Pa sem ji rekel, naj gre mimo, pa naj ga vpraša. Po svoje razumem to umirajočo generacijo, ker skupaj z njimi umirajo tudi njihove vrednote. Nimajo pa pravice določati smeri plovbe sodobnim generacijam,« Leno nenadoma žlobudrini.

        »Radovednost ni lepa čednost, pa kaj se če. Takih zgodb je v naši far kar nekaj. Moderno je živeti na koruzi kot se reče, pa kaj. Jaz tega ne obsojam, nikakor ne. Zame je sprejemljiv vsako sobivanje, ki ni konfliktno. Koliko poročenih žensk je pa pretepenih, o tem se pa molči. Oh, Leon, če bi ti hotel te reči pripovedovati, bi morala načeti novo buteljko. Pa bo kar zadosti. No, svetilnik te bo pričakal, morje ti bo pelo, in imel boš zadosti časa za spoznavanje sebe. Boš videl, obrnil se boš kot figa od noter navzven. Kar ti je bog namenil, to ti bo tudi dal, bodi brez skrbi. Kdaj natančno greš, kdaj poletiš iz gnezda?« Je Anton potišan, očitno zagrenjen.

      »V nedeljo popoldan. Do postojne me bo peljala Sonja, iz spodnje vasi. K prijateljici gre pa me bo vzela. Sicer bi me tudi Andrejc potegnil, prepričan sem. No, v nedeljo grem, v ponedeljek popoldan se bom pa vselil v prostor za oskrbnika svetilnika. Kolikor vem, je bila zgradba dokončana, tam okrog 1856 leta, tam enkrat. Vsaj tako piše v opisu tistega svetilnika. Avstrija je znala te stvari graditi, skrbeli so za svoja ozemlja. Včasih je tam bila družina, zdaj že dolgo ne. Saj veš, vse se da kontrolirati na daljavo, tudi svetilnike, a Hrvaška država še nastanja žive kontrolorje. To opravičujejo z negotovo tehniko, pa tudi objekti bi propadali, če jih nihče ne vzdržuje in ni ljudi. Ene svetilnike so predelali v turistično ponudbo, tako to gre.  Denar je edini pravi bog,« Leon reče in se zmrdne.

      »Ja, ja, denar,« pokima Anton. »Sonja, no … Mlada, kaj. Jo poznam. Čigava pa je?« se Anton nenadoma ves zažerjavi.

      »Setarjeva je. Pravnica, dela v Ljubljani pri znanem odvetniku. Študira, da bi počasi šla na svoje. Setarjeve poznate, kaj?« Leon potišano reče in leze v zadrego. Kaj sem mu šel to pravit, kaj, mu odmeva za čelom. Zdaj si bo pa mislil: aha, za ženske se je začel zanimati, aha. Mogoče pa le, mogoče pa le. Pa mu nisem tega pripisoval. Mislil sem si, da bo … No, no, ni še prepozno, kje pa.

      »Oh, Setarjevi, že skoraj meščani na vasi. Seveda jih poznam, pobožni ljudje, pobožni. Pa kako so obnovili hišo, vrt, okolica, sadovnjak, no. Ja, punčka, Sonja Setarjeva. Seveda se je spomnim, kaj ne. Pravo je študirala vem, ja,« mrmraje doreče Anton.

      »Slučaj je tako nanesel, da sva danes klepetal, pa …«

      »Leon, nič mi ne razlagaj, nič. To je povsem tvoja stvar,« utrujeno reče Anton in ves težak in truden zleze cel v gosto temačnost pod križanim v kotu.»Ne misli, da jaz nisem bil zaljubljen,o ja,« pokima in stegne roko v svetlobo, si pritegne kozarec z vinom in naredi požirek, malo počaka in spet odpije. »Veš, ko sem hodil na Teologijo, je hodila na farmacevtsko fakulteto Janja, zdaj je še vedno spodaj v mestu v lekarni. In če se je le dalo, sva skupaj sedela na avtobusu, na tistem znamenitem nedeljskem ob osmih zvečer, ko se je v Ljubljano gnala študentarija iz teh naši krajev. In ob petkih sva se vedno vračala z istim, s tistim ob šest pa dvajset. In ne bom tajil, da sva si delila toploto, ne. Če veš, kaj mislim,« se je Anton posmehnil.

     »Si mislim, ja,« Leon prikima in si natoči samo radensko, ker mu je vino nalilo težo žlahtnega zlata zemlje in sonca.

     »No, bili so trenutki, ko bi moral stati v mrzli vodi. Ja, težko sem sprejel to, da je zame to prepovedano, da … Saj ne vem, kako bi pojasnil. Preprosto me je očarala, njen razum, njena krščanska dobrotnost, njena lepota, njena pisma, ki sva si jih pisala, ko sem že šel v prvo službo, ona pa je delala nekje na obali in sanjala, da bom vendarle slekel mašniška oblačila in bi z njo občudoval Istro v cvetju. In predzadnje pismo, tistega še hranim, no, saj tudi druga,« reče Anton, premolkne, krčevito prepleta prste na kozarcu, kakor da bi hotel zdrobiti steklo. »Pisma,pisma so nama tkala bližino, ki se nikoli ni udejanjila. Jaz sem obtičal v mašniških oblačilih, ona si je našla razgledanega inženirja. Prišla sta v naše mesto, ker je dobila službo v lekarni, on pa je odprl svoje podjetje. Zdaj sta  s tremi otroki družina, nova hiša, bazen, draga potovanja, dragi avtomobili, blišč, jaz pa talar in hostije, pa pogrebi in poroke tudi, no. Vidiš, tako se je zasukalo. In ne bom zatajeval, da so me mesene skušnjave kar tako pustile na miru. Gon in nagon, ta je v nas, ne moremo ga kar tako uničiti. Grešnost je žal osnovna oprema človeka. Podrobnosti pa niso nujne,« se Anton zasmeje.

      »Nihče jih ne terja od vas,« Leon ves zamencan in težak reče.

      »Oh, ti še ne veš, kako je to, ko te vzame v precep vaška špijonaža. Pa se stkejo zgodbe, sploh ti ni treba brati romanov. Kar sproti se tkejo, kar sproti. In opravljivost, ta, ta … Ne vem, zakaj ni opravljivost navedena med grehe. Koliko nepreverjenih dejstev in informacij se na ta način ustvari. In čenče prerastejo v afere. Afere v obtožbe, potem pa je ravs. Doživel sem že marsikaj, pripisali so mi tudi otroka, skoraj so me že zatožili škofu, no, saj so me. Imel sem kar nekaj vizitacij, pa sem bil vedno opran. Včasih premišljam, kaj mi je tega bilo treba. In potem se vedno spomnim na Prešerna, kako je sanjal, da bi mirno živel doma, si našel domačinko in … Ja, nekakšni Prešerni smo tudi mi. Res sem po petdesetem letu začel razmišljati, kako bi bilo, če bi kar prišel sem in kmetoval. No, če do petdesetega nič ne spremeniš, tudi po petdesetem ne več, kar verjemi. Ni več tiste energije, ni več zanosa, pa tudi zdravje začne nagajati. Sicer ne maram zdravnikov, dva dobra prijatelja imam, ki me vodita, da tako rečem. Imam zdravila za srce, za holesterol, povsem konvencionalno orožje proti smrti. Pa se ne da ustaviti umiranja, se ne da. Samo olajšamo si pot do groba, to je sodobna medicina; ponudi ti udobne copate, da prideš do tja. No, pa ni tako hudo, dokler še lahko spijem liter ali dva vinca, ne. Brez vinca pa ni življenja, ne. Tega si ne bom dal vzeti, vidiš. Nisem pijanec, sem kulturen pivec, tako to je. In danes imava razlog, da ga pijem. Ti odhajaš, še zadnji iz Tončevine. No, ne zavedno, tega se zavedam. Vseeno mi je težko. Tako rad sem hodil sem gor, da sva sedla in se pomenila. Kaj vse sva obirala, kaj. Zgodovina, dragi Leon, je zgodba, ki nikoli ni do kraja povedana. Presenečal si me z obširnim znanjem, kaj vse sem izvedel. In rad sem srkal znanje, rad. Nadutost nam včasih odvzame željo po vedenju. Oh, običajniki bi se menili samo o dnevni politiki, pa rdečih in belih. Veš, teh debat pa ne maram. Glede teh vprašanj, sem si že zdavnaj izdelal svojo sliko. Saj veš, tudi to sva razpravljala. No, zdaj bi pa le šel pa se malo razgledal, da se mi ta vinska usedlina malo razkadi,« se Antonu umirijo besede.

      »No, kar, kar. Zdaj že popušča vročina. Napovedujejo, da bo še vztrajala. Mene ne moti, bolj me moti mraz. Vi bi rekli, vse je od boga dano, kaj?«

      »Ja, tako bi rekel, tako. Oh, pa ga čutim, dve buteljkici sva ga. No, to še vedno ni liter. Kaj pa je to za taka Tončeva možakarja. Naš Tonc ga je liter kot nič, kot nič. Se ve, ne vsak dan, samo ob določenih priložnostih, te so pa bile včasih pogostejše. Oh, ko je domov pripeljal cel sod vina. Ti še nisi bil rojen, to bi moral videti. Ne vem, kaj ga je tisto poletje obsedalo, komaj kaj čez sedemdeset let je imel, čakaj. Ja, zdaj sem se spomnil, enainsedemdeset jih je imel. Pa ti gre s traktorjem, vse do vipavske doline in pripelje domov dvestolitrski sod vina, malo več je držal. In ga je dal postaviti v kamniti prizidek, senčnat, zdaj, kjer je bila včasih kolnica. To je bilo v aprilu, kmalu po njegovem rojstnem dnevu. Potem je pa imel dan odprtih vrat bi se lahko reklo. Ob sod je navezal bel lonček, in kdorkoli je šel mimo, ga je moral spiti en lonček. Oh, tisto poletje. Končalo se je tako, da je proti koncu poletja le malo pretiraval, pa so mati ponoreli in preostanek vina iztočili kar na tla. Še dobro, sicer ne vem, kako bi se končalo. Oča so se res zaletali k sodu, več kot je bilo potrebno. In tudi sosedje so imeli kar dosti opraviti v gozdu, samo da so šli mimo belega lončka. Norija, ja. No, sod je še pri hiši, razpada. Sicer je Tonc raje pil pivo. Oh, koliko zabojev jo je včasih bilo pri hiši, kadar so se bližala težja dela. Zdaj tega ni nič več. Ko smo pospravljali za njim, so šli tudi zaboji, vse je šlo. No, grem malo gor do lipe, sparina popušča. Potem bom pa zgodaj legel, ne bo treba večerje, ne. Klobasa je zalegla. Vidiš, te mi prinašajo domačini, odlične so. Grem, da se nadiham in da se pomenim s križanim tam zgoraj.«

      »Pa res ne bi malo solate in domača jajčka noter. Soseda mi jih prinese, zgornja. Tam še redijo kokoši. Bi?« vpraša Leon.

      »No, preden bom šel v svojo sobo, pa bi ja, da se poleže vince. Kislo tekne. Anton vstane in se razmigane. Ogleduje si slike prednikov, oče, mama, stari oče, stara mama, bratje, sestra, vsi so tam ujeti v retuširano čudenje svetu. “Grem malo do lipe,” je odločen.