burjac@ajd.sik.si

Veter obljub 3

  Vznemirjenje se potiša. Pomisli: Ivan, raskav glas ima, preveč kadi, ta naš stric Ivan. Še en glasbenik, bolj za žure, poroke take sorte. Pije, kadi, sicer si je naredil novo hišo, tri hčerke ima, tri sestrične, lepe, vse že odrasle; najstarejša je malo mlajša od mene in tudi že poročena, najmlajša je šla v turizem, srednja pa uči na osnovni šoli v Reki, ne, Novi Vinodolski, tja je šla, tam je. Ta naš Ivan, svojo barko ima, rad zapelje na morje, kitara, vino … Delal je v veliki trgovini, trgovec, naredil je trgovsko srednjo, poslovodja, nekaj takega. Zdaj je že v pokoju, pa še vedno gre na morje. Ja no … Tudi pri njih bo domačija šla k vragu, tam blizu Lokve, en zaselek. Z očetom sva nekajkrat šla, stara hiša, malo njive, majhen skedenj, svinjaki, nekaj dreves za hišo, vse bo propadlo, že tako siromašno in oddaljeno, tri kilometre iz vasi, na poti do državnih gozdov, malo naprej še štiri hiše, in to naj bi bil zaselek nekdanjih gozdarjev. Nič ne vem o tej veji sorodstva. Samo to, da je bil očetov oče veseljak, gozdar in ni maral Tita, drugega pa nič. Mama, se pravi moja hrvaška babica, pa naj bi se priženila iz druge vasi, njeni sorodniki so bili raztepeni, Avstralija, Argentina, Amerika. Tako to je, rod se z rodom zlije, narodi se združujejo, kot kapljice vode, sama ni nič, v morju je pa sila. Združujejo se, sile se združujejo, jaz pa silim v samoto. Zdaj jo bom imel, sam na svetilniku, sam. Ivan mi je obljubil, da me obišče, da pozna tisti svetilnik, da je bil dostikrat tam mimo. Če bo kaj treba, da mi bo pripeljal. Prav, prav, vsaka pomoč bo prišla prav, če uradna oskrba odpove. Zdaj je še prezgodaj, da bi razmišljal o tem. Toliko me še čaka, kaj vzeti s seboj, perilo, obleka, knjige, računalnik, rezervni disk, USB- je, beležnice, nalivnik, črnilo – smešen sem, še vedno pišem dnevnik z nalivnim peresom v debel zvezek, oblečen v temno modro usnje, smešen sem, v novem tisočletju, ki ga zaznamuje digitalna duša. Bog nam poklanja novo digitalno pararesničnost, kjer je možnosti več kot zmožnosti. In bom šel od teh njiv, senožeti, od krika umiranja, ki se je naselilo v to staro, solidno popravljeno hišo. Nimam moči in nimam denarja, da bi vse to ohranjal, čez čas obnovil, se oženil in … Ne, ne naš rod bo suha veja narodnega drevesa; odpadla bo in nas ne bo več. Sestra zagotovo ne bo imela otrok, to je že omenila v pisanju, da imata s parterjem, zdaj možem, drugačne načrte. Da si hoče ogledati svet, da bosta potovala. Pa ja, saj. Mene ne vleče prav daleč, zdaj, korona v zadnjem letu, zdaj pa sploh ne. Korona, korona … Ljudje so bili zaklenjeni v strah. Kaj ne, če si pa slišal, kaj se je dogajalo v Italiji, samo … Skeptik sem kot vedno. Preveč takih stvari je že bilo, da bi kar tako naivno verjel, da je to samo manipulacija. Lahko da je v ozadju spet pogoltna elita, ki je našla nov način za služenje. Farmacevtska industrija trenutno bolj nese kot orožarska in naftna … Spremljam to. In geopolitična sranja … Joj no. Papir, pogodba … Predložiti moram še zdravniško spričevalo, ki ga bom dobil na Reki, v njihovi ambulanti. V ponedeljek me torej čaka najprej pregled, najprej to, potem pa popoldan na otoček. Do Reke pa z vlakom iz Postojne. V nedeljo popoldan, no. Do Postojne me bo peljal Andrejc ali pa kdo drug, bom že našel koga. Saj je res nerodno, da ne vozim avta. Stric Ivan pravi, da si brez avta ko brez … Deloma ima prav, avto je moški osvajalni podaljšek; je zagotovilo, da si uspešen samec. Tega se zelo zavedam, spremeniti pa ne morem nič, prav nič. Poskušal sem, potil sem se, pa … je skrknjen za mizo. Ošine uro, nekaj do enajste. Pa če bi, ga zajema. Če bi … Ne, ne bom, ne, klical Sonje. Če jo drugače ne, pa bi jo zdaj. Kaj pa veš, kje je, lahko da je v sodni dvorani in zagovarja stranko, lahko da je na pomembnem sestanku.  Ne, ne v službo jo ne bom klical. Saj je mogoče na dopustu, kaj pa veš. Ta teden še nisem videl, no ja, saj je šele torek, ni šel njen modri novi Ford, ne. In če bi jo res, ga vsega prevzema. Poti se, trepeta z nogo, priteza telefon, išče po abecedi, gleda shranjene številke in jo najde. Nekomu moram povedati, da odhajam, ti, ki imajo v najemu naše senožeti, že vedo. Malo čudno se jim je zdelo, da bi nekdo, ki je profesor zgodovine in geografije hotel iti na otok za svetilničarja.  Si kar mislim, kaj se govori po vaseh: Ste slišali, Toncev gre delat na Hrvaško, svetilničar bo, pa za kakšno plačo, ej. Pri nas ima čistilka v vrtcu večjo, ja. Ne, ne, ni normalen ne. Avta ne vozi, pa taka kmetija. Vse ima, no, štalo bi bilo za popravit, traktor, eden je res že star, vse drugo je še pri hiši, pa dober avto tudi, on pa za svetilničarja. Hudič je to, da ne vozi avta, hudič. Živci, veste, živci ga dajejo. Preveč je bil v knjigah, to bo. Pa babe nima, mogoče je pa … Vaške sodbe so vedno zelo hude, domisli. In spet ga trzne, potem pa kar ojunačeno pritisne, kliči. Počaka, da se zvonec petkrat izpoje, tak način je imel. Razočaran odloži telefon in pade v kotanjo tesnobe. Se mi je kar zdelo, ne bo dvignila. Ali sploh ima mojo številko, mislim … Čakaj, ne, ne, nima je. Meni jo je na hitro navrgla, moj spomin je pa, o ho … Zapisal sem si jo. Pa sem prepričan, da sem si jo prav zapisal, da sem vnesel pravo. Tega zdaj ne vem. Mejli, ti šibajo, slišiva se pa ne. Nazadnje mi je pisala, nekaj dni nazaj, da ima še en težji primer, potem pa malo pavze. Kaj je mislila s tem, pavza, mogoče pa … Kaj pa Skype, tam še nisva, za zdaj še ne. Vidiš, tehnologija in kamera … Ne, nič od tega. Mejle pa imava še iz pred let, ko sem pisal magisterij in sem rabil eno knjigo – njen mejl sem dobil od Vanča, njenega sošolca, tudi pravnika, ki pa je ostal v Ljubljani. Takrat sem pisal seminarsko nalogo na temo sodne prakse v štajerskih deželah, ah … In Sonja je bila vsak dan v Ljubljani pa bi lahko skočila v NUK. In je, prinesla mi je tisto knjigo, v nemščini sicer, toliko še znam, ja … Angleščina, Italijanščina, to pa gre gladko, Hrvatsko tudi, nekdaj so temu rekli srbohrvaščina, za kaj že? Jezik bivše armade, menda to so imeli v osnovnih šolah, kaj vem. In potem se je začel čvek, pisala mi je o njenem fantu, o načrtih, potem pa pol leta nič, ker je … Kaj pa vem. Voščil sem ji božič in to, pa rojstni dan, pa … Pomahala je včasih spodaj na cesti … Nič konkretnega. Zdaj bi pa kar nekaj, jaz samohodec, jaz stepni volk. Naročje spominov bom nosil v vroče obmorske noči, gledal ženske, kadar bom šel na Cres, na Reko, no … Oči sporočajo možganom, ti pa duši. Kako je s tem, duša, meso, telo, O, zvoni, čakaj, čakaj, njena številska, ga vznemiri, da je v trenutku ves moker

      »Ste me klicali, Sonja Hruškar, prosim,« je bil šokiran nad njenim strogim glasom.

      »Ja, sem te klical, ja,« je Leon ves zadrgnjen, nasloni se nad mizo; ostro zadrsa s komolcem in se zripne ob opaž.

      »Ti, kaj pa ti?« se ji glas zmehča. Dobi povsem drugačno vibracijo.

      »A je narobe, da sem te poklical?«

      »Ne, ne, ni, veš, da ni. Ne boš verjel, včeraj sem tekla po gozdni cesti in sem mislila celo dol mimo tebe. Ta teden imam kratek dopust, veliki bo avgusta. Res, mislila sem nate, kako ti je zdaj, ko si sam doma. Saj more biti res grozno, tako sam. Pa sestra, se kaj oglasi, ta Londonska dama?«

      »Naša Katka, ja, se, se. Piše na mejl, včasih pokliče, kaj vem. Odtujila sva se, odkar se je poročila,« je Leon hladen.

      »Poročila!?« s povišanim glasom vpraša Sonja.

      »Ja, lani, s Pakistancem iz finančne kaste. Potovala bosta po svetu in te fore. Saj jo poznaš, ne more biti na istem mestu, ne. No ja, kakor si bo postlala, tako bo spala,« Leon cinično reče.

      »Joj no, poročila. Najbrž je muslimanske vere, kaj?« se je še kar zanimala Sonja.

      »Ja, tako no, bolj ohlapne, tako mi je napisala, ker da je povsem integriran v posle in ima malo podjetje za finančno svetovanje in naložbe, nekaj takega. Imam pa tudi angleško državljanstvo. V glavnem, ne bo je več domov, vsaj za zdaj ne,« Leon zadrhti in vzdihne.

      »No, če se je tako odločila, potem moraš to spoštovati. Aja, ko si mi pisal zaradi dedovanja in to, sem ti takrat samo na hitro odgovarjala. Kako sta rešila?«

      »Nisva še, ker se ne moreva dogovoriti. Ona bi poplačilo deleža, jaz bi ji dal v naravi, ona hoče denar, samo denar. In če bi jo moral izplačati, bi moral posestvo najprej prodati. Za zdaj ta opcija odpade. Ti si pravnica, ti veš, kako to gre,« je Leon zagnan in drhteč.

      »No, to razumem, da se dedovanju ni odrekla, to ja. Da pa hoče kar denar, to je pa malo, no ja. Pravico ima, a o tem lahko odloča sodišče, če se izkaže, da ti tega ne moreš takoj izplačati. Sodišče lahko naloži izplačilo zakonite dediščine, vendar pod pogoji, ki jih samo določi, ne pa enkraten obrok. To ne gre. Kaj pa obravnava, je že bila?«

      »Ne, ker sva oba podala izjavo, da bova najprej oblikovala sporazum, potem pa bo obravnava, tako nekako. Tretje leto se že cukava. Vmes sem jaz začel delati na osnovni šoli, no, pa saj to že veš, ne,« reče in se malo razkrči.

      »Ja, ja, vem. Vidiš, če bi me prosil, ti bi pripravila predlog za obravnavo v odsotnosti sestre, tudi to je možno, če bi se ona strinjala. Razumem, da ni utegnila kar prifrčati, sploh pa, če je našla partnerja in to. No ja, na več načinov se da to urediti, moral bi pa videti dokumentacijo. Pa sem spet v službi,« se je zasmejala.

      »Ne, ne kličem zaradi pravnih fint, ne,« se Leon tesnobno nasmehne in še bolj sili s hrbtom v lesen opaž, ki je kar zaškripnil.

      »Kaj pa potem. Si se spomnil na sovaščanko, na sošolko z gimnazije, kaj bo?« postaja Sonja živčno radovedna.

      »Ja, saj sem se večkrat spomnil, pa … No, tokrat kličem, ker odhajam, ker … Z nekom sem hotel govoriti o tem, pa tudi, ja, pravne reči glede te preklete zemlje, tudi to ja. Samo zdaj ne bom mogel dve leti nič urejati, tudi to je,« Leon zadihano doreče.

      »Čakaj, čakaj, kam pa greš? Tudi ti v tujino? Pa kaj vam je, vsi bi nekam. V vseh treh vaseh bodo kmalu samo še starke in starci. Kar poglej, ni veliko mladih družin, nič. Meni tudi očitajo, da bi bil čas za družino, da boš vedel. No, kam greš?« Sonja živčno, s trzavico v glasu vpraša.

      »Na svetilnik,« Leon raskavo odgovori.

      »Na svetilnik!?« kar malo zavrešči Sonja.

      »Ja, na svetilnik blizu Cresa. Tam sem dobil službo za dve leti, najprej za dve leti, potem bomo pa videli. Tečaje sem naredil že pozimi. To pa veš, da imam dvojno državljanstvo. Moj oče je bil Hrvaški državljan,« pojasnjuje Leon

      »Ja, ja vem. Na svetilnik!? O Madona, taka samota. Ti, a veš, da sem tudi jaz sanjarila, da bi šla na svetilnik, takrat ko sva z Nikcem, no, saj veš, no. Pač, propadlo je. No, sanjal sem, da bi šla na dopust na svetilnik. Kaj vem, za nekaj časa je najbrž romantično, potem pa. No, tole me pa preseneča. Vem, da si hotel najprej na teologijo in to, zdaj pa svetilnik. Ja Leon, presenečaš me,« nekoliko bolj umirjeno reče Sonja.

      »Veš, šola in to, to ni zame, mularija, dijaki. Saj sem poskusil, pa me je lomilo. Kaže, da nisem za to poklican. Mogoče je res narobe, da nisem šel na Teologijo. Pravijo, da te Bog sam pokliče, mene očitno ni, ali pa nima moje telefonske, kaj vem,« je Leon ciničen.

      »No, to s poklicanjem, o tem smo se naposlušali. Je pa res, da za tak poklic moraš biti notranje nagovorjen, vsaj tako sem jaz to razumela. Da pa si misli poučevati, o tem sem dvomila, ker se mi nisi zdel tak nastopaški profesorček, ki bi koketiral z dijakinjami. Sicer ti ostajajo še druge možnosti, znanstveno raziskovanje, kaj vem. Zgodovina je itak vedno in,« Sonja bodrilno reče.

      »No, saj zato sem naredil magisterij, da bi se nekako zrinil med sodelavce na inštitutu novejše zgodovine, samo, časi so taki, da ne zaposlujejo, za zdaj ne. Imam nekaj zvez tam, zdaj so težki časi. Če bi bil politično angažiran, bi pa morda šlo. To pa ni v mojem duševnem nahrbtniku; politike me stvarstvo ni priložilo. Svetilnik sem pa izbral, da se pomenim sam s seboj in z Bogom. Lepše prilike ne bi dobil. Samostan je zame preživela stvar, ker so tudi tam že internetno opremljeni, imajo pametne telefone in to. Mislim, prave duhovne osame ni več. Vidiš, v nedeljo popoldan bom šel do Postojne, potem na vlak pa grem lepo do strica Ivana  na Reki, v ponedeljek, zdravniški pregled, popoldan pa na delovno mesto,« se Leon razživlja in se za trenutek odlepi od opaža.

      »A taka je ta reč, v nedeljo greš. Pa že imaš prevoz?« ga Sonja nenadoma razdraži. Kaj ji je, kaj ji je, ga zajema rdečica. Prevoz, Arnejc, ja. Mi ponuja prevoz, mi to ponuja!? premišlja.

      »Še ne,« medlo izreče blago laž.

        »Ti, jaz grem v nedeljo popoldan v postojno k prijateljici. Zdaj se ločuje in rabi klepet. Po navadi se potem zapodiviv v gozd pa dolg sprehod s psom in to. In ne bo mi težko, če te potegnem. Če ti ustreza?« reče z vabljivimi zvončki v glasu. Neki mravljinci se mu razpasejo iz ušesa in romajo v srce, to trepetavo črpalko življenja, še ne okušano, še ne razpaljeno s pravo ljubeznijo, še polno sile, ki bi podirala kamnite ograde zadrege.

      »No, če lahko, potem ja, bi šel. Nekaj prtljage bo, veš, ne bi mogel vsega nesti dol do avtobusne postaje, če bi me tam pobrala,« je spet mencav.

      »Saj bom prišla kar gor. Ne skrbi. Kadaj pa imaš vlak?« je še kar zadušljivo sladka, prijazno mehka.

      »Ob pol petih šele, ti najbrž greš prej,« ga zajema bojazen, da bi ji uničil načrte.

      »Ja, prej, ja, okrog pol treh. Boš pa malo meditiral, kaj?« se Sonja zasmeje.

      »Ja, jasno. Bog, da me kdo pelje. Sem res en čuden poba, kaj? Vsi vozijo, jaz pa kar nahrbtnik, knjige, štruca kruha in vse drugo, pa v naše rovte. Veš, sem poskusil, ni šlo, žal,« se nenadoma začne odpirati, kakor da bi ga zajel val raztaljene zaupljivosti, tiste prvinske, ko v drugem začutiš svoj dom.

      »Pa veš, da nisem nikoli pomislila, kako je to, če še nimaš izpita, res ne. Videvala sem te na avtobusni postaji, ti pomahala in si mislila svoje. Najprej sem pomislila, da nočeš vzeti očetovega avta, da hočeš zaslužiti svojega. Nisem vedela, res ne, da sploh nimaš izpita. Veš, eden moj sodelavec je tudi živčko. Trikrat je že padel na vožnji, mislim, da bo kar obupal. Sicer na delo hodi kar s kolesom, drugače ga pa žena vozi, če je treba. Pač niso vsi za to, ne. Kaj pa misliš, koliko jih vozi, pa sploh niso sposobni. Ja, jaz pa se lahko pohvalim, da sem bila divja. Že pri enajstih sem vozila moped, stričev velik traktor, našega malega tudi, ja, nimaš kaj, taka sem bila. Za žensko preveč divja. No, zdaj sem se umirila, vozim po predpisih. Malo mi pa tudi že gre na živce vsak dan avtocesta. Stanovanje že imam v Ljubljani, mislim najeto za zdaj, samo … saj veš, kdo pa zmore brez naših gozdov, brez naših travnikov, jaz ne. No, včeraj sem šla po vrheh in sem se ustavila pri križanem na vaši senožeti, ob tisti stari lipi, ki straži vse tiste senožeti. Od tam je lep pogled proti cerkvi. Nekaj časa sem kar meditirala tam, res. Nekaj posebnega je tista lipa in križani na njej, ki gleda proti cerkvi,« se ji odpira klepetavost; začuteva drugega v sebi in ji drhljaji silijo v napete prsi, v pretesni majici, bradavički šilita dopoldan presenečenja. Leon, Leon, svetlolasi molčeči Leon, ga videva – otroški obraz, veliki ustnici, temnejše obrvi, suh, spotegnjen, prijazen, tih. Pa tako lep bi bil v mašniških oblačilih, se ji pritakne.

      »Sam sem dostikrat bil tam zgoraj, ja. Tudi bral sem že pod tisto lipo. Križanega je naredil kipar Slavko, slavni Slavc. No, naš Tonc je vztrajal, da bo tam gor, in je. Predlani sem ga na novo prebarval z zaščitnim premazom; skrbim, kolikor moram, za to naše propadajoče posestvo. Zdaj pa grem, vidiš,« reče z zanko v glasu, zadrgnjenost mu skrči srce v plašnega metulja, ki morda sluti cvet, a je tema še pregosta, da bi znal do njega.

      »Ja, tako umirajo domačije, žal. Zase ne vem več, kam spadam. Ne bom rekla, da mi je v Ljubljani lepo, prej bi to definirala, da mi je udobno, prej to. Lepota je lahko samo tukaj, samo doma. Včasih se mi služba zavleče, pa ostanem tam. Zadnje čase je kar tako. Dela je veliko, ljudje si delajo škodo, in od tega bom živela celo življenje, od stisk, od kreganj, od žlehtnobe. Tako to je. Moraliziranje v našem poklicu odpade. K sreči imam dobrega mentorja, prekaljenega pravnika, ki razume človeško stisko. On pravi, da si moraš izdelati tehnologijo usmiljenja. No, moj delodajalec je tudi zelo krščanski, k sreči. Včasih naredi izjemo in komu zanemari honorar, če gre za mejno revščino in bi bili stroški procesa pošastni. No, ne bom te dolgočasila s temi pravniškimi napitki. Ti, potem sva zmenjena, v nedeljo okrog pol treh pridem mimo, velja?«

      »Bom naštiman, brez skrbi. Joj, kako naj se ti zahvalim?« je vroče nemiren.

      »Ah, daj no, mali ovinkec, kaj pa je to takega. No, zdaj si bom spravila številko, da si ne bova samo klofala po kompu. Lepo se imej in ja, če greš pa mimo, se pa ustavi, ne, prej pokliči. Naši te zelo spoštujejo, ker da si tak umirjen mladenič, tak, filozofski, pravi mama. V vasi pa saj veš, če ne gre vse po njihovo, potem si čuden. Tudi o meni so že govorili, da bom šla v politiko, da bom najmanj v parlamentu, pa ja. No, se vidimo. Drži se,« je le dorekla.      Čuti, kako mu nabija v glavi; neka silna magma je silila v lobanjski svod. Sonja, Sonja … Rjavolaska, z nasmehom sonca … Le kaj je videla na tistem … No ja, šarmer je bil, trofejni moški, karakterno pa … Meni ni bil všeč, ker mi je deloval preveč snobovsko. Kazati in se pokazati. Ko smo enkrat šli skupaj na kavo v Ljubljani, kako je že bilo … Mimo sem šel, mimo univerze v NUK, pa mi je pomahala in sta me povabila na pijačo. Dišal je po svežem britju, urejen, gospodič, rojen za advokaturo, za prestiž, kot ga je moč videti v Amerških nadaljevankah, kjer so lepi obrazi, zadaj pa hrbti knjig, zloščene mize, računalnik, telefon in srkljaji viskija. Menda je bil tak … Iz govorjenja sem razbral, da je njemu pomembno, kako se vidi uspešnost, kako si jo moraš privzgojiti. Razvijal je tezo, da zagotovo obstaja gen za uspešnost; in ne samo to, tudi gen za bogatijo, bržkone … Tale bržkone, star knjižni, bi rekla naša profesorica slavistike … Staro knjižno, novoknjižno bi bilo pa kako, najbrž, samo tako. Ja, plavolasec in rjavolaska. No, blond sem tudi jaz, nimam pa modrih oči, moje so zelene, tolmunasto zelene, polne praznih lun hrepenenja. Kaj sem počel vsa ta leta, knjige, knjige, knjige. Biti priden, narediš magisterij. In kaj zdaj, uravnavanje svetil, bdenje nad stikali, radijska zveza, preverjanje meteoroloških instrumentov. Mar sem zato hodil toliko let v šole, da bom zdaj iskal priložnostna dela, če že priložnostnih deklet ne. O ja, vsi moji kolegi na fakulteti so se shajali, dva sta se že poročila, kolegice pa, kaj pa vem. Nisem naletel na pravo, ene so bile preveč seksi, druge avšaste, nastopaške, jaz pa senca na hodniku, to sem bil. In zdaj ti grem in pokličem Sonjo. Kaj naj si misli. Biti zaljubljen? To je tisto noro občutje, ko čakaš, da se bo sošolka na gimnaziji prikazala, da … V Sonjo sem bil vseskozi zagledan, najbrž tudi zato, ker je bila iz soseščine. O ja, Melita iz Goriških brd, črnolaska iz zelo pobožne družine … Ne vem, očarala me je z bledim nasmehom, z neko neizprosno milino v očeh, z vonjem, po, po marelicah. In razlagala mi je, da bo šla študirat za zdravnico, ker bo tako najbolj koristna za ljudi. In sanjala je, da bo šla v Afriko, da so tam najbolj potrebni pomoči. Včasih sva se sprehajala po Vipavi, posedala na klopi ob izviru in se pogovarjala o šoli, o literaturi, o božjem … Nič dlje nisva šla, nikoli. In njen mobilni telefon je včasih čivknil; takrat se je odstranila, šla na drug konec in diskretno nekomu nekaj govorila. Nikoli je nisem vprašal, kdo jo kliče. Mene je včasih poklicala mama in to. Čez teden sem dolgo čakal na avtobus, tudi ona … Nisva hotela biti v internatu, ne. Njo je mama počakala v Gorici, mene sosed v Postojni … Po njeno je krščanska družina temelj človeštva, je kalček družbe, je … Kaj vse sva dorekla v sladkem klepetu na tisti klopi … Kadar je divjala burja, smo se stiskali v plastičnem zavetju in čakali na odrešilni avtobus. In mi je, enkrat po veliki noči, rekla, da je tudi post posvečeno opravilo, da je to zelo dobro urejeno, tudi iz medicinskega stališča, da se telo prečisti, da celice počistijo nesnage in take. Njena mama da je višja medicinska sestra, da veliko vidi … In da je to res nekaj dobrega, da … Malo kdaj sem ji ugovarjal, a pri nas se posta nismo držali, kje pa. Oče je pač moral nadomestiti pokurjene kalorije, tako to je. No, veliki petek, takrat je bila polenovka s polento, to že, da bi pa vse do velike noči stradali in se držali nazaj, ne, ne. Malicala je malo, pila sadne sokove in venela v drugačno bledoto. Kje je danes ta Melita. Po maturi se nisva več slišala, pa še vedno imam njeno številko. Med počitnicami je šla na Portugalsko z mamo, potem, kaj pa vem … Minilo me je, ko sem se vpisal na fakulteto. Z njo bi lahko resno začel, vem … Kaj bi bilo … Poroka, otrok, urejenost, molitev, v nedeljo k maši … Ne, za takšno utesnjenost nisem rojen, ne. Naša mlada pričakovanja so se osula kot grm jeseni. Listje idej je raznesel veter teh turbulentnih časov. Nič nismo vedeli, kako je bilo prej, ne. Zdaj pa vemo, da smo nadresirani volkovi, ki se tržemo za vsak kos mesa. Ah, tak dan: dobil pogodbo, poklical Sonjo. In če bi zvečer šel, kar tako, z mopedom, tam mimo … Ne, ne, ne!!! No moped … Fantovsko razvedrilo, da. Vsi drugi so se preganjali z avtomobili, jaz pa še kar moped pa moped. Pa mi ga je oče popravljal, potem sem ga tudi sam in … Oh, moped. Pa je tako prijetno, lenobna vožnja skozi gozd, meditativna. Samota in jaz, samec, ki ni v tropu. Mar niso taki v naravi, namenjeni hitremu poginu. Če je komunizem čislal kolektivnost; celo še več, teorije so bile, da obstaja kolektivna duša. Kaj pa bi to bilo, kolektivna zavedna duša, razredna zavest in te floskule. Ko bi le kdo napisal kolektivno slovensko dušo, ko bi ji kdo dal pravo ime in dimenzijo. Ampak jaz imam dušo opečateno od dveh narodov, hrvaško in slovensko. Kakšna duša je potem to. Človeško pleme, potem več plemen, potem zveza plemen, potem narodi, potem, dolgo potem moderne države, ki so v bistvu samo administrativno urejene skupnosti, ne pa plemenska skupnost. Tako to je, tako, je sprijaznjen s tem dejstvom in se odpravi spet ven.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice