Veter obljub 13

 Veliki petek, premišlja in gleda na ekrane, pet jih je v kontrolni sobi. Nič se ne dogaja, morje je sicer razburkano, a so napovedi, da se bo proti jutru umirilo. Saj se more, domov moram, domov. Jutri zjutraj ob šestih pride Ante, za njim novi. Uvajal sem ga že, brihten dečko, vse razume in ima ideje, kako bi se stvari izboljšale. Kako ne, saj študira računalništvo. No, jaz bom odšel, pa naj si urejajo, kakor vedo in znajo. Papirnati arhiv sem jim uredil, vse je v kartonastih škatlah, vse lepo razvrščeno zgoraj, kjer je – ja, tam, kjer je bingljal grga, ne v tistem prostoru, pač pa ob stenah in na policah. Veliko je teh reči, veliko. Vse bo prevzel muzej pomorstva, no, no … Za menoj ne bo nič ostalo, nič. Osebne zapise imam v prenosniku, uradni dnevniki so v knjigah in na računalniku – ne vem pa, zakaj je bilo treba vse podvajati. Še vedno se je vodila dežurna knjiga, na računalnik pa sem moral pisati svetilniški dnevnik, vsako jutro … Novi se je temu smejal, češ v dobi računalnikov, pa te silijo, da pišeš peš, tako je on temu rekel. Kaj bo s slikami, ko bodo prenavljali. Če bi imel pogum, bi katero snel, recimo tista, ladja v viharju, podpisan je neki M. Z. letnica 1896. Precej dramatično nebo, z druge stran se vidi zarja, valovi visoki, ladja nagnjena, zgleda, da je šlo za topnjačo, ampak ta dramaturgija, ta črnina oblakov, te pene, in zadaj oranžno rdeča svetloba kot neko upanje. Mislim, da je dobro ujel dramatičnost trenutka – morje zna res presenetiti s takimi izbruhi. No, ni ravno majhna, čakaj, jo izmerim, si reče Leon. Iz predala vzame kovinski meter, navit v oranžni škatlici, pa meri. Meter dvajset v širino in 85 centimetrov v višino. Če odbijem okvir, ja, spodobna velikost. Jo že vidim v svoji sobi doma. Tam, kjer je prazna stena, zahodna, tam bi jo dal. Ta slika mi na nek način simbolizira strast na otoku. Če kaj, me je ta presenetila, res. Nisem si mislil, da je v meni toliko te sile, razdivjala se je, razdivjala. Kot ta nevihta, tako nekako. Odloži meter, se malo odmakne in spet gleda sliko. Zamiži, pa spet pogleda. Ne more se načuditi ujetemu divjanju. Saj jo je videval vsak dan, pa ne na tak način. Ni je ponotranjil, zdaj pa. In če si na taki ladji, kaj potem … Imel sem nekaj takih viharjev, imel … Najtežje je bilo, ko me je bolel zob, zunaj pa je bila strašna nevihta, po tistem se je vreme obrnilo in so valovi noreli. Ves promet se je ustavil. Jaz pa sem v priročni lekarni imel samo neke protibolečinske tablete, navajen sem pa bil aspirina, ta je pošel … če me je kdaj bolela glava, sem ga pač vzel, nisem pa naročil novih zalog. Tiste tablete, prebral sem na ovitku, da vsebujejo paracetamol in Caffetin. In sem se bal vzeti to kombinacijo. Kavo pijem samo zjutraj in po kosilu, na nek način sem se zbal, da bi bilo preveč kofeina. Še Coca Cole in kave si ne privoščim, ali eno ali drugo, energetskih napitkov pa sploh ne. Pa sem trpel, stokal, kot nor hodil po veži, po stopnicah, vse do podstrešja, bolečina pa ni ponehala. Dokler se ni ob zobu pojavila gnojna bulica, granulom … Po radijski zvezi sem vprašal doktorja, kaj lahko naredim, pa mi je rekel, da zdaj nič več, da bo bolečina ponehala, da se bo najverjetneje gnoj prebil in se izcedil, potem pa takoj k dežurnemu na Cresu in zob ven, očistiti rano, za preventivo pa s seboj antibiotike. Rekel mi je še, da to niso nedolžne reči, da so te bakterije iz zobnih korenin precej agresivne – rešuje da me mladost in močan imunski sistem. In da ne morejo do mene, ker v viharjih niti helikopter ne leti. Naj pogledam, če imam v škatli kakšne antibiotike, ker da so v opremi, da jo je on sam sestavil, pa naj začnem z njimi. In res Amoksiklav je bil, na dvanajst ur sem jih potem jemal, Vse se je uneslo. Tretji dan, se je morje toliko umirilo, da so pome prišli iz vojaške baze in me peljali k nekemu zasebniku v Reki. Izpulil mi je zob, vse očistil, rano celo zašil – ker da je moral počistiti tudi kost, da se ne bi spet kaj vnemalo in bi bilo hudo na otočku, pa naj pridem čez teden dni na kontrolo. Račun da bo izstavil direkciji, tak je bil dogovor.  Načeloma, se to ne bi smelo zgoditi, ker je zdravniško spričevalo zahtevalo sanirano zobovje, moje je še nedotaknjeno razen nekaj belih plomb, mala luknjica, v kotnem zobu je naredila svoje, morda tudi stres, sladkarije in pomanjkljivo čiščenje zob. Prelen sem bil, da bi si jih čistil vsako jutro in zvečer, razen, ko je imela priti Sonja. In če sva izmenjala bakterije, kajti po nekaj mesecih se je to zgodilo. Ej, ej, a zdaj bo pa ona kriva za to, zdaj boš pa njo krivil, daj no! Ja, je kar bil problem. In tisti zasebnik mi je naročil slikanje zob, preden pridem pobrat šive. Pa sem moral spet v Reko. Vse je bilo dobro, nikjer ni bilo več patoloških sprememb. Od srednje šole naprej sem imel v mestu zobozdravnico, dvakrat na leto sem šel k njej, naredila mi je nekaj belih plomb, to je bilo vse. Oče je imel krepke zobe, mama pa ne, že zgodaj je dobila protezo. Ah, bolečine … Še bolj grozno je bilo, ker je zunaj tulilo in metalo valove … Kako bi odnesel to sliko, preklopi misli. Zavil jo bi v časopisni papir in … Pa jo bom, si reče, jo bom. Sem bom obesil katero drugo, nekaj jih je še gor na podstrešju, prislonjenih ob staro omaro z uradnimi papirji – tudi tisto sem uredil. Ena je podobno velika. Čakaj, grem gor in jo izmerim. Nekoliko temno je v prostoru, razgleduje se, naslonjač, omara, nekaj stojal, polomljen dežnik, še ena omara, nekakšen zastarel umivalnik, pa še ena, s poveznjenimi vrati, kopalna kad – za kaj za boga so jo privlekli sem gor, to staro oluščeno, se sprašuje. Malo naprej je velik flaškon, prašen, zapuščen, še naprej je kup vrvi, malo sidro, še eno, zarjavelo in z odlomljenim krakom, nekaj zastav, stara jugoslovanska, hrvaška, komunistična … In še naprej star plašč, zelen, z medeninastimi gumbi na vegastem obešalniku, tako prašen, da ob luči deluje bel. Stopi tja in si ga ogleduje – kaj, kljukasti križ na gumbih, o … Seveda, tudi nemška posadka je bila nekaj časa na tem otočku, tudi, ob umikanju iz Grčije. Ali pa je to darilo hrvaškemu svetilničarju, kdo bi vedel – plašč ni vojaški, ni videti, da bi bil, morda pa. Zdaj nimam možnosti, da bi preverjal. Pa nekaj čelad z rdečo zvezdo, dva vojaška plašča, in še ena omara z zrcalom, notri pa neke preperele obleke, čudni kroji. Gostija za molje in drug mrčes. Slika, aha, si reče, ko zagleda tri ali štiri ob omari. Potegne najprimernejšo, jo zmeri in si reče: Tale bo ustrezna zamenjava, prikazuje idilično barčico in ribiča, no … Letnica 1898, mojster pa isti, še to … Je videti, da je na svetilnik bilo darovano nekaj slik enega in istega slikarja. Vsaj tri z njegovim podpisom visijo na hodniku. To bom nesel dol in jo obesil na tisto mesto. Tri centimetre je celo večja, morda zaradi širšega okvirja. No, krasno, si šepne in odnese sliko dol. Najprej jo z vlažno krpo obriše, pravzaprav samo okvir, da zlato zasije. Ta bo ponujala več vedrine v tem prostoru, si reče. Potem pa stopi na stol in sname sliko. Groza, spodaj je spet škorpijon, črn, velik. Skoraj pade iz stola. Kaj zdaj, kaj zdaj. Ko sem prišel, sem srečal škorpijona, ko se pripravljam k odhodu pa spet škorpijon. Kaj naj, kaj naj!? Naj ga ubijem, ne ne. Počakal bom, morda si bo našel novo skrivališče. Do omare nima daleč. Bog vedi, koliko jih je še v tem prostoru, kjer je suho in toplo, bog vedi. Če ga malo osvetlim z močno službeno svetilko, kako bo reagiral. Škorpijoni ne marajo močne luči. Pa ga bom. Poišče obhodno svetilko, usmeri vanj močan slap luči, škorpijon pa se je le premaknil. In potem, za čuda, se hitro pobere za omaro. No, tam pa si lahko, tam pa ostani prijateljček, ti si me vedno stražil, kaj. Vzame sliko z ribičem in stopi na stol. Kar nekaj časa traja manever, da zadene vijak na steni in slika le obvisi. Nekoliko je postrani, pa jo poravna. Tako, tako, si reče in sestopi. Gre dva koraka nazaj in občuduje modrino neba, ki samo poudari globoko modrino morja – kičasti oblački lebdijo na desni strani, ribič kadi pipo … Ah, tale je pa res malo pocukrana, zato je najbrž končala na podstrešju. Grga jih je razobešal, on je imel smisel za te reči. Nekaj njegovih miniatur je še v eni škatli, tista, srce na nebu s krili galeba, pa ladja polna samih obrazov brez trupa, samo obrazi, ki kričijo, tako se zdi, nebo pa strašno, skoraj vijoličasto. Pa tista, ej, ko križani leti nad vinogradom, tista me je pa presenetila. Grga bi lahko bil slikar, pa … Koliko talentov je imel ta človek, pa … No, zdaj moram najti papir, lepilni trak. Sem butast, papirja je zgoraj, kolikor hočeš. Cel kup zvezanih časopisov, ne vem kateri svetilničar jih je zbiral, Grga  zagotovo ne. Kolikor sem lahko videl, gre za  neke stare časopise, mislim, da lokalnega pomena. Ja pa je nekaj tudi Vječernih listov, nekaj kupčkov, pa sportske novosti, pa še eden, ja, Slobodna Dalmacija tudi, Istarski glas, ja vsega po malem. Kar sportske novosti si bom prinesel in zapakiral sliko, tako bo ja. In gre spet na podstrešje in poišče kup starih orumenelih sportskih novosti. V sredini kupa so še kar ohranjeni ti časopisi, si mrmra. Potegne cel šop, gre na hodnik, kihne, ker ga draži ta postaran prah. Ugasne luč in si reče, sem gor me ne bo več, tu sem opravil. In tam na levi, tam je visel Grga, bog se usmili, tja pa ne bom pogledal, ne! In kot da spet sliši smeh za tistimi vrati in neko pobrcavanje. Stisne časopise pod pazduho in steče navzdol. Poišče škarje, širok lepilni trak, siv, trden. Pa se loti zavijanja. Tako, spakirano, si reče in se oddahne. Sede na stol, pregleda ekrane, nič, vse je v redu. Svetilnik dela, prometa ni. Veliki petek, jasno, velika noč. Kaj pa novice. Vojna v Ukrajini, norci, norci … Zgodovina, saj … Večni premiki, večna požiganja, kričeče smrti. Konje so zamenjali tanki, letal smejo trositi smrt, kjer se jim zljubi. Mariupol, to … Nočem teh slik, nočem teh slik. Ne vidim prave povezave za to vojno. Rusi, tolikokrat tepeni, pa tolikokrat osvajalski, zdaj pa spet. Ne razumem, ne razumem. Če je bog, naj razsodi in to ustavi – nima časa, bi rekel Grga. Kako mora biti to grozno, da si v neki kleti, nad tabo pa grmi … In vsi tisti ljudje, te slike, nabiti vlaki, jok otrok, plameni v ozadju, moški morda še zadnjič poljubi ženo – vse to je zgodovina že videla, pa … ne, raje ne gledam, si reče in odklika novice. Pogleda po domačih novicah v Sloveniji. Volitve, podtikanja, spopadanja – tu ni nič novega. Gostilniški prepiri. Čakaj, a vabilo za volitve, kam bo pa prišlo, začasno sem prijavljen tu … V sredo bom šel na upravno enoto in bom vprašal, kako je s tem, pa bom kar predčasno volil. Koga pa, neki novi obraz, kaj vem, stari, ah, kar nekaj bom obkrožil pa bo. Če bi bil vnet za politiko, bi že vedel koga, tako pa se nisem hotel angažirati za nobeno stranko, čeprav so me vabili. In Sonja, ona, ja, ona agitira ja, vem, za koga, vem. Govorila mi je že, da … Pa bom imel tega škorpijona kar naprej v srcu, kar naprej bo. Ta noč bo budna, že slutim. Dežurstvo je mimo, pol enih je, do petih bom vseeno v tej sobi, potem pa znesem stvari v vežo, tri potovalke, nekaj kartonastih škatel, ta slika … In ja, rutka, rutka. Dal sem jo v malo potovalko, kjer imam vse drugo, šara, kozmetika, dve kravati, za vsak slučaj, še neodprta bela srajca, kozmetika, take reči, brivnik, ja, brivnik je še v kopalnici, da ne pozabim, pa zobna ščetka – ta lahko ostane, novo si bom kupil, pa tekoče milo tudi, bom kar pustil. Pa mislim, da je bil Grga tudi nek prerok – mar ni pisal, da se bodo Slovani začeli med seboj spet klati, ker da jim je  usojeno, da se koljejo, da se samoiztrebljajo. Pisal je o tem, čakaj, čakaj. Pa prav o Kijevu je pisal, o drugačni krvavi zastavi, v pomladnem vetru, kjer bo tulil jok otrok in starcev, kjer bodo trupla pognojila zemljo … Pisal je o tem, samo zdaj se ne morem spomniti v kateri datoteki, tega se ne morem spomniti. Bom že doma pregledal, saj sem jih spravil na trdi disk, ki je tudi že varno spravljen. To bom doma pregledal. Mislim, da je pisal o Rusih, ki bodo jezdili na rdečem konju, nekaj takega. Medlo se tega spomnim. Ja, to je res čudno, nekateri stvari predvidevajo. Zgodovina je polna takih videnj. In zdaj se sprašujem, smo nekoč že živeli, da se nam to dogaja, oziroma se nekaterim dogaja. Od kod ta spomin na prihodnost, od kod. Če imamo v nezavednem vse, kar imamo, potem se je tja naložilo iz izkušenj. Kdo bi vedel. Morda pa je nekje res nek program, ki nas vodi. Če bi se bolj poglabljal v filozofijo, bi mogoče še prišel, do kakšnih spoznaj, tako pa sem se zanimal samo za dogodke in povezavo med njimi, za kronologijo, za družbene strukture, za civilizacijske oblike in sisteme. Evropa, greznica moritev, to je to. Balkan, sod smodnika, kolikokrat sem že slišal to frazo. No, no … si oddiha in gleda prelepljeno sliko: vesel nogometaš, atlet, tekačica, čez trup ji gre lepilni trak, pa kričeči naslovi, pa nek smučarski skakalec in spet nogometaši v akciji, plavalci in čeznje trak. Pa bo šjor Ante posumil. Briga njega, on opravlja svoj posel. Za prevoz mu bom pošteno plačal, tako sva dogovorjena. Če kaj, potem zna biti točen, to pa. Zjutraj ob šestih bo tu, zagotovo. Zadnje leto, se mi zdi, ga je malo upehalo, bol debel je, včasih zadihan. Nikoli ne govori o svojih težavah, vedno je dobre volje, žvižga, tudi zapoje. Na barki ima kar naprej svoje dalmatince in potegne pesem z njimi – da te mogu pismo zvati … Kolikokrat sem to slišal. Ta melos, poln umirjenega hrepenenja in neke prošnje. Moški trop, ki je v stanovitnem plodilnem nagonu, pa z glasom vabi samice … Tako je to definiral Grga. Kolikokrat ga bom še citiral, tega svetilniškega filozofa, ki je veliko dal od sebe, od slik do lucidnih zapisov. Če se le ne bi … Ja, vsak je sebi prerok, to je. Kaj bom jaz naredil iz sebe, le kaj? Kako se bom znašel doma, zdaj, ko … Sonja, njihova hiša je ob glavni cesti, moraš mimo, ne gre drugače. Dobro, zdaj se bom peljal s kombijem, kaj bo, ko bom šel peš do avtobusne postaje. Bom zmogel pogled na okno njene sobe, vem, spredaj tretje na desni, na pol spuščene navojnice, bela zavesa; bel pajčolan hrepenenja, ki bo ostal tam. Kakšna bo kot nevesta, če bo. Jo kar vidim, dragi avtomobili, kolekcija, vse urejeno, drag lokal v prestižni cerkvi, se ve. In potem! Ja, že vem. Govorila mi je o tem, da se hoče poročiti v Štanjelu. Oh, če se spomnim, ko sem nazadnje bil tam, pred leti. Pa prav na soboto, da, sobota je bila, zeblo je. In so spodaj ob ribniku postavili bel šotor, nekakšno improvizacijo šotora, pa mizo, pa šampanjec, beli stoli. Pa tako zelo je vleklo. In damice, v tankih oblačilih, s petami v travi, luknjice, gospodje vsi zapeti, eni z metuljčki, drugi s kravatami, nevesta pa bleda, v dolgi obleki, premražena, stiskajoča se k ženinu. Natakarji so imeli trde obraze, ko so razpostavljali kozarce za šampanjec. Medeninasto vedro, ne, saj jih je bilo več, in zlate ovojnice na steklenicah. Bo taka njena poroka, bo taka, pa prav tam. In potem fotografiranje poročnega para na tistem balkonu. Nevesti je premetavalo frizuro, jo ovijalo v tanko obleko, kremžila se je in je komaj spravila skupaj vesel nasmeh. Kakšna nora ceremonija. In ko sem šel po poti za gradom nazaj na parkirišče, kjer me je čakal prijatelj, fotograf – vzel me je s seboj, češ da je oblačno vreme kot nalašč za fotografiranje Štanjela, arhitektura in to. Pa sem srečeval damice, v tankih čevljih, spodvijale so se jim noge na slabi poti. Vse to, za kaj, za videz, za videz, za simbolno vrednost, za popolno poroko, ki bo dobila smisel v naraščaju, morda šele takrat. In če bi se jaz znašel v Štanjelu s Sonjo. Tam na mostu, objeta, bela obleka, vlečka, poletje, ne, ne, raje pomlad, raje, ko bi vse cvetelo. Škorpijon v srcu, kar grize. Malo bi pa lahko počival, morda uro ali dve. Nič se ne dogaja, post je mimo, danes bodo ljudje veselo jedli. Leči moram, vsaj malo – budilko na telefonu bom nastavil na peto zjutraj. Če bo vse po sreči, bom ob desetih ali enajstih že doma in bom morda že gledal prvo cvetje pod hišo.

      Vonj kave blago odjeda jutro, polno nervoze. Kar naprej preverja, je to, je ono, sem zaklenil tam, sem … Znosi stvari na pomol, gre še enkrat v hišo, pregleda spalnico, kopalnico, kuhinjo, kjer je v lijaku pustil pomit nožič, lonček od kave in skodelico. V hladilniku je pustil še nekaj drobnarij – rečeno je bilo, da bodo za njim pospravili po praznikih, da je to naloga direkcije. V spalnici še enkrat pogladi posteljo in na glas reče: Ja, tu sem se prvič v življenju ljubil z žensko, tu … Ah, vse to je mimo. Končno le vse prevri, stoji na pragu, kljuka. Svetloba že lije čez grbine blagih valov in bele skale. Svetilnik je samo še z malo lučjo krožil, pusti, da ga še zadnjič oplazi. Pa spet gre do vrat, jih še enkrat pokljukal, potipa, če ima v žepu mobilni telefon in ključe. Vse je, vse, nekaj do šestih, zdaj bo kmalu tu Ante. In res, tam čez se pribliska luč njegove barke. S posebnim tonom zatrobi, kar nekakšna melodija. S strnino melanholije se še enkrat ozre po stavbi, v kateri se je naredil za moškega. Od morja sem gor je vleče blag veter obljub. Ante prikrmari in vrže vrv na privez, skoči na pomol, čvrsto, mladostno in mu namigne, da je čas. Pomaga mu znositi stvari na brako. Hlad z morja ga prisili, da si zdrgne rdečo vetrovko in popravi čez ramo vržen prenosnik. S pogledom je prikovan za zaprte škure spalnice. Če bi mi zdaj tam gor pomahala Sonja, ga obide. Skloni pogled na sliko med dvema potovalkama. Ante ga ni vprašal, kaj tovori. Govorita o Ukrajini, o norosti, o veliki noči, ki bi moral prinesti mir, pa … Barka se odlepi, se počasi obrne in zarije kljun v valove, ki kakor da nočejo izpustiti svetilničarja; bolj jezno rinejo proti svetilniku, ampak Ante jim je kos. Uravna smer, doda moč motorju, da se barka najprej sunkoma zaziblje, potem pa dobi smer enakomerne plovbe. Leon gleda, kako se svetilnik počasi oddaljuje in kako se pena iskri v svetlobi, ki nezadržno raste. In potem se mu je zdelo, da koščeni Grga kriči v vetru obljub. Tesnoba ga grabi. Ante to vidi in mu ponudi ploščato steklenico pa reče: »Leon, tam, kjer greš, tam je tvoj dom. To ti je bila samo postaja. Tako to je. Vsak ptič rad leti tja, kjer se izvali, tako ti je to. Težko bo meni, verjemi, lepo sem se menil s tabo. Pameten človek si in veliko veš. Samo nimaš kaj, bog meša karte, to ti je to. Glavo gor, Leon.« Veter sprememb pa kar kodra tišino, ki je nastala. Še enkrat se ozre nazaj in vidi samo še svetlo pikico, ki bo kmalu ugasnila.

***

      Nekaj čez peto popoldan je, ugotavlja, ko sedi v zakurjeni kuhinji in gleda kupček pomaranč in na krožniku še kos potice. Raznobarvni pirhi so zloženi na krožniku, steklenica je prazna, drobtine so še na mizi. Skorja žolce se še drži enega krožnika. Leon molči in se bebasto smehlja pomarančam. Ta sadež, Španija … Tone je rekel, da je v Celju udobno, svetlo, da je odkril spodobno kavarno … On, on, s svojo tišino. Pridigal mi je o estetiki tega praznika, o upanju, o Kristusu, ki da je še vedno z nami v duhovnem smislu, ker da se je telo predrugačilo v čisto duhovno energijo. Pa je šel, pa je. Tokrat je pil manj kot po navadi, dosti manj. Večino sem popil sam, no ja, saj je samo buteljka belega vina iz okolice Ormoža – ranina, mu rečejo. Pa je dobro, tekne, na vse to, žolca, potica, pirhi, šunka, vse posvečeno … In hren, tega pa ne bom, ne maram, preveč hud je, domač. In kaj se je spremenilo v teh dveh letih; nič, vse je, kako naj rečem, zaspano … Kakšen traktor je nov, avto, niti ne, popravili so cesto, uredili bankine, avtobusno postajališče je novo – seveda volitve so. In plakati, table, saj, saj, volitve. Koronski krč je popustil, to se vidi. Presenečen sem bil, ko sem videl, da so ljudje tudi že brez mask, v trgovini v mestu, v gostilni. Zvečer bom šel, Tine, je spet odprl bife, namerava popestriti še s ponudbo pic, no, no … Poleti je tu dosti kolesarjev, pohodnikov, pa … Mogoče imajo naše vasi še kaj upanja, mogoče. Župan je obljubljal, mi je govoril Tone, obljubljal popravilo cest tudi do zaselkov, obnovili bodo staro šolo in namenili za poletna srečanja nevladnih organizaciji, razni tabori, delavnice. Ja, ideja je že prava, denar, denar … In je šel, Tone, je šel. Hiša je v dobrem stanju, centralna kurjava deluje, vse je prezračeno – to pa gre zasluga Majdi, sestri Andrejca, ki tudi še kmetuje. Tone se je kar postavil za začasnega upravitelja. Vsaj vprašali bi me lahko, pa … No ja, Andrejc goji konje, pa rabi seno. Čredo je povečal, pa pet krav ima po novem in teličke. Nič ne molze, kar pripušča, nov način. Saj je smešno, gre v trgovino, no ne on, njegova mati, pa ti kupi cel paket alpskega mleka, doma pa pet krav. Kam gre ta svet, kam? Si misliš, kravo imaš, pa kupiš mleko. Andrejc, kavboj, s kavbojskim klobukom, prej je bil gradbeni tehnik, še nekaj časa je vztrajal s svojo firmo, potem pa korona, delavci z juga niso tako pogosto prihajali, pa … Prejšnji najemnik, ah … Se mi je kar zdelo, da ne bo širil, zmanjšal je, ne da se mu več. No, saj ni važno, samo da bo pokošeno in bom dobil gnoj za vrt, pa nivo za krompir, vsaj letos, mi bo preoral, tako sva se menila sinoči … In Tone mi je rekel, da je Andrejc z dušo pri zemlji, z dušo, kot njegov oče, ki je bil največji konjerejec od nekdaj. Za gozdno upravo je posojal konje, delal z njimi, ah … Konji, konji, bojim se jih. Ne bi jahal, za nobeno ceno ne bi jahal. Še kot poba, takrat. Pa prav pri Adrejčevih, so me tlačili na kobilo, ta pa je ritala in hrznila, da sem zajokal. Stari Drejec se mi je smejal in mi rekel, da sem se konju zasmilil, pa da se mi smeje – da bi se mi konj smejal!? Samo strah me je bilo, samo strah. Ne bodo me prisilili, da bi vzljubil konje, ne. Kar naj pokosi in popase tiste parcele pod gozdom, ki se zaraščajo, kar naj. Naša Katka, ona, ona bi jih pa jahala. Pa saj tudi je, črnega. Koliko je bila stara, kakšnih trinajst se mi zdi. Stari Drejče ji je pridržal tistega črnega konja, da mu je lahko zlezla na hrbet. Kar za grivo ga je držala in je konj lepo umirjeno stopal po gmajni. Drejče mu je požvižgal, pa je menjal smer in je šlo malo hitreje. Stari Dreječe se je smejal in kričal, naj se kar drži za grivo, da bo vse v redu. No, pa sta se zadivjala, no. Lepa je bila na konju, lepa, divja. Kakšna simbolika, ona pogumno jaha skozi življenje, jaz pa kar sedim in gledam. In taka velika noč, brez nje, brez družine. Že dolgo nismo imeli družinskega praznika, že, čakaj, osem let, takrat nazadnje, potem … Tako smo razpadli. Tone je rekel, da se vsako gnezdo s časom razdere, pa se res, se. In če se spomnim, kako je mama nemočno lupila pomaranče, preden je … Tresle so se ji roke, beli prsti so komaj razklepali debel ovoj. Pomagal sem ji. Potem je lomila krhlje in jih sesala, ker ni imela zob, proteza jo je žulila, samo posesavala je tisto velikonočno pomarančo. In tista velika noč, ko sem se s kolesom vozil med zelenimi žiti v vipavski dolini – velikonočni ponedeljek. Obiskal sem prijatelja, sošolca, pa me je povabil s kolesom med njive. Kako sem gledal že zeleno žito. Četrti letnik gimnazije v Vipavi … Takrat smo že čutili, da se bomo razleteli, da bodo nekateri šli na teološko fakulteto, ampak res samo nekateri, ostali pa … In sva šla vse dol do reke, tam pa meditirala o tem, da je svet nepravično urejen, da se še vedno ubijajo, da dela bog za zamikom. Njegovi so bili uspešni vinarji, lepa klet, pa tudi nekaj njiv so imeli. Zdeli so se mi preveč zagnani, preveč skrhani od dela, samo delo, delo, tekmovalnost, da bodo najboljši, da bodo imeli najboljši traktor, da … Saj je v naši vasi nekaj podobnega, če se eden zakreditira in razširi posestvo, kupi boljši traktor, pa še drugi. Trije so taki, ki kar tekmujejo, kako neumno! No, S Ferdom sva pa kar dobro kolesarila, razkazal mi je dolino. V Ajdovščini sva šla na kavo. Potem pa po glavni cesti nazaj proti njihovi vasi. Taki spomini. On tudi ni šel na teologijo, ne. Študiral je ekonomijo, prevzel bo posestvo, pa še nekaj dela, izgubila sva stik. Ne bi vedel, kje so vsi sošolci, ne bi vedel. Obletnica mature je bila, pa nisem šel. In ne vem, če bom kdaj sploh šel, ker sem bil vedno tak samotarski. Te pomaranče … Kaj naj zdaj, kar sedim tu in čakam, da bo praznika konec. Saj je še jutri. Nič, v bife se bom odpravil, da začutim vaški utrip. Zdaj se možakarji že zbirajo, kot nekdaj, ko se je v nekdanji gostilni, zdaj bifeju, vse dogovorilo, vse pomenilo, vse doreklo, zdaj, zdaj pa ne vem, o čem se pogovarjajo. Zagotovo bodo volitve in vojna v Ukrajini, pa seveda koronski ukrepi, kaj pa drugega. Če se samo spomnim, spremljal sem, zapore med občinami in policijska ura. To je bilo res strogo. Samo v vojnem stanju so se uvajali taki ukrepi, zaradi karanten, no, nekaj migracijskih prepovedi je bilo, to pozna zgodovina, da pa bi takole, hja, zavzdihne in se dvigne. Pospravi krožnik, pobriše drobtine. Mogoče bi pa kavo, da me strezni. Bog ve, če še kuhajo močan ekspreso, dober. Minka ga je znala – še dela Minka? nesojena psihologinja, v tretjem letniku je zanosila in se poročila, mož je zaposlen v vojski, hišo sta popravila, ona pa je delala v gostilni – prava nameščenka, psihološko podkovana; tudi sicer je znala poslušati, svetovati … Tone je rekel, da je bil med korono bife tu in tam odprt, Minka pa le kdaj pa kdaj, da je doma, da je mož strašno ljubosumen in jo nadzoruje. Pa ne vem, no, tisti, ne vem. Meni se zdi, da … Kaj bi se toliko ukvarjal z drugimi, s sabo se moram. Velika noč, pirhi, pomaranče. Najprej bom šel gor do križanega, potem pa čez hrib do bifeja. Malo več poti bo, pa kaj. Če grem po cesti, bom moral mimo Sonjine hiše … Za nazaj bom šel, to zagotovo, zdaj tja gor, se določi.

      Na severu se nebo odpira in ponuja modrikaste zaplate, na zahodu sonce prebada nabor blede sivine in v daljavi, nad zastorom smrek, se nabirajo meglice. Južno vreme se obeta. Leon stoji in gleda razdrobljene zaselke pod seboj, tu in tam se še kadi iz dimnika, ker je še hladno. Popravi si zadrgo vetrovke in se ozre po križanem na lipi. Sonce mu oplakne rjavkast bok in del obraza, že močno temnega, ker so leta pač naredila svoje. Pa če bi ga dal osvežiti, na novo obrusiti, lakirati. Saj Martin to zna, če popravlja stare omare, renovira … Omenil mu bom. Mogoče ga že nocoj dobim v bifeju, saj rad pride pod večer na pivo. Kaj je z njegovo, sta se poročila. A nista enkrat že šla narazen, potem pa … Oh te vaške novice. Križani, samuješ tu, kaj? Naš rod te je čislal, in danes je tvoj praznik. Pa misliš, da ga ljudje praznujejo zato, ker si ti zanje dotrpel. Ne, žrejo, pijejo in se dobro imajo, v dobri veri, da jim boš ti pomagač, če bo treba, tako nekako. Glej, jaz ti prinašam čisto goreče srce, opečeno s telesno ljubeznijo. Iskreno ti povem, da sem upal, da bo Sonja moja žena, pa sem se motil. Nisem sprevidel njenih namenov in nisem se uprl tej skušnjavi. Bil sme zadosti zaslepljen in nemočen. Mislim pa, da nisem z ničimer kršil ljubezni do boga, tvojega očeta. Križani, obljubim ti, da te bom za ta spodrsljaj, dal osvežiti, potreben si nove obleke, nove svežine. Tolikokrat smo prihajali sem gor k tebi, tu se je pelo, veseličilo. Naš Tonc se ti je zahvaljeval po vsaki košnji, se spomniš tega križani. Tiho si, žalosten. Pa ti ni treba odgovarjati, bom sam govoril. Glej, iskreno sem se predajal Sonji, odprl sem ji svoje srce. Vso svojo moško moč sem ji ponudil. Vem, da sem komaj dobro dozorel, da zdaj vem, kaj je ženska, ampak, križani, povej mi ti, kaj je resnična ljubezen v tem norem svetu. In spet molčiš. Tvoj molk boli, križani, boli. Mord bi moral prej domov, da bi te vprašal, kako in kaj. Tu zgoraj sem se odločil, da ne bom duhovnik, prav tu, pod tabo. Se spomniš tiste srede, ko sem prišel iz Ljubljane in sem ti šepetal, da jaz ne zmorem te službe, da jaz nikoli ne bom v črnih oblačilih, da jaz ne zmorem gledati pogrebov – jaz rad gledam življenje samo. In takrat, verjemi, da sem videl, da si mi prikimal. Zdaj pa kar molčiš. Od juga potegne, da zašumi v praznih vejah, nekaj kapelj pade na križanega, da počasi lezejo po svetlečih stegnih, in se ustavijo na zarjavelem žeblju. Pošiljaš mi veter upanja, križani. Je to tvoje znamenje!? ta južni veter, ta mehka valovita sapa, ki nosi v sebi vonj južnih cvetov in morja, ki sem se ga naužil – tudi za to odločitev hvala ti. Kratka popoldanska deževna osvežitev ni spremenila teh sap, saj vidiš. Od severa se vlečejo druge, z ostrimi rezili režejo pomladno hotenje po mehkobi in milosti rasti. Križani, povej mi, iskreno mi povej, ali naj se še lotim katere ženske, ali naj se dokončno umaknem in pozabim na vse skupaj. Z molitvijo bom skušal priklicati rešitev, ampak ne verjamem, da mi bo dano, tega ne verjame. Vidiš, tvoj zagovornik, naš Tone, mi je celo popoldne govoril o časovni dimenziji čustev, o nujnosti, da zdaj, ko sem že vpeljan, da je nujno, da si najdem novo žensko in zaplodim otroka … Jaz pa v sebi ne čutim te potrebe in se bojim te odgovornosti. Križani, zakaj tako zakrknjeno molčiš. Od tu lahko vidiš Sonjino hišo, našepečeš ji lahko mojo dogorelost – njo, počasi že pozabljam, ker bo tako najbolje za oba. Z molitvijo jo bom izpral iz sebe. Ta moderni svet, križani, nadomestno damo bi lahko iskal tam, kjer telesno ljubezen z lahkoto kupiš. In zakaj, križani je spet vojna, ne edina. Nima smisla, da te to sprašujem, ker tega odgovora nimaš, samo bog oče vedo, kako in kaj. Križani, zdi se mi, da sem se malo izgubil v svetu. Po eni strani bi rad bil kot vsi drugi, po drugi pa mi stvari ne gredo. Bojazljiv sem, nisem pravi moški. Kar poglej me, ne vozim avta, ne grem na zabave, ne, koliko ne – jev je. In zdaj, ko sem spoznal, kaj je ženska, zdaj me bo vleklo v to, zagotovo. V našem rodu so vsi oženjeni, zgodaj so se poženili, samo Tone je postal razlagalec tvoje bolečine. Mar je prav, da sem prišel ob zadnji dnevni svetlobi sem gor. Vidim, da razumeš, veter upanja se je spet oglasil in se splazil čez greben v vzhodni del vasi, kamor sem tudi sam namenjen. Kaj, a slišim pra?. Govoriš mi, govoriš: Ej, Leon, kako si zmedena ovca. Tule pod mano bleješ, o tem, kako si se dal ženski, kako si v sebi našel sled sebe, če hočeš. Povem ti, da nisi še zadosti zrel, da bi do konca razumel svoj namen in pomen. To, da si bil skoraj dve leti na svetilniku in si se vadil v razlomljeni samoti, to je neke vrste samo poskus askeze, ki si jo boš sam nalagal tudi v bodoče, kolikor te poznam. Pa ni potrebna, verjemi, ni potrebna. Tvoj namen je, da boš oče, na to se pripravljal. In ne bom ti zaupal, katera te čaka, da ti ponudi svojo pripravljenost za ploditev. Še pred jesenjo ti bo prekrižala pot. Bodi pripravljen na to. Kolikor poznam načrte, boš dobil službo v Ljubljani in se boš tja začasno preselil, sem gor pa nosil svoje neprijaznosti. Zdaj ni več možna pot v celibat. Boga boš najbolj služil na način, ki ti je določen. Tako, zdaj veš. Da pa bi me dal prenoviti, za to misel sem ti hvaležen. Le poglej moj obraz, razpokan, črn – in kaj naj ne bi bil. Saj vidiš, kaj se dogaja, vidiš. Spet vlaki vozijo v noč bele obraze, umite s solzami, spet ognji cvrejo trupla, pepel nosi v pozabljena žita, granate tržejo duše. Kdo je znorel, kdo? Ampak, verjemi, bog ne dela računa vsako nedeljo, sestavlja pa ga. Daj me prenoviti, lepo te prosim, da bom stanoviten pod to lipo, kjer mi je ljub dom. In še bi rad slišal pesmi pod to lipo, pa jih ne bo imel kdo zapeti. Vaš rod se je raztepel, ostala bo lipa in jaz in tvoje molitve pod njo. Tudi Tone pride, pomoli, ampak on je obvezan, on je vdan, njemu je dodeljeno mesto drugje. Kaj pa vem, mogoče bodo pa tvoji otroci hoteli živeti tu, nikoli ne veš, čeprav jaz vem in molčim. Pusti me zdaj, utrujen sem. Sit si, malo omotnjen, pa je prav, da ste vzdignili vino v mojo čast, tako je prav. Pojdi zdaj in se spoštuj – nič nisi grešil, le našel si se. A čutiš veter obljub, mehak, voljan, kot mamin šal, kaj. Mamin šal, se spomni Leon, ko je študiral v Ljubljani. Mamin šal, črn, velik, na roke pleten, topel. Pa me je imela rada, še preveč … Črn velik šal, večen objem matere … Mamin črni šal, pa ravno zdaj. Križani, hvala za pomenek. Tvoja dopolnitev na križu je bila za vse nas in ravnal bom kot mi je naročeno, kot mi je dano. Iz zamaknjenosti ga zbudi prepevanje na drugi strani hriba – tri dekleta pojejo ob kitari, pred hišo, no, no … Spet eni novodobni vikendaši, to je pa novo v naših vaseh. Pa kako pojejo, kako ubrano: Šel bom v goro, mami prinesem rože, nekam odmeva, ne slišim celega besedila, no … preplavi ga veter upanja, da se ves strese in z roko obriše križanemu obraz, trup in stegna – neka čudna toplota ga stresa, zajoče …

      Malo čez deseto zvečer je. Hlad se je nadrobljeno zalezel čez pokrajino, ki se je počasi stišala. Hodi po glavni cesti in v glavi mu še vedno šumijo pogovori, ki jih je poslušal v lokalu. Matejc, ej Matejc, njegova politična govoranca. On kar sanja revolucijo, pa da bi bilo treba vse leve stranke enostavno izbrisati iz registra in da je ena sama resnica. Ja, kdaj bomo toliko zreli, da bomo sposobni razumeti drug drugega, morda pa letos pride veter sprememb, morda. Neka slutnja me navdaja, da bo temu res tako. Karlo pa se je hvalil, da je dobil zadosti vpogleda v rovarjenja tudi na desni, pa sta se prerekala, na koncu pa skupaj pila in pela. Ljudje, po dolgem času brez mask, kot da ni bilo nič. Čeprav pomislim, so se nekatere stvari samo poskrile v ljudeh, to bo, premišlja Leon, ko hodi ob robu ceste in je že mimo avtobusne postaje. Zdaj mora samo še na levo v breg, mimo Sonjine hiše. Tega se zaveda, pa za nekaj časa kar obstane in ovohava zrak. Globoko vdihuje in pusti vrtinčastemu vetru, da mu razmrši dolge lase, ker se, odkar je bil na svetilniku, ni dalo ostriči. Z roko si popravi spletek, ki mu sili na oči in pomisli: ja pa bom mogel k frizerki, ker na osebni izkaznici nisem tak, ne. In Julka še zna skuhati dobro kavo, kar osvežilo me je, potem tiste oranžade. Kako so bili firbčni, kaj da sem tam delal, kakšna služba je to svetilničar. Nekdo, tam v kotu, je siknil: Ma, kaj, šel je k svojim, a. To me je zabolelo. Vsi vedo, da je bil moj oče Hrvat, da pa sem tu rojen in sem še kako tudi Slovenec. Vem, kdo je to rekel, vem. Tip si domišlja, da bo nekoč nekaj, ker je v pravi stranki. Ja, pa ja. Strankarsko rovarjenje je v Evropi mladega porekla, v devetnajstem stoletju se je malo začelo, potem pa v dvajsetem pripeljalo v katastrofo. Pa sva z Julko poklepetala, ker so možakarji imeli veliko opraviti z bližajočimi volitvami. In sem vlekel na ušesa, si pokima tam, na peščenem odmikališču pred ostrim ovinkom na levo. In je slišal: Kaj bo tisti sivolas na pol dolgolasec, kaj. Poln je denarja pa se ti gre igrat še malo politiko. Pa drugi, Janša je zakon, zrihtal jih bo, kot jih je do zdaj. Pa levica pa una baba v rdečih hlačah, kaj bo una, ko vleče fajn plačo v Bruslju. In tako je šlo cel večer. Vmes so si še povedali to in ono, o sprotnih zagatah, o občinski politiki, o naprezanjih, da bi občina le dobila evropska sredstva, da se bo zidala nova šola, vrtec, da bo regionalni dom upokojencev razširjen in take. Vrelo je, naslednjo nedeljo so volitve, saj, si pokima in se premakne. Pride okrog ovinka in globoko vdihne. Gleda proti Simonini hiši, še kakšnih sto metrov je, ugotavlja. Luči so še, spodaj, zgoraj, velika noč je, saj. Počasi gre, potem vidi, da je pred hišo nekdo. Ustavi se, njen oče, potem pride mama, zdaj Sonja, ne sama. Zamakne se v sadovnjak, da ga ne bi videli. Od tu dobro vidi, Sonja, v črnih hlačah, oprijetih, v rjavem površniku, ob njej pa majhen, malo plešast čokat gospod, ki jo pokroviteljsko objema okrog pasu. Sliši, da oče stresa neke šale in se vsi gromko zasmejejo. Močna luč seda na njene iskrive lase in na čokatega plešca – pa je kar starejši od nje, ločenec. Tak jo je fasciniral, tak … No, no … Stresa ga tam pod jablanami, ki le tu in tam nastavljajo kakšen cvet, malo naprej pa je že cvetela stara češnja. Veter se je spet zavrtinčil in ga oplaknil z vonjem cvetoče češnje. Sonji je zanihal lase. Plešec jo je le spustil, se rokoval z očetom in z mamo. To je ta, to je zdaj dokončno, poročila se bo z njim, zagotovo, ker ga je pripeljala na tak praznik na dom. Posebna kmečka etika, velika noč, pa ti pripelje vernega izbranca, bogatega. Zdaj vidi tudi njegov avto, razkošen BMW, črn, parkiran ob garaži na privozu. Kako bi zakričal, kako bi zakričal, Simona, Simona, vre v njem. Plešec gre naprej, pritisne na ključ, da se mu avto oglasi in zamežika. Simona prime košaro, ki ji jo ponudi mama, objameta se, oče pa na glas reče, do  njega je slišati: Simonca,  bog vaju blagoslovi, pa počasi vozita, ne! In sta v avtu. Če zdaj stopim na cesto, me bosta videla, pa kaj. In stopi na cesto. Kmalu se močne luči zaplazijo po sivem cestišču in se odbijajo od svetlečih zaznamkov. Avto počasi drsi in vse več je luči na njem. In ko sta čisto ob njem, vidi Sonjin obraz, zatopljen v mobilni telefon – ne dvigne oči, ne pokaže obraza, le zelenkasta svetloba jo dela zamaknjeno in odtujeno. Plešec ji nekaj reče, pa se spet oprime volana. Leon počaka, da črna limuzina odšumi v noč. Gleda, kako izgineta za ovinkom, potem pa zavzdihne: Ja, to pa je ljubezen, takoj ko sede v avto, hop na telefon, pa … Pa tudi če bi me videla, kaj … Nič v zeleni svetlobi je izginila, v zeleni … Zeleno obraščeno srce, no … Še dobro, da sem pil samo oranžado in kavo in malo klepetal z Julko. Sonja, Sonja, mu razbija v sencih. In spet je potegnil veter, zdaj ga je dokončno krstil za veter obljub – od severa je potegnilo, s tisto hladno silo, ki te prisili, da stopiš hitreje.

      Doma dolgo sedi v temi in gleda zavese, ki se komaj rahlo premikajo. Zunaj je še vedno vetrovno in hladno, pustil je priprto okno, da bi temeljito prezračil. Čuti stisko, ki se mu je razlezla in ga delala nemočnega. Grize se v spodnjo ustnico in si misli: Kakšen bedak sem bil, da sem šel tam mimo. Saj bi moral vedeti, da bo za veliko noč prišla domov, to bi moral vedeti. Če sem šel prej čez hrib, bi lahko šel tudi zdaj. Pa sem ga videl … Malo, čisto malo je po konstituciji podoben očetu, čokat, plešast … Punčke iščejo očete, fantki mame … Take šablone so ponujali, zastarele so. Jaz pa sem v temi in zunaj še vedno buta, vetrovno je. Nič, treba se bo pobrati, pozabiti … Kako čudno je vse. Na svetilniku sem lahko poslušal valove, gledal ekrane, tu pa nič. Televizije ne bom gledal, nocoj še ne, če prav … Ne, ne, nocoj je v meni umrla … in zunaj je veter obljub. Ne bo več šepetanj v jutro, ne bo več gledanja po hrbtu, ne bo več ljubljenja ob butanju valov … veter sprememb bo vse to postrgal. Vstane, odpre okno in vonja dim, ki prihaja od spodnjega soseda, on še kuri na drva, prav sem gor ga prinaša. In diši še po nečem, po neki prismodini. Noč je odklenila svoje skrivnosti. Ne zdrži dolgo, ker je zunaj hladno. Potipa radiator, greje, ker je ma nastavil pozno uro vključitve centralnega ogrevanja, da bi pregnal hlad v hiši. Kdo ga bo iz mene, kdo, se mršči in se nemočen sesede na kavč in kar strmi v zaprto okno, za katerim je nekaj mesečine, tihe, ostre. Nekaj čas je v nekem blodnjaku spominov: Ta kavč, tu sta se crkljala še oče in mama. Nek večer sem ju zalotil, bilo mi je, kaj vem,  štiri, pet let. Pridem iz sobe, da bi šel do kopalnice, pa sta bila objeta, prepletena, zame čudna poza takrat … Dolgo sem stal in ju gledal, pa se je mama le odlepila in me vprašala, če grem lulat, jaz pa sem samo kimal, tak, samo v spodnji majici, brez hlačk, držeč se za pimpeka … Kako smešen sem moral biti. In kako živo se spomnim tega. Ali pa oče, drnjohajoč, s prazno steklenico piva v roki, ko je gledal nogometno tekmo. Ni zmogel do konca, ne. Velikokrat ga je vzelo na tem kavču. Enkrat bi se skoraj zakuril, takrat sme bil že večji. Smrdelo je po dimu. Oče je spet dremal, s pepelnikom na trebuhu – mama je šla že spat – in gledal tekmo, pivo pa je imel na klubski mizici. Pa je drnjohal, in ogorek cigarete je padel na pulover, smodilo se je. Zbudil sem ga. Odložil je pepelnik, preklinjal in šel v kopalnico. Ej, kakšni sladki večeri, take lepe sta imela … Drug čas je to bil, drugačen. Ko je prišel v hišo telefon na začetku osemdesetih, te zgodbe sem slišal, ja. Danes pa telefon v žep in Simona … In če bi … nehaj, Leon, nehaj, zunaj je veter sprememb. Nehaj, videl si, kako jo je plešec pridobitno objemal, lahka trofeja. Ne vem, kako sta starša to sprejela, če pa so tako krščanski. In to ločenca, taka je njihova morala, taka. Ločenec, bog vedi po čigavi krivdi. Ne bom zdaj presojal. Ampak njen obraz v zeleni svetlobi, lep, zavit v novo prejo ljubezni, bi rekel pesnik. Bom sploh lahko zaspal po tem. Tako blizu je bila, tako zelo … Ah, ah, sladek nemir. Sam sem jo  na nek način osvajalsko nagovoril, preden sem šel na svetilnik, potem, potem se je sama ponujala. Pa bo res tako, šjor Ante, bo. Ženske danes izbirajo, ženske. No, bomo videli, katera me bo izbrala, bomo videli, se smehlja v gluhino noči. Truden od nemoči gre v spalnico, zapre okno in pusti toploti, da ga zvabi v omamno sanjavico. Še malo posluša, kako se veter zažene v star oreh in med lipe, potem pa si reče: Nič, veter sprememb bo prinesel to, kar bog hoče. Tako bo. In vstane, prižge luč, tako, iz navade – tu ni škorpijonov, se nasmehne. Za hip pogleda sliko Marije v lepi pokrajini –mama je to sliko kupila na nekem romanju – naj me varuje. Saj me, na nek način, me. Če bi bila tista Marija Simona … Nič, zunaj je veter obljub, šepne in ugasne luč.