Veter obljub 11

Božja ljubezen.

      Odpiramo se svetlobi, da bi bili del njega. Ko sem imel petnajst let, ko sme bil prvič z Anđo, tisto, se mi je zdelo, da je Bog. Zdaj vem, kaj je, ko govorijo »božja Ljubezen«! To je usoda živih bitji, ki imajo tako globoko zasidrano zavest, da so. To je božja ljubezen. Bog nam je namenil samo toliko razuma, da smo funkcionalno verni. Težko bi to zares pojasnil. No, kot omenjam, z Anđo sva se šla ljubezen zadaj za starim čolnom, ki je smrdel po mrtvih ribah in katranu. Bil sem hiter, vem … Pa sva ponovila, še dvakrat. Potem sva kadila in pila cocacolo. In takrat še nisem vedel, da ima ta pijača tudi kofein, da sem bil od tega tako zelo vznemirjen in buden. Doma kave nisem pil, še potem nekaj let ne, zdaj je to običajna navada. Pa skačem ven iz misli o božji ljubezni. Če se spomnim birme, se nasmejem, ker sem bil tako smešno napravljen, obleka, bela srajca in celo mala kravata – mama je tako hotela. Boter Aldo se je držal kot partijski sekretar. Ne vem, zakaj mi hodijo te primere v glavo, morda zato, ker je bil v našem zaselku doma, oziroma lepo poletno hišo je imel nek pomemben partijski človek, nekaj časa tudi sekretar v Reki. On se je res držal tako presvetljeno, tako svetniško. In smešen je bil, ko je urejal vrt, ko je kosil z rumeno kosilnico, jaz pa desetletni mulc, pa ti grem in mu vržem pest kamenčkov, da je pokalo … Ne vem, zakaj sme bil nagnjen k nagajanju, tega ne vem. Božja ljubezen se je v meni razrasla in mi delala silo. In zdaj k bistvu. Nerodno je to, da se vedno izgovarjamo na božjo usodo, za vse naj bi bil kriv bog, prav za vse naše odločitve. Božja volja so govorili stari ljudje, mladi pa kar naprej ta Amerški o maj gad. In pri tem najbrž nihče ne misli, da je bog v njihovih srcih, ne, najbrž ne. Ko sem prišel na svetilnik, sem vedel, da mi je bog dodeli izjemno možnost in zmožnost, da bi delil luč, da bi ljudem dejansko nosil luč, pa zato nisem lucifer, ne. In še večkrat sem preizkušal božjo ljubezen. Od Anđe naprej sem imel še naprej nekaj dijaških skokov v opuščeni ribiški zaliv. Ne bi jih našteval. Presenetil pa me je vonj vseh teh žensk, vonj spola. Za vedno me je to zaznamovalo, da sem še danes obseden od določenih vonjav. In vonj je božja kemija, o tem sem prepričan. Božja ljubezen diši. Sodobni človek je spravil v enice in ničle že vse informacije, le vonja ni, to pa zato, ker bog za zdaj tega še ne dovoli, ni odprl te šifre našemu umu. Stare civilizacije so tudi operirale z vonjem – kadilo v cerkvi, mar ni to zavestno spuščanje vonljivega boga med ljudmi. Ali torej bog ima vonj!? Vonj vina, mar to tudi ni nekaj božanskega. Vonj dobre hrane, vonj rož, vonj starih trav, zgoraj na planinah … Vonj gozda, vonj parfumov. Vonj je šifra božje ljubezni, to nedvomno drži. In morda prav zato ni možno spraviti vonja v računalnike. Vse drugo, slike, glasba, vse to je repliciramo do onemoglosti, vonja pa še niso in ga ne bodo. Mar ne bi bilo čudovito, da bi kakšen vonj kar posnel. Tehnično gledano bi to šlo takole, da bi naredili umetne čutnice za vonjave, te bi integrirali v računalnik, in poseben algoritem bi zapisal vonj. Kako bi ga pa posredoval možganom – tu se začne problem. Možgani si vonje zapomnijo, še posebej pri psih. Morda bi zapis že še uspel, kaj pa čutenje tega vonja. Ne nazadnje gre samo za fiziko na ravni molekul, tako kot pri barvah, tudi tam gre samo za elektromagnetno valovanje. In potem pridem do formulacije, da je bog skrit tudi v vonju. Ali imajo cerkve zato svoj poseben vonj. Imajo ga, o tem sem se že dostikrat prepričal. Ne vem pa, kaj jim ga daje. Naša je vedno dišala po kadilu in še po nečem, ne znam definirati. Velika cerkev na Reki diši po vznemirjanju, tudi to sem preizkusil. V vsaki cerkvi se počutim drugače, tudi zaradi vonja. In vonji me prepričajo. Če mi neka jed ne diši, potem je ne jem. Božja ljubezen kot vonj. Ne vem, če je kateri filozof že pisal o tem, da bi se lahko bog udejanjil tudi z vonjem. Če misel razvijem naprej: Bog je eterika, je posebno stanje materije in zato je povsem možno, da je najbolj skrit v vonju, ali pa očiten. Lepota kot lepota je njegovo sporočilo: harmonija obstaja, če obstaja razum, ki jo zmore razumeti in čutiti. Dokazali so že, da vizualna lepota, kiparstvo na primer, starejše je od pismene sporočilnosti – torej je božja ljubezen hotela, da se človek najprej razvija kot vizualno bitje, šele kasneje mu je dal besedo, in s tem razvoj mišljenja. Samo z besedami lahko razvijamo misli. Da pa je človek daleč bolj podvržen vizualizaciji, je dokaz tudi današnja doba, reklame, internet; prav slednji, bog ga je dal, ker je hotel, da smo enotno občestvo, da se združimo v neko skupnost, ki ima skupen dom – zemljo. In božja ljubezen je v tem, v to je treba preprosto verjeti, da ti je lažje. Kolikokrat so stari ljudje v naši vasi rekli, da je nekaj od Boga dano. Mar je to samo religiozni zanos, ali pa gre za stare informacije, ki se prenašajo iz roda v rod. Bog kot stena, na katero naslanjaš življenje. Bog, kot obljuba, da ti bo lažje, če umreš. Zakaj taka silna hrepenenja po večnosti, če pa ni nič večno, prav nič. Še atom je v nenehnem gibanju, elektroni menjujejo energetske nivoje, potem pa ti govorijo o večnosti. Večnost ni statična, večnost je minljiva sedanjost. V tem trenutku minevam, kako kruto, se to sliši. Ampak da minevam, je vendar to božja ljubezen. Bog daje, Bog vzame. Stari Andrija je nesel križ na njivo, da bi mu varoval zelenjavo. In ko mu je vse potolkla toča, je šel na svojo njivico, pokleknil in se prepiral s križanim, kaj da mu je naredil. Ampak še isto leto je nekaj malega zadel na športni loteriji … Božja ljubezen. Vsaka maša je torej sejem božje ljubezni. Ne gre se igrati s smislom vere, ker je narod že tako zadosti vklenjen v vse druge nesmisle, da o politiki niti ne govorim. Boj zaradi boja in plemenske vojne, to ti je božja ljubezen, ki je dogorela v času. Ne razume več vere, ne razumem več ljudi, ki se predajo samo ob nedeljah maši, s tem so si oprali svojo vest. In če lahko grešiš, imaš potem odvezo. Nekje obstaja Bog, ki ljubi tudi tvoja slaba dejanja, kraje, poškodbe, norosti … Mar Bog ljubi vojne in vojake. Jih že mora, če ne jih ne bi dopuščal. Kam sem zabredel v tej noči. Kako se mi misli stapljajo, zaradi THC – je najbrž. Letos je dobro dozorel, veliko vročine je bilo. Močna reč. Bog me uči misliti preko te rastline. Kozmos, resnica kozmosa, ki se steka skozi žile konoplje in sintetizira informacije. Mi vsi smo romarji k večni luči, ki nas pogoltne in predrugači, ko je zato čas. Božja ljubezen je v tej rastlini. Zadosti za nocoj. Na obhod grem, poletna noč.

Pisal je in pisal, metal misli, zakajen, osamljen. Se bom v to spremenil. Dosti se je ukvarjal z vero, dosti več kot se jaz. Sam sem se bolj ukvarjal z zgodovino vere – in še danes me bega vprašanje, kje je potem Kristus zares umrl, kam je šel, ko je bil spet živ, kje je deloval … Pa bo bolje, da se nocoj ne zapletam v te spekulacije. Že tako imam preveč polno glavo vseh teh dogodkov. In pride na otok, ona, s toplimi boki, v njih spi Bog. No, če … je zmeden in utrujen, pa ves v tej omotici zaradi novice, da pride Sonja na otok. In spet slišim neke korake, odpiranje vrat … Je to res, ga grabi krč v začelju. Možgani se mu krčijo v črno kepo strahu, ki noče izpustiti srca, da še kar udarja v noč. Bobni strasti so se zbudili in zdaj udarjajo.

4. Molk valov.

       »E moj Leon,« reče šjor Ante, ti si sanjal, da ti bo ona ženska žena. Ja, danes ti je tako, da ženske izbirajo, moški samo čaka. Gledam jaz to, gledam. Mladi gredo v noč, a ženska jih izbere, tako ti je to, moj Leon. Se mi je kar zdelo, ko sem jo zadnjič peljal v Reko, da gre res zadnjič od nas. Evo, še nekaj dni, pa boš tudi ti spakiral kovčke. Nisi hotel podaljšati pogodbe. Ja, imaš vzrok, razumem. Ni lahko, ni, biti sam na tem otočku. Grga je šel na štrik, ti, ti boš šel nazaj v svoje gozdove, novi je mlad, komaj triindvajset let mu je, pa mlado ženo ima. Oba bosta tu. Ona bo dokončala arhiv, on bo samo dežural, ker je vpisal doktorski študij, kompjuterji in to. Vidiš, jaz ima kompjuter v glavi, za navigacijo, za vreme in za ribe. Petdeset in osem jih imam. Nisem še za v penzijo, ne. Pa je škoda, da boš šel, škoda,« pokima šjor Ante in ga postrani pogleda, vsega mrkega, dolgolasega – ti dve leti se sploh ni strigel. Rjave lase si je spel v čop. Pred dvema mesecema mi je še česala lase – zdaj pa sporočilo – letos grem na morje z Robertom. In tisto dolgo pisanje. Ko odide Ante, ga bom še enkrat prebral. Simona, krščanska duša. K meni je hodila na seks trim, hkrati je gradila zvezo z Robertom, uspešnim finančnikom, ki ji bo omogočil blišč, za to je šlo, zato. Robert se je otresel bivše žene in …

      »Moj Ante, tebi lahko zaupam, ženska me je ubila, evo, res. Jaz sem globoko veren in sem verjel v pošteno ljubezen. Mogoče sem se premalo ukvarjal z ženskami, da bi jih znal oceniti. Zdaj pa imam. Ta šolnina je bila pač taka, kaj hočemo,« zavzdihne Leon.

      »Glavo gor Leon, niso se ti potopile vse ladje. Sam moraš vedeti, kaj hočeš. Če bi hotel svatbo, verjemi, to ženske začutijo, bi se ti to že zdavnaj zgodilo. Jaz sem se zgodaj oženil, pri enaindvajsetih. Prezgodaj. Življenje je teklo mimo mene, jaz pa sem gledal druge, še bi jih imel, tu in tam kakšno sem … Varal sem ženo. Jebat ga, tako je bilo. Žena je dobra, pa še ta vojna. Prišla je iz Bosne, Srbkinja, kaj hočem. Mladi smo bili, plesi in to. Kdo je pa takrat gledal na to, kdo je kdo. Ne, ne, dragi Leon, ne sekiraj se. Ženska ti je kot megla nad morjem, nič ne vidiš, potem pa pride burja in zagledaš druge reči. Za zdaj imaš meglo v glavi, a bo še prišlo sonce. Daj nama še eno čašo vina. E ta malvazija, e to ti je med zemlje, to,« ga spodbuja Ante, prekaljeni pivec in užitkar.

      Leon dotoči in v mislih vidi Sonjo, kako se sklanja nad mizo in … Skoraj bi zajokal, tako ga tišči v zareberju in v glavi.

      »Ljubezen je vedno loterija,« se nasmiha Leon in gleda kozarec v roki.

      »Ja, samo je tako kot pri pravi loteriji, če ne igraš, ne moreš niti izgubiti niti dobiti,« se zasmeje Ante.

      »Zgleda, da sem veliko stavil, pa vse izgubil.« je Lon olajšan in breztežen v rahli pijanosti in razočaranosti.

      »A, ne že spet. Pozabi. Bo šel lepo domov, malo gospodaril, potem pa se že najde kakšna … Imaš šanse, da ostaneš na hrvaškem, tu v Reki je dosti žensk, samo  ven moraš, zabave in to. Jebat ga ta korona je zaklepala vrata, ljudje so se skrili. Misliš, da je bilo lahko, ni ne. Gledal sem vse te obraze, evo april je leta 2022. Cela zima je bila še taka, maske, umivaj roke, razdalja. Jebemti, kako smo bili v strahu. Jaz sem imel malo te korone, tri dni vročine, ne štiri, ajde. Pa kašljal sem malo, lani, ko me ni bilo cel mesec sem in me je zamenjal oni Davor. Ne vem, od kod je ta tip, pri direkciji dela, vse kar je, malo je hišnik, malo popravlja to in ono, če je treba vozi kombi, službeno barko in to. Ja, vidiš, žena ni zbolela. Jaz sem se navlekel v mali konobi, kjer smo pili in peli. Ne gre to tako, jaz sem ti po rodu dalmatinec in ne gre brez pesmi in vina. Moj oče je prišel v ladjedelnico iz Šibenika, tako to je. Tudi mi Hrvati smo ti različni, Istra je eno, Dalmacija je drugo. Pa so me cepili dvakrat. Lažejo, ti rečem lažejo. Nič ne delajo ta cepiva, to ti je laž. Ajde izpij, danes Ante ne bo več dosti vozil, ne,« se robato zasmeje in pograbi steklenico in obema natoči. Nenadoma vzdigne prst in reče: »Na barki imam odličen sir in pršut in olive, grem iskat. Ne moreva samo piti, kruha tudi imam. Tebi sem dostavil, kar si hotel. Če bi rekel, da hočeš žensko, bi ti tudi to dostavil. Zdaj, ko je bila korona, se je to malo pomešalo. Ma, ni problema, Ante ima zveze, ne skrbi,« se zasmeje in energično vstane. »Grem po pršut in vse drugo. Pa naj bo veselje, če je že žalost zaradi ene ženske. Naučiti se moraš, da je ženska kot mačka, samo kadar kaj rabi je prijazna, tako ti je to moj Leon, tako.«

      »Ja, ženske in mačke,« Leon pokimuje. »Saj pršut imam še, ga bom narezal. Sira nimam, olive imam.«

      »Pusti to, jaz imam velike zaloge, vedno vozim s seboj. To ti je stara mornarska, zaloge morajo biti. Moram malo prezračiti zaloge. Ne skrbi, vsega je zadosti. Ajde, pripravi novo steklenico malvazije,« je ukazovalni Ante, že dobro razpoložen.

      Po močnem prigrizku sta že kar zaneseno razpletava. Ante na široko govori, kako je svoj čas prevažal na odprto morje Švedinje in Nemke in kaj vse se je dalo doživeti, zdaj pa ta korona. Pa vpraša:

      »Tvoja Sonjica, lepa, advokatinja, tako fina. V očeh sem ji bral skrito mačko. Ni Ante od danes, Ante pozna ženske. Take so ti ko voda v dlani, če me razumeš, ko voda. Zajameš jo okušaš, pa se ti pocedi v pesek. Praviš, da ima drugega, a. Da gre letos z drugim na morje. Že drugo zimo ti je hodila dol, ko je seveda lahko, ko so ti korona ukrepi to dovolili, zdaj pa evo, ima drugega. Jaz se ne bi sekiral, ker zares nista bila par, samo turizem, to je to. Takih je kolikor hočeš. Jaz vem, da ji je bilo fino hodit dol, morje, romantika, svetilnik in to. In zdaj neki novi frajer, ki ima denar, o tem sem prepričan. Advokati, doktorji, to so ti take vrste ljudje, da vidijo samo denar, samo to, pa menedžerji, ja, finančniki, to so ti ljudje, ki ne znajo drugega, ko samo grabi, grabi, grabi, pa jebi vse okrog sebe. Če bi baba imel resne namene s tabo, bi ti to tudi drugače pokazala. Bi te prepričevala, da se spravi dol s tega svetilnika, tako pa ji je ustrezalo, da si tu, da se pride malo nežiti. To ti je to. A ti je bila ona prva, mislim tako v postelji,« začudeno vpraša Ante.

       »Prva« jekne Leon.

       »Prva, o moj bog, Leon. To ti je usoda, nimaš kaj. Rekel si mi že, da si najprej hotel biti župnik kot tvoj stric. Zato razumem, da si bil malo tako, potegnjen nazaj. Ma ženska, ko dobi svežega, mislim takega kot si ti, se ji zdi fino, da ona vodi igro, samo igro, potem pa hoče nekoga, ki ji bo on učitelj, če me razumeš. Tako to je.«

      »Naiven sem bil,« prizna Leon.

      »Naiven, naiven, ne znam ti jaz to razložiti. Nisem psiholog. Ne razume se na te stvari. Jaz sem končal poklicno kovinarsko šolo, prebral sem veliko knjig, to ja. Samo ni bilo denarja, da bi šel v šole, ne. Pet nas je bilo v družini. Mislim, da si bil na pol župnik, vsaj v fantaziji, pa te je to zadržalo, da nisi šel z ženskami že prej. Zdaj razumem tudi njo. Dobila je devičnika pa se je ustrašila, kaj da bo, če bo nenadoma začel iskati še druge, zdaj, ko si okušal žensko, mislim na pravi način. Veš, ženske ne marajo, da se borijo z drugimi. Vsaka če biti prva violina, prva. In ti pri 31 greš prvič z žensko, jao meni,« stokne Ante in na hitro zvrne kozarec vina. Leon pa tudi, da bi v sebi odplaknil tisto jutro, ko je nekomu telefonirala spodaj na klopi in se smejala, tako zelo se je smejala, da je njen smeh preglasil udar vala.

      »Ko sem bil dijak, sem se držal bolj sam zase, potem je bil študij, resen sem bil, potem. Saj ne vem, kaj mi je, ne vem. Zdaj sem, kar sem in bom, kar bom. Kar se Sonje tiče, ji ne morem zameriti. Kaj pa bi z menoj. Avta ne vozim, nisem pravi moški,« je Leon ves stlačen, mencav, poln lene svetlobe istrske malvazije.

      »Kako, ne voziš avto!? To, da nisi hotel voziti čolna, to razumem. Ni vsak za navigat, to razumem. Da pa ne voziš avta, mislim živci in to?« pijano zabolšči Ante.

      »Lahko bi se reklo živci, ja. Poskusil sem, a sem bil ves moker, gnil, preplašen. Mogoče bi s treningom pridobil voljo. Ko sem začel s Sonjo, sem pomislil tudi na to, da bi, takoj ko bom spet na kopnem, spet začel z vajami, da bi se najprej vozil po gozdnih cestah, potem pa bolj pogumno do mesta in to. Ljubezen te vsega nauči,« se Leon zasmeje.

      »Ja lakota in ljubezen, to sta dva dobra profesorja. Vidiš, jaz imam nečaka, ki je podoben patron kot ti. Samo knjige pa knjige, pa to. Pa nekaj piše, neke zgodbe, kaj vem. A v avto ne pa ne. Pa sem ga vzel s sabo in v dveh letih je naredil izpit, se oženil in zdaj živi v Karlovcu, tja se je oženil, vidiš. Vse se lahko, vse, samo začeti moraš. Tako ti je to. Je pa nerodno, vem, da je, če danes ne voziš avta. Dobro, šjore vozijo, zaslužijo, imajo avte, ni problema. Samo ponos moškega, da vozi avto, to ti je danes zakon, razumeš, zakon. No, vse še lahko urediš, vse, samo ti delaj na tem, pa bo. Na zdravje,« vzklikne Ante, že zarden.

      »Ne vem, ne vem, preveč se je vsega nabralo. Moral bi podaljšati službo, a sem že oddal papirje in novi se že pripravlja. Junija začne, tako so mi rekli. Jaz bom pa  junija že doma, še prej. S koncem aprila grem. v maju bodo občasno dežurali, junija bo za stalno tu novi. Rekli so mi, da bo prišel čez vikend na hitro uvajanje, še sam, tako so mi rekli. Da se bo sam pripeljal, da vozi mali čoln, da je doma iz Medulina. Tam čez. Oče mu je Kapitan na veliki  ladji, gospod, pravi gospod. Tako mi je Ivo rekel,« se Leon razpleta.

      »Ivo, Ivo, on vse ve, nimaš kaj. Mora. Ja, nimaš kaj,  Ja, vidiš, jaz sem se dobro ujel s tabo. Ni si bil zahteven. Vse si dobro naredil, vse vestno javljal. Naj ti zaupam, na direkciji so bili zelo zadovoljni s tabo in so me večkrat vprašali, kaj da misliš. Seveda, vsaka odločitev je osebna. Če ne bi bilo korone, bi bili tu že turisti. Hišo bi predelali in potem … Ne vem, kako bo to, ne vem. Videl sem že na treh svetilnikih, kjer imajo turistične sobe. Ja, kaj ti misliš. Žuri, veselje, svetilničar pa naj sedi v dežurni sobi. K vragu taka komanda. Na enem imajo kuharico, polni penzijon, si misliš. Deset ležišč, vse polno, vse, no, zdaj ne, a bo. Tu je predvideno osem ležišč. Hišo bodo temeljito prenovili, taki so načrti. In potem se znajdi. Okoli tebe turisti, ti imaš svoje prostore in ponoči ti pojejo, pijejo pa to. Zdaj pa mir, svoboda. Tako je to, tako,« pokima Ante in se dolg zagleduje v aprilsko svetlobo, ujeto v steklenico malvazije; medenorumena luč, se strne v ozek trak na zgubanem prtu, med dve debeli olivi, ki puščata madeža.

      »Vse se menja, vse. Stari svet drugačnih vrednot se umika novemu. Tako je od nekdaj. Zgodovinar sem, pa menda že vem, da je tako bilo od nekdaj. Ni pa nujno, da se vse menja na bolje, ni nujno. Ljudje, se mi zdi, da na zunaj res lažje živijo navznoter pa si delajo ječe,« je Leon kar razpredljiv.

      »Zame se ni nič menjalo, prej je bilo državno podjetje, zdaj je tudi, privat pa lahko služim, se ve, na črno tudi še – tako kot prej. E, moj Leon, narod ima svojo ustavo, svojo,« reče Ante in pocmoka.

      »Ja, ima,« prikima Leon.

      »Tako ti je to. Še to čašo, potem moram še drugam. Do večera bom na morju. Taka ti je ta služba. Zdaj je enajst dopoldan, u gospa Sinajska, v zamudi sem. Pa kaj, Ante ima spoštovanje. Javi, ko boš rabil prevoz. Ni problema, pridem, če ne jaz pa moj sin, ki po malem že naviga.

      »Hvala za vse Ante, res. In ja, tako je, moram domov, moram, nimaš kaj. Dom je svetinja, pravite pri vas,« je Leon poklapan.

      »E, ja, dom je res svetinja, je. Ajde, grem jaz,« reče Ante in majavo vstane. Takole dopoldan sva spila skoraj tri litre malvazije. Kako bo vozil. No ja, morje ni cesta, pa vendar … Razmišlja Leon in ga pospremi do pomola. Spotoma govorita o nenavadno mirnem morju ta dan, o stabilnem vremenu, ki kar vztraja in o cvetenju na celini. Poslovita se. Leon počaka, da se polna moč motorja zažene v ostro brazdo, ki jo odpira kljun bele tovorne ladjice, s širokim zadkom. Ante še enkrat pomaha, spretno uravna ladjo in za seboj pušča belo sled spenjene vode. Šum vina v glavi mu jemlje voljo, da bi karkoli počel. Nekaj časa hodi po pomolu in gleda drobne valove, ki se trmasto sesuvajo ob skalah, tokrat skoraj neslišno. Pa ga vznejevolji, ko spet pomisli na Sonjino dolgo elektronsko pismo. Tale Ante, veseljak, ženskar, življenje jemljejo kot veselico. Po svoje ima prav, naj se mu dogaja, naj. Jaz pa, kaj bom zdaj jaz. Svetilničar ne bom več, če prav bi mi še kakšno leto ustrezalo, zdaj, ko … Pa da sem se tako zapletel, tako, no … Kaj je ljubezen potem, če to ni ljubljenje dveh … Kaj. Ni ga Boga, da bi na to odgovoril. Nagoni smo, sami nagoni, kup mesa, ki hoče postati novo brsteče meso. Kam me je zapeljalo. Kateri angel me je spregledal, da sem … Zmotno sem mislil, da … Ej, sem se ga natrobil! Jej, to istrsko vino, ta med zemlje, teko je rekel Ante. Za veliko noč bom že doma. Enajsti april, pravijo, da bodo maske odpravljene, poročila … Maske, maske …. Sonja jo je tudi snela, masko, kakšno. Vseskozi jo je nosila, jo je. Nič, grem gor, malo radenske, potem pa. V petek grem. V drugi polovici aprila bodo začeli s prenovo, novi bo hodil samo do dežurne sobe v tistih urah … Resno uvajanje … Ivo, ga bo. Tako je dogovor, če bi želel prej oditi. Torej, s petnajstim definitivno zaključim in spokam, tako bo. Kaj bom doma. Velika noč, kokoši ni več, pirhi. Mar naj jih kupim, ne, ne. Bo spodnja soseda Stana poskrbela, veliko kokoši ima in pašo jim dovoljujem na gmajnah, pa dajo, kos pršuta, jajca, zabelo, vse dobim, če je treba. Ampak hiša ni bila dve zimi kurjena, kako bo zdaj notri, kakšen hlad. Tak kot v mojem srcu, tako bo. In pajčevine, in … Katka je bila poleti doma cel mesec s tem novim, si misliš … Pakistanec v naših gmajnah, pa dober terenec ima, slikala sta se in mi pošiljala na telefon in n po elektronski pošti. Pakistancu je bila Slovenija zelo všeč, sploh Gorenjska, ki ga je menda malo spominjala na njihove gore. Sonja pa, novo leto sva praznovala, se ljubila, potem, sredi januarja se je že začela izgovarjati, da ima zapletene primere, da … Pa so res zapleteni primeri, so … Klici so presihali, elektronska pisma, hja, češ, da veliko dela. Materi ti, ženska … Leona stresa, ko se sesede nazaj za mizo in si privošči dolge požirke hladne radenske. Nič, ležem, da se pijanost poleže.

       Večer spokojno počiva na trudnem hrbtu umirjenega morja – tako zelo mirnega, da se je na trenutke zdi, da je veliko jezero. Leon sedi ob oknu in dolgo strmi na jezik svetlobe, ki jo svetilnik natančno odmerja morski spokorjenosti – voda se zdi skrivnostno temno modra, nasičena z mrakom, z aprilsko spokojnino, ki je ni vajen take. Pogreša domačo južno sapo, ki se je v aprilu zaganjala v star oreh ob hlevu in ob obe stanovitni lipi, ki sta stražili rob travnika pod hišo – tam mimo je nekdaj šla stara gozdna cesta, potem so jo premaknili zadaj za hišo, jo razširili in obnovili. V februarju je bila še tu, česala me je, spodaj na klopi, lep dan, topel, skoraj petnajst stopinj. Ostala je samo do večera, potem jo je Ante peljal nazaj, da je sedla v svoj avto, terenec, hiter, udoben, drag, na obroke ga odplačuje. Hoče biti opažena. In potem čez nekaj dni zastoj, nimam časa, oprosti, jutri imam težko razpravo. Pa spet, joj Leon, gneča, gneča … Joj Leon, moram … In v marcu pismo, dolgo iskreno, na pol pravniško. Obrne prenosnik k sebi in spet odpre tisto pismo:

Dragi Leon

      Ker sem te v teh dveh letih na nek način res vzljubila, ne razumi me ne  narobe, nisem se zaljubila vate, to ti že moram takoj priznati, vedoč, da bo v tvoji občutljivi duši to naredilo majhne vihar, vsaj tak, ko sva ga enkrat gledala in so valovi metali vodo daleč gor na pomol do najinih nog, ko sva si oddihala od noči. No, v novembru bi bilo dve leti, kar sem prvič prišla k tebi. Taka so dejstva. Ne morem reči, da me je k tebi prignala ljubezen; lagala bi, lagala bi sebi in tebi. Laž, to veva oba, pa je nezaželena, če hočemo ohraniti čista srca; telesa, tudi to veva, so pa grešna. Dragi Leon, dala sem ti telo, nisem pa ti dala srca, to si menda slutil, vedel, se prepričal. Zbirala sem pogum, da ti napišem to pismo. Kljub vsemu si zasluži iskrenost, ker verjamem, da si mojo telesno daritev drugače razumel, kot sem jo jaz ponujala. Zavedam se, da sem te na nek način  zvabila v igro, ki je nisi bil vajen in ki si jo do svoje moške zrelosti odklanjal. Izkušnja telesne ljubezni je mene prehitela, tebe pa ni. Znal si jo odmikati na čas, ko bo prišla prava – žal, zdaj menda že slutiš, ni prišla prava. Morda sem v tvojih očeh zdaj pokvarjena in grda, ker sem te zapeljevala in zapeljala. Ampak moj namen ni bil, da bi te pokvarila, da bi te ponižala in ti vzela čast, ne. Sama sva to hotela, to igro, in obema je ugajala. Razvil si se v dobrega ljubimca, pozornega, nežnega, strastnega, to ti že moram priznati. In z lahkoto priznam, da je bila telesna ljubezen na svetilniku zame nekaj najlepšega kar sem lahko z moškim doživela, to pa zato, ker ni bilo tiste ihte po dokazovanju spolne moči, ki jo nekateri moški uveljavljajo – ne razumi narobe, nisem imela toliko moških, da bi o tem lahko kar tako pisala, pač pa mi povedo kolegice z bogatejšimi izkušnjami. Ti si bil še prvinski, nazasičen s pornografskimi zvezdniki, tako bom iskreno zapisala. Rada verjamem, da si mi izšepetaval čisto ljubezen. Nisi bil dovolj pozoren na moje tišine. Nikoli ti nisem rekla, jaz tudi, nikoli. Kar je najbrž bilo iz moje strani zelo pokvarjeno, morda boš domneval, da celo preračunljivo. Ne, dragi Leon, nisem taka, da bi iskala samo bogastvo- tega tako ali tako še nimaš, pač pa iščem tiste vrste moškega, ki bo dopolnil mene samo. S teboj mi je bilo telesno lepo, duhovno pa, bom odkrita, togo, niti ne dolgočasno, pač pa togo.

Zdaj boš najbrž krivil svetilnik, da ni ponudil drugega kot naju. In prav v tem je velika šola življenja. Morda prav zato sem z lahkoto spoznala, da ne sodiva v resno življenjsko skupnost. Vsi pari bi morali kdaj pa kdaj na svetilnik, da se zares spoznajo. Tam ni umika v lokale, v nakupovalne centre, na potovanja, kino, bari, plesi. Nič ni, sam sta, sam v dvoje v dobrem in slabem. Mlada sva in željna tudi telesne ljubezni, morda jaz bolj kot ti, ker si jo nemarno zatolkel vase. Zdaj si lahko uvidel, da jo je veliko v tebi, samo predolgo si jo zadrževal. Želela bi, da si najdeš resno žensko, umirjeno, gospodinjsko, to pa jaz nisem, saj si videl. Meni so v življenju druge stvar pomembnejše, in mislim, da si ne bom umišljala otrok, ti pa si že sanjal, kako bi, ko bi … Dragi Leon, preveč si bil v sladkih načrtovanjih, preveč omamljen od telesne ljubezni, da bi lahko videl resnico. Ponavljam, dajala sem ti telo, srca pa ne. In prosim, da z veličino sprejmeš to dejstvo. Če ti da ženska srce, je telesna ljubezen dvakratna naslada, le verjemi v to.  In zdaj je čas, da ti zaupam, da se gospod Robert že več čas smuka okrog mene, da mi daje darilca, da me vabi na počitnice, da me, po domače, osvaja. In tu je zdaj resnica. Podlegla sem osvajalcu, ki se je v marcu ločil, da bi lahko bil z menoj. Vem, to te bo presenetilo in prizadelo, ampak v njem vidim svojo prihodnost. Možakar je osem let starejši od mene, ima hišo, ženi je kupil stanovanje, dovolj udobno, da bo tudi dvoletna hčerkica tam. Dela v financah, v glavni banki in se spozna na gospodarsko pravo, skozi te kanale sva se srečevala in zdaj dokončno srečala. Pride dan, ko se ti v drobovju naselijo iskre in jih ne moreš zatajiti. S teboj sem doživljala strast, če razumeš, divjo strast. Enostavno sem se ti hotela dati, ne cela, to sme že pojasnila, le telo. In telo mi je pelo ob tebi. Upam, res iskreno upam, da boš zdaj, ko si spoznal telesno ljubezen, osrečil še katero, Zanemari te občutke krivdnosti, da si grešil, ker nisi župnik, ker vera ljubezni ni prepovedala, celo poveličuje jo. V življenju se dogaja, da se moški in ženska pač naključno srečata, se ljubita in se razideta, precej normalno za moderen svet. Vem, da si ti kar naprej samotaril, morda sem zato lahko kriva, da sem te izbezala iz te osame. Po drugi strani pa ti moram povedati, da sem v sebi čutila neko poslanstvo, da to preprosto moram narediti. Na nek način si se mi zamamili, tako sam brez bližnjega, sam na otoku, v mraku, v zimi … In prišel je čas, ko se pač morava navaditi, da sva bila samo usojena za to, kar sva počela in nič več. Vem, da boš poleti že spet doma, ne boj se, ne bom prihajala tam mimo. Ostajala bom v Ljubljani. In z Robertom načrtujeva daljše obmorske počitnice na najeti jahti. Navdušil me je s to idejo, zdaj, ko sem muhavosti morja že nekoliko privajena. Obžalujem, da sme ti dala povod za še eno razočaranje. Po drugi strani pa, saj veš, kar te ne ubije te obrusi. Sodim, da si zadosti močan, da boš to spoznanje obrnil sebi v prid in da boš smelo stopil v novo življenje polno svetlobe in molitve. Jaz tega ne čutim kot grešnost, ker nisem z ničimer grešila. Telo je dano za ljubezen, tako to jaz čutim, in s tem nič ne grešimo, čeprav cerkev straši z dogmami, da je ljubezen pred poroko in to … Sam dobro veš, da so zastareli moralni nauki, ki se jih le malokdo še drži in jih spoštuje. Bog v nas noče tega, tako to jaz čutim. Osebni angeli nam narekujejo, kaj je dobro za nas in s čim dajemo drugim uteho. In tako sem ti na nek način tudi dajala uteho v tvoji samoti. Če pa misliš, da ni moč sprejeti moje iskrene razlage, bom tudi to razumela kot daritev, kot molk, v katerega se boš zagotovo spet skril. Moraš se zavedati, da gremo skozi več faz razvoja, enkrat ljubimo z očmi, drugič s srcem. In spet bom goreče iskrena, Roberta ljubim s srcem – vseskozi sem bila zaljubljena vanj, vseskozi, telesni ljubezni se pa ne mislim uprati. Da pa se z nekom ljubim, moram do njega nekaj čutiti, ne v smislu srca, prej bi rekla da v smislu telesne kompatibilnosti. Nagoni imajo svojo visoko pesem, srce pa svojo.

      Tako, dragi Leon. Zdaj veš za, nedvomno, zate kruto resnico. Mojih obiskov ne pričakuj več. Ne bo me več na svetilnik, to je zdaj že jasno. In prosim, če me ne nadleguješ in ne delaš iz tega velike drame. Trezno prespi, premisli – zato imaš idealne možnosti, tišina na svetilniku. Dal si mi veliko, to ti rada priznam. Dal si mi golobji vpogled v vero, v zgodovino – najini dolgi pogovori o pravnih sistemih starih civilizacij, o pravnih normah v fevdalizmu in o krutosti kaznovanja. Ti si tako bogat človek, da si zasluži globo in vdano ljubezen, jaz sem preveč površna za tvojo globino – morda sem se te na nek način celo ustrašila, tak razum. Moja pravniška glava pač deluje po logiki dokazljivosti ali nedokazljivosti – v pravu že dolgo ni več resnice, če je kdaj sploh bila – tudi to sva ugotavljala. Resnica srca pa ni napisana v nobeni pravni knjigi, noben pravni sistem jo ne obravnava. Nasmehnem se ob dejstvu, da sem prvo noč spala v drugi sobi, ne pri tebi … Potem, potem se je začelo usodno približevanje, ker sem slutila, da si tega tako zelo močno želiš, da te to dela še bolj nerodnega in nemirnega. In zdaj si najbrž misliš, Da bi me ne speljala goljufiva kača. Ne vem, kako bova zmogla to uskladiti, če sploh bova, da bi bila prijatelja. Moja iskrena želja je, da ostajava prijatelja, da bi se vsaj normalno pozdravljala in si dal človeško dostojanstvo. Toliko bova najbrž zmogla.

Tako, zdaj veš. Lahko noč Leon in vse dobro na nadaljnji poti.

Sonja.

 Vse dobro, vse dobro, mu odzvanja v temo, ki je poselila prostor, včasih malo razlomljena z ostrim rezilom svetlobe, skoraj slišnim, ko je prebodlo okvir okna in spolzelo nad pohlevico morja, tako tihega, da je lahko slišal le brnenje naprav v strojnici. Podpre si glavo z levo roko in si mili, da je zdaj dokončno padel zastor, da je prvo dejanje življenja konec. Gledališče, pomisli, koliko časa že nisem bil v gledališču. Nazadnje sem gleda Hlapce … Eh, te naše patetike, na pol naše, Hrvaško gledališče. Nisem še bil, pa bom enkrat šel. Samo ta koronski čas, ta meša karte. Ta Simona, ta … Ne bom je kar tako obsojal. Začeti bom moral pri sebi. Takole: avta ne vozim, moški, tak za seks, tak sem že po naravi in tu ni kaj dodajati, nagoni naredijo svoje, glede tega si ne bom belil glave, ne. Ne bom kot mnogi, ki hočejo biti posteljni heroji za vsako ceno. Vse je dorečeno, domišljeno, od Boga. In smo spet pri tem, kar omenja Grga – vedno ti izgovori na Boga, vedno. Če nam gre dobro, je zato zaslužen Bog, če nam gre slabo, je zato zaslužen Bog. Če zbolimo, je tako hotel Bog, če ozdravimo … Ujet sem v te misli, ujet v to. Morda bi bilo pa res bolje, da bi bil duhovnik. Kaj jim je dano, kar običajnikom ni. Še čisto mulec sem bil, ko sem občudoval vaškega župnika, ki se je z motorjem prevažal po naših vaseh. Takrat sem mislil, kako je to imenitno, da imaš župnijo, knjižnico, urejeno prehrano, nobene skrbi, ni ti treba fizično delati … Samo mašuješ, hodiš okrog ljudi, pogrebi … Tisto me je malo ustavljalo, pogrebi. Pokopališč ne maram. Saj ne vem, zakaj me konec bega, že zdaj pri močnih dvaintridesetih. Pa me ne bi smelo. In ta malvazija in to pismo. Župniki, naš Tone … Ne, ne, ne … Nisem pomislil, da bi si vzel življenje tako kot Grga. Ej, Grga, me slišiš, me slišiš. Kaj bi ti rekel na to, da tule slonim ob računalniku še vedno malo pijan prebiram, pismo, a? In se zasliši raskav smeh, nekje zgoraj, kjer je tisti tram. Pa sliši: E, moj Leone, ženska je posoda za rojstvo, je uteha, je pribežališče za lovca, je vonj rojstva, je lepota, je vse, le to ne, kar sam hočeš, to ni nikoli. Tvoja Simonca, kaj misliš? V tebi je videla sanjača, takega kot sem bil jaz. Sanjaš, cincaš. Še sam ne veš, ali bi cel služil bogu, ali bi samo tako malo … Jasno je, da nista bila za skupaj, ker če bi bila za večnost, bi si bila že prej usojena. Ljubezen, v današnji dobi, dragi moj, preživeta kategorija. Je morda samo snov za ljubezenske romane, ni pa prave srčne ljubezni, ker so srca zaklenjena v tej naši dobi, zaklenjena kot smo bili mi  v koronski norosti. Leon, ne prepuščaj se tisti leni megli, ki pride sem čez morje včasih in smrdi po zatohlih Benetkah – baje se privleče prav od tam. Ne, ne smeš se ji prepuščati, ker bo iz tebe naredila čudno masko, pod katero boš skrival svoj pravi obraz. Ti si svojim angelom dovolil, da te umijejo z vodo telesne ljubezni, in zdaj veš, kako je, ko se nagon iznori in postane telo prazna lupina na Atlantiku časa. Pomnožen ne boš, ker, saj si bral, Simona noče otrok. Če bi jih ti iskreno želel, bi na tem že delal. Nočem reči, da je zdaj prepozno, da bi bil oče. Oče si lahko še v pozni starosti, takrat samo oče, ne pa več vzgojitelj svojih otrok. Preromal si pot skušnjave in si pokleknil pred prvo zavrnitvijo. Napaka, dragi moj, napaka. Če se enkrat opečeš, še ni nujno, da ne smeš več k ognju, le bolj previden si. Simona je bila tudi že zavrnjena, pa se ni vdala, saj vidiš. Znova in znova bo poskušala, dokler ne bo v nekom zares doma. Vidiš, zdaj prihajava do pravega bistva ljubezni. Ko si v nekom zares doma, ko čutiš tople copate, ko slišiš prijazen glas, ko neseš nekomu kavo v posteljo, ko ti nekdo popravi vzglavnik, te pregrne, ko zadremaš na kavču, takrat si doma, v nekom in z nekom. Dve telesi se lahko nasititi, dve duši težje. Tvoja in Sonjina duša nista imeli znakov, da bi se zmogli nasititi druga z drugo, zato sta telesi mlahavo obviseli v črni mreži izpraznjenega časa. Saj si velikokrat opazoval valove, kar naprej se vračajo med skale in kar naprej jih nekaj požene nazaj na odprto. Vidiš, taki smo ljudje, v valovih se nam dogaja življenje, kdaj pa kdaj nas trešči med skale, tam puščamo svojo sled, a večina vode še vedno gre s svojo celoto nazaj in znova vzvalovi. Ti si zdaj ranjena moška zver. Zgodovinar si, pa dobro veš, da je bila pravica moškega že tisočletja taka, da si je vzemal ženske iz nuje, ne pa iz ljubezni. Poželjivost se je rojevala iz zamaknjene zagledanosti, le ta je prva sprožila nagon, prav ta zagledanost. Sprva je bila golota zadosti očitna, da so se ljudje naskakovali in se množili, potem pa so prišli časi, ko je bilo oblek več kot preveč, in v tistih časih, ni govorilo telo, samo po sebi, najprej obraz, potem dekolte, pri moških pa, poudarjeno mednožje – kaj bi ti pravil, saj si zgodovinar in to dobro veš. Ne bova razpravljala o opravah in namenu slačenja in oblačenja. Samo poglej poletje na morju, vse golo, vse vidno – isti ljudje so celo leto v modnih cunjah, pozimi skriti v oblekah, potem pa prinesejo na morje svoje meso, oblikovano za ljubezen. In ko je vse preveč očitno, ni več zanimivo. Kolikokrat pa si videl Sonjo povsem golo, kaj? Samo nek večer, ko sta šla skupaj pod tuš in se ljubila v kopalnici. Do sem gor sem slišal tvoje srečne vzdihe, verjemi. In prav je tako, prav. Vidiš, zemeljske radosti so ti vzele razum, samo začasno, samo začasno dragi Leon. In meso je beseda postala. Brbljal si ji o tem, kako bi bila srečna, če bi živela na vaši kmetiji, ti bi imel nekakšno bio kmetijstvo in morda še profesuro na gimnaziji v bližnjem mestu. Pa ja, ne bi šlo. Ona je mestna dama, čeprav teče po gozdu in skrbi za svoje telo. In tukaj so zanke, skrbi za telo, da bi lahko ponudila telo. Kaj pa duša; njena duša spi v vati napuha in prestiža, samo, da se tega ne zaveda. Kar spomni se, kaj vse da na svoje telo: kreme, šamponi, vitaminski dodatki za krepke lase, za nohte, damica pač. Veš, jaz jo vidim v eleganco oblečeno, z malim pudljem namesto otroka. Tak je ta moderen svet, dame sprehajajo pse, namesto, da bi porivale voziček, moški pa tekmujejo v lepotičenju. Bog se usmili. In zdaj boš kinkal, malo pijan tam ob računalniku in boš iskal vzroke. Ne išči jih več. V soboto boš že doma, tako ti prerokujem, velika noč bo in jo spoštuj. Pokloni se luči, pokloni se večni urejenosti, ki je včasih kaos. Moja smrt, dragi moj, moja smrt je bila nuja, ker se moja duša ni več dobro počutila v trpinčenem telesu: trpinčil sem ga z drogami, alkoholom, seksom, s travmami … Trpinčil sem se, ker mi je bilo to na nek način dano, ker smo se že doma samo trpinčili – oče pijanec nas je včasih nagnal v noč, mama, si je našla uteho v mlajšem in … Ne, ni dostojno, da ti v tem večeru govorim te neumnosti, te razbitine svojega družinskega zrcala, ne. Zdaj ti bom povedal samo še pripetljaj z vijolicami; moja najčistejša ljubezen. Kar poslušaj, da boš razumel, kako duša preživi vse in si celo telo podredi, če ji dovoliš, jaz ji nisem, žal. No, bilo mi je kakšnih dvajset let in v naši soseski je raslo dekletce, približno petnajst let ji je bilo. Lepa, rjavolaska, vedno na kolesu, se je vozila mimo naše hiše. Slišala je, da sem jaz tisti zapeljivec, da znam z žensko, da sem že pravi za prvo izkušnjo z moškim. In bil je marec, ko sem popravljal star avto, pa ti pride na naše dvorišče s šopkom vijolic, ki jih je nabrala v gozdiču nad vasjo. Pa reče: Grga, nabrala sem vam vijolice. Jaz pa nemo gledam tisto belo roko in v bel papirnat robec, namočen z vodo, da bi bile vijolice bolj sveže. Kar nisem vedel, kaj bi, res. Pa sem jih prijel, jih nesel v navaden kozarec in si jih postavil v sobi na mizo. Naslednji dna sem jo povabil v kino, dolgo sva hodila ob morju, pa, verjel ali ne, nisem se je upal niti dotakniti, ne. Samo en večer sva se strastno poljubila na opuščenem pomolu, samo to, in takrat je od nekod pel Claudio Baglioni – Questo Piccolo Grande Amore, res, nekje je bilo slišati to glasbo. Poznal sem jo že prej. In mala Katarina me je močno stisnila za roko in ob koncu rekla: Premlada sme zate, kaj? Ostala bo samo ta mala ljubezen, adijo. In je v joku stekla nekam v ozko ulico. Ostal je vonj vijolic in slika njenega lepega mladega telesa v beli poletni obleki in vihravi lasje. Vedel sem, da hodi na gimnazijo v Reki, da … Oddaljila se je, ni se več vozila mimo naše hiše. Čez poletje je ni bilo, v septembru pa jo je na vespi pripeljal črnolasec, poljubljala sta se pred njihovim vrtom pod staro murvo. Ostala je samo mala ljubezen. Njena lepota me je drugače zaznamoval, njena nedoločena ljubezen, še bolj. Zganila je v meni tistega drugega, ki bi to lahko bil, pa si nisem nikoli dovolil, da bi lahko bil. Vidiš, Katarina, njeni starši, so bili globoko verni, to vem, oče je bil Slovenec, mama pa nekje iz slovenskega dela Istre. Čez pet let se je s kodrolascem poročila, dobila sina, ta ji je enkrat, ko je imel tam, morda deset let, nesel vijolice mimo naše hiše. Zdaj razumeš, da je ljubezen preveč zapletena usojenost, da bi jo človek kar tako sprejel in doumel. To zgodbo sem ti hotel povedati, ker vem, da si zdaj potreben tolažbe, pa ne take kot sta si jo privoščila dopoldan – eh, šjor Ante, je zavzdihnilo med zidovi in nenadoma umolknilo. In spet tišina, samo ventilator računalnika je mlel in odjemal procesorju razgretost; v strojnici je bilo slišati klik, kar je pomenilo, da se je svetilni preklopil na naslednjo fazo delovanja. Grga prav imaš, Grga, glavo gor. Čeprav pomislim, čustvo ljubezni, kaj je to? Arhaična usedlina duše je to, to! Romantika, zapoved neke dobe, ki je ni več, viteški dvoboji za naklonjenost muhastih belih dvornih dam, razvajene grofice v kadi z dišečimi vrtnicami in okopane v mleku, med tem ko so otroci umirali od lakote. Danes pa, je danes kaj drugače, samo da so baroni in grofice drugačni, v drugačnih palačah. Jaz pa slonim tu in gledam to pismo, ki je samo pojasnilo odsev te dobe – ženska izbira je rekel šjor Ante. Pa še kako je imel prav, zelo prav, zelo. Moški smo izbrani, uporabljeni in zavrženi. In kakšno veselje je v tem, če si izbran in za nagrado sprejmeš njeno telo, potem si pa suženj njenih muh, tako to vidim. In ta novi Robert, bo … Kaj bi zdaj vinsko kalkuliral. Nič ne morem, dejstva so taka. Naj bi jo poklical, zdaj, ob tej uri, nekaj do desetih, ko … Si nor, ne nori Leon, ne nori. Ja, saj, napiješ se vina in si heroj. Pa ja. Da bi jo … ne, ja … ne … ja … Ja, ja, ja …