Vanja Pegan

VANJA PEGAN: Foto: Julija Pegan

1. Začela bova v tistem mirnem obdobju, ko je bil Vanja še otrok. Kašen

 je bil, radoživ, radoveden – je že takrat vzljubil knjige?

Bil sem običajen otrok, rad sem se igral. Zelo rad sem stikal med naplavinami na obali pod piransko cerkvijo. To je severna obala in po obdobjih burje je bilo tam najti marsikaj, saj je morje prinašalo stvari iz tržaškega in tržiškega akvatorija. Presrečen sem med kamenjem našel veliko zanimivega, kose plastike, manjše žogice, predmete različnih oblik, včasih celo kakšno plastično figurico; spominjam se rumenega astronavta, velikosti oreha, ki je kasneje preživel veliko časa po mojih žepih. Še danes vem, kako imenitno se mi je zdelo, ko sem razmišljal o tem, kako daleč je prineslo malega astronavta, kako so ga premetavali valovi, koliko ur ga je morje nosilo in kako ga je skafander varoval. Ta zgodba je bila dragocena in razburljiva; zaposlovala je mojo domišljijo in mali rumeni astronavtek je bil moj prijatelj, pogovarjal sem se z njim, a nikoli ga nisem nikomur pokazal. Kdaj me je zapustil, ne vem. Najbrž je spet kam odpotoval.

Sicer sem pa kot vsi pridni otroci hodil v glasbeno šolo, gojil antipatijo do klavirja in si na skrivaj želel kitare, saj je bila v letih, ko sem lahko imel že malo daljše lase, bistveno bolj frajerska. Takrat sem se srečal tudi s knjigami. In spet smo pri dragocenih in razburljivih zgodbah, ki so zaposlovale mojo domišljijo.

2. In  na nek način se odgovor skriva že kar v naslednjem vprašanju – odločili ste se za študij primerjalne književnosti, kjer je stik z leposlovjem takorekoč organski. Poleg tega pa ste se zaljubili tudi v glasbo. Kaj vas je prepričalo, da ste vpisali na primerjalno književnost?

Glasba je bila pri nas doma stalnica. Mama je bila učiteljica razrednega pouka, oče pa učitelj trobil in pihal, kapelnik in sploh človek, ki je zvenel. Naš Citroen GS sploh ni imel radia. Takoj, ko smo se namestili, je že mamica začela: »Zakrivljeno palico v roki, za trakom pa šopek cvetic, kot kralj …« In takoj smo vsi povzeli za njo. Zato še dandanes s sestro poznava veliko večino ljudskih pesmi. Tatek ni pel, je pa poskrbel, da smo doma igrali na kljunaste piščali, klavir, eufonij, trobento … vse, razen na kitaro.

Primerjalna književnost je bila v mojem življenju točka, kjer bi skoraj zasovražil književnost, bilo mi je, kot bi na silo slačil lepo mlado ljubico.

Še leta po študiju nisem napisal niti vrstice. In danes vem, da sem si v resnici želel študirati literarno zgodovino, kar pa s primerjalno književnostjo, ki so jo med znanosti pomagali uvrstiti tudi slovenski preučevalci in je zato pri nas kot veda tradicionalno privilegirana, nima veliko zveze. Prva je veda o zgodovini književnosti, druga je veda o metodologiji preučevanja. Skratka, to ni bilo zame in ne za malega rumenega astronavta, ki ga je nekoč naplavilo morje. 

3. In ta druga ljubezen, glasba, Vas je pripeljala tudi do gledališča, kjer ste komponirali za nekaj predstav: Jajce, Don Lorenzo, Pobegli robot, Brigade lepote,Vida Grant, Avdicija, Pahljača, Čudežni kamen, Mali princ. Torej glasbene vibracije pomešane z besedno umetnostjo. Težko je najbrž reči, kaj prevladuje, pa vendar, kaj vam daje večjo izrazno moč.

Ta druga ljubezen se že vse moje življenje preriva s prvo za prevlado. Lepo je bilo delati za gledališča, saj sem res užival v tem, da sem literarna besedila, torej dramske tekste, prelival v občutja, v glasbo, glasbo, ki nagovarja, slika, uprizarja. Glasbo, ki pričara vzdušja in velikokrat celo vzpostavlja odrski prostor. Največja izrazna moč je bila zame dosežena ravno z možnostjo, da sem lahko svoje delo oblikoval iz teh dveh prvin, če ju sploh lahko tako imenujem; blizu sta mi in me globoko nagovarjata. Pa tudi dolgi in zanimiv pogovori z režiserji, med drugimi, ali pa še posebej, s sestro Katjo, so bili veliki viri pristnega navdiha, ko me je kar gnalo h klavirju, k notam in kasneje k računalniku, da sem čimprej, da mi le ne bi kaj ušlo, zapisal vsaj nekaj pomembnih glasbenih skic in idej.

4. V literarni svet ste vstopili s knjigama za otroke: 1999 je izšla dvojezična slikanica Citronček in Giovanin, naslednje leto pa je izšla slikanica Mesto 2000. In tu se za trenutek ustavimo. Kako ste občutili svojo prvenko. Kakšen občutek je bil, ko ste jo prelistali, pregledali.

Bil je to prelomen trenutek. Takrat sem živel še v prepričanju, da se je moje globoko in prvinsko dojemanje zgodb in poezije dokončno obrusilo in se preselilo na polje racionalnega, v prostore teoretičnega in analitskega, skratka, nekam proč od mene, nekam, kamor sem zašel. Prvo zgodbo s slikanico, ki je bila celo nagrajena v Italiji, sem napisal na željo slikarke in ilustratorke. Potrebovala je zgodbo. Nekaj časa sem se še upiral, na koncu pa sem jo le napisal. Ko sem imel knjigico v rokah, so bili občutki zelo različni, bila jih je cela plejada, bil sem negotov in srečen, potešen in vznemirjen, imel sem 32 let in v meni se je rojevala misel, da morda bi pa le … še kaj … napisal.

5. Od teh začetkov ste dozoreli v pisca, ki je izdal, navajam po zapisu na COBISS –u: 8 knjig poezije, 6 knjig romanov in 6 knjig kratke proze. Kot je moč zaslediti, ste zdaj v obdobju poezije. Ta je na nek način v ritmiki glasbe, se mi zdi.  Ta kreativna razpršenost: glasba, proza, poezija. Morda ima za tako kreativno polivaletnost vpliv tudi obmorska navdahnjenost.  Se Vam zdi, da je ustvarjanje v svetu ob morju drugačno kot na celini?

Ne bi govoril o razpršenosti. To so le oblike enega samega izražanja. Včasih potrebujem več besed, časa, odtenkov, takrat pišem roman. Potem lovim trenutke, čarobnost lepote v hipu, ja, haiku. Poezija je nekaj, kar prihaja v rednih odmerkih, podobno kot hudourniki po nalivih, kdaj več, včasih manj, pa tudi nič. Je pa to gotovo nekaj, kar v meni obstaja, še iz časov malega rumenega plastičnega astronavta, ki ga je prineslo morje.

Težko bi mi bilo govoriti o obmorskem navdihu, saj nikoli nisem živel celine (razen tistih nekaj turobnih let v Ljubljani), zato ne vem, kakšna bi lahko bila razlika. Najbrž bi zaradi življenjskih okoliščin – če bi živel kje drugje – pisal nekoliko drugače, kako, pa ne vem. Res pa je, da me kot avtorja vzpostavljajo tudi geografske in kulturne danosti, v katerih živim.

6. In zdaj se dotakniva tiste obrtne sitne zvedavosti. Kako in kdaj pišete? Imate morda kakšen ritual, je to čisto določen čas v dnevu?

Ko vem, da bo tekst daljši, postanem »priden«, zjutraj grem na daljši sprehod, da se nadiham, da pozabim na dnevne skrbi. Tako počasi vstopim v zgodbo, ki jo snujem. Ko doma sedem za računalnik, pa le še pišem. Pišem izredno počasi, nikoli več kot list v urejevalniku besedil na dan. To pa najbrž zato, ker se izpisujem. Delo opravim v glavi in ga potem samo zapišem. Nikoli ali pa zelo zelo redko popravljam besedilo, ko je enkrat napisano. Drugače mi ne gre, ali bolje, drugače ne znam.

7. Kolikokrat pregledate svoje tekste, pesmi. Jih dostikrat korigirate in popravljate?

Daljša besedila zelo redko, pesmi pa nikoli. Verjamem, da je lepota pri izviru in da je kleščenje in obdelava potrebna, ko rešuješ, če se sploh še kaj rešiti da. Pesem zveni in nagovori, ko se rodi. Če tega ni, so običajno infuzije, transfuzije, popravki in ostalo le ohranjanje nečesa, kar še ni zrelo za ubeseditev. Poudarjam, to je le moje in le zame veljavno mnenje. Vsak avtor, slikar, pesnik, vsak človek ima svoj glas, za katerega sem prepričan, da je najbolje, če mu ostane zvest. To je edina možnost, da je lahko v resnici dober. Zato ne verjamem v šole kreativnega pisanja in ostale literarne industrije.

8. Kako občutite stik z bralci – tega je vse manj, že pred korono se je zdelo, da so literarni večeri zgolj vljudnostno zehanje, no, izjeme so bile, zagotovo, zdaj pa je tega vse manj. Kako Vas sprejema bralska publika? Kakšni so odzivi in koliko stikov imate z bralci?

Na to vprašanje bi težko odgovoril. Če poenostavim, mi zelo veliko pomeni iskreno pismo bralca, nekaj jih imam, in ta me resnično veselijo. Ko se nekdo, ki je prebral tvoje delo, odloči, da ti bo o tem delu tudi nekaj napisal, veš, da se ga je dotaknilo in da si mu kot avtor nekaj dal. V tem intimnem dojemanju vidim smisel svojega pisanja nasploh. Imam tudi nekaj publike, ki mi sledi in tudi to me veseli. Verjamem, da ljudje še vedno radi berejo. Žal ne več toliko, kot so nekoč, a vendarle. Bolj problematične se mi zdijo literarne kritike, saj včasih pomislim, da se s to dejavnostjo lahko v današnjih dneh ukvarja skoraj vsak, ki ima pet minut časa. A ker je tudi moj čas dragocen, sem se z leti že naučil, čigave kritike je vredno brati, saj so domišljene in utemeljene, katerih se pa zaradi poniglavosti in preobloženega ega nekaterih samooklicanih kritikov raje izognem.

Tudi sam se včasih oglasim kot kritik, oziroma recenzent, a pri meni velja pravilo, da pišem o literaturi, ki me nagovarja in ki me tako ali drugače navdušuje. Tudi molk je recenzija in kritika, le brati jo je treba znati.  

9. Kaj pa kritika, čeprav je v Sloveniji ta zelo, zelo podhranjena, namenjena le strokovni propagandi založniškim projektom, skoncentriranim v Ljubljani, V Mariboru, morda še v Novem mestu – Koper je včasih imel svojo dokaj vitalno založbo, danes pa je šibko zastopano založništvo. Torej, kako vas je videla kritika.

O kritiki sem nekaj napisal že v prejšnjem odgovoru. Kritika me je večinoma kar dobro sprejela, le enkrat je ena, takrat še zelo mlada damica, raztrgala in razsula eno mojo zbirko kratkih zgodb, kar me je zelo prizadelo. Kmalu mi je postalo tudi jasno zakaj, a to ni stvar, o kateri bi želel govoriti, kajti tedanji mladi dami, bi bilo danes najbrž hudo nerodno zaradi njenih tedanjih vzgibov, ki so pripeljali do njenega zapisa. Seveda pa imam doma shranjenih nekaj izrezkov iz časopisov z recenzijami, ki mi po vseh teh letih še vedno pogrejejo srce. Med njimi so mi najljubše tiste, iz katerih je razvidno, da se je kritik poglobil in da ne piše kar tjavendan, da ne prisluškuje vehemenci in moči svojega peresa, ampak pozorno posluša avtorja in z njim vzpostavi konstruktiven dialog. A ne trapim se ne z enimi ne z drugimi. Pa tudi ne ukvarjam se s tem, kdo koga podpira in kdo komu in za koga piše dobre ali slabe recenzije. To so pač pozicije moči. Velikokrat zlorabe. V tem poslu je malo etike in veliko dela za cilje, ki z literarno kritiko nimajo veze.

10. Kako doživljate bralsko usihanje? – mladi posegajo po angleško napisani literaturi – tako to je, globalizem in neposrečeni šolski programi, ki bi morali propagirati tudi sodobne pisce, take, tukaj in zdaj.

Kakor koli obračamo, jasno je, da so mladi rezultat družine, družbe, sveta, ki ga soustvarjamo. Torej se moramo vprašati, v kolikšni meri smo soodgovorni za stvari, ki jih počnejo. Svet se nedvomno spreminja. Zato se bo moral spremeniti tudi šolski sistem, sicer bo zelo hitro prepozno, za šolski sistem, mislim.

A le, če nam bo uspelo naučiti otroke razmišljati, če jim bomo z lastnim primerom znali pokazati, kaj je empatija, solidarnost, ljubezen do bližnjega, razliko med hipnim ugodjem in srečo – dolgotrajno potešitvijo po opravljenem pomembnem delu, potem bomo morda kaj dosegli, kajti iz tega izhajajo vrednote. Iz tega izhaja veliko različnih ljubezni. In takrat bodo morda začeli brati tudi zahtevnejše tekste; začeli bodo brati iz ljubezni, če bomo dobro pisali, bodo brali tudi v maternem jeziku.

Brez tega so čisto vsi šolski programi, obveze, da beremo domače avtorje in na osnovi šolske prisile gojimo materinščino, povsem zgrešeni. Ljubezni se ne daje in vzgaja s predmetnikom in žugajočim profesorjem, to bi morali vedeti predvsem starši, kajti starši so prvi vzor in njih koraki so prvi, ki jim otrok sledi.

11. Poleg glasbeno pedagoškega dela, zagotovo snujte še nove literarne projekte. Kaj si smemo obetati?

Trenutno zbiram moči, da bi končno dokončal zbirko kratkih zgodb, ki čakajo še od časov, ko so me začele obiskovati pesmi.

12. In za konec, res, za konec, koliko ste zajemali iz vzgledov ob prebiranju literarne produkcije. Kateri avtorji so Vam na nek način dali spodbudo, da bi tudi sami ubesedili zgodbe, da bi pesmi bilo vredno spustiti med ljudi.

Že vse življenje veliko berem. Nenasitno. Prvi avtor, ki me je prevzel, je bil Ciril Kosmač in njegova novela Tantadruj. Zanimivo, razumel in bral sem ga povsem drugače, kot nas je o tem delu poučevala profesorica materinščine v osnovni šoli. Bil sem zmeden, a tako je pač bilo. V gimnaziji so prišle pod mojo bralno lučko Tomšičeve Šavrinke, kasneje nepozabna O’štrigeca in vse njegovo po vrsti, pa Milan Kundera, Luigi Pirandello, John Steinbeck, potem sem se ukvarjal z Razkolnikovim vprašanjem, ljubil sem novele A.P. Čehova, prišel je G. G. Marquez in vsi njegovi Aurelii in Aureliani Buondie, prišel je imenitni Lojze Kovačič, prišel je Gregor Strniša in za vedno pustil pečat, pa v ljubljanskih letih Ihan (takrat še mlad pesnik), Hank Chinaski in njegova razbita Amerika (Charles Bukowski), leta so prinesla še Vonneguta, Banvilla, Karahasana, Cortazarja, Marka Sosiča, Andreia Makinea, Carverja, Ferlinghettija, Babačića, Ostija. In lahko bi še našteval, imena kar prihajajo. Ne morem reči, da mi je bil kdo poseben vzornik. Vzor mi je dobra književnost.

Hvala, Vanji za izčrpne odgovore.

Vprašanja pripravil: Bojan Bizjak