V parku
Točnost pa je njegova vrlina, to pa, tu nimaš kaj, se podi po glavi lačnemu brezdomcu, ko ura v zvoniku gotske cerkve naznani pol dvanajsto, in ko tudi danes zagleda urejenega birokrata, ki v mestnem parku strumno koraka proti klopi poleg cvetoče magnolije. Ah, kaj birokrata, navadno pisunsko, pisarniško in skopuško rit, je danes v premisleku neprizanesljiv klatež ̶ vsak dan ob isti uri prihaja malicat v park, prekleti kravatarski pizdek uradniški, osnove osnovnošolskega bontona so mu že zdavnaj odjadrale v pozabo – ga preganjajo lastne misli, ko lačen opazuje uradnika, medtem ko ta lomasti s čeljustmi in kot žirafa žveči sendvič iz Mercatorja in, rit ena ̶ nikoli ne pozdravi, kaj šele odzdravi, samo bulji kot tele v ta svoj bedasti prenosnik med malico in vanj zija, kot da bi se mu zdaj zdaj Marija Magdalena prikazala trodimenzionalno iz tega ekrana. Pa kaj je s temi »civiliziranci«, vsi, ki hodijo tod mimo, buljijo v takšne in drugačne zaslone in ne uspejo več ne gledati, ne videti?! Ta presneta uradniška svinja ignorantska pa verjetno tudi doma non stop bulji v ta ekran, medtem ko mu žena vse servira (ne k riti, ampak seveda k ekranu). Ja, ja, sistem ga varuje, strahopetneža stiskaškega, če ga ima pa bog kaj raje zaradi tega, pa nisem več prepričan… Mmm, takšen kraljevski sendvič sem jedel edino, ko mi ga je za rojstni dan kupila stara znanka, ki se občasno ustavi in me pozdravi. Že sem lačen, dan bo še dolg, imam komaj dvajset centov… Bom počakal še malo, da pride kdo mimo. On? Ah, niti centa mi ni dal nikoli, pa sem hodi že lep čas, birokrat preračunljivi, čeprav res ne vem, kdo mu je izdal dovolilnico za vstop v park, kajti tu veljajo njemu tuja, skrita ter nevidna pravila lepega vedenja: kot je na primer odzdravljanje mimoidočim, tudi klošarjem.
Birokrat avtoritarno in s prekrižanimi nogami sedi in si z robčkom briše svež blatni rob s svojih usnjenih rjavih čevljev, ki si jih je dal izdelati po naročilu. Zdi se mu, da se naravnost prav podajo k novi temno modri obleki.
Še dobro, da se je že bujno razcvetela dišeča magnolija, da ne bom med hranjenjem vohal tega poscanega starega zapiteža, je v mislih danes namrgoden birokrat. Ah, kakorkoli, njegov smrad spet ni tako moteč, je vseeno človeški, pomisli, ko se spomni na tečnega šefa. Moral sem priti spet malce na zrak iz pisarne in malo vstran od neznosnega šefa… razmišlja, medtem ko brska po spletnih straneh borze in preverja borzni indeks, saj ima v lasti številne delnice. Ja, ja, kot državni uradnik skrbi še za dodatne prilive denarja, kajti plača je prenizka, žena pa mu non stop teži, da nič ne vloži vanjo. Kako mi lahko šef pokvari dan že zjutraj, že takrat se je začelo, ko mi na primer sploh ni odzdravil. Potem pa spet eksplodira dopoldan s svojimi izpadi, ko postane verbalno nasilen in agresiven, krivičen in obsojajoč do vseh in povsem izgubi nadzor nad samim seboj; kot da ga preganjajo nevidni demoni. Verjamem, da tudi njemu pogosto ni lahko, verjetno mora prestajati nekaj hudega, ko se tako obnaša, pa vendar je na slehernem koraku potrebno ohranjati dostojno človeškost. Ko se mu utrga film, bi se lahko pomenil s komerkoli ̶ po moško ̶ on pa, kot kakšna baba iz telenovel, takrat postane spletkarski in še kako krivičen do sodelavcev, ki največ naredimo… Evo, temu klošarju tam, na primer, prav zares noben ne teži… ne v službi, ne doma. No, pod milim nebom morda vreme in lakota. On ne ve, kaj je to garanje, živi kot kakšna smrdljiva in na pol mrtva razpadajoča žival… razmišlja birokrat medtem ko na prenosniku preverja stanje delnic na borzi in zamišljen komajda zasliši, da ura na zvoniku bije že tri četrt dvanajsto… Nagonsko popravi zapestno uro in si med buljenjem v borzne grafe na dušek raztegne noge, vmes pa občuduje svoje zloščene čevlje.
Klošar, ki sedi na sosednji klopi, žica mimoidoče za nekaj centov, nato pa sam ugotovi, da je njegov dopoldanski izkupiček že 80 centov, no, za malo piksno pira bo dovolj, se namuzne sam sebi in ignorira birokrata, ki preteguje pisarniške noge in bulji v svoje čevlje.
Na klop, ki je bližje klošarju kot birokratu se usede študentka in pritegne pogled brezdomnega »čuvaja mestnega parka«, saj se frčafela preveč očitno poigrava s svojim mobilnikom. Joj, se namuzne klošar, kak je našobila ustnice med fotkanje in naredila faco, ki jo ima koza, ko ščije na pleh. Kak se nastavlja in fotografira, nato pa pošilja fotografije in lupčke bog ve komu vse, vsekakor pa moškemu.
Ah. Včasih so se mladi pari podpisovali in risali srčke na drevesa, se dobivali in objemali v parku, zdaj, kot vidim, potekajo zmenki drugače, bolj prek telefona, zgroženo ugotavlja klošar. Ob vsem tem je hvaležen, da nima ne telefona, ne računalnika, pa je kljub vsemu vedno dosegljiv, haha. Študentka, mlada in svobodna spominja brezdomca na njegovo mladost – in možnost izbire. Če bi še enkrat bil mlad, bi tudi šel študirat, vendar ne bi študiral računalništvo, ampak gozdarstvo. Se mi zdi, da se človek v gozdu zares spočije in mislim, da bi iz službe hodil prerojen. Kaj drugega pa ne bi opravljal. Zato pa sem danes tu, kjer sem. Ona še ni povsem sužnja sistema, ampak le delno. Ko jo bo sistem pogoltnil, bo konec, zdaj je še morda z eno nogo zunaj… kmalu pa se bo tudi zanjo začel real life.
Birokrata ob pogledu na študentko zaskrbi, da bo njegova sedaj petletna hči v puberteti prav tako žrtev tehnologije in marsičesa, kar tehnologija potegne za seboj. Bogvedi, kakšni bodo šele odnosi takrat… se zamisli in sprevidi, da je fontana sredi ribnika že drugi dan v okvari.
Prekleti tipi, vsi so isti, skozi zobe sikne študentka, ki se je ravnokar razšla s svojim tipom. Model jo je prevaral z njeno najboljšo prijateljico. Iz jeze se je prijavila na Tinder, aplikacijo za samske. In sedaj objavlja svoje fotke v upanju, da bo uspela pridobiti kopico novih oboževalcev in z njihovo pomočjo zaceliti načeto ranljivost in nazaj pridobiti svojo zmečkano in pomendrano samozavest. Za šanse jo prosi tudi en star siv ata, ej, joj, saj je podoben temu klošarju tam. Ah, ne, ne, ni on, ugotovi, ko ga bolje pogleda. Ah, kaj se mi plete po glavi, saj stari klatež verjetno sploh nima telefona – le kje bi ga pa dobil?! Vsa obupana, medtem, ko ji solze polzijo vse do ključnice, ugasne telefon, ga pospravi v torbo in srepo stremi na naslovno stran knjige, ki jo je po naročilu svoje na smrt bolne sosede prevzela zanjo v knjižnici: na platnici piše Neal Donald Walsch – Pogovori z bogom. Ko prebere povzetek knjige na hrbtni strani, ugotovi, da gre za lastni zapis avtorja, ki je bil nadut in neprizanesljiv do klošarjev, nato ga je življenje kaznovalo in je sam pristal med klošarji, nakar je sledil življenjski zasuk in se je znašel v vlogi pisca te svetovne uspešnice, ki jo radi berejo zdravi in bolni.
Le kako je biti klošar? …si ne more predstavljati študentka. Hm, bi poskusila za en teden, no ali pa vsaj en dan, verjetno ves teden niti ne bi zdržala. Ne predstavljam si, kako je, če greš premražen, lačen in od vseh pozabljen spat. Joj, smilijo se mi ti ljudje. V osnovi so verjetno preveč mehki in jih je življenje dotolklo… pregnetlo do obisti, potem pa jih izpljunilo – na ulico. Ker druge poti niso videli, druge možnosti so že bile, a jih niso videli. Pa kljub vsemu verjamem, da obstaja druga in boljša pot, ki je bolj človekoljubna in še ohranja dostojanstvo človečnosti. Večina klatežev verjetno v osnovi ni pokvarjena. Kot tudi tale klošar ni pokvarjen, to vidim že, ko ga pogledam. Zanima pa me, le kaj ga je pripeljalo do tega, da je danes na ulici. Kdo je prevaral njega, kdo ga je zapustil in razočaral? Katera je bila tista njegova prelomna točka?
Ura zazvoni dvanajsto. Birokrat s hitrimi koraki odhiti nazaj v službo. Prvič v življenju odzdravi prijaznemu pozdravu klošarja. Klošar presenečeno ostrmi, saj ni pričakoval pozdrava – in se v njem nekaj premakne… Vonj magnolije je zajel ves park… V žepu je imel dva nažicana evrska kovanca – za hrano bo danes dovolj – bil je vesel in optimističen kot že dolgo ne.
Študentka se odloči, da gre v knjižnico po še eno takšno o knjigo tudi zase. Morda bo naslednjič obnovo lahko z veseljem pripovedovala temu nesrečnemu klatežu.