Ugasla luč

Janka Križnarja bi človek težko opisal kot nestrpnega človeka. Osem od njegovih desetih sosedov bi vam potrdilo, da je Janko Križnar zgled krščanske potrpežljivosti, ostala dva bi vam sicer povedala, da je Križnar zmene najhujše vrste, a razlaga, zakaj sta prišla do takšnega sklepa, bi bila za to zgodbo predolga in jo zato prikladno puščamo ob strani. Danes pa se je Janko Križnar nemirno prestopal na avtobusu št. 6 in se, ko so se odprla vrata javnega prevoznega sredstva, kot skokonoga gazela izstrelil skoznje s ciljem čim prej, če ne nemudoma, poiskati neko drugo javno storitev. Čas je relativen, tega se človek najbolj zave v trenutkih stiske. Minute so se neizmerljivo raztegovale, ulice so se sproti podaljševale. »Ne bo mi uspelo,« je pomislil, obraz je izžareval ves obup popuščajočega jezu pred stoletnimi vodami. Svojo stisko je hotel prikriti pred svetom in s pretisnjenimi stegni čim hitreje, a še vedno uglajeno, priti do cilja. Izpod oznojenega čela so njegove oči iskale le eno, majhno travnato zeleno tablico z belim piktogramom, mesto rešitve.
Postopnical je navzdol, v predsobo mestne kanalizacije. Velika siva kovinska vrata so dajala vtis, da varujejo bančni trezor. Kljub videzu so se odprla tihoma in s presenetljivo lahkoto. Za njimi je v zasedi čakal vonj po kloru in nudil obet, da je uporabnik varen pred tifusom in grižo, čeprav bi bil Janko pripravljen v tistem trenutku tvegati tudi srečanje z njima. »Za las. Ne bi smel spiti tistega piva, še posebej ne z mojim nepotrpežljivim mehurjem. Hvala bogu za javne sanitarije.« Nekoč je nekje prebral, da so jih začeli uvajati v Angliji sredi 19. stoletja, ampak to ta trenutek niti ni bilo tako pomembno. Občutil je olajšanje. Misli so se lahko osvobodile spon, ki so vklepale vse možganske celice zgolj in samo v rešitev enega problema. Lahkoten in odtočén je pogledal naokrog. Prostor je bil vzorno vzdrževan in čist. Tako drugačen od podobnih kapacitet v nekaterih drugih državah. »Vidi se, da smo Slovenci visoko civiliziran in moderen narod,« je presodil. »Javna stranišča so odraz narodovega značaja in kazalec njegove razvitosti.« V to je bil Janko gotov. V spomin so se mu pririnili prostori, ki se jih je posluževal drugje po Evropi. Skandinavija in Nemčija sta bili morda korak pred nami, a le majhen korak. Za razliko od balkanskih držav, da ne govorimo o Romuniji, kjer so javne sanitarije redke, a zato toliko bolj bogate z širokim naborom umazanij in redkimi vrstami endemitskih plesni. Ne, tem narodom manjka še precej, lahko jih sprejmejo v Evropsko unijo, ampak nikoli ne bodo pravi Evropejci.

Pod stropom je poblisnilo. Sredi premišljevanja se je znašel v popolni temi, objet z gosto tišino. Zgrabil ga je neprijeten občutek tesnobe. Ob priliki, ko je Janko zagovarjal postavitev zidu na meji, mu je sosed (eden od tistih dveh) rekel, da se lahko zapre pred svetom v temno sobo in se obvaruje pred vetrom in dežjem, a se hkrati prikrajša za zrak in svetlobo. Janko je zdaj to prerokbo doživel v praksi. Z rokami je podrsaval po stenah in njegovi prsti so se pretipali do nečesa, kar se mu je zdelo, da je kljuka. Sunkovit poteg se je končal z grozljivo ugotovitvijo, da vrata nespremenjeno vztrajajo v svojem položaju, tisto nekaj kar je držal v rokah pa je sedaj dokončno razglasilo svojo osamosvojitev od njih. »Sranje«, je tiho zaklel in izpustil kljuko, da je s poskokom zarožljala po marmornih tleh. Segel je v žep in skušal najti ključe na obesku z LED svetilko, s paničnim gibom jih je izvlekel, prehitro. Zdrsnili so mu iz prijema in svoj let končali z glasnim čofom. »Pa saj ne morem verjet, v tej državi je vse za en drek, čisto nič ne štima, golazen komunajzarska še kljuke ne zna priviti!« Njegovi jezni vzkliki so zbudili brezdomca, ki je zadremal v bližini. Ta se je lenobno primajal do vrat in jih odprl. »Gospod, ste v redu?« je vprašal, ko je vanj zabulil presenečen in prestrašen pogled. »Jjjja,« je zajecljal Janko. »Kkkljuka mi je ostala v rokah.« »Ojej, ampak veste, ta vrata se odpirajo navzven, vidite tukaj, lepo piše RINI.« Janko ga je prerešetal s pogledom. »Že mogoče, ampak v temi niti jaz ne znam brati.«