TRIDNEVJE

TRIDNEVJE

Velika sobota. V svoji sobi išče varnost. Del velikega tedna, sobota je, del tridnevja in velike, nerazložljive skrivnosti. Ve, da je cerkveni praznik. V spominu ima dogajanje, vgrajeno v njihovo družinsko življenje in bila je vedno del njega. Več blazin je položila na posteljo in se udobno zleknila nasproti slike sebe, stare deset let …

Z navihanimi očmi, jo gleda zvedav otroški obraz. Neukrotljivi kodrasti lasje, ki ga obkrožajo, kažejo sproščenost, neizmerno zaupanje in  trdno voljo.  Iskrice v očeh sevajo moč. Nič strahu, le rahlo nestrpnost nad predolgim časom potrebnim za fotografiranje … Nestrinjanje … Doma je, ne da bi to v resnici načrtovala. Višja sila je … Višja sila? Povedati mora!

Nemir je njena stalnica. V sobi je vse na mestu, tako kot je pred tremi leti pustila … Preusmerila je pozornost na slike. Castelluccio di Norcia. Raznobarvne plasti, polja rastlin v cvetju. Kako jo privlačijo. In cvetoče trave izvabljajo željo, da bi bila tam. Sproščena. Travna bilka bi bila … preprečila bi izkoriščanje lastne dovzetnosti in živahne pripravljenosti odprto vstopati v odnose. Ki pritegnejo, posrkajo,  odvzamejo ves kisik … Ni vedela, da se sprejetosti in ljubljenosti, ne kupuje z uslužnostjo in podrejanjem … Da je samostojna oseba, s čustvi in lastnimi tegobami in ne le podaljšek, je sprevidela le sekundo prepozno.  Dotaknjena se počuti na polju lastne nedotakljivosti!  Dostojanstva!!! Kaj je narobe, če je želela  poskusiti?  Kako naj ve, česa je zmožna, če ne poskusi?

 Knjige so povsod, police nagrmadene … Skozi prosojno zaveso je videti veliko sivo – modro ploskev. Morje … Boleči stavki se sprehajajo med valovi: «Izogibaš se. Bori se! Sodeluj! Ne popusti! Spremeni interpretacijo realnosti! Upri se nasilju!  Otrok bo! Deklica bo! Izogni se kulturi neprijateljstva. Zavračanja! Dodaj v skupno dobro in zavrni odvzemanje! Ne umikaj se omejitvam! Izzovi jih! Kreiraj  brezmejnost vsega … »

A, le beži lahko. Odšla bi! Pustila za sabo!

Mak rdeči sredi travnatih bilk. Kot navdih. Kdaj so navdihi poniknili in svoje mesto prepustili sugestijam? Ne ve. Negativnim! Kdaj? Silna bolečina si je utrla pot skozi njeno telo. Se razletela v praznino atomarne oblike in velikosti … Brez dovoljenja. Kot bi Bog v  tej žalostni in negotovi praznini, ugasnil luč, zaprl vrata in odšel. Ostala je gosta koprena nad vrtom in korto. Se tam ujela in zgostila veselje in svetlobo v neprekinjeno gmoto zlobe, prevare in pohlepa. Nezaželena je! Tudi njen otrok!

Sama! Odveč sva! V kotu nad vrati, kot po čudežu ždi majhna kresnička in išče  pot  po steni. Kam? V mrak generira svetlobo. Osvetljuje brez elektrike. Dva svetleča napisa vidi: pot življenja je in pot smrti. Nauk dvanajstih apostolov uči o tem … Možno je! Mogoče je? Morda pa? Trudi se, odvrača  žalost, da se ne bi ustalila v okvirih njenega  bivanja in nihajoče odločitve.  Življenje želi! Hoče! Vidi kako je angelska lepota obdala kresničko, bela krila svetlobe so se povečala in napovedovala omilitev bolečine  v preteklosti ujetih čustev…

Ooo, zaspala je, zasanjala se je … odšla za nekaj trenutkov. Kaj to pomeni? Velika noč bo. Oh, Bog, daj mi moč razločevanja, naj se prepoznam v preprostih, miroljubnih in pogumnih navdihih. Naj jih zajamem v absolutni dvojnosti, mračnega in  veselega … naj  razumem neskončnost dogajanja … Oh, moj Bog, prosim te. Naj bo to moja molitev. Prošnja … O, Bog, naj ne bom videti tako izropana moči, veselja, besed, energije, poguma in resnične volje do  prihajanja novega …

 »Bog ne živi v supermarketu čustvene ponudbe. Kako lahko kar prosiš? Zahvali se!« odgovarja drugi del nje … Hvaležnost? »Kje je ostala hvaležnost? Ti, nevernica?« se oglaša notranji cenzor.

Opaža, kako se iz leta v leto, okrog praznovanja velike noči, spreminjajo razmerja veselega, živahnega, polnosti dogajanja, iskanja lovorja, peke, kuhanja, nove obleke, nogavic in lakastih balerink, prebujajoče se narave, cvetenja češenj, belih grmičkov, in skrivnostne mračnosti zadnje večerje z umivanjem nog moškim, križa, kapljic krvi okoli žebljev, trpljenja pribitega človeka, molitve žensk, sobotne  tihosti in pripovedovanja … Tudi o ženskah, ki so na  glavi v veliki košari nosile peči sladki kruh  – pince v  vaško peč. Ja to je bilo opravilo skupnosti, meditacija, supervizija in kontemplacija hkrati … Bogatejše družine so imele velike  krušne peči … Ah, vaška peč, je bila odtenek v razliki, med tem kdo je bogat in kdo reven … Na slikah je videla, kako lahkotno so hodile ženske. Moških ni videti? Kaj so moški počeli v pred –  velikonočnem času, da jih ni videti na starih slikah? Slike govorijo, kako so hodeče ženske tu in tam košaro pridržale … s tem ohranile telesno statiko. Z velikim balonom na glavi in ruto zavito v svitek? Sproščeno so se pogovarjale in šle v svoji rutini.  Zdijo se zelo spretne … Znale so uravnovešati svoje breme in življenje …

Toga je, nespretna. V svoji otroški sobi doživlja vigilijo velike sobote. Čas budnosti. Čuječnosti … Notranji cenzor govori, da jo je v  stanje  pripeljalo vihravo zanikanje omejitev, občutek, da vse lahko … V družini imajo gen vihravosti, brez  reda se je prenašal, preskakoval generacije, brate in sestre in sedaj se je naselil v njej … Tarča je postala, opravičilo za izsiljevanje, kompromise in zmedo, ki  nastajajo ves čas, le v zamenjanem vrstnem redu … Vedno se zgodi njej … Svoboda je, da si kar si, ne da delaš kar hočeš, so ji razlagali. Da sprejemaš odgovornost! Pogovori so tekli o vse mogočem. Obiski. Nekaj prijateljic je poiskala tudi sama. Srečale so se po dolgem času. Elektronika sicer skrbi za vse oblike stikov, ampak  to ni pravo in o dvomih zadnjih tednov ni govorila …

»Podočnjake imaš?« je  vrtalo razlagalno vprašanje.

»Ja, študij, preveč dela v pozno noč, gneča povsod.« je izmuzljivo odgovarjala …

Nekaj v njej blokira. Da je, to kar je! Pod drobnogled se mora postaviti. To ve! Kdo sem? Zakaj? Kaj me ustavlja? Ovirali sta me  majhnost in ozkost, sedaj me brezmejnost in prevelikost …  preveč ljudi, stvari … In prihajajoči otrok … ki mu svet ni naklonjen! Kaj pa jaz?

Pridružila se je blagoslovu hrane v vaški cerkvi … V istem hipu, ji je vse jasno in nič ne razume … Čemu vse to? Namen? Cilj? Dogodkov, ki se vrstijo. Rudari po simboliki velikonočne sobote. Tiha sobota. Zakaj tiha? Okoliščine odrekajo tihost, po hiši  mrgoli ljudi in besed.  Ni ji do  dialoga, tihost zares potrebuje. Zdi se, da je tišina nujna za smiselnost komunikacije, nikakor ni praznina v gostobesednosti. V zgodnjih urah se je spustila  po stezi za staro hiši. Zaraščeno je in  zgradba je sesuta in ovita v gmoto bršljana. Hiše niso več zmogle  ponujati življenja …  premajhne so postale. Bredla je po robidovju in iskala lovor. Vesela, da ga ni  zatrlo preraščajoče rastlinje. Velik grm, že skoraj drevo je, in  lepi zeleni listi ponujajo rozetasto gnezdo rumenim dišečim cvetovom. Privabljajo zgodnje opraševalce. Lovor! Lovorika?  Znamenja išče, simboliko, vedenje o tem česar ne razume … Bdenje? Vigilija? Prepolna je navdihov in sugestij. Bijejo se v njej. Na dan, ki ga verniki posvečajo čaščenju božjega groba, sama  koplje po sebi. Groba ni. Prazen je. Umira v preteklosti in želi živeti v  bodočnosti … Ponovno v sobi. Potopljena v razumevanje simbolike, bere. Stoner je naslov knjige. Zahtevna je. Kot trenutek v katerem je. Sama zahtevnost, zabetonirana v velikem petku, utrjena z železno armaturo smrti. Smrt! Jeruzalem. Scena je znana. Primerja! Svečan sprejem, na cesti posuti s palminimi listi, je čakal Jezusa ob vstopu v Jeruzalem. Znak dobrodošlice rešitelju … Palme so! Vzkliki, evforija, čaščenje in le hip za tem, ga je veliko mesto pogoltnilo. Izdali so ga. Najtesnejši. Kako znano in domače deluje scenarij hitrega preobrata, izdajstva in pribitosti na križu. Naš sodobni poslovni svet je le cenena kopija … Pošiljali so ga od Poncija do Pilata …  in ga slednjič kruto pribili. Zaradi??? Interes, je novodobna beseda za taka stanja in dejanja. V soboto, je bil mrtev … Tihost! Ležal je v grobu … v nedeljo je sledilo vstajenje. A tega niso vedeli, zato je teža  sobote velika. In neznosna je, mučna tišina. Dvom! Podobno se počuti sama. Velemestni sprejem, veselje, študij, delo, nova ljubezen, obetavna, večerje v dragih lokalih, nakit, obleke, načrti … Palme, povsod! In sedaj zavračanje, pošiljanje, dvom, ignoranca … križ. Ne,  vstajenja ni na vidiku. Sobota vztraja. Tihost vztraja. In sama je odvračalna, ne sprejema novega v sebi, ne zmore, nima poguma in moči … Noče življenja …

  Kdo je, ki lahko odloča o  življenju in smrti? Misel jo zgrozi! In kdo sem jaz, ki o tem odločam? Prav sedaj? V tem trenutku? Kdo? Žareča sem bila od veselja do življenja; v dramo me je potegnilo, v smrtni boj, moj in novega življenja … Tudi sama ga   nočem! Nočem? …  Na križu  vidim pribitega. Malega dojenčka, ki ima rokici sklenjeni v molitev … Deklica je.

Mrazi in trese jo, sama se počuti in vse bi dala za vrnitev v čas pred tem, zamrznila bi čas Londona in ostala v svoji sobi, med slikami trav in rdečine maka. V preteklost želi. Tudi v kameno dobo, in čuvala bi ogenj! V čas, ki ga je prepogosto videla le kot kolesje omejitev. Na poti posuti s palminimi listi,  jo je mesto veličastno sprejelo v svoj objem. Mlada, lepa, bistra … svet obvladujoča.  Zadihala je svobodo odnosov, in že sta jo pogoltnila rutina in druge omejitve. Še vedela ni za obstoj kastnih in bogatinskih razlik, ničesar! Spregledala je, spregledana je sama. V sebi  nosi življenje, a se počuti mrtvo? Vidi svoj križev pot! In njegov! Njen! Le plen sta oba! Ona pribita na križu! Še živa? Nemočna. Potrebna pomoči. Žejna. In ona, z otrokom pribita na križu! Brez pomoči, zavrnjena. Kako? In otrok? Otrok sam pribit na križu! Gleda ga. Velika sobota je … Večer pred nedeljo,  velikonočna vigilija … trpkost  cerkvenega okolja, kot ga je razumela, se bo preobrazila v veselje, radost bo bivala ob mizi, pričakovanje vstajenja … Morda pa je upanje? … Sobotno popoldne je obetalo … Blagoslov jedi v cerkvi. Okrašeni z oljčnimi vejicami … Oljka, mir. Zvedave oči, so iskale. Ni se mogla skriti. Njena odsotnost, je bila moteča, postavili jo bodo na oder … Značilnost majhnih krajev, česar ne mara.  Blagoslov jedi. Pobarvana jajca,  pince, fancli, šunka, dodani čokoladni zajčki!!! Iz poganskih časov? Od kod? … V arhaični košari z belim  prtičkom … Arhaično je bila videti včasih ta poštirkanost. Sedaj pomirja.  Udomačuje!  Kot varovalka se zdi … Razgledala se je po podobah križevega pota  na cerkvenih stenah … vedno so ji bile grozljive … vzbujale so strah … štela je rimske oznake nad podobami, triintrideset jih je in  rimska štirica je  označena s štirimi  navpičnimi črticami? Nikoli tega ni videla in nenavadno se zdi. In  v zraku neskončnost molitev, ki jih ni razumela, in  prestopanja od  postaje do postaje … In besede »desetka«, se spomni. Kaj pomeni desetka? Ali je lahko še slabše kot biti na križu? Razgaljen? Zapuščen? Na ogled vsem? Če obstaja tako stanje, je ona sedaj njegov del … brez trohice moči, da bi kar koli naredila. Ne zmore ven iz kovinske lupine. Ne bodo veseli tega, kar mora povedati …

Od cvetne nedelje se pripravlja … v mislih nabira oljčne vejice … cel šop, fašinco za blagoslov … in hkrati je pripravljala kovček z najnujnejšimi stvarmi …

Dober teden me ne bo, potem, se vrnem, obiščem kliniko … Ja in nekaj dni počitka naj bi si vzela … Tako so mi svetovali. Na razgovoru, kjer je en plus na papirju, spremenil tok dogajanja, določil novo smer, nepredstavljivega, nevidnega stanja … Spremembe.

Kako? Kako? Kaj? Zakaj? Kaj sedaj? Eruptivni ognjemet  vprašanj iz nevidnosti … Brez odgovora! In moška moč? Poznana pri očetu? Varnost? Kako se je zmotila! Osupnila jo je preprosta, njemu logična, neodgovornost, ki je naseljevala moško stran.

»Pa saj je preprosto, greš in na kliniki bodo vse uredili. Plačal bom!« Pozen čas? Ne obstaja pozen čas, če plačaš!  Na črno bo, spregledali bodo faktor časa, je nizal besede vsemogočnosti. Njej dotlej  nepoznane, prav tako kot  izsiljevanje,  navidezni kompromisi in  zmeda, ki je začela naseljevati dni.

Preprosto, greš in plačaš? Kako preprosto? Ljubezen, povezanost, čustvo, resnobnost odnosa spremeniš v avanturo in  odsotnost  prave vrednosti, smisel vrednote spremeniš v preprost stavek: «Greš, in plačaš!«

Ko dogodke, ki so razlog za praznovanje velike noči, postavimo pod drobnogled, odkrijemo mikro spoznanja, ki se kažejo v dejanjih:  greš in lažeš, greš in zatajiš, greš in pričaš po krivem, greš in daš ukaz, greš in križaš, greš in ubiješ, greš in naročiš abortus … Zlo vrednosti jemlje značaj. Spreminja jo v storitev … Stara zaveza. Močnejše od človečnosti je, njegov  izvor je v nerazložljivi skrivnosti slabega …

Ni imelo smisla razlagati. Tišina je zavzela  večji del razgovora, brezmejna pomanjkljivost notranjih vrednot in kulturnega stanja bodočega očeta, je razsvetljevala dejstvo, da je človek le zaradi uvrstitve v sistem. Biološko! Z odsotnostjo drobtinice drugih značilnosti humanega  … Zavest je bila polna spoznanja, da jo je iskanje brezmejnosti, postavilo v kruto srečanje z mejnimi stanji ljudi. Ni vedela, da obstajajo,  in na vse je pristala,  vse sprejela …

 In danes je velika sobota … noč po kateri bo povedala … Ne, ne, le mama bo izvedela! Bolna je! Ne bo dobra novica, a le ona ima moč slišati in sprejeti. Mati  pod križem sočutja in razumevanja … 

Sliši, kako bi oče znorel: » Kdo je ta neodgovornež? Kdo? Kako si upa? Tako se ne dela! Kakšne vere je? In ti? In ti? Kje si imela pamet?« In tako brez konca, do potrebe, da nekaj popije … Oče je uzakonil visoke, moralne človeške vrednote. Ne pozna polja pokvarjenosti … nič bogatinsko  finančnih  filozofij. Da je vse mogoče in meja nebo? … »Kaj je tema?« je pogosto komentiral pamet v kravatah, televizijo spremenil v osebo in jo ugasnil, ko je govorila neumnosti … »Svoje dolžnosti je potrebno izpolniti! In pika! Ali je to res? Resnica? Otrok? S tujcem? Indijcem? Kdo bi to prenesel?  Ali nima dan dovolj lastne teže? Še to?« bi godrnjal ob spoznanju, da nič ne more narediti  in na nič vplivati …

Kot velika reka, so se omejitve stekale v ocean nje same.  Njihova  morfologija, je pokazala, vihravega lepotca, avanturista, presežnega v vsem posvetnem, v kastnem dogovoru oddanega, neodgovornega,  lastnika vsega mislečega … In poročenega od otroštva. 

Zgrožena je bila nad arhaičnostjo, ki vrela izza kulise sodobnosti … Kot bi ga potegnili iz  naftalina starih časov je bil videti: »Poročili so te? Ali si normalen?« je bilo vse, kar je lahko rekla.

 »Hočeš povedati, da otroka pričakujem z nekom, ki je od malega poročen? Poročen? Smeh … v Londonu? Obstajajo kamenodobne omejitve?«

Možgani so se napolnili z izrazi, finančni genij, oče otroka, svet, sodoben, sebičnost, lastna vera, kaotičnost  omejenost, omejevanje, dovoljenje … Rešitev je v preprostosti in odpiranju poti. Krohotala se je svetu, ki ga ni poznala, a je mislila, da ga  … Zaradi bogastva si poročen? Ali se ni to dogajalo pred petsto leti? Gotovo ne v tem stoletju! In ti, da nič ne moreš? V vašem okolju? V vaši kasti ne obstaja beseda »ne«? Seveda! Lahko! Rečeš ne! To ti daje moč … pravo svobodo, ne pa vse kar te obdaja in te dela navidezno močnega … Greš in rečeš, ne.«

Vrnila se je na veliki četrtek … Jeruzalem, dvorana zadnje večerje, zbrani ob mizi. Ustavila se je  za hip pred portonom. Rada ga je imela, simbol njihove hiše je. Kovček so ji odnesli, da se je v miru  nagledala. Sprehajala je oči po veliki, obledeli površini milnate barve. Orosile so se. Potreben je novega  nanosa. Prijela je za veliko kovinsko kljuko!  Pri njih še ne deluje na gumb, tega portona se ne odpira na daljinca … Tudi mene ne, nisem na daljinsko upravljanje, se je  tolažila in v vidno polje priklicala majhno deklico, kako stoji pod kljuko in jo s poskokom poskuša doseči. Končno ji uspe, in se  nanjo obesi. Vrata se uklonijo teži telesca  in odprejo navznoter …  Sebe vidi! Visečo na krilu vrat se pelje v notranjost … na vrt. Tri leta je imela, ko so ji na ulici ponagajali, iz nje brili norca in je v kljuki našla  rešitev. Položi roko, da se na kljuki izgubi in poboža bleščečo kovino … pritisne in si razstre pogled v raj … po zarjaveli  armaturni kovinski mreži, nad kamnitim vodnjakom, se veličastno vzpenja glicinija … Slika Monet … Odprti, številni modri cvetovi  se sklanjajo k tlom. Omamno diši ves vrt … Le kje je pred  tremi leti videla omejenost? Le odsotnost hvaležnosti za tisto kar je bilo … Ja, nepotrebnost redne košnje, pletja, presajanja, ruvanja plevelov, kompostiranja,  dodajanja, odvzemanja  in večnega zalivanja, vse to je bilo odveč. Rokam in nohtom je škodovalo, želela je dolge in rdeče, od najstniških let dalje … In vse je moralo biti narejeno  pravi čas, pri njih. Ovira … Ni bila v dobrih odnosih s časom. V namišljenem pravem času, ni videla smisla. Bog je ustvarjal sedem dni, in kar je ustvaril sedmi dan, ni ustvaril prvega dne …  Pravi čas!!! Je ključ in ključavnica! Tako so rekli, pravi čas za to, za ono! Kot  cestno prepreko, ležečo zaporo, je videla pravi čas. Brez formule uspeha  pri delu. Nobene prave dinamike ni  … Vedno se je spraševala o smislu? 

Vednozelena magnolija, je naseljevala del vrta. Pod njo majhna mizica in klop na kateri sedi dolgolasa, temnopolta deklica. «Mama, glej rdeče vrtnice!« je slišala reči svojo bodočo hčer, očeta Indijca, ki je ne more sprejeti.  Tako je sama  navdušeno vzklikala svoji mami, ko so zacvetele nonine rdeče vrtnice … Zmrazilo jo je in boleče zbodlo v trupu.

 Ne, ne, ne!!! Otroka pričakujem. Čutim! Vem, da je deklica. In nekega dne bi zrasla, se zibala na kljuki našega portona, bežala pred ulico, tekala med vrtnimi gredicami in se dotikala cvetlic … padala … vstajala … Živela … Nekega bodočega dne, deklica bodočnosti … Deklica je v meni. Majhna. Pikica. Živa. Človek, oseba, bitje in ne stvar.

«Greš in urediš!« tako je po dolgi tišini pojasnil … In na križ pribil bodočo deklico in mene …  Kot stvar! Urediš nerojenega otroka! Prestaviš na navidezni polici, iz enega sveta, v drugi … Stvari! Urejaš!  Ne ljudi!!! Ne ljudi, ki še niso! Ki so na poti … Ne ni stvar! Otrok je!!! Nad čim hoče biti?  Božja volja je namreč  živeti. 

Vrata v njihov vrt nikoli niso bila zaklenjena. Vstopila je črnolasa deklica bodočnosti, utrgala vrtnico, se usmerila proti portonu. Kot bi imela nadzemeljsko moč, sta se sami od sebe razprli krili velikih vrat in jo iztisnili na ulico … »Grem, mama, če tu zame ni prostora!«

V deklici bodočnosti so se zrcalili vsi obrazi žensk njene družine. Njene mame, none, tete, … Le polt in oči, o odsevali drugačnost! Očetove so … temnejše …  Indijske. A, so! So! So! So! Sama biva v vseh časih, preteklosti, sedanjosti vrta in v   črnolasem dekliču bodočnosti, ki odhaja, ki hoče odditi … Podobna mi je, vidim, očetovo ima le barvo kože in odtenek oči  …  Skrivnost njihovega majhnega  eklektičnega vrta hoče odnesti  s seboj … nosila ga bo v sebi … V sebi.  V kateri sebi? Kje? Ko bi rada bila tukaj? Želi si biti. Razočarana je, ker ni dovolj prostora … v njihovem velikem in bogatem vrtu, polnem raznovrstnih rož, eklektiki vsega cvetočega, umeščenega med zelenjavo, je premajhen za deklico. Rdeči tulipani odcvitajo. Kratek, omejen čas cvetijo! Ah, zemlja ponuja zgolj omejitve … Ne maram omejitev …

Verjeti hoče, da bo vse dobro. Doma je.  Sobota je. Pogreša doživetje oljčne nedelje. Pot je zahtevala svoje, in  veselila se je velikonočnega tridnevja. Ohranila je vero v obrede in ostati jim hoče zvesta … Na letališču je razglabljala, kako slabo razume pomen praznikov in njihovo globino. Le hrane, čiščenja, peke  peciva in  spremljajočih dogajanjih se spomni. Zbranih ob mizi. Ni bilo vedno prijetno. Prepiri in različnosti, so za mizo prinesli vse … od molitve do težkih besed … Zamer … od trpljenja,  blagoslova, tihosti in vstajenja. Pomen besed je puščala za cerkvenimi vrati. Ni jih  razumela, ne hotela razumeti. Ne takrat, ne kasneje, ne sedaj. V prazno so razlagali, odtujila se je cerkvi,  se oddaljila  in  obredov nikoli prav dobro dojela … Njena vprašanja so preslišali,  ona pa sugestije in porive v neželeno smer …

Z lahkoto je sledila pogovoru o obredih pri kosilu. Pritegnil je njeno zanimanje, o tem, da je velikonočni ponedeljek dela prost dan. Praznik! Ni bilo vedno tako. Ogenj blagoslavljajo ponekod  ob veliki noči in ga iz cerkva prinašajo v domove. Uporabljajo tudi bukovo gobo, dolgo in počasi gori …

Vsi ti obredi je včasih niso zanimali, kdo bi iskal po  gozdovih lesne gobe? Oh, navade.

 Križev pot! Nov! Drugačen. Nič ni brez križev in poti! Zakaj križev pot? In  zakaj velika noč ni vedno na isti dan? Sledi nedelji po prvi spomladanski luni.

Običajno leti s Heatrowa. Bližje je do letališča. Morala se je odločiti na hitro in ponujeni let je bil edina prava možnost, da izkoristi proste dni …  Vrniti se želi … delati in doštudirati. Živeti  velikost, svobodo in možnosti … Tujina omogoča vse. Letališče Standsted je daleč, prepolno. Mravljišče ljudi. Vse  hiti gor dol, sem in tja, vrvež velikonočnega praznovanja … Od  oljčne nedelje, neguje vzdušje velikega tedna, zavedanje o odločitvi, ki se ne zdi prava in ne njena … V pričakovanju tridnevja, četrtek preživlja na letališču,  razmišlja o zadnji večerji,  upodobljeni na številnih slikah in izdajstvu, ki ga tam še ni slutiti … Prisotno je. Izdaja ona, svojo družino, svojega otroka  … Otroka? Ni njun?

Ob pici, sodobni večerji, se mu je odrekel, izdal ga je … lastni oče … Ali njegov bog ne prizna življenja? Misli, da denar  lahko nadomesti vse. Kupi in proda. Razume otroka kot storitev. On bo plačal! Kaj bo plačal? Odstranitev svojega otroka? Njun je? A, on, brezbožnik, ne priznava njunosti …Bil je zgolj dogodek … po trenutnem navdihu,  v skrajni osamljenosti in preveč  popitem  alkoholu?? On lahko kupi! Plača! Kupi odstranitev otroka! Pri petindvajsetih je sam otrok, kako bi imel otroka? In neodgovoren je! Kakšen človek, moški, mož, je? Globoko si zabredla, globoko, presegla vse omejitve … kako delaš s seboj? Z otrokom?

Pekoča bolečina pospremi misli na pico in zanikanje njunega otroka … Izdajalski četrtek! Besedi odstranitev! Ureditev!  Zveni kot križanje!  Petek, pred kratkim je Poncij Pilat sodobnega časa, pokazal svoj značaj. Izdajstvo, zanikanje, mučenje, smrt … V  moderni obliki z besedami anestezija, delovanje medicinskega osebja in aparatur …

Blagoslov potrebuje! Rešitev vibracije teh groznih besed. Kaj pomeni iti po blagoslov? Ali ga bo dobila, med praznovanjem velikonočnih praznikov? Doma? Z novico, nepredstavljivo za majhno vas, da tujec, moški, Indijec noče biti oče, noče otroka. On lahko plača, da ni oče … Njuno življenje z  otrokom nima prihodnosti, trdi!!! Prihodnost ima težo križa … trpljenja in  smrti. O vstajenju nič … 

 Novica, ki jo  mora povedati, jo tesni in ovija v strah. V pajkovo mrežo vprašanj, kako bo sprejeta, je zapredena … Ve, da ne bo lagala in ne ve, kaj bo naredila? Oh, Bog, ti veš, ti ki vse vidiš in vse veš, prosim  poglej in pomagaj mi … Kako  že gre? O, Bog, obrni se name, nevednico, grešnico … O, Bog, zakaj si združil nezdružljivo? Le ti to lahko! Pomagaj mi sedaj! Kako naj razločim, kaj je prav? Kako naj povem? Kako naj vem? Kako naj se odločim?

Prava pot je življenje! Otrok je moj! Zakaj nima bodočnosti? Zakaj nič ni na njegovi strani. Jaz na kateri strani sem? Na čigavi?

Kaj bo s skrivnostjo, kaj z odločitvijo, kaj z reakcijo? 

Prepoln dan je bil četrtek … zdrvel je v naglici, kot vsi njeni dnevi, odkar je v Londonu. Od petih zjutraj, ko se je zbudila in celonočnim občutkom strahu, da zaspi, hitenje … vstajanje,  podzemna,  letališče, prerivanje skozi in tekoča stopnišča,  oddaje in tehtanja prtljage, kontrole in  kontrole, pregledi in brskanje po osebnih predmetih, ponovno in ponovno. Brzenje od trgovine v trgovino … sami presežki v smeri izčrpavanja … Končno je s kavo pristala  pred veliko stekleno površino, ki jo je  ločevala od mesta, kjer se bo vkrcala na letalo. Zamudaaa! V trdni odločitvi, da gre samo še skozi cev na letalo, je obsedela. Globoko v svojih mislih! Dovolj je trgovin, tudi tistih s knjigami, metri knjig … Letala pristajajo! Vzletajo! Kam se vsa ta množica premika? V Egipt? Beži pred težo? Zlom? Ali le gre? Po kaj? S kakšnim ciljem? Je cilj podoben njenemu? Potrošniški simboli ob prihajajočem prazniku so povsod. Univerzalnih barv in vsebin. Prazni. Brez globljega pomena … Razmišlja, kako nepraktično je, da velika noč ni vedno na isti dan? Premikajoči prazniki je!

In doma bo, obložena miza, veliko jedi, obarvana jajca, fancli, žolca, šunka in čokoladna jajca presenečenja. Kuhinjska polica jih je grmadila, ovita barvitem bleščečem papirju. Odpreti jih je bilo mogoče na velikonočno  nedeljo, po obisku maše. V notranjosti so skrivala plastična jajčka z igračkami … pomembno za  otroke. Šele po maši! Nič prej! Negovanje pričakovanja je bilo vzgojna strategija. Vodenje k navdušenju, čudenju in hrepenenju. In čokoladni zajčki? »To je novo, prineseno v naš prostor. Simbol plodnosti so, navada je reliktni ostanek poganskih časov.

 Veliki petek spremlja utrujenost, negovanje praznine …  Slabost jo načenja, želodec boli. Misli so v Londonu. Študij jo je prevzel,  omogočal je, nič omejeval, priznal  talent in delo. Nadgrajeval.  Vse se je kazalo v presežkih  in   zadihala je … Ni vedela, da imajo omejitve zmožnost metamorfoze in sposobnost razmnoževanja … Otrok! Odločitev! Klinika! Izkušnje! Naj pove takoj? Naj počaka? Bo mama prenesla? Verna je in zaveda se moči vere … vedno se je trudila, da bi jo prenesla tudi na otroke … Neuspešno … vsa dogajanja okoli praznikov, so ostala v polju  srečanja in prehranjevanja.  Včasih je bilo odveč. Zbirko   konfliktov iz različnosti nosi v glavi, hotela je le stran in študij je bil  odlična izbira …

Mami je zdrdrala pri  zajtrku. Zmedena, s tihim glasom, rahlo se ji je tresel. Vse kar je povedala, je bilo eno samo opravičilo … še vedela ni, kaj vse je opravičevala. Nepomembno je  bilo, ali pove v enem ali stotih stavkih. Nič ne spremeni dejstva. Otroka pričakuje! Splavila bo! Mami je veselje  splahnelo z obraza. Le obsedela je tiho in  gledala … rjave oči so  zastirale potok solz … Ostale so zadaj … tudi besede … »Moj bog, kako, zakaj?« je le lahko rekla.

»Ne povej očetu … znorel bo. Mama, ne znam razložiti, ne vem kako. Je lastnik verige trgovin s spominki … Občasno delam tam. Polni so denarja …  imajo več hiš. V Londonu ima ogromno hišo v kateri sem bila čistilka … prah sem brisala iz mogočnih  kovinskih stopniščnih ograj in zbirk porcelanaste posode. Vsak dan. Mati je bila dovolj sitna in jaz dovolj nenatančna, da sem vztrajala le nekaj mesecev.  V dolgi jutranji halji,  plesajoči po tleh, se je sprehodila s prstom po očiščeni ograji in iskala sledi prahu. In kako ponižujoče je bilo, če jih je našla. Kot v filmu … Na kovani kovinski ograji mogočnega stopnišča v drugo nadstropje, ni smelo biti niti atoma prahu … Čistilke so letele ena za drugo … Sin je bil prijazen. Opazila je, se takoj vpletla. Malce prepozno. Za otroka ne ve. Pa tudi, če bi, nič ne spremeni … Izbrana je primerna nevesta  njegovemu visočanstvu …  Morala sem odditi … Dogovorila sva se, da skrivaj delam v trgovini in poglabljala najin statusno neprimeren odnos. Ni kaj dodati. V zanosu  se je zdelo vse  enostavno, saj živimo v svobodnem in demokratičnem svetu. Brez omejitev. Motila sem se, neskončno jih je in neskončna je  meja med nama. Brezno!  Veš, da obstajajo višje, kaste, starši ne dovolijo zakonskih zvez z nikomer od nikjer, kako naj otrok živi v polju dveh ver … z ustvarjenimi družinami in bogovi potisnjenimi na stran … kako lahko boga potisneš na stran?«

»In pri vsem tem ni prostora za življenje?« je tiho vprašala mama. »Oh, moj Bog!« pokrižala se je. »Veš kaj mislim, veš, a, ti si, ki se boš morala odločati. Pomagala ti bom in Bog naj ti pomaga! Če se odločiš, tako kot mi mislimo, da je prav, je tu dovolj prostora. Za oba. Z očetom bom govorila. Bog naj ti pomaga.«

Zmešnjava besed, okusov, zvokov in čustev se je zajedla globoko v njo … Vonj potice, besede, razglabljanje o skrivnosti velikega petka,  izdaja, mučenje, križanje  … Jezusa je dal mučiti in križati. Kdo? Po nedolžnem!!!  Hodil je od Poncija do Pilata.    Jezus! Veš koliko Poncijev Pilatov tepta to zemljo? Ko se pojavijo, se stezice spremenijo v avtoceste  izsiljevanja,  sklepanja kompromisov in goro zmede. Kaj je bil? Rimski guverner Judeje? Kje je Judeja?

 Tudi mene (naju), pošiljajo od Poncija do Pilata, in plačali bodo. Na eni od postaj sem. Na križevem potu sem … Na kateri postaji? Kje sem na tej poti? Ali je mogoča vrnitev nazaj? In vstajenje?

 Kje sta veselje in upanje? Pa kaj, če sta njuni življenji   kot v vesolju … daleč, daleč …  on previsoko, jaz prenizko? Pa kaj?

Kaj pa čustvo? Velika noč je! Družinski praznik! On ne praznuje in ne ve, kaj pomeni … Tudi razumeti ne želi …

V dnevih obrednih dogodkov in hrane išče oporo. Rada bi prenesla naprej na naslednjo generacijo. A, ne bo naslednje generacije … Ne!!! Odločitev je, da otroka ne bo! Ne more biti vržen  v zmešnjavo sveta  ekstremnega bogastva in revščine,  dveh različnih prostorov in ver. Ne!

Dan prikazovanja je velikonočni  zajtrk, simbol prepoznavanja, čas za obisk bližnjih … Začetek upanja in zaupanja??? Po jutranji maši in zajtrku, je začela  v solzah pakirati … letalo ima popoldne … Na poti  bo.  Ponovno! Kam? … V  Emavs? V London gre! Tam je njen trenutni Emavs. Kraj prepoznavanja! Upanja? Prepoznavanja ženske v sebi?

Kdo jo bo spremljal. Kdo bo z njo? Kdo bo vstal?

Vzela je zemljevid in  primerjala razdaljo poti. Svoje in …? Kristusova učenca sta dan po soboti, tretji dan po smrti, bežala pred bolečinami Jeruzalema. Bežala sta, tiha, žalostna. Naključno sta ga srečala na poti umika v Emavs, a ga od prizadetosti  in bolečine nista prepoznala. Bil je neznanec v puščavi skrivnosti. Hodil z njima, poslušal in spraševal …

In ona? Česa ne prepozna? Koga ne prepozna? Od česa beži? Kaj tako boli, da sili v pobeg? Kdo hodi z njo? Kdo jo posluša? Kdo sprašuje? Koga srečuje sama? V čigavi hiši je? Kje je doma? Kdo je blagoslovil kruh? Kdo razlomil  kruh? Kdo je bil prepoznan in je izginil?

In katerih znamenj ne zazna? London  – Ljubljana – London, vse znano, ampak Ljubljana –  London –  Emavs. Neznano! Na zgodovinskem zemljevidu vidi  Mrtvo morje, severozahodno  od Jeruzalema in majhen kraj, vas. Emavs. Kraj v bližini Jeruzalema. Severno je Samarija, vzhodno Sredozemsko morje. Zakaj Emavs? Pot v Emavs  je sinonim za pobeg, bežati lahko pomeni, so ji razložili, biti v negotovosti, dvomih, pred strmino brez plezalne  vrvi in klinov? Brez primerne obutve!  Ne spregledati? Pomeni  skriti se, odmakniti se od  težav, jih zviška ignorirati … izogniti se hudemu, ne videti hudega? In pot v Emavs je skrivnost, ki vodi k spoznanju, da nismo sami. So težave, a v njih nismo sami … Gospod je tam. Z nami, za nas.