Trg 1928

Trg 1928

Troštov vinograd na Jenderšah je krasila ena sama, a bohotna češnja.  Stala je na vrhu, da se jo je videlo vse na okoli. Razkošno je cvetela, zdela se je kot nevesta odeta v snežno belo tančico. Ni skrivala, da sta ji lega in blago vipavsko podnebje godila. Prva je obrodila slastno sadje tod naokoli in dajala upanje, da je pomlad dokončno premagala zimo, obilje lakoto, življenje smrt. Pavlov oče ji je posvečal posebno skrb, isto tako vinogradu poleg. Za češnjo in vinograd je skrbel kot za družinsko srebrnino, nikomur ni dovolil, da je postoril karkoli na Jenderšah. Pavlu ni hodilo na misel, da bi očetu ugovarjal, zato je delal na njivi, v hlevu in na travnikih. Ker je vsak stotin prišel  prav, je ponujal svoje pridne roke v zakup vsakomur, ki jih je potreboval in jih je bil sposoben vsaj skromno plačati. Pogosto je delal cele dneve, telo je izmučil skoro do onemoglosti. Ko je v soboto pozno popoldne le zaključil teden, je sedel pod lipo, ki je dajala domačemu vrtu senco. Včasih sta se pridružila tudi Albin in Borut. Beseda je dala besedo. Včasih je prisedel še oče in poslušal razpravo mladeničev. Bil je redkobeseden, a so bili veseli njegove družbe, saj je stopil v klet in postregel z vinom. Mladci so svoje duše odprli na stežaj in njihove misli so bile povsem podobne kot bi se skupaj napajale. Vedno znova so razpravljali, da se Italijani skupaj z domačo gospodo bogatijo na njihov račun. Dninarji in mali kmetje za težko delo dobijo skromno plačilo, posestniki si debele zaslužke bašejo v svoje žepe. Vinski napoj je dajal razpravi nestvaren zanos, mladeniči so se med seboj oplajali v svojih predstavah prihodnosti in dajali domišljiji veliko prostora.

Jutro se je po globokem pogledu v kozarce zavleklo. Poležavanje v postelji se je vabljivo ponujalo kot način, da si je zbistril glavo. Oče je ta čas že počistil hlev in nakrmil živino, mama ga je nervozno budila in priganjala.

»Binkoštna nedelja je!«

Vsi z Gradišča so kot procesija odšli navzdol po vijugasti kamniti poti, ki se je spuščala proti trgu vse do Lanthierijevega dvorca. Ni mu bilo do družbe, v gneči se je ločil od očeta, mame in sosedov, ki zatopljeni v besedičenje niso niti opazili, da ga ni med njimi. Od graščine je bilo potrebno le še nekaj stopinj, da so prišli do župnijske cerkve svetega Štefana čisto na drugem koncu Vipave. Na koncu manjšega trga, ki se je iztekal v ozki gasi proti cerkvi, se je na hiši svetil nov napis. V sveži črni barvi so poleg že rahlo obledelega Dopo lavoro[1] zapisali še:

Qui si parla soltanto ITALIANO.[2]

Vrag naj jih vzame!

Ko je prihajal izza vogala po dolgih ozkih ulicah, se mu je zdelo, da se bliža ogromnemu čebelnjaku. Tam je že stalo mlado in staro, vse v pražnjih oblačilih, židane volje v klepetu, da se je širil glas po ulicah. Na obrobju množice  so stali neznani moški, nenavadno podobno oblečeni. Njihove črne hlače, zloščeni čevlji in bele srajce so bile opazne med domačini. Razoglavi in resnih obrazov so se prisiljeno nasmihali. Ura je odbila deset in čez, zato se ni bilo več časa ukvarjati z njimi, množica se je pričela zgrinjati v notranjost. Cerkveni prostor je bil izpolnjen do zadnjega kotička. Župnik je maševal in pel, cerkveni zbor pa mu je svečano sledil. Nato so pritegnili župljani, svečani občutki so se mešali z vznesenostjo, slovenska nabožna pesem je donela, da je duši godilo. Praznično bogoslužje se je iztekalo, pesem je umirjeno pojemala. Ko so ljudje že zapuščali cerkev, je vstopila skupina prišlekov. S strumnimi koraki so krenili proti oltarju. Tiho so ogovorili duhovnika, ki se mu je na obrazu začela risati nejevolja. Nervozno so se pregovarjali, brez očitnega zaključka. Ljudje so se zaustavljali na vratih, najprej z radovednimi pogledi, potem tudi zaskrbljeno. Dva neznanca sta ljudi razganjala, kot bi si ne želeli prič, gneče, zapletov, vendar se domačini niso pustili. Moški so jezno šepetali in ženske zaskrbljeno pogledovale v sprevod. Neznani moški so pokroviteljsko pod roko spremljali župnika, ki je z rahlo rdečico zrl v tla in se delal, da nikogar ne vidi. Najbolj vztrajni so iskali težave, glasno so bentili, padali so žaljivi medklici. Toda karabinjerska postaja je ne meneč za nikogar skozi veliko temno vežo goltala duhovnika in njegovo nepričakovano in med ljudstvom neljubo spremstvo. V gneči, ki je preraščala v zmedo, se je Pavel nespretno obregnil, zadel je nekaj nežnega. Že se je pričel opravičevati in iskati izgovore za nerodnost, a ga je ona prehitela.

»Pavel. Jaz sem. Dragica.«

Postaven mladenič, skoraj že mož, ni uspel ničesar izustiti. Plah, zadržan, negoden je bil z dekleti, toda ona je bila prisebna in spretna. Zato je nadaljevala:

»Greš domov?«

On je prikimal in že sta se prebijala skozi množico, ki je odhajala po ulicah. Skozi ozek obok sta stopila s poti, da sta se znašla na zeleni poljani. Rahel vetrič je valovil zraslo travinje, ki je že čakalo pridne kosce, da ga položi na vipavsko zemljino. Prijel jo je za roko, rahlo sta poskakovala, da sta se lažje prebijala. Zdela se mu je lahna kot metulj, ki z nevidnimi krili lebdi nad poljem. Prišla sta do reke, ki je bila mirna in nizka kot potoček, saj je prijetna sončna pomlad ukrotila deroče vode. Sezula sta čevlje, da bi stopila vanjo. Rahlo sta kriknila ob prvem ali drugem koraku, ko sta začutila njen hlad, ki se ga je navzela po jamah, kraški notranjosti, ko je potovala z Nanosa v dolino. Na nepropustnem ravninskem flišu je bruhnila na plano v številnih izvirih ob vznožju planote. Ti so se združevali v potoke, med njimi so ljudje gradili hiše in mostičke, vodotoki so se združevali v reko.

-»Če imajo Italijani Benetke, imamo Slovenci Vipavo«, so rekli domačini.

To so vedeli tudi italijanski oblastniki, ki so ravno zato glavni trg preimenovali v Piazza Venezia in domačine pustili v precepu. Bentili so čez italijansko preimenovanje, a hkrati bili počaščeni, da lepote Vipave cenijo tako visoko kot same Benetke. Toda onadva se nista menila za politiko in naravne danosti, še manj za fašistično domišljijo pri poimenovanjih, ki to niti ni bila, temveč je bila le čista preračunljivost, kako pridobiti sovražno nastrojene domačine na svojo stran. Skupaj sta brodila čez Vipavo, ki je višje proti izviru bučno skakljala čez kamenje, da je preglasila druge glasove. Mladi telesi sta se dotikali, ko sta lovila ravnotežje po prodnem kamenju. Vztrepetal je, njena nežnost in ženstvenost sta ga prevzeli. Poznal jo je iz ljudske šole, leto je bila starejša. Doma je bila iz drugega konca vasi, iz premožne družine. Oče in mama ji nista dovolila, da bi se družila s kajžarskimi otroki. Iz krhke in medle deklice, se je naredila mlada ženska, ki je budila naklonjenost in upe, prezrla je starševske nasvete in prepovedi.

Skobacala sta se na drugi breg, po tihem je obžaloval, da Vipava ni široka kot neskončni ocean. Približevala sta se Gradišču, slovo je bilo neizprosno blizu. Že skoraj panično je iskal rešitev, da bi še ostala skupaj. Tedaj je na vrhu vinogradniške terase ugledal njihovo krasno češnjo, ki so ji sladki temno rdeči sadeži krivili veje, da so se na videz spojile z zrelim binkoštnim travami, ki so strmo silile v nebo.

-»Greš na češnje?« je bilo vprašanje, ki se je ponudilo brez razmišljanja.

»Zdaj ne smem. Ne morem.«

Dekle se je zvonko, skoraj poredno nasmejalo.

»Pridi, no. Sladke so.«

»Ne, moram na kosilo. Kaj porečeta oče in mama, če zamudim.«

»Potem pa popoldne.«

»Mogoče …«

Že je krenila svojo pot, dobrovoljno je pomahala z vzpetinice, ki je vodila k njenemu domu. On je za trenutek obstal, očaran od te nedolžne izkušnje. Ni se spomnil preostanka poti med postajami križevega pota, ker so mu misli odtavale čisto drugam, tja nekam, kamor so same hotele. Mikavna mladenka, prijazna in iskrena, niti malo prevzetna, ni hotela sestopiti iz njegove predstave.

Doma molitev. Po skromnem obedu, ki se ni spodobil za velik praznik, a ga je določilo  ubogo premoženjsko stanje,  je oče zadremal kar za mizo, mama sedla na klop pred hišo, da bi lovila pomladne žarke, ki bi ogreli njeno izmozgano telo. Že močno vipavsko sonce, skoraj na vrhuncu svojih pomladnih moči, je zbiralo svojo toploto v črni tkanini in ženici dajalo moč in voljo do življenja. Kraj nje se je nemirno presedal na pragu, a mati je zaprla oči in tega ni opazila. Še dobro, da se je prepustila trenutnemu užitku, da jo je spanec za čas premagal, ker bi drugače zagotovo povprašala, kaj se z njim godi. Negotovost za to sicer ni bila nič manjša, a izkušena opazovalka in neugodna izpraševalka bi bila pri tem popolnoma odveč.

»Bo prišla? Naj jo gre iskat? Kaj naj reče, ko bo oče odprl vrata?«

Pozno popoldne se je tiho izmuznil skozi vrata domače hiše, ko sta bila starša zatopljena v njemu nezanimiv pogovor o žlahti iz Manč. Od Britihov mimo poti, ki se vzpenja po Rebru proti domači cerkvi sv. Križa. Ob poti so ga na osojni strani spremljali vinogradi, sadovnjaki in gmajna. Nad njim višje gmajna Buklk, toda za naravo se ni menil, čeprav je s pomladnim napojem, skoraj napuhom silila vanj na vsakem koraku. Hitel je na prisojo, na sonce, na Jenderše, na češnjo. Toda dekleta tam še ni bilo. Seveda, saj je čisto prezgoden. Dama ne sme čakati. Vedno je potrebno priti prej, to pritiče uglajenemu možu.

»Ona pride, zagotovo. Pride, ne more drugače.«

Ogledal si je razkošno rastlino, lepotico, pa saj jo je dobro poznal. Kot bi jo hotel še malo olepšati, je božal njene liste, sem ter tja kakšen ničev plod odtrgal in kakšnega sočnega sebi namenil z namenom, da je pregnal negotovost in napetost pred prvim zmenkom.

Minila je ura, skoraj že druga, sprva je mirno sedel v travi.  Gledal je prek trav v dolino, čudovit razgled se je odpiral na ravnice, kjer so bile z ostrimi mejami kot bi nekdo z ravnilom črtal ali mečem sekal ločene njive od travnikov, reke od obrežja,  bele ceste od sivih poti. Zemono in Planina, dva vzpetini obdani z vinogradi, sta vzvalovili krajino. Zdelo se je, da se na njih gospodarji oplajajo z žlahtnim vinom in oddaljeni opazovalci dobivajo navdihe. Nekoliko vstran je stari grad na skalnatem obronku Nanosa silil v turkizno modrino nebesnega svoda, kot bi se prav tamkaj napoj sveta črpal iz vsemirja.

Toda njega se je polotevala nervoza, lepote krajine so bežale v ozadje. Pletel je venček iz ivanjščic, ki so krasile zrele trave, da je zamotil svoje neugodne občutke. Pogledoval je na zapestje levice, kjer se je svetila očetova ura, ki jo je za to priložnost izmaknil iz gornje kredence. Tam je hišni gospodar odlagal vredne predmete in pomembne listine. A ni je potreboval, da bi vedel, koliko je ura. Že od malega je imel občutek za čas, kar je bila hvalevredna danost, ker so bile ročne ure dosegljive samo redkim. Zato so se nanj obračali vsi tisti, ki je niso imeli ali ki jih je njegov občutek za čas zabaval. Pogosto je do minute natančno napovedal čas, kot bi hotel najboljšim urarjem sveta speljati posel. Včasih se je zalotil, da ga je ta nenavadna sposobnost begala. Zdela se mu je, da sliši tiktakanje tiste ure v sebi, ki nenehno bije svoj takt, ne meneč se za nikogar, kot bi odštevala sekunde bivanja. Toda sedaj so mu misli begale drugam, čeprav se je zagledal v kazalca na uri kot bi bila neko zlovešče čudo. Oba sta tičala v isto številko, da manjšega skoraj ni bilo opaziti. Zdelo se mu je, da tiktaka vedno glasneje in močneje. Kot bi napovedovala, da je ne bo. Polotevalo se ga je malodušje, neprijetne misli so se vsiljevale. Mlada je še, ni ji mar za fanta. Ni dovolj premožen, ne zna obračati besed kot gosposki možje, ni dovolj lep. Brezobzirni oče je ne pusti, ogorčena mati ji odsvetuje prvi zmenek. Morda je že kakšen vaški opravljivec razširil govorice in se je zbala. Morda je zaljubljena v drugega. Že je klel svojo naivnost in se začel odpravljati. Storil je nekaj korakov in tam sredi bujne trave, ki je segala čez pas, ugleda njo. Negotovo je obstal, njena pojava ga je ohromila. Na belo bluzo so bili raztreseni bujni lasje,  iz katerih je kukal nežen dekliški obraz z nedolžnimi modrimi očmi, izpod njihovih koncev je bilo slutiti ženstvenost in čvrstino života. Ohlapna bluza se je rahlo napela na njenih grudih in izzivalno odsevala žarke, ki so previdno, a vztrajno množili svojo pomladno živahnost ob njeno telo. A vendarle je bila videti kot pero, ki ga nevidna sila drži natančno med poljem in nebom, med sanjami in resničnostjo.

Srce mu je začelo močneje udarjati, da ga je bilo slišati lučaj v vstran. Ko se je približala, ji je podal roko, kot bi ji hotel pomagati, da pride do češnje.

»Si le prišla?«

»Rade volje. Malo sem pozna. Teta Mara s Trga je prišla na obisk.«

»Nič ne de. Češnje naju čakajo. Celo pomlad jih je naša vipavska zemlja gojila, naše sonce razvajalo. Sedaj so voljne, da se z njima posladkava.«

»Potem pa kar,« se zvonko zasmeji dekle.

Sedla sta na nižje veje, en proti drugemu, segala proti sladkim plodovom. Vmes sta našla trenutek, da sta se bežno spogledala, a že umaknila pogled, kot bi bila v češnje bolj zagledana kot drug v drugega. Žarki popoldanskega sonca so iskali pot skozi krošnjo, da obsijejo dekle in fanta. Ni minila ura, ko je zdrsnil z veje na tla in vljudno podal roko še njej. Sedla sta v travo drug ob drugem, kot bi se hotela spočiti po napornem opravilu. Trenutek ali dva sta še nemo sedela kot bi iskala besede. Zopet je bila ona odločnejša.

»Pavel, kaj si ti želiš v življenju? Kaj bi rad doživel, videl ali dosegel?«

On molči, nič ne reče, čaka, misli. Že je obupala, da bi dobila kakšen odgovor, si popravljala lase, da bi prikrila nelagodje. Vendar se je zmotila, Pavel preudarno odgovori:

»Rad bi, da bi dobil redno službo, da bi imel plačo, s katero bi lahko živel. Vzeti bomo morali usodo v svoje roke. Skupaj z drugimi svobodomiselnimi ljudmi moramo tirane spraviti s tega sveta, da bomo lahko zadihali s polnimi pljuči.«

Ona ga z zanimanjem posluša, ga zvedavo gleda in se hudomušno nasmehne:

»Vse to lahko narediš že sedaj?«

»Kako?«

»Včlaniš se v  stranko, dobiš službo, vse ti postane odprto v življenju.«

»Ah, saj veš, da nisem za politiko. To ni za delavca, kmeta, poštenjaka, garača. Politika ima neko posebno lastnost, da privlači najslabše ljudi v družbi, vendar jaz, hvala bogu, nisem med njimi.«

»Vseeno se lahko poročiš in imaš družino. Veliko ljudi shaja z malo denarja.«

»Sedaj ne morem, v vojsko so me pozvali«.

»Če mi boš pisal, bo leto hitro na okrog. Kmalu boš nazaj.«

»Rad bi ti pisal, a nisem vešč. Raje ti bom prebral od nekoga, ki to zna veliko bolje od mene.«

Iz žepa povleče drobceno knjigo, prelista in prebere:

»Kot kaplje bežimo od dneva do dneva,

v potoke se zbiramo, v reke široke;

in zbogom naš vedno glasneje odmeva,

ko z morja k obali iztezamo roke.«

Ona se pomenljivo nasmehne.

»To poznam. Korle je napisal. Čudovita misel, v dovršeni obliki. Stihi, ki se jih ne bi  sramovali niti največji pesniki.«

»Škoda, da ga ni več med nami. V cvetu mladosti, pri polnih ustvarjalnih močeh so ga ugonobili.«

»Tole je zate,» je prekinila besen izpad, ki je zmotil naravni mir in ubranost.

Predenj je pomolila prtiček, na katerem je lično izvezla svoje ime. Pavel je ostal brez besed, nerodno mu je bilo, nepremično je zrl v malo umetnino. Za trenutek so mu oči ovlažile, prijel jo je za roko. Lahno je prislonil glavo ob dekliško ramo, da je skrival solze in izkazoval naklonjenost.

-»Imej za spomin,« je dejala kar nekaj, da je prekinila nelagodje.

Pavel ji je namestil venček ivanjščic med njene svetle vihrave lase, izgledal je kot krona na glavi kraljične. Dve naravni lepoti sta se povezali v eno. Z roko  je otipala kito cvetlic in se nasmehnila. Izkoristil je priložnost in ji spretno namestil še dva para češnjic, ki sta s peclji prevzetno objela njeni ušesi. Ali one niso hotele obstati in krasiti njeno obličje, ena se je razpela in zdrknila pod njeno bluzo. Zaustavila se je ravno tako, da mu je naklonila nagajiv nasmešek, njej rahlo zadrego.

Dvignil se je iz trave, uglajeno kot bi  bil gosposkega stan,  podal je Dragici roko, da se mu pridruži. Nevpadljivo sta se približevala vasi, da ju ne bi ugledali vaški opravljivci, ki bi njuno bližino narobe razumeli, uporabili svojo domišljijo in zlobno razlagali marsikaj vsem tistim, ki bi jih bili volji poslušati. Bežno mu je pomahala v slovo, on je koristil še zadnji trenutek:

»Upam, da se še kdaj vidiva.«

Dragica je bila umirjena, kot bi spremenila razpoloženje ali kot bi hotela igrati drug značaj. Za trenutek je pomolčala, kot bi razmišljala, kaj naj odgovori. Ko je že izgubil upanje, je naklonila prisrčen nasmešek,  s katerim je razblinila negotovost.

[1] Po delu

[2] Tu se govori samo italijansko.