Tomaž Kosmač – pisatelj iz soseščine
Pogovor s Tomažem Kosmačem (avtor: Bojan Bizjak)
1. Začniva tam nekje, ko so sanje še bile dovoljene, v otroštvu. Osnovna šola, kakšen šolar je
bil Tomaž? In kakšen otrok? Živahen, potegnjen vase, morda pretirano radoveden?
– Sanje so dovoljene vedno in zdi se mi, da jih v precejšnji meri tudi živim. Le na drugačen način, kakor sem si v otroštvu zamišljal. Sicer pa: V 1970-ih televizije ni bilo v vseh domovih, kaj šele računalnikov. Teh svet še ni poznal. Igrali smo se predvsem zunaj: kavbojce in indijance, skrivalnice, se lovili, špilali nogomet, košarko, pinkponk, badminton, balinali, raziskovali okoliške hribe, se poleti s tovornjakarskimi šlaufi spuščali po Idrijci, pozimi preteptali cel grič za smučanje… Skratka, tipično otroštvo tistega časa. V osnovni šoli pa sem bil sprva odličnjak, nato prav dober. Vseskozi me je zanimal šport. Sanjaril sem, da bom slaven nogometaš ali vrhunski igralec namiznega tenisa, toda pri koncu osemletke so zdravniki ugotovili, da je z mojimi kolki nekaj narobe. Namesto izobraževanja v smeri športa sem tako pristal na ekonomski šoli.
2. Količina let prinese izkušnje, veselja in razočaranja. Skozi vaše knjige je moč razbrati neko
nezadovoljstvo s svojo poklicno prizadevnostjo, ki pa je ostala zgolj tam, v prizadevanju. In
zdaj imate na nek način poklic – pisatelj. Vprašal bi, kako vi vidite sodobno noro izžemanje
ljudi?
– Štiri letnike ekonomske šole sem nekako zvozil, vendar se mature nisem lotil. Med pripravo nanjo sem se namreč zaposlil kot varnostnik. Tam sem bil plačan za branje, reševanje križank in podobne radosti. Nekaj časa sem užival, ampak tudi gledanja v luft se človek zlagoma naveliča. V dolgcajtu sem začel pisati in doumel, da nisem rojen za ekonomista. Upal sem, da bom varnostnik do penzije, toda Varnost je propadla. Podjetja so spoznala, da se jim v vratarnico bolj splača namestiti upokojence , ki ‘svojo’ firmo pogrešajo, kakor pa nas. Glede izžemanja ljudi pa menim, da ni tako hudo, kot se govori. Ko sem služboval kot varnostnik, so, denimo, delavci hodili k meni v vratarnico in me pomilovali: Kako moreš biti sam? Jaz pa sem se jim čudil: Kako morete, ne da bi imeli slabo vest, vsak dan v fabriki zapraviti osem ur življenja?
3. Zdaj sva zarila v neke sociološke in socialne teme, ki so vam zelo blizu, saj vaše knjige
govorijo o obrobjih, o šank poetiki in tragiki, o ljudeh, ki včasih izgubijo kompas. Slovenska
literarna produkcija je na tem področju, če bi naredili resno raziskavo, kar bogata, recimo
opus Franja Frančiča, tudi Feri Lainšček je s Peronarji nekako trasiral to traso šank
prozaistke, če gledamo produkcijo zadnjih štirideset let. Še veliko drugih je, ki ubesedujejo
šank like. Prej smo imeli realsocialistično tragiko pijanstva, zdaj imamo demokratično sliko
razpuščenosti. Se vam zdi, da smo Slovenci na nek način vedno malo tragično veseli?
– Ne vem. Mogoče. S tem si ne belim las. Enostavno, pišem o življenju. O dogodkih in o ljudeh, ki jih srečujem. Na začetkih svoje literarne poti mi nihče ni ničesar zameril, čeravno sem bil včasih kar grob. Sploh me ni brigalo, če koga prizadenem. Problemov kljub temu nisem z nikomer imel. Ravno nasprotno. Mnogi so me cukali za rokav in spraševali: Zakaj ne napišeš nič o meni? To so bili časi, ko je Jugoslavija razpadala in smo iz socializma spet prehajali v kapitalizem. Klima se je spreminjala in čim bolj smo zahodnjaške vrednote privzemali, tem manj so bile zaposlenim moje štorije pogodu. Kakor so včasih v njih želeli biti, so zmeraj bolj opozarjali: Nikar me ne omenjaj! Imel bom probleme na šihtu! Četudi stalno prebivam v okolici Idrije, sem živel že v dveh državah – Jugoslaviji in Sloveniji. Ter v dveh sistemih. Poznam pluse in minuse obeh, žalosti pa resnica, da je v kapitalistični demokraciji za iskreno pisanje, kakršno moje je, manj svobode kot v takoimenovanem gnilem socializmu.
4. O svojih začetkih ste že velikokrat povedali, kako in kaj. Pa vendar, kaj je bil tisti ključni
vzvod, kaj vas je zares pahnilo v literarno odmotavanje, ki je na nek način tudi terapevtski
postopek s samim seboj.
– Čutil sem, da živim v prazno in to me je morilo. Parkrat sem skušal celo storiti samomor. Ni mi uspel, ker sem k njemu pristopal površno. Enkrat sem požrl premalo tablet, drugič sem se nameraval fentati s plinom, toda med vdihavanjem ga je v jeklenki zmanjkalo, tretjič … V bistvu sem želel živeti, nisem pa vedel, čemu. V pisanju sem smisel našel, in kadar ne pišem, sem nezadovoljen. Moj terapevt je. Vrh tega psihiatru ne plačujem jaz, temveč plačuje on meni, saj sem in tja dobim tudi kakšen majhen honorar. Višje mi država pobere, z obrazložitvijo: Čemu bi te redili, če sam služiš? Včasih me zaradi tega zajame malodušje, ampak takrat se spomnim cukrarjev. V primerjavi z njimi sem privilegiran. Kaj bi Kette, Župančič, Cankar, Murn Aleksandrov in drugi dali za mojo socialno podporo …
5. Preden ste ovohali prvo knjigo, je bilo pač treba opozarjati nase. Ste poslali kakšen tekst
resnim literarnim revijam?
– Objave sem imel že kot srednješolec. Takrat nisem razmišljal, da bi se s pisanjem ukvarjal, so mi pa godile. Kasneje sem pošiljal vsem literarnim revijam in bil prej ali slej tudi objavljen, le v Literaturi ne. Ta zahteva vrhunske tekste, katerih takrat še nisem bil sposoben skomponirati. V Literaturo sem se prebil šele, ko sem dojel, da pisanje ni zajebancija.
6. Prva knjiga, kako je do nje prišlo? Kakšen občutek je bil, ko ste jo vzeli v roke, ko ste jo
videli v knjižnici, recimo. Ste jo dobili po pošti, kako je bilo?
– Po propadu Varnosti sem se znašel na čistini. Na zavod za zaposlovanje se nisem upal prijaviti, ker sem se bal, da me bodo poslali v kakšno tovarno, kjer bom za tekočim trakom umiral na obroke. Vse več sem pisal in zgodbe, v katerih sem beležil pijanske dogodivščine, nosil v gostilne. Folk je rad bral in na prigovarjanje mnogih sem štorije, čeprav sem jih po oštarijah vsaj pol izgubil, odnesel na Cankarjevo založbo. Dolgo sem čakal na konkreten odgovor. Ni in ni ga bilo, zato sem kratke zgodbe pobral ter jih ponudil idrijski založbi Bogataj. Tam so izšle pod naslovom Driska. V slovenskem literarnem prostoru je bila knjiga zelo opažena, za honorar pa sem dobil šestdeset izvodov Driske in računalnik. Dotlej sem za pisanje uporabljal tipkalni stroj. Počutil sem se bogovsko in pod takim vplivom na hitro načečkal drugo zbirko – Žalostno, toda resnično. Izdal sem jo v samozaložbi, kajti predvideval sem, da bodo bralci hlastno planili po njej in bom s prodajo obogatel. Uvidel sem, da bogat nisem. Knjiga je bila ničvredna in sčasoma sem vse izvode, kar sem jih še imel, dal na kup ter jih sežgal na grmadi.
7. Ker je v vaših delih veliko emocionalnih tem, ki prepričajo na svojstven način, se zdi, da se
skoznje tipljete in se prepoznavate.
– Omenil sem že, da je pisanje moj psihiater. Brez njega ne bi živel, temveč samo obstajal. Bil bi lupina. Moja dela sicer temeljijo na resničnih dogodkih in skozi ubesedovanje vnovič podoživljam tedanje trenutke, razmišljanje, upe, skrbi, ampak zgodbe ne vodim jaz. Vodi me ona. Predam se ji, kar je neke vrste samoanaliza in v določenih situacijah mi to vsekakor pomaga.
8. Kaj pa branje, kaj vas pritegne? So morda kakšna dela, ki so vam dala zagon za ustvarjalnost, ki je v
vas?
– V mladosti sem v idrijski knjižnici prebral vse, kar je bilo, po moji presoji, branja vrednega. Izogibal sem se edino slovenskim avtorjem. Priskutili so mi jih v šoli. Tuje sem postopoma izčrpal in skoraj prisiljen sem bil pobrskati po policah s slovensko književnostjo. Presenečen sem opazil, koliko dobrih, a prezrtih avtorjev premoremo. Navdušili so me. Odkrival sem jih vse več in že dolgo berem samo domače pisce. Tuje zgolj izjemoma. Verjetno pa je name najbolj vplival kratek roman Franja Frančiča Domovina, bleda mati, na katerega sem naletel v času iskanja samega sebe. Takrat sem začutil, da bi lahko tudi jaz pisal.
9. In ostajava v polju literature. V intervjuju z Ano Schnabl ste razložili, da vam je pisanje
sladka tlaka, če tako rečeva. Povedali pa ste tudi, da svoje tekste skrbno nadzorujete in jih
pretehtate. Zdaj pa vprašanje: Kdaj najraje ustvarjate, kakšen je obred?
– Običajno vstanem okoli osmih, nahranim mačka, pregledam elektronsko pošto in s par besedami na koledar zabeležim vtise prejšnjega dneva. Zatem pridejo na vrsto hišna opravila. Po njih nekaj pojem in se spet uležem. Toliko, da se glava sčisti. Nato se lotim pisanja. Z enoinpollitrsko bevando v plastenki. Srkam jo šest do devet ur. Odvisno od filinga. Potem zaključim, kajti pisati pod gasom nima smisla. Raje z drugo plastenko zavijem na Facebook, kjer se za šankom družbenega omrežja docela sprostim.
10. Se Vam zdi, da imamo zadosti razvito literarno kritiko; študiranih v to smer je kar nekaj, a
so le nekakšni propagatorji knjig; resne kritike še nisem zasledil. Menim, da je tega premalo,
da nismo še zrela kritiška literarna scena. Nimamo specializirane revije, ki bi se ukvarjala tudi
z negativno kritiko. Seveda, problem je denar, kdo bi plačal negativno kritiko? Razvite
literarne scene to poznajo in so svetlobna leta pred nami. Kakšen odnos je imela kritika do
Vas?
– Mojo prvo knjigo je večina kritikov ocenila kot prvenec leta. Nobenega od njih nisem poznal, kaj šele podkupil. Ne bi niti mogel, ker sem bil z denarjem še bolj na tesnem kakor zdaj. Drugo so mi sesuli. Upravičeno, ker je bila za en kurac. Da pa bi nekdo za pohvalno mnenje plačal … dvomim. Če si dober, si dober, če si slab, si slab. Tu ni kaj. Pometati je treba pred svojim pragom, čeprav … Za najboljšo zbirko kratkih zgodb sem bil med četverico finalistov trikrat. Nagrade nisem nikoli dobil, me pa tolaži dejstvo, da sem v knjižnicah krepko bolj izposojan od nagrajencev. Kritikov in komisij torej ne jemljem za čisto zlato, ampak z rezervo. V glavnem, največ povedo bralci. Ti so najboljše merilo.
11. In jezik, kaj vam pomeni? Koliko skrbi posvečate naboru besedišča? In kakšen je pogled na
prihodnost slovenščine, kajti mladež čedalje več bere kar v angleščini.
– Smatram se za najpočasnejšega pisca v zgodovini čoveštva. Zapisano pregledam neštetokrat. Ni dovolj napisati, treba je napisati dobro. Moj moto je: Raje pet dobrih knjig, kot dvajset klavrnih. Večkrat se zgodi, da se v tekstu, v omenjenih šestih do devetih urah, ne premaknem nikamor. Stavke samo premetavam in iščem najboljše rešitve. Glede angleščine pa nimam strahu. Tudi sam sem nekoč mislil, da se lažje izražam v srbohrvaščini, ampak z leti se korenin zaveš.
12. Katera knjiga v opusu pa vam je dala največ zadoščenja?
– Vedno zadnja. Po izidu Driske sem bil prepričan, da je vsaka moja beseda zlata vredna, po Žalostno, toda resnično sem padel na realna tla. S tretjo, Hvalabogu, sem se spet učil pisati. Četrta, Punk is dead, mi je dala vedeti, da sem na pravi poti. Nadaljeval sem z romani Varnost, Sabina ter Preko vode do svobode. Dotlej sem mislil, da romana ne znam napisati. S Ko jebe sem se h kratkim zgodbam vrnil, vendar ob zadnji knjigi ne grulim, kakor sem pri prvi. Driske niti brati ne morem več. In prav to mi daje zagon. Vednost, da napredujem.
13. Lokalna scena, Idrija, Godovič, kako vas sprejemajo – iz lastne izkušnje vem, da je biti
težko petelin na domačem gnoju. Saj ne, da nisi prepoznaven, le ta tiha mrmranja za hrbtom …
– Slabih izkušenj pravzaprav nimam. Opazke sem in tja seveda priletijo, a praviloma od ljudi, ki v roke niso vzeli še nobene moje knjige. Vedo samo, kar ujamejo na ušesa: da se zaposlitvi izogibam, da sem pijači naklonjen, da sem … Če bi kakšno mojo knjigo prebrali, bi morda zaznali, da v bistvu nastavljam ogledalo pridobitniški družbi. S pridihom humorja prikazujem, da se ustaljenim vzorcem ni treba podrejati, da velja prisluhniti samemu sebi in da se lahko živi tudi drugače. Ne za denar in lažne obete, temveč za dušo. V glavnem, opazk ne vzamem osebno, saj taki zagrenjenci šimfajo vse počez. Jemljem jih kot zavist, ker sem se, v nasprotju z njimi, iz krempljev izvil.
14. Se vam zdi, da je literat, pisatelj/pisateljica na nek način podvržen preveliki
pobožanstvenosti – vsaj tak občutek sem dobil, ko spremljam vse te nagrade in vso literarno
sceno; kot da je biti pisatelj nekaj nadzemskega, nekaj božjega. Sami veste, da je to delo kot
vsako drugo, le da nima urnika in nima normiranega cenovnika. In ko so literarni večeri, se
kar pričakuje, da pridemo zastonj prebirat, da smo lahko srečni, če nam dajo malo luči in
aplavza.
– Pisatelj je bil nekoč v rangu župnika ali zdravnika. Nekaj posebnega, vendar se je za farje izkazalo, da so nagnjeni k pedofiljii, da je dohtarjem bolj kakor za paciente mar za cekin, pisuni smo pa itak paraziti. To sem povedal malo sarkastično, saj sem na članstvo v Društvu slovenskih pisateljev ponosen. Tja ne more vsak. Treba je imeti priznana dela. Glede nastopov sem pa zadovoljen, če mi organizator krije potne stroške in navrže še kakšen evro povrh. Najraje na roko. Presežke na računu mi, kot rečeno, tako ali tako pobere socialna država.
15. Za konec tega sosedskega kramljanja, koliko je že novih datotek v računalniku, koliko
zgodb se že fermentira?
– Na zavodu za zaposlovanje sem bil dolga leta. Imel sem relativen mir, ker me s službami niso pretirano nadlegovali. Če so me že nameravali zaposliti, sem rekel: Dajte šiht tistim, ki ga res iščejo, ne meni. V kolikor ni zaleglo, sem vprašal: Je družbi koristnejši depresivni delavec na robu samomora ali kolikor toliko uspešen pisatelj? Počasi so doumeli, da firm ne bi osrečil in me predali Centru za socialno delo, kjer dobivam 470 evrov. Za dodatnih 100 se moram izkazovati s prostovoljskim delom, kar pomeni, da za koprsko Društvo prijateljev zmernega napredka vsak mesec napišem prispevek ali dva. Skrpucal ne maram oddajati, zato se s tem zamudim kakšen teden. Plus tega nisem več zaprisežen samec. Že tri leta in pol sem v srčni zvezi z Marjeto. Živi v Tolminu in kadar tičiva skupaj ne pišem. Takrat sva samo midva. Potem pridejo še razni nastopi, zgodbe za ta ali oni projekt, razne nepredvidene zadeve – in koliko časa mi ostane? Toliko, da bom srečen, če bo knjiga zunaj čez kakšnih sedem let.