Tačkovice

Ta noč za inženirstvo višjega ateljeja ni bila lahka. Kar naprej so morali menjevati stojala, platna, izpirati palete – šef ni mogel spati, pa se je odločil, da bo slikal. In tega so se vsi bali; nobena barva ni bila dovolj gosta, noben odtenek primeren njegovemu razpoloženju. Tudi podnebniki niso užili počitka – nebo se je čudno obnašalo. Zbirali so se pred hišami in poznavalsko razpravljali o meteoroloških pojavih. Ko je kazalo, da se bo jantarjevina prelila v nežni ciklamin, ki se je na zahodu že dimil v temnejše nianse, je obzorje presekala zlata strela, nad glavami pa jim je visela velika srebrna kaplja, se vrtinčila in spreminjala obliko. Imeli so občutek, da se bo razkrotovičila. Zmanjkalo jim je idej (najbrž jih je bilo tudi strah), pa so zaključili, da je bolje, če se umaknejo noter in počakajo, da mine, kar se pač že dogaja. Spal ni nihče: verniki so bili mnenja, da je to Božje delo, pesimisti so se poslavljali od sveta, optimisti in ignoranti so se med sabo najbolj strinjali, vedoželjni so obračali pratike, skeptiki pa so vsemu ugovarjali – svojega mnenja niso imeli. Mačku Čuki-Bukiju je hrup, ki so ga zganjali ljudje, šel na mehur. Prav v njihovi hiši se jih je največ zbralo. Kršena je bila njegova ustavna pravica do spanca pred srednjenočnim potepom. Nekdo je bil celo tako nesramen, da ga je porinil s kavča in njegovo odejico – njegovo odejico! vrgel na tla. Tega ni mogel prenesti, zapihal je in se s kremplji obesil na vsiljivčevo stegno. Poplačan je bil z glasno kletvico in brco v rit, da ga je privzdignilo in zarotiralo. Pristal je na tačkah, saj je vendar maček, toda komaj je zdržal, da mu ni ušlo. Užaljenost je nesel h gospodinji in nadvse dostojanstveno nakazal, da bi rad šel ven.

Zunaj je vladal barvni kaos, sicer pa je bilo mirno; lahen nočnik je pred sabo pometal suho listje. Čuki-Buki se je uživaško zaganjal za njim in pri tem delal prevale in smešne poskoke. Nič ga ni strašilo, tudi čudilo ne – vse mu je bilo mačje jasno; stari ne more spati. Medtem ko je ovohaval zrak, nek pridodatek k nočni svežini ga je dražil, je razmišljal: Kako so butasti, ti človečki … ne razumejo … mrrr … ne čutijo mrr … Jaz vem na primer: kdo bo kmalu umrl, znam zdraviti, vem, kdo je prijazen in kdo hudoben; vem celo, da bo mačjebrca zapustila žena …  mjah, revežu se ne sanja … In tako je med tacanjem še naprej predel razlike med mačjim rodom, ki je vendarle svet (tako pravijo klinopisi) in človeštvom, ki je svoje privilegije izgubilo zaradi ene same punce, ki se je spajdašila – saj veste s kom. Vonj po pridodatku je postajal izrazitejši in čutni zaznavi dodal otipljivost. Z neba so priletale lepljive kaplje in slikale barvne abstrakcije na tla. Maček se je umaknil pod napušč v zavetje kartonaste škatle in se trudil odstraniti prilepke. Porabil je že vso slino, pa si je komaj očedil kožuh na hrbtu (do koder se je lahko upognil), trebušček je bil še kar v redu, toda tačke! Stresel jih je in ob vsakem zanihljaju je za njimi ostala fluorescenčna sled. Uh, fuuu, kuuul, je bil navdušen nad videnim. Sem najbolj frajerski maček v soseski. Svoje navdušenje je moral z nekom deliti. Sprehodim se do mojega filozofa, je zaključil in se pretegnil; najprej zadnje tačke, nato se je oprl na sprednje in privzdignil zadek, nazadnje pa izbočil hrbet in se ponovno poravnal. To je to – temu se reče kvalitetni strečing, je bil zadovoljen s svojo gibkostjo in če bi bil človek, bi si zdaj požvižgaval, ker pa je bil maček, je godel in bil samemu sebi nadvse všeč. Filozof je živel v centru. Do njega je bilo enostavno priti, stanoval je v pritličju petnadstropnega bloka, stransko okence zastekljenega balkona pa je vedno puščal odprto. Bil je nočni tip, ob taki uri gotovo ni spal. Čuki-Buki je bil že večkrat pri njem, neke sile so ga vlekle v njegovo bližino. Tam se je počutil, kako bi temu rekli, privzdignjenega, umirjenega, nekako ven iz svoje kože. Razpravljala sta o vseh mogočih vesoljskih temah, o okultnem, pa tudi o čisto tostranskih zadevah kot na primer v kateri mesnici imajo najboljše klobase. Maček mu je priznaval vedenja in videnja daleč nad ostalimi pripadniki njegovega plemena. Skozi zastrta okna je pronicala svetloba. Buden je, o fajn, si je mislil maček, elegantno preskočil kovinsko ograjo in s se s tačkami naslonil na roleto, da je zaropotala. Iz notranjosti je zaslišal premikanje, tisto značilno podrsavanje copat po parketu. Štel je: Ena, dva, tri, … in … bum! Kot vedno, kadar mu je filozof odpiral vrata, se je na prehodu spotaknil ob tepih in se zaletel v rob mize. Sledilo je nekaj podkrepljenih besed in nato drdranje plastike. »O, glej ga! Ne moreš spati? Vem, vem, zgoraj imajo slikarsko delavnico, talenta pa bolj malo,« se je zasmejal in mu odpahnil balkonska vrata, da se je lahko zrinil noter. »A greš v disko?« se je namuznil in pomignil na svetlikajoče obuvalo. Maček je bil ponosen: Sem vedel, sem vedel, da bo takoj opazil in se mu podrgnil ob noge. Nekajkrat je še zaokrožil po sobi in razkazoval svojo novo pridobitev, potem pa mu je skočil na kolena in radovedil, s čim se ta trenutek ukvarja. »Čuki-buki, to so ene čisto zares odštekane tačkovice. Ful ti pašejo h kožuhu,« je odobravajoče zažvižgal in ga počohal ravno tam, kjer ga je najbolj srbelo. To je moj človek, to. Ej stari, pazil bom nate, in če boš zbolel, bom ležal zraven tebe, dokler ti ne bo bolje, je prisegel Čuki-Buki sam pri sebi. Filozof je samodejno božal mačka in obenem proučeval študijo o prehajanju energij, ko se človek poslavlja od bolečin in vstopa v območje udobja beline onkraj zavedanja. Čuki-Bukiju ni bilo všeč, da se obremenjuje s tem: Vem, da se ne bojiš, pa vendar ni še tvoj čas. Slišiš stari, nisi še na vrsti! ga je s smrčkom dregnil pod brado in mu preusmeril pozornost nase.  »Ja, ja prav imaš, zdaj nama bom skuhal čaj, tebi z mlekom – to se zdi tako nobel angleško, ne muc? In potem bova šla malo počivat. Kmalu bo jutro,« je ugotovil in pristavil čajnik na kuhalno ploščo iz katerega je čez nekaj minut ob piskanju pare skozi žvižgalko prelil vrelo vodo v skodelici. Popila sta ohlajeni poparek in se telepatsko sporazumela, da je čas, da se prepustita spancu. Maček se je zleknil filozofu ob bok, tačke pa položil na njegov trebuh, točno na zabrazgotinjene ureznine nedavnega kirurškega posega; koliko agonije je prestal ta človek, koliko bolečin, a ga je volja vedno pripeljala nazaj! Čuki-Buki je začel presti in oddajati svojo energijo. Mož je v polsnu nekaj vročično blebetal, toplina, ki jo je sprejemal od tegale malega bitja, pa ga je pomirila, da so se moraste misli, ki so bile njegove stalne spremljevalke v urah sna, umaknile ritmični melodiji mačje uspavanke. Sprehajal se je po valovitih pokrajinah, po katerih so bile razstavljene nebeške stvaritve, estetske in harmonično uglašene v skupek, ki se mu reče življenje. Maček s svetlikajočimi tačkovicami pa mu je zvesto sledil.