Svet skozi okno

Dovolj, dovolj je vsega sranja. Sita sem nasmehov iz voska, stopljenih nad pod kožo tlečo žerjavico, brž ko jim obrnem hrbet. Nočem več poslušati grlenega petja obtožb, ne zdržim več pritiska prikrivanih ambicij, mojih in njihovih. Posekala bi sluzaste grabeče prste, pa saj ste ljudje, ne stroji, od kdaj se človek ponižuje v sužnja uspehov, pohval, nevoščljivo občudujočih oči spodletelih. Za bruhat mi gre.

Kar je pa najhujše … da se sama sprašujem, kaj si, kdo si, če izstopiš s te neiztirljive tirnice kapitalističnega pohlepa. Če nisi eden izmed sledečih vsemogočnih svetinji napredka, če ti je vseeno za veličastno skupno dobro, če se zadovoljiš z malim in ga ne kopičiš.

Tako so živeli. Tako so lahko živeli … Nekateri. Kako, da se vanje ni zažrl črv mržnje in nemira?  Zakaj danes tako ni mogoče  živeti? Zakaj jaz tako ne živim, zakaj mi v srcu že vzklija pohlep? Zakaj mi nekaj, nekaj trdno oprimejočega grabi dušo, jo priklenja … k tlom, k s plastiko in svinjarijo zapacani zemlji. Preprečuje mi, da mi bi bilo vseeno, da bi brez skrbi začela dan, brez fobie na, na tto … mrzlo, strašno, prazno, temno, osamljeno smrt. Misli mi ne bi smele trkati na ta še zaprta vrata. Zato zakaj, zakaj bi se bala srečanja s Stvarnikom, saj je tam tako lepo, čisto, pravično, dobro; nihče ne hiti, nihče ne grabi in se ne peha. Ni ne prvih ne zadnjih … so vsi in je ljubezen in odpuščanje in usmiljenje.

Odločila sem se, zapreti pred svetom; obvarovati sebe in njega samega. Izginiti, dokler mi ne uspe secirati te svinjarije in odkriti bistvo te gonje v nedoločeno neskončnost. Nočem drugim delati škode, vzela sem čisto majhen košček stvarstva, ki pa mi glede na to, da sem tu rojeno živo bitje, pripada. Meni in samo meni, jaz ne silim vate, zato pa zahtevam, da me pustiš čisto pri miru. Ne delam si utvar, zemlja resnično pripada samo Tebi in se boleče zavedam, da se čeprav se izoliram, diham isti zrak, kot  ga izkašljuje tovarna gospodinjskih aparatov na koncu ulice. V resnici pobegniti  ne morem, četudi se počim, samo odprem mesto za naslednjo zgubo z dvomi. Nak, ne bom se fentala, take usluge pa jim ne naredim, klinc jih gleda. Naj trpijo z mano.

Pa saj ni tako grozno, na trenutke, ko se svetloba ujame v solze neba, drseče po steklu si celo mislim, da je morda le mogoče, da ni še konec. Kolikor sveta mi razkriva okno sobe, se obarva s toploto  in za hip zabriše sive hlape.

So pa ti drobci dneva redki, zato se zdaj sprašujem, ali je vredno ali se to na Justicini tehtnici poravna z vso ostalo turobo in pustostjo, s sebičnostjo in nadutostjo homo sapiensa. Kot bi se Gospod spraševal ali je vredno prizanesti ljudem glede na tiste veličastno redke trenutke glorije in premikov vrednih človeštva.

Bo kar zadosti melanholije, nisem Nietzsche. Lahko pljuvam na druge, a moram hkrati gledati, kako se obrišejo v moj rokav. Je že pravično in zveličavno, da dvignem rit in iztirim tisti vlak. Če pa ne uspem, no pač, bom umrla pri poskušanju.