Sveča

       Ne bova razpravljala o sencah, zdaj ne. Tišina me zavezuje k misli na tisto okno, kjer je stala velika rumena sveča, mogoče je bila nekoč celo bela, takrat pa rumena, prašna. Strmel sem vanjo, kakor da je nek kip, ki nosi v sebi strjenko časa, ta pa po neki čudni logiki gori – da bi čas gorel!? Spravljivo zehaš in me gledaš z odtenkom depresivnega pogleda. Pa ne mi spet nakladat o prenosnikih kemijske narave, o kemiji nevronov, vsemogoči znanosti, ki ve vse, a nič ne razume. Tako, zadosti! Pritegni si skodelico in odsrkni kakav – ne maram ga, saj veš. Ne ponujaj mi ga. Sprašuješ me, zakaj? Zdaj sme zadosti star, da ti lahko povem o skelenju v duši; no, reciva raje o spominu. Kakav praviš, kakav. Ne moreš vedeti, kako je bilo, ko je vonj sparjenega mleka zaobjemal kletno jedilnico, kjer se je otroški vrišč polegel, ko ga je presekala ostra piščalka; ti tega ne moreš vedeti, ker si … Ne skači mi v besedo, lepo te prosim. In kako se držiš, kakor da bi se ti življenje potežkalo, kaj? Jedilnica, večer, zunaj je peščeno dvorišče, na katerem so noge. Otroci tekajo, tisti iz druge skupine. Krožniki so že na mizah, zaskorjen mlečni riž, packast in … Kosmata vzgojiteljeva roka trosi kakav iz velike aluminijaste škatle z nacefrano pozlačeno obrobo. Mislim, da so bili na njej narisani tudi plodovi kakava, vsaj mislim, ker je to že tako oddaljen spomin, da zalebdeva v meni s slabotno lučjo. Pa sem spet pri sveči. Luč, luč. In zato ne maram kakava, zato, ker je tista kosmata roka znala tudi udariti, da se je pocedila kri in kapljala v mlečni riž … Rdeči cvetovi na mleku, si predstavljaš, samo za to, ker odklanjaš rahel posip kakava. In potem: Mulc, a ne veš, da je kakav zdrav, a! A ti ne boš žrl kakava. Kdo pa misliš, da si, kaj. In potem tisti spačen podolgovat obraz, sivkasti zalisci, brazgotina na levi, rumeni zobje, roka pa odloži škatlo in v loku prileti klofuta … Ulije se kri iz nosu, kaplja, pomeša se s solzami … Mlečni riž s krvavim dodatkom. Pa sem ga moral pojesti, da, prav takega, s pikami lastne krvi, ki se je hitro ustavila, ker me je grobo prijel za glavo in mi jo potisnil nazaj, požiral sem kri in solze. Ko se je kri ustavila, sem imel v nosu strdek, težko sem dihal. Nič ni pomagalo, stal je za mojim hrbtom in čakal, da sem pojedel. Vidiš, to so ti spomini, škatla z zlato obrobo, kosmata roka, kakav … Bil je še enkrat, zdaj se spomnim. Kaj, ne boš poslušal? Tudi prav, ampak zavedaj se, da bo večer še zelo dolg in tema bo vse bolj gosta. Ostala sva v tej puščobi, ker si ti hotel, da greva po tisti cesti, pa si se zmotil, saj. Elektronska navigacija je odpovedala, zemljevid je star. Kaj zdaj, tole je opuščena gozdarska koča, to veva, kaj? Prav, pij svoj kakav iz termovke in ne tečnari z njim. Na bruhanje mi gre, res. Jaz imam še malo soka z vodo. Ti se kar smej, za žejo je dober. Kakav, kakav … Bil je maj, topoli so trosili puhce in ona je tečnarila, da se ji ne ljubi nazaj v Ljubljano, da to med nama nima več smisla. Po pravici povedano, sem se počutil kot hrček na kolesu, res. Tekal sem v nekem krogu, se izčrpaval in plaval v zdrizu melanholične umirajoče ljubezni. Sedela sva v parku, v bližini starega topola in pustila puhcem, da so leteli med najina zverižena besedičenja. Dopovedovala mi je, da sem preveč odsoten, da … Mislim, da je naravno to, da se pari zasitijo, je, kaj? Aha, ti meniš, da je paritveni nagon sveča, ki pač dogori. Pa sva spet pri sveči, vidiš. Kaj, da se jih ti spominjaš iz vaše male cerkve na hribu, s katerega se je lepo videlo po celi dolini. Ti, da si hodil v cerkev, ti? Si!? Maše … Izpoved, šepet: tepel sem mačko, mami sem ukradel marmelado, očetu sem izmaknil vezalko, preluknjal sem dedovo kolo, ker mi ga ni hotel posoditi. Sama cankarjanska obtoževanja. Zakaj omenjam Cankarja!? Zato, ker me spominja na ubesedeno melanholijo, zato! Ne začenjaj spet s temi tvojimi biokemijskimi procesi v glavi, lepo te prosim. Kaj pa sploh veš o valovih, o vzgibih, o sintezi misli v stavke v pradavnini. Nič, nič. Kdaj je človek sestavil prvi stavek, kaj? Pustiva to. Tema bo prilezla skozi bukovje, oblila bo hišo, ki smrdi po plesni. Si predstavljaš, kako je tu živel gozdar, si? Si ne, kaj. Pravili so, da je tu bi tja do sedemdesetega, potem se je pa upokojil. Preprosta reč, ta hiša, postelja v mali sobi, omara, še ena, lavor na zeleno prepleskanem stojalu, obešalnik, nekaj žebljev v steni, že zarjavelih, kuhinja, star štedilnik na drva, kredenca, še ena omara in lojtra na podstrešje, kjer je nekaj šare. Pred leti sem jo raziskoval, staro pelerino sem videl, dve petrolejki, celo nekaj čelad od raznih vojsk; mogoče jih je zbiral, kaj vem. Pa prazne škatle, med njimi je bila tudi od kakava. Prav mogoče je, da je bil ljubitelj kakava, prav mogoče. Našel sem pa tudi kupček sveč, povezanih z elastiko, tudi kanta petroleja je še bila, da. Nekaj let za tistim je bilo videti, da je nekdo vdrl v hišo, premetal posteljo, pokradel, kar se je pač dalo; čelade so izginile, sekire tudi, pelerina, težka zimska bunda iz omare, ostalo je samo pohištvo in ta zatohli, plesnivi vonj. Tu sva zdaj. Pohištva ni več, le ta stara žimnica in zdrobljena postelja. Sediva na stari prepereli žimnici, na kateri so se mogoče dogodila tudi kakšna ljubljena, saj sem slišal te zgodbe, da … To te ne zanima? Dobro, dobro. O tem, kasneje. Kaj? A ja, zgodba s tistim kakavom. Potem je bila nevihta, besna, treskalo je. Midva pa sva šla v lokal in sem pil kakav, si misliš, pil sem kakav. Domenila sva se, da se ona vrne v Ljubljano z avtobusom, jaz pa sem obmolčal s skodelico in se pačil. Videl sem se v šipi, gledal sem svojo bednost potlačene mladosti. Popravil sem si dolge lase, ki so mi lezli čez čelo in me delali odmaknjenega. Sicer ne vem, če sem takrat doumel, kaj je zares ženska, ne, ne … Šele potem, čez leta, ko sem  ob svečah, nek večer, ja … Spet druga zgodba. Vidiš, nocoj se mi v glavi prepletata kakav in sveče. Mar sem to hotel? Nisem, ti pa tudi ne. Ko sva se odločila za tole noro križarjenje s kolesi po gozdu, sem mislil, da boš zanesljiv vodnik, pa … Ne usajaj se, prosim. Poznam te poti, samo tista nova gozdna cesta naju je zapeljala, premamila naju je. Zdaj nima smisla, da bi se šla nočno vožnjo, okrog 25 kilometrov je do prvega naselja. Ti gozdovi so obsežni, saj veš. Medved, praviš, medved. Ah, se ga bojiš. Daj no, klopov se boj, ne pa medveda, klopov. Dobro, ti imaš luč, dobro baterijo, za silo bi si lahko svetil s telefonom, kaj pa potem? Jaz sem brez luči, nisem vedel, da naju bo noč ogrnila v teh gozdovih. Vem, vem, kriva je tista gladka nova cesta, dokaj zvožena; saj poznaš pravilo, v gozdu se drži ceste, ki je videti prevožena, tiste se drži. Pa sva šla in potem odcep, kam? Na desno, na levo, … Ker sva imela klancev zadosti, sva se spustila navzdol, dva, tri, kaj vem koliko kilometrov. Si ti gledal na merilec, nisi. Tudi prav. Jaz sem nenadoma opazil, da sva se znašla na cesti, ki pelje skozi severni predel gozda, in tista je dolga, 17 kilometrov do navezave na glavno gozdno cesto. Poznal sem tisti predel, poznal. Z motorjem sem ga ničkolikokrat prevozil. Vedel sem, da bova šla mimo te koče, kjer je stanoval stari gozdar, ti pa, mestni otrok, kaj si pa ti vedel, kaj je gozd. Pridružil sem se ti, ker sem mislil, da boš imel že narejen plan, izdelan načrt, vse pod kontrolo, pa ti je navigacija crknila. Zdaj pa imava. Oprosti, nisem vedel za tisto novo cesto, nisem. Že pet let nisem tod okrog hodil, se vozil, kakorkoli. Pred petimi leti, golaž s krompirjem, slamnik … Kaj, kaj … Nočem ti govoriti, da sem našel luč v pozni jeseni, ko se listje joče in so drevesa zamaskirana v meglo. Posebna zgodba brez kakava in sveč. Moja rojstna hiša je, če gledava te gozdove, takole na jugu, kakšne dve uri hoda, kaj takega. Z očetom sva enkrat na pomlad, pred, ah 40 leti obiskala še živečega gozdarja v tej samiji. Si misliš, kako je tu živel, si misliš? Ne, si ne. Takrat ni bilo telefona, ni imel televizije, cunje je pral sam, v trgovino je šel enkrat na teden, poleti z mopedom, pozimi na smučeh. Vse te revirje je nadziral, bdel nad divjadjo, saj je bil tudi lovec. Da bi ti govoril o teh spominih, v tej temotnosti. Poslušaj, poslušaj, a slišiš … Kaj te plaši, samo srnjak je, vsaj mislim. No, a slišiš, aha. Juli mesec je, zgodaj bo svetloba, do takrat bova že zdržala na tej žimnici, malo se bova pogovarjala, malo kinkala, pa bo. Čokolado imam, vitaminsko mineralni pripravek tudi, ti pa imaš tudi proteinske ploščice, pa bo. No, kaj? Ne serji, ni medved, ni. Pa tudi če je, kaj potem. Misliš, da bo kar vstopil in vprašal: No dedca, katerega naj se prej lotim, kaj. Daj no, dedec pri petdesetih si, pa se treseš, daj … Kaj, da bi klical prijatelja, da naju pride iskat s terencem. Ga ni, je še na morje. Ženo, si nor, ona si še čez dan ne upa v gozd, kaj šele zvečer. Lepo se umiri, pij kakav iz termovke, poslušaj zgodbe, prav. Ne, ne, nič morečega, prav nič. Prav pa bi bilo, da bi bile še kje kakšne sveče. Mogoče so še zmeraj gor na podstrešju, kje je tudi razpelo, svečnik, kaj vem. Vsega niso pokradli, posoda, radio, to je šlo, na podstrešju je bila tudi stara sablja, menda last avstrijskega častnika, bog ti ga vedi, od kdaj. Omenjal sem ti že čelade, bajonete, naboje, vse take reči je zbiral možakar. Najdeval je v gozdu, se razume. In takrat, čakaj. Naj grem gor in pogledam, če so sveče. Si ne upaš, kaj, si ne upaš? Dobro, vzemi svetilko s kolesa, da si bom svetil, prav. Pojdi že no! Vžigalnike imava, prav. Joj, ta lestev, krhka je, trhla, bo šlo. Korak po korak. Luč zapleše v črn trebuh podstrešja. Koliko pajčevin. Zagotovo so tudi škorpijoni tam zgoraj, zagotovo. Teh pa res ne maram. Previdno stari, previdno. Končno sme zgoraj. No, tule pa niso kaj dosti odnesli. Star kovček je še, gozdarska torba, klešče, glej no, znamenite merilne klešče, take še iz medenine, tamle ob tramu, pa mala sekira, še ena, dve čeladi so pustili – takrat jih je bilo čez trideset … Karbidovka, no, tista je bila iz Idrije, rudarska … Tamle, mala skrinja, tista … Še naprej zarjavel lonec, o, tistega se pa spomnim. Ko sva takrat bila z očetom na obisku, si je gozdar kuhal gate, ja … Z okleščkom jih je mešal in dosuval plavi radion. Tako je pač pral, da je perilo najprej skuhal, potlej pa prepral zunaj ob vodnjaku, kjer je še betonsko korito. Zdaj pa je ta lonec tu, z luknjo na dnu in poln pajčevin. Sveče so bile zadaj za skrinjo, čakaj. Pod škripa, stoka. Slišim onega spodaj, kako krikne: Ej, da se ti ne udre, ej! Pa ja, to so jesenove deske, vem … Čakaj, kaj je to, še ena skrinja, čakaj. JNA … Siva, prašna … Kaj imamo tukaj? Odprem, in … Na dnu je slika maršala, nekaj rastrosenih sveč, dva gozdarska dnevnika, v take je zapisoval svoje obhode in opažanja. Cele kupe jih je imel. Vedno je pisal samo z navadnim svinčnikom, ki ga je šili z nožičem. Še tisti dan, ko sva bila z očetom pri njem, je to delal ob oknu, potem ko je odstavil lonec s perilom. Razlagal nama je, da mora do konec maja oddati poročilo na gozdarsko direkcijo, ker da planirajo obsežnejši posek, zato da tudi cesto popravljajo. Sveče, sveče, me radosti. Pa še nekaj kovinskih rdečih zvezd je tam, že črnikasto obrobljenih, rdeča barva je napokana, prepletena s črnimi žilami. A je tudi to zbiral? Menda že, čeprav je rekel, da so se mu partizani smisli, da so hajkali kar tja v tri dni, da so dostikrat šli v boj kar tako, na pamet. No ja … O, pa kompas, glej no. Te skrinje pa niso odnesli, le zakaj ne. Iz podstrešja so izginile samo čelade. Vem, da je imel nekje v gozdu skrit tudi nemški mitraljez, tudi to vem … Pušk je imel več, te je sorodstvo pobralo, njegov brat, ki je spodaj v vasi … Poberem sveče in si jih stlačim v žep vetrovke. Osvetlim še v drugi kot, razpelo, Kristus, ves bel od prahu, kakor da ga je strah … Malo naprej je razbit flaškon, še naprej nekaj praznih steklenic. Koliko vsega je bilo tu takrat, ko sme bil prvič tu, mislim da leto dni po njegovi smrti, pa je bilo že vdrto, ne pa še tako izropano. Menda je vdrla vaška mularija, ki je z mopedi hodila sem gor in si tun naredila žur, saj … Videval sem prazne pločevinke, kondome … Če bi prišel stari gozdar nazaj. Saj je bil res zanimiv, tak, z belo brado, z dolgimi belimi lasmi, spetimi v čop, malo trebušast, vedno v gozdarskih težkih čevljih, s kovinskim okovki, pa palico, s kovinsko konico, usnjeno torbo, nahrbtnik, v katerem si je nosil malico, slanina, kruh, črna kava in kakšno jabolko ali pa suhe krhlje. Edini je bil, ki je zares poznal ta gozd, edini. Kaj pa je tam, konjska odeja, nekaj takega, no … Pa tak čuden kup … Takrat sem samo na hitro pogledal, tega kupa pa nisem videl. Kaj je tam, me razgreva. Previdno naredim dva koraka, tramovje škripne. Z nogo zadrsnem proti odeji, svetim, siva barva odeje je belkasta zaradi prahu, rdeča črta se komaj še vidi. Svetim in gledam. Nekaj okroglega je pod odejo, kaj le. Z nogo dreznem v rob prekrivala, da se dvigne velik steber prahu, da se nekaj časa vrtinči, potem pa se sede. Še enkrat zadrezam, tokrat mi uspe privzdigniti rob in odbrcnem. Potem pa, o … Lobanja, rumenkasto bela lobanja, o … In zraven debela velika sveča. Kaj za boga je to … Kašen kult je imel ta možakar? Če bi onemu spodaj to omenil, bi se usral. To, to … Je to njegov padli brat, ki ga je tolikokrat iskal po gozdu, je tisti, ki je bil na nasprotni strani in so ga razglasili za pogrešanega, on pa je vedel, da je padel, zahrbtno padel. Zgodba je bila taka, naj bi ga kar sami počili, ker so sumili, da dela za obe strani, ker je zelo dobro poznal gozd kot predvojni gozdar in lovec. Menda so ga v maju, ko so si reševali kožo, ko so se umikali sem čez, menda so ga takrat. Ne vem, ta zgodba. Očetu jo je pripovedoval tisto pomlad, med tem ko sta zvrnila nekaj kozarcev črnega vina.  Povedal naj bi skesanec, ki je čez leta prišel domov iz Amerike, samo na obisk … Ubili naj bi ga zato, ker je preprosto preveč vedel, kako so zlorabili eno dekle in jo potem ubili, ker da je kurirka … On se je uprl, rekel naj jim bi, da so vendar krščanski, da … Pa so šli. In ker je rekel, da se bo predal, da ne gre nikamor, so ga. Kaj je potem naredil z ostalimi deli, jih je dal pokopati, kaj? Pojma nimam, tu je lobanja, sveča, čez pa ta odeja. Mar mu je prižigal svečo, se je z njim menil … Pravili so, da je imel tako navado, da se je kar sam seboj pogovarjal. To se je razvedelo, ker so ga nekateri lovci slišali, ko so lazili mimo njegove hiše. Pa tudi oče, ja, tudi on mi je rekel, da se Mundo tako pogovarja. Ne vem pa, zakaj so mu rekli Mundo, tega pa ne vem. Madona, tale lobanja. Ne bo prijetna noč, ne bo … Svečo bi pa lahko vzel, ja. Take velike sem videl samo v cerkvi. Le kje jo je kupil. Le kje? In ga slišim onega spodaj: Oj, a bo kaj? A si kaj našel? Pa mu odgovorim: Sem, sem, svečo sem našel, da te ne bo strah. Pridem dol, čakaj. Še malo svetim tam okrog in vidim, da je tam še ne manjši svečnik ob lobanji z dogorelimi svečami, črn je, popackan z voskom. Če to ni … Ne, ne grem, grem … Osvetlim še pod sivkasto tramovje, vidim, da ob dimniku že manjka kos strehe, tam skozi vleče. Koliko zim bo še ta reč vzdržala, koliko? Nekaj šare je še, glej. Krplje, saj … Stare smuči, še ene, palice … Mundo … Vzamem veliko svečo in lobanjo spet skrbno pregrnem. V tistem trenutku je nekaj zaječalo. Kaj je to, me srhne. Je zaječal oni spodaj, ker ga boli hrbet, ni več vajen tako napornega kolesarjenja, se mi zdi. Pa spet, težak vzdih, kaj je to? Joj, joj, trepetam. Počasi se rinem do odprtine s kolesarsko svetilko v roki, ki mi podrhtuje in pleše. Ko končno sestopim, čutim, da se ves tresem, da moram kos čokolade. Kaj ti pa je? me oni sprašuje. Nič, nič, cuker mi manjka, saj veš. Pride za tabo, nimaš kaj? se vlečem iz nerodne situacije. O, kakšna sveča, se zdaj čudi in jo otipuje. O Madona, take pa nisem še videl, se iskreno čudi. Seveda, ko pa ne hodiš več v cerkev. Kdaj pa si bil nazadnje, kaj? ga vprašam in si stlačim v usta malo čokolado. Kdaj, kdaj? Pred, ja, tremi leti, ko smo nono pokopali, tremi, ja. Nisem prepričan, da so imeli take sveče, ne. Tale je res, ja, do jutra bo zdržala, bo. A jo kar prižgeva, malo čez enajsto je že. Kdaj si rekel, da se zdani, že ob štirih, da je mrak, a? je ves zaskrbljen, zategnjen, smešen. Postavim svečo pod okno, tam, kjer je bila včasih miza s tremi predali ob strani, nekakšna star pisarniška reč, ki jo je uporabljal  Mundo. Tam je pisal te svoje dnevnike, zapiske o vremenu, o stanju divjadi, o dogodkih. Vsa tista pisarija je končala na direkciji v Tolminu. Ukresnem vžigalnik, pregledam črnikasto vrvico, vlažna je. Kar nekaj časa traja, da se sveča prižge. Ostale sveče dam na tla. Lepa svetloba izriše prostor in meče senco moje glave na razpokan strop. Omet odpada, vidijo se rebrasta struktura spodaj, letvice, ja … In stena, tudi že napokana. Tu je živel, tu je spal. Sedem na žimnico, iztegnem nogi in molčim. On pa spet začne. Ti, ta Mundo, pa kako hudiča je tu zdržal vse od druge svetovne pa do svoje smrti, a? Mene bi groza požrla, sam, tu, v tem gozdu, ej. Dobro, pušk mu ni manjkalo, to že, pa vseeno. Ljudi se najbrž ni bal. Itak, razen pušk, mu niso imeli kaj ukrasti. Si zamišljaš, pozimi, ko je bilo tod tudi do dva metra snega, on pa sam. Kako je lahko zdržal, kako? Mene bi ubilo. Hja, mu rečem, niso vsi za take samote, ne. Mundo je bil posebnež. Oče mi je pravil, da je bi peti sin na veliki kmetiji, najmlajši, v vasi na severu, dve uri hoda. Pa je šel v šolo za gozdnega manipulanta so takrat rekli, nekaj takega, takoj po vojni. In ker je prej v tisti hiši stanoval, še pod Italijo, državni gozdar, je nova oblast menila, da bi bilo dobro, da bi tudi zdaj pustili tam nekoga, da bi nadziral gozd, ker se je plenila divjad, kradlo drva in take reči. Pa se je prijavil, odslužil vojsko, in se ustalil. Krivolovci so se ga bali, ker je rad opozorilno streljal, to so vedeli. Imel je pooblastila. Hiška je ob glavni cesti, po kateri je šel les iz gozda, nič mu ni ušlo, nič. Z leti si je kupil moped, pravzaprav mu ga je gozdna direkcija. Nikoli ni vozil avta. Tudi na stara leta se je vozil z mopedom, do trgovine in včasih k maši. Bil je iz zelo verne družine, velika kmetija, ki pa je razpadla, malo zaradi politike, malo pa tudi zaradi pijančevanja. Pijanec ni bil, rad pa je pil črno vino. Flaškon je bil vedno v hiši, vedno. Gor je na podstrešju, razbit. Vina ni razdajal, le redkim je privoščil kozarec, redkim. Saj so se ustavljali pri njem. Moj oče je bil z njim, kako naj rečem, ja na isti valovni dolžini sta bila, kar se tiče politike in gospodarjenja z gozdovi. Sam sem mimo prišel samo enkrat, z mopedom. Avgust je bil, vroč dan, pa sem šel v te gozdne hladine. Kako se ta spomnim, pred leti, ja … Mundo je sedel na klopi pred hišo in bral knjigo, si misliš, v tej samoti je prebiral tudi knjige. Saj ni bil neumen, ne. Ustavim, dvigne modre oči, si popravi belkasto brado in me takoj prepozna. Povabi me, da nekaj spijeva, da … Pa sem odklonil vino, pa je pristavil za kavo, dobro, res. Sam jo je pražil in zmlel v starem mlinčku. Take kave še nisem pil, ti rečem. Povedal mi je, da si zdaj nosi knjige, ker je v pokoju in ima čas. Bral je neko zgodovinsko reč, o pohodu Napoleona na Moskvo. Malo sva se zaklepetala o tem, o norijah vonj. Vedel je, da je moj oče hudo bolan, srce, pešanje in to. Videl sem mu na obrazu, da ga greni, da … In tarnal je nad Italijani, ki da plenijo gobe. Krivil je oblasti, ki tega ne prepovejo. Da ti kar pridejo z avtom, naberejo gobe in gredo. Nič davka, nič. Mi pa da jim vzdržujem ceste in jim zastonj dajemo gobe. Da smo to slabo uredili, slabo. In še mi je nakladal o novih manirah v gozdu, da se ga preveč uničuje, da kar delajo nove vlečne poti, uničujejo podrast, ne pospravljajo sekališč, nič. Seveda njegov čas je bil mimo. Tista kava, res … Močno mi je ostala v spominu. Pila sva jo kar iz aluminijastih lončkov. S ponosom mi je kazal novo puško z odličnim Zeissovim daljnogledom. Zdaj, da šicne kar daleč, če je treba. Lovci so vedeli, da je odličen strelec. No, klepetala sva tudi o politiki, o narodih, ki so skregani, a se jim ne ljubi, da bi se spet klali. Pa je rekel, to je bilo, tam 1986, ja, da bo do tanki spet rohneli in bo Balkan gorel. S seboj sem imel fotoaparat, portretiral sem ga, lep spomin, lep. In veš, kako se je kopal? On molči, dokončno spije tisti svoj prekleti kakav. Kako? Me vpraša in si oblizne ustnico. Zadaj za hišo je imel velik lesen čeber, poleti se je vanj nalila deževnica in se na soncu ogrela. Zlezel je vanj in se odmočil in nažajfal. Pozimi ga je imel v veži, tam vidiš, v tej mali veži. Dobro je kuril, segrel vodo in se je okopal. Pred posteljo je imel medvedjo kožo, na postelji tudi, pa nekaj ovčjih kož. Si zamišljaš, pozimi se je spravil na smuči in drsel po cesti vse do izhoda na glavno cesto in nazaj. Včasih pa gor po robeh, pa tudi do vasi, kjer so mu pripravili, kar je potreboval, petrolej, sveče, sol, take reči. Pred božičem si je nanesel še pomaranče. Ne vem, zakaj je bil malo obseden od pomaranč, všeč so mu bile. Rekel je, da je pomaranča malo sonce, ki ti podaljšuje življenje. Moj oče mu jih je včasih peljal, s tem ga je strašno razveselil, na jesen, recimo, tik preden je padel prvi sneg. Pomaranče se oni smeji, pomaranče. Kaj se režiš, ga zavrnem. Tebi se zdi samoumevno, da greš ponje, kadar te prime, takrat pa je bilo to veliko razkošje. In ne mi spet, da so neki simboli povezani s podzavestjo, ne mi spet nakladat teh reči. A lepo sveti sveča? Super, prikima, super. In pravili so, da je umrl s pomarančo v roki, nekaj čez devetdeset let, tu, na klopi pred hišo, v oktobru. Dobil da ga je eden od lovcev. Si misliš, do tako pozne starosti je ostajal tu. Saj bi lahko šel v dom za upokojence, lahko, a je rekel, da ne gre, ker da se tam kotijo bolezni, da je tam vrt za bolezni, da umreš. Mučili so ga kolki na stara leta, pa si je kar pomagal. Čez zimo je bil spodaj v vasi, od novembra, pri žlahti, poletja pa je preživlja tu. In so ga našli, kap baje … S pomarančo v roki … Res, možak je imel posebno filozofijo. Škoda, da se nisem večkrat oglasi pri njem. Zanimive reči je razpletal. Ja, take kot ti, s tistimi nevroprenosniki. Veš, Mundo je trdil, da se drevesa obveščajo, da se med seboj pogovarjajo, da imajo podzemne kable in se menijo. Kaj se tako trapasto smejiš. Drug drugemu, da znajo pomagati, zato da je gozd tako mogočen in povezan. Živali pa da te naštudirajo bolj kot ti njih. Govoril mi je o lisici, ki je prihajala pred hišo, nič se ga ni bala. Metal ji je koščke piščančje salame. Lovci so menili, da ima steklino, pa da jim je on rekel, da že ve, kako in kaj. Kakšno steklino neki, daj no. In srne in srnjak, še celo risa je videval, če ga je, kaj vem. Kač se ni bal, kje pa. V tem gozdu jih je manj, ker je senčnato in temno, hladno, pa tudi ni primerno lovišče. Kače rade lovijo ptice, te pa tu gnezdijo visoko v krošnjah, nekaj tudi v grmovju, a ni pretirano kač tu, ne. Na južni strani pa, tam ja. Fuj, kače reče oni. Vem, vem, ne maraš je niti videti, vem. Sveča, glej kakšen veličasten plamen. Si misliš, sedeti ob mizi ob petrolejki in poslušati tranzistor, imel ga je, imel, na baterije, potem na akumulator. Radio je poslušal, to pa. Še najraje narodnozabavno glasbo, tudi popevke, si misliš, tudi popevke. Včasih da je katero tudi prepeval, no. Kaj se čudiš, vsi njegovi bratje so bili dobri pevci. In zdaj boš presenečen, da sem med študijem sanjaril prav o takem robinzonstvom, kaj. Ti, ti, zasrepi on vame. Svetloba sveče mu razgrne spotegnjen obraz in ga preobleče v oranžno svetlobo – mar bo postal pomaranča? Ja pa sem res, da boš vedel. Morda je to usedlina kakšnega prednika, ki je prišel na planoto onkraj hribov. Saj so bili podobni samotarji, tihi, samotni. Ti si vržen v raziskovanje pameti, ne jaz, ti bi več vedel o tem, kaj? Nekaj časa je tiho, zbira se v gluhost, v togost, ki me nervira. Poznam ta njegov manever. Lonček odloži na tla, odmaje z glavo, da mu svetloba sveče čudno zapleše. Predniki, praviš, predniki. Nekako se je izkazalo, da naša podzavest hrani podatke za približno 17 rodov nazaj, kaj vem, morda kakšen več, kakšen manj. Logično je, da je temu tako, saj se ohranitvene izkušnje skrbno skrivajo v nam nedostopnem arhivu. In če premisliš, kako so naseljevali vašo planoto, potem te res zlahka vidim, da si spet eden od njih, tihi, skrivaški lovec. Taki so bili, kaj ne, vaši predniki. Najprej lovci, šele potem gozdarji, pol kmetje, no … zamolkne. Ja, taki, ja, prikimam in stegnem roko nad plamen. Vroč zrak mi obliva prste, če jo spustim nižje, me peče dlan. Ogenj, sveta stvar civilizacije. Tišina. Slišim poklanje ognja, verjetno zaradi vlažne sveče, ki je ležala zgoraj, kjer je lobanja. Joj, joj, me zgrozi. Še nekaj minut do polnoči. Oni molči, nekaj ga skrbi, vidim. Prelaga sloki nogi. Smešen je, v trebuh ga je nekaj, v noge pa palček. Pravi vitez žalostne postave. Tak je od nekdaj. Kolesariva že deset let, dober partner je, podoben ritem imava. Veva, koliko zmoreva, ne pretiravava. Terenca je pustil na vstopu v te obsežne gozdove. Čaka naju še spust v spodnjo vas, potem 12 kilometrov lokalne poti, vzpon, ne prehud, mimo kapelice in spust na vstop. Tam bova kolesi naložila na terenca pa nazaj v Ljubljano. Ob petih se začne daniti, kmalu po petih. 4 julija smo. Včasih je to bil dan borca, ah … Naslonim se na steno in globoko zavzdihnem. Zmrazi me, stena je vlažna in hladna. Podložim si vetrovko in še mali kolesarski nahrbtnik, v katerem vozim rezervno majico, perilo, dodatne rokavice in še nekaj drobnarij, ki spadajo na tako turo. Kašelj!? Ej, a kašljaš? Ga začudeno vprašam. Ne, jaz ne, meditiram. Sem pa nekaj slišal, ja. In spet tišina. Čez čas, kakor da se je neka zganilo zgoraj na podstrešju. Najprej droben pok, potem pa spet težak kašelj. A sliši, a slišiš, me panično cukne za rokav majice. Slišim, kakor da bi nekdo kašljal. Joj, kaj bova zdaj, oni strahoma reče in plane na noge. Kakšna velika senca razlomljena čez stičišče tal in prazne južne stene, kjer so bile včasih lepe omara iz prave češnjevine, se je razrastla. Njegova slokost se je prelomila. Ne paničari, saj si podkovan v psihologiji. Verjetno je to reprodukcija strahu, ki ga nosiš s seboj. Predolgo si že v mestu in nisi več vajen divjine. Umiri se no, nikogar ni. Pa spet, kašelj in potem celo govor: Preklete mone, pa v hrbet, pa v hrbet, zakaj v hrbet, mone. Nimate jajc, da bi mi pogledala v oči, kaj. Danes bi praznovali tisti drugi, tisti z rdečo zvezdo, vi pa da se borite za Kristusa. Mone, au au, kako peče, prvi zadetek, au, drugi, tretji, au, tema pridi, pridi. Kar naprej moram to doživljati, kar naprej … In to vsako leto na tak večer, ker sem rojen 4 julija … Vi pa ste me lepo poslali, naj grem v izvidnico, potem je pa zaropotalo. Pa niti dobro me niste pokopali, ne, plitev grob, gor pa še kamne, da vam ne bi sledil, kaj. Moj duh vem sledi in vam krati spanec, to dobro veste. Zdi pa se mi, da nocoj nisem sam. Vem, zdaj ko ni več Mundota, mi nobeden ne bo prižgal sveče. O, glej, saj se sveti spodaj, glej. Le kdo se je spomnil name. Že prej sem videl močno luč, pa se mi je zdelo, da sem onkraj smrti, da sem spet v milostni luči življenja. Ni trajalo dolgo, pa je name spet padel smrdljiv konjski koc. Glej glej, pa res vidim skozi špranje luč. Kdo je spodaj? Se zasliši debel, malce hripav glas. Oni je ves trd od strahu. Naj mu povem, kaj sem videl na podstrešju. Ja nič, moram mu, moram. Daj, ne paničari. Zgoraj je lobanja, najverjetneje od brata našega Munda. Veliko let da je iskal njegov grob v gozdu, ko so se sem čez umikali domobranci, tisti, ki so bežali v Italijo in so mu oni sami ubili brata, ker da ni hotel z njimi. Saj veš, govorice marsikaj navržejo. Slišal sem to, ko sta se z očetom pogovarjala. Lobanja, lobanja, se onemu spakuje obraz. Prav grozen je videti, takole, le deloma osvetljen s svečo. In midva bova bivakiral pod mrtvecem, skoraj krikne. Ne serji, ga ustavim, ne serji. Kaj pa naj. Noč je, cesta ni najboljša, samo ti imaš luč, kaj naj. Sam veš, da če si dam jaz luč na kolo, boš pa ti opletal za mano. Če boš vztrajal, bova pač poskušala, Povedal sme ti, 17 kilometrov je, to je dobro ura in pol opletanja po gozdu, cesta je na nekaterih predelih razdrta od dežja, strma, še čez dan je nevarna, ne pa takole. Sam veš, koliko časa se celijo odrgnine in kako pečejo. Ne bi tvegal. Do jutranjega mraka bom zdržal, ti pa, kakor veš. Pridi me pa iskat s terencem, če imaš jajca voziti ponoči. Nimaš kaj, se mu skoraj zasmejem. Ej, tole, jeclja, a slišiš. In se sliši: Najprej smeh, potem pa čuden šklepet. Pobča, no, možakarja, no. Ne se kregat. Moj duh vaju bo varval, moj duh. Ne se bat, sem blag človek, nikogar nisem ubil, vedno sem streljal nekam v krošnje dreves, tako za strah, če je prišlo do pokanja. Živali nisem pobijal, nisem bil lovec kot moj brat Mundo. On, on ja, pa je samo šibke in smrti potrebne. Včasih sem se mu smejal, ko je govoril z mano o tavajočih, na pol slepih srnjakih zaradi starosti. Pa o starem medvedu, ki je bil shiran, pa druge bolne živali. Vse je vedel o gozdu, o živalih. Kaj ne bi, ko je pa tu bil celo življenje. No, vidva pa, le mirno, le mirno. Svečo sta si izposodila, prav, prav. Vesta, od kod je. Tisto je Mundo kupil na Saveti Gori. Peš je šel tja in peš nazaj, v nahrbtniku jo je prinesel, dve leti preden je umrl. Samo na večer mojega rojstnega dne jo je prižigal, skupaj sva molila. Vidva pa ne molita, kaj. Saj ni treba, Bog ima drugačne povezave, brez skrbi, bog govori drugačen jezik. Malo jih je, ki ga zares razumejo. No, kar lepo k počitku, sveča pa naj vama gori. Ne bo je zmanjkalo do zjutraj, ne. Prosil pa vaju bi, da če že gresta spodaj mimo vasi, poiščita grob mojega Munda, tretji z leve, nesita mu eno svečo, tisto iz skrinje, da bo imel domačo luč. Lepo prosim, gospoda. Saj bosta videla, žlahta mu je postavila lep spomenik, skupaj sva pokopana. Moje preostale kosti  so tam, Mundo jih je dal izgrebsti in sva zdaj skupaj, kot v otroških dneh, ja. Tudi takrat sva bila velikokrat skupaj v ozki postelji natlačeni s slamo in pregrnjeni s konjsko odejo, prav tako, ja. Oče jo je prinesel, kdo ve od kje, kdo bi vedel. Razne vojske so že bile. No, a bosta? Tišina. Živčno mečkam sveče v vetrovki. Bova, končno rečem. On pa me gleda, se sesede na žimnico, si objame kolena in odkimuje. Pa le reče. Ti, parapsihološki pojavi, veš … To je čudna komunikacija, ki jo znanost odvrača, ker je ne razume. Kaj bova potem? Nič, ob sveči bova počakala prvi svit, potem se spustiva dol do vasi. Itak morava tam mimo in do vstopne točke, kjer je tvoj avto, ne. Obrniva debato, raje mi govori o tem novem virusu, raje o tem. Brez zveze, odmahne z roko. Pa ni, vztrajam. Brez zveze, še enkrat reče. Pa se nenadoma oni zgoraj oglasi: Možakarja, narava ima natančno bilanco, brez skrbi, vse se uravna. Virus je prišel samo zato, da opere možgane, da naredi iz ljudi, ljudi. Bojim pa se, da je prišel v neprave roke. Kako to misliš, bevsknem gor v strop. Nič, tišina, samo drobni pokci ob sveči. Gozdna tišina. Prešlo bo, se končno oglasi zgoraj, prešlo. Še ena zima, in virusa ne bo več. Zdaj pa bom spet počival. Ni treba, da raztrobita, da je moja glava tu, ne, ni treba. Hiša se bo čez nekaj zim sesula, grmi jo bodo obrasli, morda se bo v ruševinah zaredil modras, nekaj ptic pa še kakšen močerad. Jaz in Mundo bova spodaj, najin duh bo pa tu, tu mu je lepo. Bi ga rada slišala, Mundo, Mundo, goste imaš. Nič, spet tišina … Spi, truden je, spi … Še vedno ni prebolel, da ga nismo pustili kar tu. Mogoče bo spregovoril drugič, če bo hiška še stala. Saj vidita, vse so pokradli, teh se bo lotila bolezen, brez skrbi. Mundo spi, jaz, jaz pa rad razgrajam v takih nočeh. Ni mesečine, ne. Škoda. No, kar počivajta, nista več mladeniča. Vesta, srce zmore, kolikor hoče duša; ko se ta naveliča, se naveliča tudi srce. No, pozdravljena in naj vama sveča služi. Spet tišina, moreča, prepojena z gozdno hladno vlago, ki se zliva skozi drugo okno, kjer manjka ena šipa. Bova zdržala do jutranjega mraka? ga vprašam. Oni skomigne z rameni in se malo razkrči. Moral bo, sklenem sam pri sebi.

        Sedim v Ljubljanskem stanovanju. Poleg tipkovnice so rumene sveče iz tiste gozdarske hiške. Tri sva prižgala na Mundovem grobu. Mundo, lobanja, noč, sveče. Plamen preteklosti lahko ožge pergament prihodnosti … Kdaj bo meni dogorela sveča, kot kaže še dolgo ne. Debela sveča, svetogorska.