Stetoskop

Pred nekaj meseci sem se preselil v to stanovanje. Prejšnje ni bilo zame: trinadstropni blok, klasična gradnja, v pritljičju, pogled na dvorišče – zaprto, z nekaj drevesi, klopmi – ni kaj videti – občasno le razposajene, vreščeče otročaje iz sosednje hiše in upokojence, ki posedajo po klopeh – žalostno.
V vsakem nadstropju so štiri stanovanja – sami starejši, starci, umirjeni, mirni ljudje, predani toku življenja, ki jih nosi h koncu. Bal sem se, da bom tudi sam postal takšen – otopel in da me bo skupaj z njimi odneslo na kraj.
Takrat sem bil prav zares prvič hvaležen svojemu psihiatru, že vrsto let hodim ob sredah k njemu, Emil mu je ime, res mi je pomagal – vzpodbujal me je, da sem si čimprej poiskal novega, z več življenja, z več možnosti za zbiranje informacij – znorel bi, če ga ne bi imel, Emila. Z Emilom sva se že kar malo spoprijateljila, kako se ne bi – še nikoli nikomur v življenju nisem tako zaupal, mu toliko povedal kot njemu in z nikomer nisem bil tako iskren kot z njim. Tudi o hroščkih, ki mi prilezejo na hrbet, ko zbiram informacije s prislonjenim ušesom na katerih vratih, sem mu povedal, o njihovih hrapavih nožicah in o tem, kako se skupaj s toploto razbežijo po celem telesu, do kosti mi zlezejo … in o drugih občutkih … o marsičem se pogovarjava, a največ, seveda, o moji strasti, o moji radovednosti, ne vedoželjnosti! – o zbiranju informacij. Kot psihiater je človeški, razumevajoč, kar za svoje prejšnje: psihologe, psihoterapevte in psihiatra pred njim, res ne morem reči.
Psihologinjo v šoli so moje pridobljene informacije, sploh tiste, pridobljene izpred zaprtih vrat zbornice in tajništva, zelo zanimale, a kmalu sem ugotovil, zakaj in jo spravil v resne težave, ker sem o tem povedal mami … izkoriščala me je in izkoristila moje informacije sebi v prid!
Psihoterapevti, vsaj ti, kar sem jih spoznal, so najbolj mirni ljudje, kar jih poznam, poslušni … dremavi, bi lahko rekel – zaživijo le, ko je konec terapije, ko je treba napisati račun – niso poceni. Prejšnji psihiater – ni bil niti malo razumevajoč, niti trudil se ni in preveč je govoril; nisem ga mogel dolgo prenašati. Z Emilom imam res srečo: je v redu, razume me, lahko se iskreno pogovarjava, rad ima informacije, vsaki pozorno prisluhne … in včasih tudi jaz prisluhnem njegovim težavam – sam je, človek, pač, pred mesci ga je zapustila žena.
V službi je kot v čebeljem panju, vse miga, vse kar brenči, se dogaja – milijoni informacij, med njimi tudi pomembne – marsikoga bi lahko rešil iz zagate, ali ga sesul do konca, če bi mu povedal, kaj sem ujel v ušesa, a ne, nisem čveka, sem zbiralec informacij, že od nekdaj. Tudi v službi rad postojim pred zaprtimi vrati katere izmed pisarn, stopim blizu in prisluhnem … Ko pridem domov, vse zapišem v zvezek, z roko, ne maram računalnika – v njem lahko v trenutku vse izgubiš, če nisi dovolj pazljiv, ali pa ti kdo vdre vanj, kakšen heker … ne, ne, napisano na papirju je najbolj varno – in koliko zvezkov že imam? ne vem natančno … pol omare v dnevni sobi imam napolnjene z njimi.
Stene med pisarnami so tanke, ni treba ne vem kako napenjati ušes – le prisluhneš, poslušaš in slišiš – zbereš informacije …
Pred dnevi sem v službi prisluhnil kolegicama v sosednji pisarni: ena je drugi pripovedovala, med drugim, o mehkih, toplih, neslišnih, ko hodiš, copatih iz filca – in danes jih imam. Super so, ko se na hitro zapodim čez stanovanje, ublažijo zvok topotanja nog ob tla. Ja, izplača se posrkati v uho besede z druge strani stene ali vrat – kot takrat pri Emilu, neko sredo, ko sem čakal pred vrati na uro terapije in sem prisluhnil njegovemu telefonskemu pogovoru s kolegom – o stetoskopih, kateri je po njegovem mnenju njemu najboljši, ga je nekdo spraševal (sem predvidel) : ”LF 320”, je rekel: z ravno glavo iz nerjavečega jekla fi petinštirideset milimetrov, mehke plastične olive z navoji, obroček na glavi preprečuje hladen občutek pri dotiku s kožo – nabavil sem si ga, res je dober.
To, da vsaka informacija kdaj prav pride, sem prepričal tudi Emila, kar srka jih vase, ko mu pripovedujem o njih, to sem opazil in všeč mi je, da je vedno manj tisti psihiatrijski psihiater.
Že od nekdaj sem vedoželjen – je trdila mama, ko se jo klicali v šolo, ko so me že prevečkrat ujeli z ušesom prislonjenim na katera izmed vrat v šoli, ali zaprtega v ženskem stranišču, ko sem prisluškoval – zbiral informacije deklic. Mama me je vedno zagovarjala; trdila je, da sem vedoželjen, ne radoveden. Med radovednostjo in vedoželjnostjo obstaja velika razlika, to se ve: vedoželjnost pomeni željo po vedeti čim več, imeti čim več znanja, radovednost pa nima vselej pozitivnega predznaka. Mnogi si zelo želijo vedeti stvari, ki jih ne potrebujejo vedeti – tako mislijo, posebej stvari o drugih ljudeh in takšen sem jaz že takrat bil – radoveden, bolezensko radoveden – je trdil oče, da sem.
Ja, če bi bil vedoželjen, bi danes na vratih moje pisarne pisalo: Pikelj Jože, diplomirani inženir in ne le: Pikelj Jože, Sodelavec I in ne bi imel s težavo končane same srednje šole!
Vsi šušljajo, da sem bolan vohljač, a v resnici sem zbiralec informacij, in lahko se pohvalim, da veliko vem o vseh in imam vse pod kontrolo.
Zdaj sem tu, v dvanajst nadstropni stolpnici, v petem nadstropju, v vsakem je šest stanovanj, jaz sem v enem izmed tistih, obrnjenih na vzhod, v srednjem, enosobnem stanovanju s pogledom na vhod in na parkirišče – vse pod kontrolo, fant, to mi je všeč.
Stanovalcev v stolpnici je za celo vas – pisana množica rožic, od vsepovsod.
Če bi prebivalci te stolpnice živeli v kakšni pravi vasi, bi vsi o vsakomur vedeli ( skoraj) vse, tukaj pa se med sabo niti ne poznajo, drug o drugem ne vedo ničesar, le nekaj redkih izjem: parih obrekljivk in mene – jaz, s tem se lahko pohvalim, o njih vem še največ, o vsakemu nekaj, a o svoji najbljižji sosedi – največ.
Marta ji je ime. Živi v stanovanju, levo od mojega, ločenka – proti koncu srednjih let, na pragu starosti – krepka, čedna, živahna, radoživa ženska z živo rdečimi lasmi in vedno lepo urejena.
Nekaj dni po tistem, ko sem se vselil, bil je torek, sem iz njenega stanovanja zaslišal drugačne zvoke kot običajno – prisluhnil sem in ugotovil, da si je našla ljubimca. Da, soseda ima ljubimca – predvidevam, da je poročen, k njej hodi ob torkih in četrtkih. Pride ob petih in odide okli devete zvečer. To ni zbiranje podatkov, to je nekaj več – posebno doživetje, posebno potovanje, zato vsak torek in četrtek nestrpno čakam njenega ljubimca: deset minut do petih se postavim h kuhinjskemu oknu in čakam, da se pripelje. Svojega passata parkira na koncu parkirišča, pod drevo, katerega veje segajo do strehe avtomobila, pohiti proti stolpnici, da ga rit komaj dohaja in izgine v njej – jaz pa k mojim vhodnim vratom – tu mi copati iz filca zelo pomagajo, da ne topotam skozi stanovanje, da ne vzbudim pozornosti pri ostalih sosedih, v stolpnici je slišati vse, tudi tisto, kar v resnici ni treba …
V ušesa si vtaknem mehke olive stetoskopa, njegovo ravno glavo iz nerjavečega jekla prislonim na vrata in prilepim oko h kukalu vrat … slišim dvigalo, kako se vzpenja proti petemu nadstropju in napetost v meni narašča … v ušesih mi šumi, toliko zvokov vleče ta stetoskop … kri v žilah se mi najprej počasi ohlaja in na hrbtu začutim hroščke s hrapavimi nožicami – dvigalo se ustavi, vrata se odprejo – zagledam ga: visok, postaven, z gostimi temnimi lasmi, počesanimi nazaj, malo zamaščeni se mi zdijo, pod nosom se bohotijo goste temne brke, takšne je nosil Stalin, z močnimi obrvmi, pod katerimi se skrivajo oči obkrožene s temnimi kolobarji – utrujen se mi zdi; njegove ustnice so polne, mesnate, malo nadute izgledajo – cel je videti malo nadut, verjetno še bolj zato, ker nosi uniformo – Slovenskih železnic, sem ugotovil in vedno po malem prisopiha – kot vlakec, pomislim in zadihan je, od vznemirjenja, kaj pa drugega … napetost v meni narašča in dih postaja vedno globji … hitro izgine za vogalom hodnika, jaz pa pohitim, čeprav mi ne bi bilo treba, dvajset minut časa imam, a nervozen sem, v mojo dnevno sobo, katera meji na sosedino spalnico. Ob steni sem si napravil prostor – je pač omara malo odmaknjena od nje, kar me ne moti, obiskov pa itak nimam. Splazim se za njo, se udobno namestim, kolikor se pač da in čakam. Med čakanjem neštetokrat pogledam na uro: pet in osemnajst minut, nervozen sem. V ušesa si vtaknem mehke plastične olive stetoskopa in njegovo glavo pritisnem k steni – napetost narašča, hroščki so spet tu, tokrat se s toploto razbežijo po telesu, kraspajo, žgečkajo, čutim jih pri kosteh, dlani so mokre. Zaprem oči. Prihajata v spalnico, dobro ju slišim … ne traja dolgo – lahko bi rekel, da gre vse ”po voznem redu”, kar, žal, za Slovenske železnice ravno ne drži – a izjeme obstajajajo, ni kaj … vlak odpelje točno, pogledam na uro: pet in dvajset minut … njena postelja ječi pod njima, kot železniški tiri, ko po njih pelje močno natovorjen tovorni vlak, tudi kretnice vsake toliko zacvilijo ob spremljavi njenih globokih izdihov … on sopiha kot stara parna lokomotiva, ki pelje navkreber, ona stoka … vlak, kljub naporu, pospešuje hitrost … potem upočasni … top, top, top, je slišati udarjanje koles ob stike tirov … pelje dalje … približuje se postaji, zavore na dolgo zacvilijo, zaječijo, sopihanje lokomotive, se umirja in iz njenega grla je slišati dolg hropeč krik, kot da bi prometnik na postaji močno zažvižgal na pokvarjeno piščalko – ta mi je skoraj razpara telo … čutim olajšanje, vse se mi kar odvali s telesa, hroščki izginejo, napetost v meni popušča, počasi izgine, dih, ki je vmes tudi že postal podoben sopihanju vlaka, se umirja in čutim pot, ki mi iz lasišča počasi drsi zadaj po vratu … Glavo stetoskopa odstavim od stene in iz ušes potegnem olive, oddahnem si, počijem. Na drugi strani tišina, kot na mrtvem peronu. Ni besed, ni šelestenja, vse je tiho … čez čas pa se spet zaslišijo premiki – pripravim se, pripravim na vožnjo do naslednje postaje … koliko jih bo prevozil je odvisno od razdalje in prevoženega časa med eno in drugo …
Tudi Emilu se zdi ta vožnja z vlakom nekaj posebnega: ”Fascinantno,” vedno reče,” res fascinantno.” in vedno z nova in znova mu moram pripovedovati o tej ”vožnji”, čeprav bi mu jaz želel povedati tudi kaj drugega, o kakšnih na novo zbranih informacijah. A ne, Emila najbolj zanima moja soseda in njena vožnja z vlakom z ljubimcem Slovenskih železnic. Čeprav sva prijatelja, mi počasi postaja že kar malo nadležen.
Zato v sredo nisem šel k njemu. Poklical sem ga in mu rekel, da me zaradi nujnih obveznosti ne bo. Šel sem v park in zbiral informacije skupine mladih fantov na sosednji klopi.
Četrtek. Čakam ga. Malo pred peto se pripelje … vse gre po voznem redu … sedim med omaro in steno, ko si že hočem vtakniti olive stetoskopa v ušesa – pozvoni. Kri v žilah mi zaledeni … spet pozvoni – tokrat na dolgo … ne vem, kaj naj storim – naj grem k vratom, ali ”na vlak”… zvoni in nekdo s pestjo udarja na moja vhodna vrata, se zgrozim … čisto zmeden sem, telo mi začne drhteti, stiska me v grlu in namesto hroščkov, v kosteh začutim strah. Odložim stetoskop in se v copatih iz filca, brez hrupa, zapodim do vrat. Tako zmeden sem in tako zelo se mi mudi nazaj med omaro in steno, da niti ne pogledam skozi kukalo na vratih, kdo sploh je, ampak jih na hitro odprem. Emil! Takšnega presenečanja še nisem doživel! Obstojim s široko razprtimi očmi in usti, Emil pa me brez pozdrava odrine in švigne v stanovanje, zaloputnem vrata in pohitim za njim. Že čepi v moji dnevni sobi med omaro in steno, s stetoskopom, katerega je prinesel s sabo, moj je tam, kjer sem ga odložil. Ves spremenjen je, njegove oči so divje, lasje skuštrani, bled, a lica mu žarijo. Vzamem stetoskop, si ga narihtam, da bi se mu pridružil, čeprav hudo jezen nanj, ker je, če že je, tako pozno pridivjal, a Emil vstane, odvrže stetoskop in začne s pestmi tolči po steni in na ves glas začne kričati: ” Marta, Marta, moja si, vrni se, vse ti oprostim … moja si, vrni se, prosim.” Potem se sesede na tla in zajoče kot otrok. Trd sem od strahu in groze. Vlak je iztiril in zapeljal v prepad – to mi je jasno.
”Eeeemiiiilll!” z grozo v glasu zakriči soseda, edina potnica z vlaka: ”Norec, idiotski, psihopat,” se dere.
Nemočen stojim, ne vidim poti, ne vidim izhoda, kot nor brskam po spominu in iščem informacijo, ki bi mi pomagala iz tega trenutka … Emil še vedno čepi na tleh in joče. Zvonec na vratih bo pregorel, tako divje nekdo pritiska nanj in vmes z dlanmi tolče po vratih. Stojim, z rokami ob telesu in plitko diham.
”Ne odpiraj,” reče Emil,” pokliči mojega psihiatra. Miha,” in mi poda njegov mobitel.
Zvonec še kar zvoni in nekdo vedno močneje razbija po njih. Trajalo je, preden sem s tresočimi rokami v njegovem imeniku v telefonu našel ”Dr. med. Miha Snop, specialist psihiatrije” … in preden se je Miha s hladnim glasom oglasil: ”Ja?”
”Jože tu. Pridite, prosim, Emil je v težavah … ja, ja in jaz tudi, seveda … ”
”Miha, pridi takoj, če ne prideš, bova oba z mojim pacientom končala na psihiatriji, na zaprtem oddelku,” vmes kriči Emil: ” Slišiš!? Takoj!!!”
Ko Mihu povem naslov, prekine zvezo. Obstojim s telefonom še vedno prislonjenim k ušesu, v glavi mi kar brenči: moje informacije, psihiatrija, zaprti oddelek, šolska psihologinja, Emil, psihiatrična ustanova, bolnišnica … ne vem, kako dolgo to traja, od nekod zaslišim moške glasove – objame me tema.