burjac@ajd.sik.si

Srečanje stvarnikov

FOTO: Jolanda L.

“No, kje ga imate?”
“Kako prosim?”
“Kje vas žre? Saj veste … rak. Kje vam beštja cuza življenje?”
“A, to. Mislim, da nikjer več.”
“Kako to mislite, da nikjer več? Zakaj so vas potem pripeljali v to zadnjo onkološko postajo? V tole … sterilno hiralnico.”
“Oprostite, gospod … se opravičujem, ampak … utrujena sem … rada bi malo počìla.”
“Ja, ja. Vi kar mirno, brez zamere. Tudi jaz bom malo pomolčal.
Kam sem zatlačil daljinec?! A, tukaj je. Čakaj, kam že pritisnem?
Uh, kako neudobne so te postelje.
Veste gospa, mi ga imamo v družini.”
“Kako, prosim?”
“Raka. Imamo ga v družini po materini strani. Oče pravi, da so skoraj vsi njeni sorodniki zapustili svet z rakom v krvi. Verjetno je ta zahrbtna škarjadina v tem trenutku razžrla že tudi mojo mamo, a kdo bi vedel. Objestnica naju je zapustila, ko sem bil še pleničnik. Zbežala je s svojim ljubčkom in ta rakava genetska osmrtnica je njena edina zapuščina. Letos bo že 36 let. Ne spomnim se je in ni mi mar zanjo. Si pa ne predstavljam, kako je mogla to storiti. Res si ne. Moja žena je sicer pred tremi leti umrla v prometni nesreči in moj sin je žal prav tako ostal brez matere, a to ni isto. Jaz … ne predstavljam si, da bi kar tako zapustil svojega šestletnega Maksa. Torej, kaj sem hotel reči … nekam znani se mi zdite. Ne, resno, kako ste končali v bolnici, če pa sploh niste bolni? Se opravičujem za vsiljivost, ampak res me zanima. So mogoče šušmarji v belem pofrčkali diagnozo? Ker meni so jo, ampak … pustimo to. Zakaj ste torej tu?”

“He, he. Ne boste nehali, dokler ne izveste, kajne? Prav, prav. V bistvu, še ne vem natančno, zakaj sem tu. Vem pa, kako sem se znašla v tej … kako ji pravite? V sterilni hiralnici?

Eh, začelo se je s čisto drobceno bolečino v vratu. Prepričana sem bila, da je le začasna zakrčenost ali kaj takega. Saj veste, stres. Nič hudega. Bo že minilo. A bolečina se je razširila v neznosen kljuvež in vame se je zasadila mrka napoved rakastega nasledstva. Da, tudi mi ga imamo v družini. Ampak, nisem pa verjela. Ne, nisem želela verjeti. Še skoraj leto dni sem se slepila s protibolečinskimi kurami, vinyasa jogo, kiropraktiki, maserji, kaj vem, z akupunkturo in … strah je bil moj mentor. Nisem želela k zdravniku. Ne bi prenesla tistih besed, ki so mi v otroštvu vzele očeta. A garjasti vran se je razkrilil v moje telo in še bolj neusmiljeno kljuval živo meso. Kot bi mi drobci steklovine zaplavali v kite in nekontrolirano sejali tisočere nezaceljive ranice. Tako sem neko jutro nemočno ohromela v postelji in žena me je v solzah zvlekla s taksijem v to hiralnico. O, moja ljuba Alenka, kako se je prestrašila. Kaj je, gospod? Se čudite, ker imam poleg raka še ženo? He, he. Zato se vam zdim znana. Veliko in javno sem se borila, da istospolna usmerjenost ne bi bila več tak globalni demon. Po vsem tem, kar smo naredili, bi lahko vsaj vaša generacija to drugače dojemala. A kakorkoli, Alenka me je praktično nesla iz taksija v ordinacijo in tam so me polegli na mrzlo okoleščeno mizo. Zdravnik je otipal trebuh in zbegano vzdihnil: ’O bog, to bo treba odstraniti čim prej. Še ta vikend. Dal vas bom na rentgen.’

Po slikanju je dohtar dokaj čemerno zrl v črnobelo foto-prozornino. V rentgensko sobo pa je prišla medicinska sestra in imela je tisti, kako naj povem?! … smešen pogled na obrazu. Saj ga poznate, mar ne? Ko veste, da je nekaj res hudo narobe, pa vam nočejo povedati. Medtem ko me je sestra vozila nazaj v ordinacijo, sem jo seveda vprašala, ali se na fotografijah vidi kaj posebnega in seveda mi je odgovorila, da ne more nič reči. Da lahko samo gospod doktor zagotovo pove. Torej vstopi zdravnik, nekaj se obotavlja s tistim svojim slikovjem v roki, večinoma pa neskončno molči na kratki poti do mojega mrzlega ležišča. Medtem ko se mu prek obraza niza več kot očiten krik napovedane smrti, se jaz nekje v sebi razjezim: Daj, izpljuni že to gnilo kroto, gospod dohtar. Poznam ta tvoj izraz. Videla sem ga v otroštvu. Ne boš me iztiril.

Ko pristopi dovolj blizu, tresoče sname očala in zazrt z nedvomno grozo vendarle izdihne: ’Gospa Marija, glejte … tako je, torej. Odkrili smo vam metastaze vsepovprek. Poleg tega imate … no, na ducate tumorjev 4. stopnje se je razsejalo po vaših jetrih. Slaba novica pa je, da gre za zelo redko obliko bolezni. Ne poznamo še zdravila zanjo. Reče se ji epitelioid hemangioendoteliom.’

Povem vam, dva dni sem se učila izgovoriti to verolomno bolest, ki so jo okratičili z EHE.”

“Čakajte malo, gospa! Oprostite, ker vas prekinjam, ampak … pa saj to bolezen imam tudi sam – EHE. In pravite, da je sedaj nimate več? So vas mar ozdravili?”

“Saj, to je čudno. Niso me ozdravili. Čudež se je zgodil. Spomnim se doktorjevih nenadno mrzlih besed: “Gospa Marija, po domače bom povedal: imate neozdravljivega raka”.

Sledil je krč v mojem srcu, odmev njegovega smrtnega izreka, zakrknjeni zrkli. Bila je začasna temà, oddaljen pogled na moje otrplo truplo, zapuščeno v hladu mesarske mize. Nato jaz nekje v trenutku med prostorom in časom lebdim povsem brez tistega večletnega skelenja v duši. Sestra v paniki vleče defibrilator, zdravnik pritiska elektriko v moje nekdaj boleče prsi, vdere moja Alenka, tuli, grozì, obupuje … A ne boj se, srce moje. Tu poleg tebe sem, v duhu, v odrešenju bede, zavita v zavedanje plazme, ki spaja celoto. Zdaj vse vem, zdaj šele vidim, zdaj slišim srčnost vseh vas, ki se borite za moje odsluženo tkivo. Čutim neizrekljivo lepoto svetlobe in vleče me v soj dokončnega miru.

Iz topline luči pa nenadoma glas, glasnejši od gromečih oceanov in brezglasenjši od popolne tišine. Ta glas pravi: “Vrni se. Ni še tvoj čas. Vnuk te potrebuje.” Jaz se začudim: “Kaj?” Glas pa vztraja: “Vnuk te potrebuje.”

Povem vam, še vedno mi odmeva v desnem ušesu “Vnuk te potrebuje.” To je zadnje, kar sem slišala tam na oni strani. V tistem trenutku me je namreč dihalna spirala posrkala v tostranstvo. Odprla sem oči v novo življenje in s sabo sem prinesla zavedanje, da bo rakava tegoba kmalu izparela iz mene. Tako je bilo, vidite.”

“Uf, zanimivo je tole vaše doživetje, gospa. Res. Se pravi ste umrli, prišli skoraj v onostranstvo in se nato vseeno vrnili nazaj.”

“Kaj pa vem. Zdravniki pravijo, da je bil nenaden zastoj srca. Mrtva sem bila vsaj deset minut.”

“Ha, noro! In pravite, da ste sedaj zdravi, da nimate več raka?”

“Ja. Zdravniki se precej širokoočijo ob tem, kako hitro se mi tumorji sušijo. In prav tako nepojasnjeno so se vse bolečine že ob povratku v to življenje iztekle iz mojega mišičja.”

“Uf, kakšno srečo imate. In vaš vnuk, res bo vesel, ker ste se vrnili zaradi njega.”

“Saj to je pa še najbolj čudno – sploh nimam vnukov. Mislim, nekoč davno sem sicer imela moža in celo sina, a … saj veste. V tistih časih svet še ni sprejemal istospolne usmerjenosti, jaz pa … no, nisem je zmogla zatreti. Pa sem šla stran. Skupaj z Alenko sva šli in najprej zaživeli nekje v tujini. Močno sem si želela, da bi z nama lahko šel tudi sin, a … premlada sem bila. In neumna. Sploh pa, kakšno življenje bi bilo to za majhnega otroka?! Stisnjen bi bil v družbeni predsodkovnik, razstavni eksponat za drhal, ki sprejema le sebi enake kalupe družin. Niti en dan pa ne mine, da ne bi mislila nanj. Oh, bog ve, kje je zdaj moj mali Valvert. Zelo ga pogrešam. He, he. Vidim, da ste začudeni nad njegovim unikatnim imenom? Veste, poimenovala sem ga …”
“Po ladji.”
“Ja, po ladji. Kako ste vedeli? Ste brali knjigo?”
“Ne. Oče pravi, da me je mama poimenovala po ladji iz neke knjige. Valvert. Ime mi je Valvert.”

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice