Sled na stranski poti

Kar naenkrat se je svet ustavil. Veter je v hipu pojenjal, zelenina okrog hiše se je postavila pokonci, kot bi kurja polt zaobjela tudi vso naravo. Roke so obstale, nekatera usta so ostala odprta, da se je prek ustnic pocedila odvečna slina, drugi so ustnici pritisnili eno ob drugo. Trajalo je le nekaj sekund, a vse in vsi so zamrznjeno strmeli predse. Čeprav ni nihče niti dihnil, so vse misli brbotale v skupnem spoznanju: nekaj se je zgodilo. Nekaj je premaknilo svet, njihov svet, ga predrugačilo, za vedno zaznamovalo. Če bi kdo uničil ta trenutek, bi to privedlo do katastrofe, so složno pomislili. In čeprav le nekaj sekundni, se je ta trenutek zdel večnost. Kot podoba na televiziji, ki jo zaustavim, ker moram po kozarec vode. Vse negibno, umetno, prisiljeno, vse mrtvo. Oči enega so se zazrle gor, kot bi molil, je izgledalo, kot bi se priporočal nekomu ali nečemu, v kar sicer nikdar ni verjel, a ga je trenutek groze brcnil do spoznanja, da ni on tisti, ki bi uravnaval usodo. Drugi je nepremično strmel v hrano, ki si jo je nagrmadil na zaprašene vilice. Kos teletine, krompir, kolobar bučke in razcefrani korenček. Količina se je komaj obdržala na obrabljeni železnini, a ni padla, kot bi slutila, da je tudi sama del zaustavljene podobe. Tretje oči so bile priprte – bog si ga vedi, ali zaradi teže maskare, ki so jo prenašale trepalnice, ali da iz njih ne bi skočilo kaj, kar je zacementirano v utripajočo gmoto podkožnega žilja. Te oči so bile usmerjene ven, skozi okno v zdaj negibno listje visokih dreves. Težke misli so kapljale iz te podobe, kot bi iskale odgovore, potrditve, rešitve. Pa v resnici nihče ni vedel kaj, le da se je nekaj zgodilo.

Urin kazalec se je premaknil, ko so tistemu, ki je zrl proti nebu, iz rok padle vilice. Zvok je prebil vso ledenino, ki je za hip objela zemeljsko stvarstvo, in jo razdrobil na tisoče tresočih kosti, grozljivih misli in prežečih slutenj. Trava je spet vzvalovala, drevje je ponovno razprostrlo svoje krošnje in se zazibalo v ritmu večernega piša. »Si v redu?« Moška sta se obrnila k mlademu dekletu, ki je še vedno uperjalo svoj pogled skozi okno. Zdi se, da je komaj zdaj opazilo, da narava ponovno živi, da se je kazalec premaknil in se konec spet neizbežno približuje. »Kje je Maja?« se je dekle zazrlo v prazen stol poleg sebe. »Kje …? Kje je Maja?«

Ko se je Maja rodila, se je svet prav tako za hip ustavil. Kot bi njen prvobitni jok zarezal globoko v korenine vseh, ki so jo obdajali, in jim v možganih skiciral grozljive podobe njihovih prihodnjih sprevrženih dejanj. Mogoče je zato niso nikdar v polnosti sprejeli, zares videli, kaj prinaša in kaj jim sporoča. Vsakič je njena prisotnost vanje porinila njihovo pokvarjenost, ki je vsakogar gomazela po notranjosti in jih spraskala do rdečine grozečega spoznanja. Čeprav je niso nikdar konkretno zavrnili, so jo venomer odrivali iz svojega sveta s svojim svetohlinstvom, navideznim razumevanjem in preperelo ljubeznivostjo. Pa se ni dala. Rinila je vanje, se preoblikovala po njihovih pričakovanjih in iskala njihovo iskrenost. Spraševala je, kaj naj in kako, a konkretnega odgovora, razen suhoparnih puhlic, ni dobila. Nato ji je umrla mati. Iznenada, nepričakovano, so rekli. Kako to? so se spraševali. Saj ni čudno, so na koncu sklenili in zavlekli svoj pogled na Majo. Prilepil se je nanjo, se zažrl v njeno okostje, ona pa je lezla za njim v svojo lastno notranjost. Za sabo je vlačila vrečo krivde, ki je ni razumela, a jo je, hočeš nočeš, morala sprejeti za svojo. Zdaj ni več iskala načinov, kako bi ugajala, kako se prilagodila. Ustvarila si je svoj svet, svet mrakobe, v katerem se je cele popoldneve zibala naprej in nazaj, naprej in nazaj in misli so se ji vrtele v krogu. Iskala je svojo človečnost, bredla je po strmih poteh življenjskega smisla, se izgubljala na stranskih cestah svoje očitne nepomembnosti. Bo sploh kdaj lahko pustila pečat? Zaznamovala življenje sočloveka, premaknila kamenček v družbi? Vse, k čemur je mlade pozival svet, se ji je zdelo neuresničljivo. Ne na splošno, le neuresničljivo zanjo. Verjela je, da je samo ona ujeta pod membrano nepomembnosti, ki je nikakor ne more pregristi, čeprav zažira vanjo, si puli zobe in nohte, da bi vanjo začrtala majhno prasko, skozi katero bi lahko ugledala sebe. Sebe v svetu.

Stala je na razmajanem stolu in roki dvigala kvišku. Zrla je v podobo nečesa, v kar je nekoč verjela, a zdaj je lovila le še prašne kosme nekdanje iluzije. »Se spomniš, mati,« je šepetala, »se spomniš, ko si mi neko nedeljsko jutro rekla, da ti je žal? Nisem ti verjela in tudi zdaj ti ne, a rekla si in besede, čeprav prazne, so mi ogrele dušo. Se spomniš, ko si na meni zlomila kuhalnico in sva se na koncu temu obe smejali? To je moj lep spomin. A potem so se ti usta napolnila s peno, ker sem se smejala, pa bi morala jokati. Se spomniš, ko si mi po tepežu rekla, da sem si sama kriva, nato pa zašepetala, da saj je malček kriv tudi on? To je moj lep spomin. Se spomniš, ko si mi rekla hvala, ko sem prestregla udarec, namenjen tebi? To je moj lep spomin, veš? Takrat … Se spomniš?«

»Maja?« je vprašal tisti z že razredčeno zapuščeno brado, polno drobtin in prežeto s postanim alkoholom. Zdelo se je, da je šele zdaj opazil, da je en stol prazen. Trojica za mizo se je začudeno spogledala, kot bi komaj opazili, da je bila del njihovih življenj. A ta zaledeneli trenutek je vanje udaril z vso silo in jim pred oči butnil spoznanje, da so krivi pravzaprav oni sami. Solze so spolzele mlademu dekletu po gladkih licih in moška sta si zgrizla ustnico do krvi. Pod vekami so podobe njihove lastne nečlovečnosti utripale v ritmu trkov, ki so jih v sosednjem mrakobnem svetu zadajale ob vrata udarjajoče noge visečega trupla.