Skodelica z modrimi pikami

Gledam skozi okno. Tu in tam so še bele zaplate snega. Nekam hitro se letos ponuja pomlad, kot da bi se hotela odkupiti za dolgo, mrzlo zimo. Na nebu, neposušene modre barve je, plavajo oblaki. Tam vidim ovčko … zraven se mi smeji dedek mraz s svojo dolgo, sivo brado … pa muc … spet tam plava bela katedrala …

Misli mi zatavajo v otroštvo, ki je ostarelo že pri petih letih. Mati mi je dala cekar, skoraj večji je bil od mene, rekoč: »Pojdi k Minki po krompir. Je že dogovorjeno!« Nikoli nisem ugovarjala. S svojimi malimi rokami sem ubogljivo prijela pleten cekar in odšla k sosedi. Pot do njene hiše je vodila čez majhno brv, pod katero je žuborel potok. Moja nedolžna otroška duša takrat še ni poznala strahu. Srce še ni bilo obremenjeno z navlako spoznanj. V svoji otroški naivnosti sem mislila, da so vsi ljudje dobri, da se mi ne more nič slabega zgoditi. Danes, po vseh teh letih izkušenj, spoznanj, bolečine … mi je marsikaj jasno, marsikaj celo preveč. Saj nisem stara, pa tudi mlada nisem več. Le življenje me je naredilo bolj – modro. Ob pogledu na skodelico kave, na kos kruha se v očeh ne zaiskri več. Ostala je samo še razsodna sivina, zaradi katere si včasih močno zaželim okusiti srečo. Tisto skromno. Tisto pristno. Otroško.

***

Soseda Mici je že pri tridesetih postala vdova. Sama je ostala s tremi otroki. Trdo garanje na mali kmetiji ji je izbrisalo nasmeh. Rada sem zahajala k njej. Imela me je rada,tudi jaz njo Včasih sem že zgodaj zjutraj potrkala na njene duri. Nisem imela sester, ne punčk, s katerimi bi se igrala, Brate pa, ki pa se niso kaj prida zmenili zame.

Mici pa si je vzela čas. Tolažila me je in pihala rane na kolenih, ki sem jih dobila, če sem nerodno padla. Njena žuljava, a tako nežna roka mi je brisala solze. Da, moja Mici. Moja dobra Mici. In moja jutra, ko sem pila pri njej tisto, tako dobro belo kavo iz svoje skodelice. Še danes jo vidim pred seboj. Bela je bila. Z modrimi pikami.

»To je samo tvoja skodelica. Ko me ne bo več, naj ti bo spomin name,« mi je dejala nekega jutra, ko mi je vanjo vlivala kadečo se, belo kavo. Njene besede so me nehote prizadele in tistega jutra je kava imela grenak priokus. Gledala sem skodelico in njene modre pike. V očeh se je nabirala srebrnina. Modre pike so se zaradi mokrote v očeh spreminjale v modre packe. Dolgo, dolgo tistega večera mi spanec ni zatisnil oči. Strah mi je stiskal srce. V goreči molitvi mi je končno le uspelo zaspati.

Naslednje jutro sem vstala pred brati, ki so morali že zarana na delo h kmetom. Mati me je začudeno vprašala: »Kaj pa ti danes tako zgodaj rogoviliš?«

»Nisem več zaspana,« sem ji odgovorila.

Nestrpno sem hodila gledat, kdaj se bo iz sosedinega dimnika začelo kaditi. Celo večnost je trajalo, vsaj tako se mi je zdelo, preden se je dim le prisukal čez streho. Takrat mi je odleglo, saj sem vedela, da je Mici že vstala, zakurila v štedilnik, pristavila večji lonec z mlekom in manjšega, v katerem bo skuhala projo. Na mizi me je čakala moja pikasta skodelica. Čakala je name, da pridem, da mi jo Mici nalije s toplo, belo kavo. Neučakano sem pohitela k sosedi.

***

Ne da bi potrkala, sem planila v kuhinjo. Mici je ravno nalagala drva v štedilnik. Začudeno me je pogledala: »Ja, kako da si pa danes tako zgodnja? Štedilnik se še ogrel ni in kave še ni.«

»Mici! Moja Mici! A ne, da boš ti vedno? Da me nikoli ne boš zapustila?« Solze, ki sem jih celo jutro zadrževala, so se mi usule po licih, kot bi izpustili zajezeno reko. Planila sem ji v objem in začutila njene nežne roke, ki so me božale po laseh. Jaz pa sem kar jokala in jokala ter skrivala obraz v njen črni predpasnik.

»No, no, moj deklič … Umiri se. Poglej! Na mizi te čaka skodelica. Samo mleko zavrem in projo skuham. Le priden bodi moj deklič,« mi je ženska mirno prigovarjala. Z vso močjo drobcene petletnice sem se stisnila k njej. Zazrla sem se ji v oči, v katerih sta se svetili dve modri jezerci. Med hlipanjem sem sedla za veliko, masivno, hrastovo mizo, kjer me je res čakala moja z modrimi pikami poslikana skodelica. Spet so se mi zasolzile oči. Gledala sem Mici. Vsa drobna je nalagala polena v štedilnik. Toplota je polnila prostor. Vonj po gozdu in smoli se je razlezel po kuhinji. Kljub križem, ki jih je Mici nosila, se je kot mladenka zavrtela za štedilnikom.

»Samo po vodo skočim k štirni, ti pa popazi na mleko, da ne prekipi,« mi je velela. Vesela sem jo ubogala. Drobno srčece se je zopet umirilo. Na dušo mi je leglo nekaj toplega in nežnega, kakor so lahko nežne le otroške sanje.

Mici se je vrnila prej, kot je mleko zavrelo. Odložila je vedro zraven zidanega štedilnika. Odstavila je mleko, ki je ravno zavrelo. Kmalu je zadišalo še po proji.

Tiha, mirna in v sebi polna otroške sreče sem opazovala Mici, ki je smehljaje nalivala dišečo belo kavo v mojo pikasto skodelico. »Vroča je še!« me je opozorila.

Vsa srečna sem ji odgovorila: »Hvala, Mici. Tvoja kava je najboljša kava na svetu. In ti Mici …, ti Mici si …« Da bi skrila prebujeno žalost, ki je spet privabila solze v oči, sem pričela pihati v kadečo se dobroto. Mici je še enkrat naložila polena v štedilnik. Nato je prisedla k meni. S svojo skodelico. Brez besed sva srkali vsaka svojo kavo.

»No, deklič. Sedaj mi pa povej, kaj je bilo tako hudega?«

S tresočimi rokami sem odložila skodelico, v kateri je bilo še za požirek kave. Žalostno sem pogledala žensko, ki je pod črno ruto skrivala prehitro osivele lase. Obraz, poln gub. Oči, tako mile in tople. Roki je prekrižala na prsih. V kotičkih usten se ji je narisal droben nasmešek.

»O, Mici,« sem pričela s tresočim glasom, na robu joka, »a ne, da me nikoli ne boš zapustila? Reci Mici, da me ne boš. Jaz te imam tako zelo rada … Prosim, prosim Mici!« sem jo rotila.

»Deklič moj. Pridi k meni,« me je pozvala. Stekla sem v njeno naročje in jo močno objela.

»No, no …,« mi je prigovarjala in me nežno božala po glavi.

»Še malo kave ti je ostalo. Le popij jo!« Ubogala sem jo. Ko sem popila zadnji požirek, sem skodelico z modrimi pikami previdno, kakor veliko dragocenost, položila na mizo. Naslonila sem svojo glavo na Micino rame in se prepustila nežnemu božanju in toplim besedam.

»Deklič moj,« je pričela, »lepo je, da me imaš rada. Veš, premajhna si še, da bi razumela. A v življenju je pač tako, da nas zapustijo tudi tisti, ki jih imamo zelo radi. Je že tako. Vendar, če jih imamo v srcu, nas ne bodo nikoli zapustili. Veš, nekoč bo ljubi Bog tudi mene poklical k sebi in morala te bom zapustiti.«

»Ampak, Mici,« sem ji ugovarjala, »oče ni umrl, pa me je vseeno zapustil. Niti pomahal mi ni, ko sem ga klicala. Janezu pa je dal roko in se mu še zasmejal, preden je sam sedel na voz, ki je odpeljal njega in njegove stvari. Meni pa niti pomahal ni. Ne maram njegove piščali, ki mi jo je naredil. Lagal je, ko mi je govoril, da me bo navadil piskati nanjo ko malo porastem. Odšel je, ne da bi mi pomahal. Kako mi je bilo hudo!«

Ni takoj našla besed. Kako potolažiti otroka, ki se mu je že v ranem jutru življenja zgodila krivica. Kljub temu, da smo bili številčna družina, razumevanja in ljubezni med materjo in očetom ni bilo. Ločila sta se.

»Deklič moj, vem, da ti je hudo. Še jaz vsega ne razumem, pa sem že dolgo na svetu, le kako bi ti, ubogo pišče razumelo. Nekoč, ko odrasteš, takrat boš razumela. Na, še je ostalo malo kave. Pa še topla je!«

Z vso nežnostjo je dolila kavo v skodelico in jaz sem jo z užitkom popila. Kar ob rokav ponošene jopice sem si obrisala usta. Jopice, ki je kar klicala po novi, saj sta bila rokava že močno scufana. Previdno sem odnesla svojo dragocenost Mici, ki se je že lotila pomivanja posode. Ko je končala, si je obrisala roki v kuhinjsko krpo.

»No, pridi k meni! Sem, na divan prisedi. Tako je prav, da ni več solz. Sedaj mi pa povej, zakaj me imaš tako rada?«

Ubogljivo sem prisedla, jo z iskrenostjo, ki se lahko zrcali le v otroških očeh, pogledala. Prijela sem njeno žuljavo roko v svoje drobne dlani in moje otroško srce se je odprlo: »Mici moja. Pri tebi je tako drugače. Zrak drugače diši. Tu lažje diham. Tako prijetno toplo je pri tebi. Kakor hitro prestopim tvoj prag, mi postane prijetno tam, kjer nam bije srce. Pa tvoj kruh in tvoja bela kava. In samo pri tebi je nekaj mojega – moja skodelica z modrimi pikami. Nimam punčk, da bi se igrala. Kar je oče odšel, je pri nas še bolj, še bolj drugače. Mati je še bolj tiha in včasih se mi zdi, da me sploh ne posluša. Bratje pa so tako utrujeni, ko pridejo domov.«

Mici me je nežno gledala s svojimi sočutnimi očmi in obrisala solze, ki so stekle po mojih licih – grenke so bile … prevelik davek odraščanja za komaj petletno deklico.

***

Mnogo kasneje sem izvedela, da se je tistega dne Mici, ki ni imela navade hoditi po hišah, oglasila pri moji mami. Kaj sta govorili, nikoli nisem izvedela. A zazdelo se mi je, da se je od tistega dne mati spremenila. Več besed je imela zame. Jaz pa sem še vedno živela za jutra, ko sem neučakana hodila na prag gledat, kdaj se bo iz sosedinega dimnika pokadilo. Malo sem počakala, toliko, kot se mi je zdelo, da rabi štedilnik, da se ogreje, da na njem Mici zavre mleko in skuha projo. Kakor, da bi mi zrasla nevidna krila, sem v otroški sreči odletela k sosedi, potrkala na vrata, voščila dobro jutro, pogledala, če se že kadi iz moje skodelice. Bila sem srečna, zelo srečna – tam, kjer nam bije srce, kot sem nekoč rekla svoji Mici. In v svoji sreči nisem opazila, kako bled, skoraj bel postaja njen obraz moje, kako jo je vsak dan manj.

Potem je prišel dan, ko je sonce vzšlo, a ni grelo. Vstala sem in čudno se mi je zdelo, da bratje še niso šli h kmetom delat. Mati je imela črno ruto na glavi in vsi so bili nekam preveč tiho. Hitela sem z oblačenjem. Ko sem hotela čez prag pogledat, če se že kadi iz sosednje hiše, me je mati nežno ustavila: »Mici ni več. Bog jo je poklical k sebi.«

Besede so zarezale v drobno srce, na dušo je leglo nekaj težkega. Nisem jokala, preveč je bilo hudo. Zakaj me zapuščajo vsi, ki jih imam rada? Srce ni poznalo odgovora in še danes ga ne pozna.

Mici je imela lep pogreb in veliko ljudi je prišlo … tudi od daleč. Radi so jo imeli.

***

Na dan pogreba sem ostala pri stari naglušni Juli. Naslednjega jutra pa se mi ni mudilo iz postelje. Ob mislih na Mici so mi stekle solze po licih, a ko sem zaslišala materin glas, naj vstanem, sem jih hitro obrisala. »Si lačna?« me je nežno vprašala. »Na mizi imaš.« Pogledala sem na mizo pri oknu in potem vsa začudena svojo mater. Tam je bila moja skodelica z modrimi pikami, iz nje se je kadilo in prostor je omamno dišal po beli kavi. Zraven je bil kos kruha.

»Le jej,« mi je nežno prigovarjala. »Jutri pa odneseva šopek rož na Micin grob.«

»Prav, mati,« sem tiho odgovorila. Sedla sem za mizo in kar nisem mogla verjeti, da je bila tam moja skodelica. »Moja skodelica. Moja pikasta skodelica. O, Mici!« Spet sem se znašla na robu joka. Drobcena brada mi je pričela podrhtavati. Planila sem v materin objem in skrila obraz v njen predpasnik.

»Le joči, le joči … to pomaga,« sem slišala ljubeč materin glas in njena roka me je nežno božala po laseh.

»A ne mati, da boste za vedno?« sem jo vprašala. Tudi ona je imela solzne oči.

»O, deklica moja!« Ni mi odgovorila. Sklonila se je k meni in mi obrisala solze. Tako lepa se mi je zazdela. Tako lep obraz je imela … kot Marija Devica … le tako žalosten je bil.

Objela sem jo: »O, mati, kako vas imam rada!«

***

Tudi mati me je zapustila.

V večerih, da me nihče ne vidi, se zjočem s punčko, ki je še zmeraj v meni. Zakaj me vsi, ki jih imam rada zapustijo? Pa slišim materin glas: »Le joči, le joči … to pomaga.«