Scefrana

Hvala Bogu! Za ta teden sem končala. Vsebino vedra izliješ v školjko, krpo, ki je v resnici majica, izpereš v čisti vodi in jo temeljito ožmeš. Po stopnicah se spustiš na dvorišče, stopiš do vrtne ograje in čeznjo obesiš mokro krpo. Raztegneš jo in iz navade poravnaš gube, ki so se naredile na robovih.
Nameniš se do klopi in sedeš, senca, ki jo meče košata lipa, te prijetno hladi. Opazuješ kosa, ki skaklja ob vrtni ograji. Pogled ti zdrsne k majici, ki – sedaj že skoraj suha – plapola v vetru. Pomencaš si rahlo vnete oči. Nagneš se nazaj, premlevaš in si mrmraš v brado. Cenena roba, le eno poletje mi je služila. Že res, bila je prijetna za nošenje, zračna, tudi pot je pila kot je treba. Prala sem jo vsak večer in si jo zjutraj ponovno oblekla. Kljub temu mislim, da se je prehitro scefrala. Je kriv material ali nad njo visi prekletstvo? Po tem, kar sem sinoči videla, bi verjela, da gre za slednje.
Zavzdihneš in miže podoživljaš dokumentarec o Indiji, ki si ga sinoči gledala na prvem programu.
Vidiš bombažno polje, prepuščeno sunkom vročega vetra, ki temni pod indijskim soncem. Rja se zajeda v robove listov, od tam pa se nezadržno širi proti sredini. Obolele rastline slabijo. Povezovalka govori o malih kmetih, ki so prepuščeni izkoriščanju multinacionalk, govori o slabih semenih, ki jim jih te vsiljujejo, o škropivih, ki naj bi rešila pridelek. Žal z njihovo uporabo zastrupljajo zemljo, zrak, sebe in svoje družine. Tudi tisto, kar zraste, je kontaminirano.
Na ekranu se pojavi v cape oblečen Indijec, nerodno mu je, zato ustnice sili v nasmeh. Ob tem razkrije še edini zob, ki mu štrli iz zgornje čeljusti, medtem ko v narečju pripoveduje o svoji nemoči in strahu, ki da ga vse bolj gloda. Zaveš se njegove revščine, zato skušaš čim več izvedeti, trudiš se brati slovenske podnapise, ob tem se jeziš, ker zaradi nerodno prekritega angleškega zapisa ne moreš vsega razbrati. Podnapis postane bolj čitljiv ravno takrat, ko človek na ekranu zavzdihne in omeni mahuo, požirek katere mu je edina tolažba.
Besedo spet prevzame povezovalka, govori o alkoholu, ki naredi že tako velike skrbi nerešljive. Vse gre samo še navzdol. Pijani kmet pretepa ženo, tudi nad otroki se velikokrat znese. Najhuje je, ko trgovec pridelek ovrednoti kot najslabšo robo in ga odkupi za mizerno vsoto, ki ne zadostuje niti za pokritje stroškov. Uboga para se takrat zave, da mu grozi izguba zemlje, ki je prehajala iz roda v rod. Zato se odloči za smrt in se zastrupi s prav tistim fungicidom, ki ga je uporabljal za zaščito rastlin. Revež je rešen, družina pa v še hujši bedi.
Zdaj se na ekranu pojavi Indijka v izpranem sariju, izmozganega obraza in ugaslih oči, ki pove, da je ena izmed vdov. Govori o večerih, ko je mož pijan prikolovratil domov. O kletvah in obkladanju z žaljivkami, ki so se skoraj vedno sprevrgle v pretep. Še dolgo potem, ko je pijani zasmrčal na svojem ležišču, ona ni mogla umiriti hlipanja. Iz nosu se ji je vlekla krvava sraga, ki ji je preko zgornje ustnice polzela v usta in se tam kot slana začimba mešala z grenkobo. Podplutbe pa so še tedne ostajale neme priče brc. Pove tudi, da je po moževi smrti ostala brez vsega. Zemlja je bila prodana na dražbi, tako da zanjo ni dobila niti rupije. Zato se je odločila z otroki oditi v mesto in si tam poiskati delo. Kljub vsemu se v njenem glasu čuti nekaj tistega za ženske tako značilnega optimizma.
Kot bi hotela z njo, se kamera preseli v mesto in se tam sprehodi po zastareli predilnici. Režiser predstavi žensko posivele polti, z mehurji na koži in s krvavo razpokanimi prsti. Pripoveduje, kako je pred par leti, v času velike suše, vsa sestradana prišla iz domače vasi daleč na jugu. Napredla da je na tisoče kilometrov niti, ki pa je v zadnjem času vse bolj zamazana s krvjo. Ve, da si je tu uničila zdravje. Zdaj je samo senca, ki iz dneva v dan čaka, da jo odpustijo, in si bo prisiljena poiskati prostor na pločniku med garjavimi psi in tam počakati na smrt.
Sledijo posnetki iz tkalnice, kjer se stroji nikoli ne ustavijo, drdrajo noč in dan. Kamera sledi najmlajši tkalki, ki se oblečena v mahedrave hlače in tuniko urno pomika po obratu. Povezovalka zanjo pove, da nima niti štirinajst let. Dekletce je prava lepotica, žal upadlega obraza, z očmi, polnimi hrepenenja in zatrte želje steči ven, zazreti se v nočno nebo in vsaj še enkrat občudovati jutranjo zarjo. Povezovalka doda še nekaj stavkov o neprimernih prostorih, prahu in kisiku, ki ga je le za vzorec. Zato imajo tu zaposlene tako porumenelo polt in temne podočnjake.
V šivalnici je še huje, tu se nad delo sklanjajo še veliko mlajše deklice. Od povezovalke izveš, da je prav v času snemanja slišala mamo osemletnice, kako se je zahvaljevala šefu, ki je hčerki dal delo.
V zatohli kleti šivalni stroji z vročično naglico prebadajo otroški smeh. Kupi majic pa rastejo in rastejo.
Zdrami te rahla sapa, ki zaveje od zahoda. Skloniš se naprej in si pobožaš otekla kolena. Potem pomisliš, naslednji teden dobim pokojnino, ko na pošti plačam položnice, moram skočiti še v bližnji diskont in si tam za drobiž kupiti novo majico.