S – prehod

      Noč čara s črno magijo in plodi nesmisel neona v ozaveščenost. Kamni ob cesti so tiho, le telefonske žice, visoko tam zgoraj nekaj nabrnevajo in si bržkone umišljajo, da vedo vse, kar more in zmore človek povedati. Že spet, ah že spet razmišljam v kotanji treznega predjutra. Ko sem stal pod tistim oknom in poslušal mučenje violine, se mi je zdelo, da se luči zibljejo in se stapljajo v ravno črto. Res, nenadoma se mi je zazdelo, da se luči na novo organizirajo, da hočejo pokazati, da je vesolje neka praluč, ki potrebuje neskončne prostore teme, da je in da bo. No, pa sem stal tam in gledal. Dež je ponehal, listje je gnilo v kotanjah na cesti, smrkal sem in gledal. Na videz sva se poznala, saj je zahajal v isto kavarno vsak dopoldan. Polikan gospod, z metuljčkom pod brado in z izmitim rožnatim licem, vedno pedantno obrit in bele brčice  je imel pristrižene v ravno linijo, pa bele lase spet v čop. In sinoči, ko sem stal pred tisto predmestno vilo, sem v oknu videl njega, v vinsko rdečem brezrokavniku in v beli srajci, kajpak tudi metuljček ni umanjkal. Vlaga večera se je zaliznila na mogočne kostanje in kapljala name, pa nisem odnehal. Končno ase je tisto mučenje violine zlilo v melodijo, ki je trgala magične niti moje notranjosti. Obstrmeval sem, se smehljal in gledal in gledal. Lok je elegantno dražil strune, se vzdigoval in v svoji najvišji točki odblisnil luč, ki je čemela v sobi za njegovim hrbtom. Najbrž, če bi me zagledal in prepoznal, bi se tista melodija spremenila, se ustavila; prepričan sem, da bi se tako zgodilo. In potem se je od nekod vzel star mačkon, priliznjen, povaljan, moker. Obregnil se je ob moje noge, me gledal naravnost v oči in čisto tiho mijavknil, skoraj v soglasju z violino. Melodija me ni izpustila. Držala me je tam pod kostanji, ki so na nek način jokali in se otresali solzave vlage. Starec pa se je kremžil in zategoval lok in tiščal koščato brado k violini, da je bilo že kar mučno. Ne vem, kaj me je popoldan peljalo v ta konec predmestja, a morala je biti neka usojenost, da sem po službi šel na dolg sprehod skozi mesto, vse do travnikov onkraj predmestja, kjer se začenja svet drugačnih šepetanj. Ko je bilo melodije konec, je plahnila čudna tišina. Malček je čisto počasi obšel lužo, na kateri se je še svetlikalo nekaj večerne svetlobe. Nekaj ptic je čivknilo zgoraj v krošnjah. Starec se je naslonil na okvir okna in utrujeno pogledal nekam v nebo. Izmučen bled obraz je nenavadno bleščavil v okvirju okna. In tudi izza njega se je rojevala čudna svetloba, se spreminjala in nihala. Prav tedaj so se prižgale luči javne razsvetljave, kako čudno. Pogledal sem po ulici in gledal to čudno organiziranje svetlob, ah … S tisto melodijo globoko v sebi sem šel nazaj domov, da bi si na laserskem gramofonu skušal pričarati magijo klasike, da bi našel vsaj sled tiste violine. Nič od tega. Poklicala me je Manja in me povabila na Kras, na nov teran. In zdaj sem tu v kraški noči, ob neki cesti stojim in pijem noč in gledam kamne, ki tako sivo tičijo v času, s tako patetiko obkrožajo travnik in čeznje se zlivajo valovi grmovja. Naslonim se na drog telefonskih žic in počivam. Nimam več tiste kondicije kot pred leti, ko sem lahko prekolovratil cele noči, tudi do petdeset kilometrov, če je bilo treba. Sedem na kamen in gledam. Med žicami je moč videti dve zvezdi. Nista ravno v simetriji, a sta. Kako daljne stvari in nedoumljene, pomislim. Polagoma obnavljam debato, ki so jo imeli pri Manji. Pogovarjali so se o odhajanju, o odhodu … Moreče. Meni ni mar odhoda, res ne. Kaj me briga, kako bo, kadar bo. To je pač neke vrste prehod iz zavednega v nezavedno, samo to. Prej si, se zaveš, potem si, se ne zaveš, si na drugačen način v drugi obliki, porazdeljen, ker si bil pač sestavljen. Oni pa so nakladali o nekem tunelu, o luči, o … To me ne zanima. In ko so omenjali tunel, sem se spomnil, kako je bilo, ko smo hodili skozi tistega pod gradom. Avtomobilski žarometi so ostro razbijali temo, in kakšno olajšanje je bilo, ko smo prišli na jugu ven. Oktober bo, pa je še vedno mlačna noč, znosna, pomislim. Mrzlost kamna me prisili, da le vstanem. Ampak tiste žice. Morda se prav zdaj kdo pogovarja. Globoko diham in se zbiram v nekakšnega nočnega poslušalca, ki lovi izgubljeni glas lastne osvobojenosti od telesa in sveta. Kar nenadoma plane vame nek sik in škrtanje. Slišim pogovor:

      »Pa veš, koliko je ura?« pravi moški glas, nekoliko zaripel.

      »Pol dveh, pa kaj. Prej si imel zasedeno, mobilca pa imaš očitno izključenega, a ne. Vem, da ni tvoje žene doma, pa sem te poklicala. Je narobe?« reče ženski glas, mijavkajoč, celo vsiljivo nežen.

      »Oh ti moja sladka štrudlica. Se dolgočasiš? Nisi šla k tvojemu na teranček, a?«

      »Vabil me je, nisem šla. Zadnje čase med nama, ja, saj veš  …  Očitno rabiva premor. Ne ujemava se več, pa še … ni več tak kot je bil … K zdravniku pa noče. Mislim, ne more več, še dvakrat na mesec ne več …

       »Ho, ho hooooo, zdaj si pa že malo zlobna, veš. Take stvari pa moški nimamo radi, da se trosi naokrog. Malo uvidevnosti bi pa že morala imeti. In kaj boš čez čas govorila o meni, kaj? Da sem pokvarjen pujsek, a?« se razživi moški glas.

      »Neee, Ludve, ne, ti si pač drugačen, bolj, ja bolj, ma bolj mahnjen na babe, no. A bi jutri lahko prišla kaj mimo, zdaj ko je tvoja madam šla v toplice, a? Se bi dobila …?« zaprede ženska.

      »Jutri, hmm, jutri, saj je že danes, Mira, je že danes …«

      »Joj, te tvoje besedne igre. Pravniki pač. Prav pa danes, no!«

      »Si za sprehod?« jo vpraša in pocmoka.

      »Pa ne že spet po tisti butasti poti po soteski. Groza me je tiste vode, res.«

      »Saj si riba po horoskopu, pa se ja ne bojiš vode. Riba, prava ribica izmuzljiva in mokra, mokra … «

       »Mokra, mokra sem … Kadar te slišim.«

        »Ja, res … Saj tudi moj je zdaj že pokonci, škoda, malo pozno je, da bi skočil do tebe, pa še težko obravnavo imam jutri, ah jutri, danes … Veš, zagovarjal bom tisto žensko, ki je napadla dedca z gasilnim aparatom in ga poškodovala, da je ostal na vozičku. Saj se spomniš, saj sem ti pravil. Pred pol ure sem še študiral zadevo in si pisal osnutke obrambe, vidiš, tako to gre … Tak je naš kruh.«

     »Si priden, veš. Potem pridem popoldan mimo in skočiva v naravo. Dan bo lep, pa še fotoaparat bom vzela, prav.«

     »Samo, da si ne bi spet izmišljala kakšne trapaste fotoigre. Lani si mojega obsula z odmrlim listjem in ga fotografirala, potem pa si to hotela še na internet nalimat, Joj, sladka trapica.«

      »Pa če je tako srčkan, res. In veš kakšna je tista fotka šele v povečavi. Doma jo imam za omaro, v posebni foliji. Jutri ti jo pripeljem na ogled. Ena mojih boljših je, res. Manjka samo še kapljica semena na glavici, da bi bila zgodba popolna. Razumeš, v stilu Cvetje v jeseni, nekaj takega. Tvoj možat, sredi odmrlega listja in novo seme, zrelo, za nove užitke, hej …«

      »Hahahahahaha, hooooooh, ti si pa res umetnica, ni kaj. Če bi ga dala res na razstavo in bi moja prišla na odprtje, a, kaj pa potem? Misliš, da ga ne bi prepoznala, a?«

     »Daj no, saj se greva fer igro. Tista fotka je zbrisana z vseh mojih diskov, preverjeno, ker si tako zahteval. Samo ta print še obstaja, in ta je moj, za spomin, ko …«

      »Ko, kaj …?« se moški začudi in zakašlja.

      »Ko se bo nama zalomilo,« stišano reče ženska.

      »Zdaj pa že spet zganjaš teater in si gojiš neke brezzvezne strahove. Prav dobro nama gre in ne vidim razloga, da bi najino tantrično ljubezen kar tako opustila. Med nama je pač ta čudovita kombinacija čutnosti in  predanosti. Mira, med nama je več kot si upava priznati.«

      »Ah, Ludve …  Ob pol štirih popoldan bom pri tebi, prav?«

       »Lahko tudi že prej, ker bo obravnave konec tja do štirinajste, potem grem pa kar domov, nič več v pisarno, četrtek je ne.«

       »Ja, je že ja. Se vidiva lubči. Že zdaj ti ga poljubljam, mmmmmm na!« se sliši cmokljaj zgoraj v žicah.

       » Pridi v krilu, prav? V rdečem kratkem, pa, trenirko vzemi s seboj za v naravo.«

       »Lahko noč, lepo spi in jutri spelji zadevo tako kot ti to znaš in zmoreš. Čao!«

        Nekaj škrtne in glas usahne. Okrog mene je spet noč in od juga je začelo vleči. Poslušam šumenje grmovja. Kakšen občutek, poslušaj to … Še nikoli nisem tega poslušal, še nikoli. Veter v grmovju, kakšna  nočna simfonija, kakšen koncert. Če bi tole  kvalitetno posnel in vgradil v glasbo. Mislim, da so to že počeli, vsaj poskusili. Ah, kaj vse so že poskusili. Moj sosed, malce odpiljen glasbenik, je recimo zbiral vrišč otrok v bližnjem vrtcu, pa potem to vnesel v svoje elektronske mešanice. Joj, tisti njegov sintetični elektronski zvok. Kar naprej je tičal v sobi, obloženi s spužvo med tremi računalniki, kabli, sintezajzerji … Eh, čudak. Baje je celo nasnemaval glasbeno ozadje neki znani skupini, kateri že? Ne vem, za te novotarije  mi ni kaj dosti. Saj ne rečem, znajo me zanesti in včasih sem bil nor na orgle. O, kje so časi, ko smo vlomili v cerkev in ponoči igrali in eksperimentirali na orglah. Ja, bo že kar nekaj let od tega, ja. Ja, Bogo, Pa Marjan, Pa Minka …  Joj, pa pride nekdo iz soseščine in policija in … Gospa Magda je rekla, da smo gotovo satanisti, da se gremo take … In župnik, sila izobražen mož, se je temu smejal. Umaknil je tožbo, nas povabil na kavo in z nami razpravljal o glasbi in o orglanju. Celo tako prijazen je bil, da je  Marjanu dovolil prihajati na vaje, ker so ga orgle čisto obsedle in je cerkev itak potrebovala novega orglarja. Lepi časi, lepi … me zagrabi neka otožnost. In spet v meni zaigra tista violina, tak zvok … Kako lepo bi se mešal s temi zvoki na tej gmajni. Starec bi stal na kupu kamenja in igral in igral. Veter bi mu vihal bele lase, ki jih ima spete v smešen čopek na zatilju.  Zdaj pa že blodim, se mi zdi. Nazaj grem, mimo tistega kalu kjer se noč tako lepo odseva na črni vodi. Enkrat sem tam stal in gledal rdečkasto nebo, ki se je s posebno intenzivnostjo odsevalo iz tiste vode, iz tistega samotnega očesa pokrajine. Kar stal sem in gledal. In takega me je zalotila starka, domačinka, ki je tam mimo gnala kravico. O, to je bil povsem drug čas, tista starka in kravica, lepa sivka, štrikom okrog rogov, se mi zdi. In starka se ustavi in me gleda, kravica pa stegne gobec v vodo in raztrešči mirno sliko krvavega neba in praznih vej grmovja. Starka ji je prigovarjala naj pije. Obrnil sem se proti njej in ji voščil dober večer. Starka se mi je nasmehnila, si popravila črno ruto in mi rekla, da je res že skoraj večer, pa da bo noč hladna. Zapletla sva se v pomenek. Povedala mi je, da si je obdržala kravico, da jo malce pase po gmajnah, da pa sta z možem imela tudi do pet govedi, sinova, sta pa dol v Kopru in jih briga samo še vinograd, pa nič drugega. Sicer da starejši pokosi in pripravi krmo za kravico, drugega pa nič. Ko je šla po ozki stezi, ona in njena kravica, sem vedel, da z njo odhaja neki čas, davna osemdeseta leta, davna …  Teran pa nabija in igra svojo glasbo. Predlanski letnik je bil odličen, lanski, no ja … letos bo pa  čisti rubin, čista poezija te pokrajine.  Nazaj bom moral, zjutraj pa spet … Ne, dan dopusta bo kar v redu, četrtek je, pa še petek bom vzel, potem pa je itak vikend in bom šel, pač, nekam bom že šel … Grem, zdi se mi, da se za grmovjem že svita. O Madona, še ena kraška noč.

      Sobota je in dež udarja na okno. Čemerno gledam po ulici. Nadenem si svež oblačila, si še enkrat opljuskam obraz z vodico po britju, novo, nov vonj … Oster je in hkrati nekam preveč ženski se mi zdi. Kar sem pač izbral, to imama.  Zvečer sem povabljen na neko zabavo. Spet bo tako, da bo naključje hotelo, da se snidem z … Morda jo pa ne bo tam, kaj vem. Upanje je prhlina, je prhlina …  Ven bom pa moral, kruha ni, časopisa tudi še nisem kupil, sicer bi stvari lahko prebiral na internetu, ampak ni ga čez vonj kave in svežega časopisa, takole ob sobotah, doma … Kava, debele priloge in tuhtanje … o! Patološki hedonist! Dež se umirja. Obujem nove čevlje in grem ven. Dežnik že propada, na dveh mestih se je scefral, ampak za tale dežek bo že. Na hitro kupim kruh, maslo, salamo in še nekaj drobnarij, kajpak tudi vitaminski sok in v kiosku časopise, običajne sobotne zaloge branja. Vidim, da je nova prodajalka. Na hitro vrževa klepetek in s seboj odnesem še njen mlad svež nasmeh, pa dlan, joj, mehkoba, poezija. V kavarni je zatohlo. Hvala Bogu, da  se tu ne sme kaditi. Včasih je bilo tu neznosno ob sobotah dopoldne. Nagneteni ljudje in dim. Izberem si mizo, sedem in naročim kavo z malo smetane, ker nisem še nič zajtrkoval. Oziram se naokrog, sami znanci in znanke, uradniki, študentje, obrtniki, dva profesorja, eden kirurg, pa gospa ki prerokuje iz kart, pa bivši atlet z novo znanko. Včasih se vključim v kakšen pomenek, danes sem pa namenoma sedel k tej samotni mizi, da bi lahko v miru prebral vsaj uvodnike, ostalo bom doma, ob drugi kavi. Priskujem kavo in se nasmejem ob karikaturi. Potem dvignem glavo in ob moji mizi stoji violinist. V čudnem pomečkanem staromodnem dežnem plašču mežika in mu je očitno nerodno. Razlomljeno vpraša, če sme prisesti ker da je povsod zasedeno. Prikimam mu in odmaknem časopise iz majhne okrogle mize. Sede, prekriža levo nogo čez desno in jo zaziba. Vidim, da ima zloščene čevlje, udobne, ampak sila starinske, bržkone pa trpežen in odporne na takle jesenski dež. Odkašlja se in pomigne novi natakarici, ki nosi bled obraz in neko ihto v očeh. Ja, kdo pa ji je kriv, da more tu delati, ker pavzira na fakulteti za socialno delo, toliko že vem, ker je prejšnjo soboto to razlagala mladeniču, ki jo je očitno bežno poznal. Gospod si naroči čaj z rumom. Stara šola pač. Ko je tako vreme, je to odlično zdravilo zoper prehlad. Nekajkrat se spogledava ni tisti vljudni način in čakava, kdo bo začel pomenek. Meni se v glavi redi strah: me pozna, me je prepoznal …? Mislim, da ne, sicer bi mi to takoj omenil. Pa se zberem in grem kar v osir.

      »Oprostite, mislim, da sem Vas že nekje videl, no še bolj pa slišal. Saj igrate violino?«

      »Ja, pa ne profesionalno. Doma veste, včasih  pri odprtem oknu. Najbrž ste me tam videli, kane. V predmestju, kjer so tisti stari kostanji, » se starec vznemiri in položi na mizo sprepletene dolge pordele prste.

      »Tam, ja« priznam.

      »Veste, včasih me takole prime, pa si kakšno zaigram. No, bila so leta, ko sem veliko igral, tudi v neki zasedbici, bolj klavir, veste, sicer sem bila pa leta in leta zaposlen z izračuni, statik pač. Konstrukcije, računi, izvedenska mnenja, gradbišča, to je bil moj svet. Ja ja, veliko papirja sem popisal z računi. O, zdaj je vse tako enostavno, klik sem, klik tja in je obremenitev mosta izračunana. Včasih, joj, cele noči sem preverjal, da ja ne bi bilo kaj narobe. Takrat veste, si za stvari odgovarja z lastno glavo in to zelo hitro, brez kakšnega posebnega procesiranja. Danes, saj vidite, pade strop v tunelu, pa iz tega naredijo zgolj všečno televizijsko novico. Če bi se takrat, v mojih letih, to zgodilo, bi letele glave, dobesedno! No ja, drugi časi. Še dobro, da sem v zasluženem pokoju in se lahko posvečam moji ljubici, glasbi,« se je starec razgovoril. Natakarica hladnokrvno predenj postavi pladenjček s kadečim se čajem, še v litoželeznem čajniku, pa skodelica, sladkor in rum v smešni majhni čašici. Očitno je to zanj bil prijeten obred, saj je najprej privzdignil pokrovček in ovohal paro, pa spet pokril in se zagledal vame.

      »Veste, tisti večer, v sredo, ja v sredo je bilo, no, sem stal pod kostanji in poslušal. Prevzelo me je, res. Ne boste verjeli, doma sem brskal med zalogami klasike na zgoščenkah, da bi ujel podobno melodijo. Pa je ni bilo,« mu iskreno priznam.

      »Zaman jo boste iskali. Ta skladba je moja, povsem moja. Naučil sem se skladanja, zdaj ko sem v pokoju. Hodim k profesionalcu, k mojemu sošolcu  iz mladosti, ki dela v filharmoniji. No, on me je naučil tega, kako se skladbo zapiše, najprej kot ideja, potem vprvi grobi notni zapis, pa igranje, piljenje, popravljanje. Cel proces, vam povem. No, to je moja deseta skladba, ki sem jo poimenoval   `s – prehod,´ ponosno reče in zdaj pretoči rdečkast čaj v skodelico. Dolgo trese sladkor, preden odtrga  papirček in ga počasi stresa v čaj.

      »Zanimiv naslov. Zakaj pa ravno takšen, čeprav je to sila neumestno vprašanje,« se polagoma zapletam v pomenek.

    »Ja, hm,« reče in pomeša sladkor. Zamišljeno strmi v soparico, prime rum, ga nekaj časa podrži nad skodelico in potem ga na hitro zlije v sparino. Močan vonj se vzdigne in zaplava med nama. Skloni se in globoko vdihne »To je dobro za sinuse,« reče. Dvigne skodelico, odsrkne in pocmoka. »Naslov, veste naslov je nekoliko filozofski. Mišljeno je kot sprehod, kot prehod, kot prehajanje v nekaj kar ni snovnega, eteričnega. No, je pa tudi v glasbenem smislu skladba tako grajena, da ima popoln prehod. To so že takšne finese, da bi vam težko na kratko to razložil, pa tudi teoretično znanje o skladanju je potrebno, da to popolnoma razumeš. No, kakorkoli, skladbi sem dal tak naslov, ker je to neke vrste slutnja nekega prehoda, če razumete. Moja leta pač …« reče in spet srkne omamo.

      »Daj te no, tako vitalno mi delujete, še polno skladb bo,« mu rečem, da bi iz njegovih oči izluščil mrljikavo svetlobo.

      »Nisva se razumela. Rekel sem prehod, ne odhod. Prehajam v drug svet, v svet eterične glasbe, to bo, to,« reče in naguba čelo in razširi oči. Fine plemenite gube mo valovijo na belimi obrvmi, v očeh pa se mu zdaj vžiga neka nova svetloba. Takšen je kot nasmehljani božički, se  mi  zdaj zazdi.

       »Aha, zdaj razume,« olajšano rečem »Pa mislite, da se bo vaša glasba kdaj predstavila, mislim, da bi jo še kdo drug igral?«

        »No, tukaj ostaja upanje. Ampak dogovor je tak, da šele po mojem dokončnem prehodu, če hočete tako,« reče in se zasmeje. »Note so kopirane in shranjene pri prijatelju. Kakšno stvar pač popravi, se razume,« reče in spet srkne.  »Nekaj stvarčic mi je sin posnel. Nagnal me je v nek studijo, kjer tudi sam snema, pač novodobni razbojnik v glasbi, rock kitarist je. No, pa smo posneli in  imam zdaj zgoščenko z mojimi skladbami. Podarim jo prijateljem, pa komu, ki mi je simpatičen. Stvar še ni dodelana, še nima potrebne zvočne kvalitete, je pač samo zvočna zabeležka,«  vneto pripoveduje in suče čaj v skodelici.

      »Joj, pa bi bilo moč ta zapis dobiti. Veste ljubim klasiko, ampak zvok vaše violine me je uročil, res,« sem že kar vsiljiv.

      »Mladenič, možno bi bilo. Domov k meni bi morala, nekaj kopij je še ob računalniku, sicer jo pa lahko kadarkoli naredim. Toliko sem že vešč teh novotarij, » ponosno reče in spet nasrši obrvi in zategne gube.

      »Pa je tudi ta nova, ta s- prehod, posneta?« vprašam

      »Seveda je, kakopak. Saj ravno to najraje izvajam in jo pilim. Ko smo jo snemali, so fantje iz tistega ansambla špičili ušesa, in pravijo, da jo bodo  skomponirali za dobro rock balado. Pa naj jo, pa naj jo,« prikimuje z glavo.

      Še kakšne pol ure sva natezala besede okrog glasbe in politike. Potem sem ga peljal v predmestje in počakal v avtu, da mi je prinesel plošček. Sicer me je vabil v hišo, ta olikani gospod Franc, ampak mi je bilo prenerodno. Plošček takoj dam v MP3 predvajalnik in se odpeljem nekam proti deževnemu gozdu, da  bi v tišini poslušal to glasbo. Moral sem skakati po skladbah, da sem prišel do tiste, do s – prehoda. Naslonim se nazaj in uživam. Violina me zajema; postaj sam zvok, tako močan, da  brnijo šipe in me krči v neko kroglasto svetlobo. Nenadoma me ni več in sem nekje v čudnih svetlobah, v mavrici ki se zvija kot kača. Nosi me in nosi, mavrica pa se tanjša. Letim skozi galaksije, ki se ritmično krčijo in širijo. Objema me srh in leden strah, ki se zgosti v turkiznih kristalih, le ti se usipljejo skozi obroče nekih novih svetov. Ko je skladbe konec, sem spet tu. Dežja ni več. Sonce se blešči na težkih kapljah na vejah. Pogledam se v ogledalo in, joj … ! Siv sem, star, zguban … Iz zvočnikov se mi smeji nek glas: pa imaš svoj s – prehod, pa imaš! Vrnjen boš, komur si bil namenjen, hahaha …!