Romanje marjetice

Na travniku, poraščenim s posameznimi, od vetra počesanimi in od mraza porjavelimi šopi ojstrice, so se pri tleh tiščale marjetice. Niso se še želele dvigniti z mehkih mahastih blazinic, čeprav je toplota že izvabljala življenje iz osušele prsti. Iz izkušenj so vedele, da zime še ni zares konec. Naveličane ždenja, čakajoče na pomladansko dežno kopel, ki bo z njih sprala slamnat drobir in prsteni prah, so stresale glavice v pomenku; ni šlo za ne vem  kako globoke teme – toliko da je čas hitreje mineval.

»Zadnjih pet dni je bilo groznih,« je načela Dejzi.

»Ja, ta hrvaška burja. Ta, ta ti da vetra!« je njeno iztočnico osmislila Marjuta.

»Sem mislila, da zdaj, ko ima Hrvaška šengen, da ne bo vsega spuščala čez,« je bila pametna Mina.

Cvetni zbor se je cvileče zahihetal.

»In kaj ti točno veš o šengnu?« je Dejzi izzvala cvet modrosti.

»Ja no, meje in to … varovali naj jih bi. Vse, kar je slabo bi morali vrniti nazaj tja, od koder je prišlo. In burja je slaba – ni tako?« se ni pustila zmesti Mina.

Temu argumentu so prikimale še nekatere kolegice. To pa je Dejzijevko, ki se je imela za nekakšno starešino (pa tega ne smemo vzeti dobesedno), vzpodbudilo, da je načela razpravo, za katero je vedela, da bo v njej zmagala.

Marjetice so se razporedile v krog in kot v staroveškem rimskem senatu so letele puščice od ene govornice do druge – na koncu pa vsevprek. Mala Bellis je obračala glavico proti glasovom; nič kaj dosti ni razumela, mogoče posamezne besede. Še več pa se ji jih je zdelo učenih in nadvse pomembnih. V košku se ji je vrtelo od truda, da bi dojela njihov pomen. Strasti so se razvnemale in na koncu se je zdelo, da vse samo še govorijo, nobena pa ne posluša. Debata se je sprevrgla v prepir, ta pa v pravi fizični obračun. Bellis je stisnila venčne listke in povesila glavico. Prisluhnila je šumenju vetra, ki se je ujel v borovo krošnjo in na iglicah igral pomirjujočo melodijo. Sledila mu je višje, kjer je polnil krila jadrajočemu orlu in se spustila z njim nad mestne hiše. V zavetrju balkonov so iz posod pocvetale raznobarvne primule. Zavidala jim je bogato vlažno črno zemljo, ki jih je hranila, da so bohotile svojo lepoto nebrižnim očem. Potem pa je opazila zmahanega mačkona, ki je zatresel z repom in na korito špricnil podpis – to je moj teritorij. Fuj! Cvetlični lonec ni bil več imeniten, in ko je pozorno pogledala, so se ji mačehe in primule zdele žalostne. Utesnjene v betonskem pravokotniku so si minevanje lajšale s sanjami o čebelah. Veter, ki je začutil tesnjenje njenih misli, je obrnil na jug proti morju. Kako diši zrak, se ni mogla načuditi Bellis. Po nektarju in nečem … ostrem. Zaplesala je z galebi in belo – roza lise cvetočih sadnih dreves je posrkalo v vrtinec začudenja nad videnim. Kako drugačno kot doma. Doma … Napolnjena z doživetjem je pomislila na prostran travnik, kjer so se lovili otroci, na njihov smeh, na nedolžnost, upanje in zaupanje v življenje. Veter jo je nežno odloži na blazinico maha. Pomirjena je razprla bele sabljice in nastavila rumeni košek soncu. Kako tiho je, je ugotovila. Pogledala je naokrog. Kje so vse marjetice? Opazila je samo navetrek cvetnih lističev, ki so se belili pod še vedno golim grmom.