Romanje marjetic

Kličem jih marjetice. Boste že videli zakaj. Lahko vam povem da zato, ker so lepe, nevsiljive, nežne in veliko jih je bilo. Nekoč. Verjetno.

Začne se pa tako. Na smetišču zgodovine, na tisti brezkončni apokalipsi smeti in odrabljenih kosov aluminija, karbona in bakra, je nekoč nekdo našel nekaj. Nedoločljivost je namerna, mimogrede. Nekdo, ki se je preživljal s tem, da je rovaril po smetiščih, stikal po odpadkih v upanju na najdbo nečesa vrednega, kar bi lahko razstavil, popravil, obdelal, ali kako drugače sprocesiral v upanju na prodajo nekomu drugemu ali menjal za hrano ali kaj podobno uporabnega. Upanje je…zahtevna reč. Izredno te zasvoji, četudi te vedno znova razočara. A ne nehaš upati, ker se sam prepričaš, da si vedno tako zelo blizu, da vsakič tako malo manjka, da si slehernič na robu uspeha. No, saj dojamete. Upanje med smetmi, tako.

Nekaj je bilo pa taka reč, ki ne bi smela biti tam. Najprej, bila je veliko preveč dobro ohranjena, da bi pristala v smeteh. Ne bom lagal; ko sem jo prvič videl, sem bil jezen. Smeti me ne motijo, moti pa me, da se popolnoma dobre stvari zavržejo, kot bi v popolnoma dober stanovanjski kontejner namenoma stresel tiste nuklearne smeti, ki jih vlaki vsak dan vozijo proti morju, za katere vsi vemo kje končajo. Morje je že dolga desetletja mrtvo, in znanost pravi, da voda dobro izolira radioaktivne izotope. Prej kot skrenem z bistva – stvar je bila skoraj popolnoma nova, le dva izmed osmih propelerjev sta bila polomljena. Popravilo take nezgode mi vzame koliko, slabo urico? Toda nato sem na stvari našel konektor. In… ja…Predstavljajte si mene, z na videz popolnim dronom pred seboj, in z nekaj dni časa, kajti bližala se je puščavska toksična nevihta. Kdo pri zdravi pameti se NE bi priklopil na neznani stroj, neznanega proizvajalca in začel brskati po skritem svetu, zapečenemu na rezinico silicija?

Če ne veste: vsaka naprava je svoj svet, svoje vesolje svojih ukazov, medplanetarnih procesov in skritih pasti, ki se jih ne sme dotakniti: in seveda, v to sem skočil s takim zanosom, kot v še malo kaj.

Najprej je prišel strah. Očitno je bilo, da je bila moja najdba narejena s strani izkušenih proizvajalcev, za kupca ki je vedel, kaj hoče. Beri: vojaška industrija, za katero vemo, da je nedotakljiva. Torej, strah. Priznam, da sem hotel odnehati, kejti strah te ponavadi ohrani pri življenju. Ampak, nato je prišla logika, katere ne briga najbolj preživetje, temveč resnica. Bi samcat vojaški dron, napol zakopan med umazanijo civilizacije, bil pogrešan? Ima vojaščina dovolj časa, da bi prišla izven filtriranih mest, v smrdljive hlape gorečih kemikalij, po enega samcatega drona? Neee.

Nato je prišlo zanimanje. Ni bilo lahko, a z vsako uro sem bil globje, bližje jedru. Počasi sem odstiral programske zavese razčesaval vozle in do dne, ko je bila nevihta končana, sem že uspešno predelal nekaj izmed glavnih funkcij nekoč morilskega stroja.

Počasi se približujemo marjeticam. Najprej malo opisovanja: marjetice se bile nekoč, ko je bil svet še zelen, voda modra, v zraku pa naj ne bi plavali oblaki gorečih fluorovih spojin, in ko si na obzorju še vedno lahko videl oddaljene hribe, gore, ali nekaj drugega, sila razširjene. Na vsakem travniku, na obronkih gozdov, povsod; in sila trpežne naj bi bile. Torej, četudi zelene trave še nisem videl, vodi ne zaupam, če ne pride skozi moj purifikator, obzorje pa je že od vekomaj le oker-oranžen oblak prahu in dima, ki le napol zastira sončno korono, da so vse barve še bolj distorzirane in bolestno ojačane; vsemu temu navkljub, si rad predstavljam svet pred nuklearno vojno. Sploh marjetice. Iz neznanega razloga me zelo privlačijo marjetice.

Pa nadaljujmo zgodbo, ki se je končala z razgaljenim morilskim strojem na mojem ekranu. Funkcije so bile prepisane, podatkovni bloki popravljeni, vedel pa nisem, kaj bi z njim. Življenje se je nadaljevalo, kot se je pred najdbo. Med toksičnimi nevihtami sem se skrival v svojem domu, ob dobrem vremenu pa brskal med gorami smeti, ki so se vsakodnevno nabirale iz tria supermest nekje na vzhodu: seveda v upanju na kakšno zlato najdbo, ki bo me bo rešila. Pa smo spet pri prekletem upanju; kot da vsakodnevno preživetje ni dovolj: zakaj namreč potrebujemo še kaj več kot minimum, ki te prisili, v vsakodnevno prilagajanje in izboljševanje samega sebe? V kolikor srečam prebivalca mest, ga vprašam.

Med eno izmed daljših neviht sem izvedel regularni vzdrževalni poseg na purifikatorju; nič posebnega. Ko sem čistil filter, sem dobil idejo; pesek, ki se je ulovil vanj, je bil poln kemikalij, takih in drugačnih. Nato sem dobil še eno idejo; pesek sem pomešal z zemljo in pustil v vogalu mojega zatočišča, nato pa na vse skupaj pozabil, saj sem imel drugo delo; glej konec prejšnjega odstavka. Kar se je zgodilo kasneje, čez nekaj dni, je bilo veliko bolj zanimivo od mojega posega. V tistem kotu je namreč namesto običajne, sivorjave mrtve zemlje nekaj zelenelo. Najprej komaj opazno, iz dneva v dan pa bolj temno zeleno, močnejše. Kaj kmalu je zelena zaplata na tleh že bila v velikosti dlani: In verjetno je bila to prva rastlina, ki sem jo videl v dolgih, dolgih letih, izvzemši tiste, ki sem jih videl skozi stekleno kupolo ki so pokrivala trojček supermest. Kako je v mojem skromnem domu vzklila rastlina, mi ni bilo ravno jasno, zato so bile potrebne obširne raziskave, ki si ji lahko predstavljate tako, da nekdo poskuša naključne stvari, upajoč na primerljiv rezultat. Hah, upanje…nekoč me bo še pokopalo.

In res, v doglednem času sem uspel ponoviti rezultat: predvidevam, da kombinacija kemikalij v odpadu purifikatorja reagira s kemikalijami v kontaminirani zemlji; ko dodaš še z bakterijami in virusi obogateno neočiščeno vodo, dobiš pogoje, iz katerih nastane…rastlina. Rastlina, ki je ne poznam, a rad si predstavljam, da je to marjetica.

In podobno kot tista zaplata zelenja je v meni vzklila nora ideja, rojena iz upanja. Lahko bi to pusto, onesnaženo rjavino ozelenel, razširil to rastlino skozi puščavo odpadkov in umirajočih sanj, tako kot patina prekrije baker. Kako bom to storil, takrat še nisem vedel, a moral sem povečati purifikator. Kakšna sreča, da živim na odpadu in velika večina komponent kar leži tam, čakajoč na boljšo usodo od rjavenja, kajne?

Kako malo je treba, da človeka ne briga več lastno preživetje, da se osredotoči na pridobitno dejavnost. Višek pitne vode sem lahko menjal za nove stvari, za nove kemične elemente, ki so katalizirale moj proces rasti: in z več usedline v filtrih sem lahko končno začel uporabljati tistega drona, ki je še nekaj časa ležal v vogalu mojega zatočišča. Isti sistem, ki je verjetno še ne dolgo nazaj s pomočjo strojnega vida in umetne inteligence spuščal bombe je sedaj s pomočjo strojnega vida in umetne inteligence sejal kemične bombe, ki bodo pozelenile svet. Upam. Ta proces skoraj ezoterično imenujem romanje marjetic.