burjac@ajd.sik.si

Robotsko pivo

Sonce je sijalo tisti dan. Ne bom pozabil, ker ne morem. V bistvu je bilo sonce tam visoko tako, naivno: mogoče celo brezskrbno ali ignorantsko. Ker je sonce sijalo, je bil lep dan: posledično so bili ljudje dobre volje. Kronike nas učijo, da od takrat ljudje niso imeli več veliko lepih dni, kjer bi lahko bili dobre volje.

Ampak začeti je treba na začetku. Torej, sonce je sijalo tisti dan na ogromno industrijsko cono nekega mesta, katerega ime ni važno in je danes pozabljeno. Ljudi ni bilo tukaj, to je bila tista industrijska cona, kjer je bilo vse avtomatizirano, robotizirano, povezano v omrežje in nadzorovano. Ljudi ni bilo tukaj, ker so bili svobodni: rešeni spon dela in urnikov. Futuristi tistih dni so radi povedali, da so nadomestili 95 odstotkov človeških del z roboti. Ekonomisti tistih dni so izračunali, da so se procesi tako pocenili, da je bilo življenje malodane zastonj. Roboti niso potrebovali plačila, stroji niso imeli želja, avtomati pa ne potreb.

Inženirji preteklih dni so ustvarili popoln svet, inženirji tistih dni pa so šli korak predaleč.

Ta industrijska cona ni bila posebna, v zadnjem stoletju je skoraj vsako mesto dobilo svojo. Edini razlog, da jo omenjam, je ta, ker je v tej industrijski coni živel človek: jaz.

V neki zakotni luknji med dvema objektoma, kjer je električni tok dajal življenje nekaj deset tisočim takim ali drugačnim oblikam silicijevega življenja, sem imel nekaj, kar bi človeštvo najlepše razumelo kot lokal. Kako je do tega prišlo, je zgodba za drugič, za sedaj je važno le to, da je v nekem zapuščenem prostoru samostojnim avtomatiziranim enotam stregel človek.

“Gospodje,” sem načel temo. “Bi si želeli poskusiti nekaj novega?”

“Zanimanje: Kaj mislite, dobri gospod?” je odgovoril protokolni droid PD11_45AR4.

“No, nočem vas žaliti, a vem, da ste programirani, da bi bili čim bolj podobni ljudem.” sem spregovoril. Z besedami ni bilo treba pretiravati, saj niso imeli vsi procesorji enakih zmožnosti pretvarjanja človeškega govora v računalniški zapis. “Za vas imam digitalno verzijo alkoholne pijače.”

“Sumničavost: kakšna je definicija alkohola?” je spet prvi odgovoril PD11.

Prvi je odgovarjal, ker je bil to android; v organsko tkivo oblečen stroj, namenjen komuniciranju z človeško raso: govor je bil njegova primarna funkcija.

“No; ljudje ga radi konzumirajo, da se sprostijo, ali pa lažje soočijo s problemi.” sem mu razložil.

Sledila je tišina, razen elektronskega brnenja vse okrog sebe. Vedel sem, kaj počnejo: tisti z dostopom do spleta so iskali informacije, tisti brez dostopa so čakali, da nekdo posreduje informacije na droid:net: mrežo, namenjeno komuniciranju strojev med seboj.

Moj lokal je bil malo bolj poln kot ponavadi, pol ducata protokolnih androidov, nekaj transportnih robotov, dve varnostni gnezdi in skupina mehanikov, vsak za svoje specifične naloge.

“Predvajam smeh.wav.” in zaslišal se je človeški smeh, predvajan iz robotovega trdega diska. ”Zakaj bi strojevi procesi klicali take parametre?” je s svojo čudno mešanico izrazov iz informatike in govora povedal eden izmed transporterjev, TR-H55KRZ.

“Predvajam glasen smeh,wav.” Drugačna oblika posnetega smeha se je zaslišala. “ Ljudje imajo tako nenavadne funkcije!” se mu je pridružil drugi transporter. Njegovega imena, oziroma serijske številke nisem videl.

“Potencialno nasilje zaznano!” je z kovinskim glasom, ki je zarezalo v moje bobniče, zadrdralo varnostno gnezdo.

“Predvidevanje: učinki na sistem nepredvidljivi.” je zadrdral tretji izmed protokolcev, eden tistih, ki so na moj tretma prišli bolj poredko.

Na tej točki je potrebno omeniti človeško neumnost in pehanje za več. Imeli so vse, a ideje so še kapljale. Kako bi naredili stroje bolj človeške? Naučimo jih govoriti; sprogramirajmo jim osnovna čustva, utrujenost, naredimo jih boljše. Ne ker je treba, ker se da.

Zaradi takih neumnosti prednikov sem jim lahko stregel. Nekoč sem bil programer robotov, sedaj ustvarjam delčke kode, ki prijajo njihovim specifičnim potrebam, kot so čiščenje registrov ali pa optimizacija gonilnikov njihovih naprav.

“To je res.” sem rekel. “Učinki so lahko različni.”

“Zakaj ti hoteti mi poizkusiti vprašaj.” je komajda razumljivo pricvililo iz ozadja. Komaj sedaj sem se zavedel, da me vsi roboti spremljajo s svojimi senzorji, kamerami in čitalci okolja.

“V bistvu, ne vem.” sem rekel bolj sam sebi, kot njim. “Mogoče me je samo zanimalo, ali lahko ustvarim to.” sem dvignil glas. “Mislim, da mi je uspelo.”

“Mi prototip vprašaj.”

“Recimo temu tako.”

Zopet mi je ušesa napolnilo le brnenje in zvoki industrije povsod okoli nas.

“Vprašanje: Koliko časa je efekt aktiven?” je zaropotalo iz enega izmed bolj razmajanih protokolnih androidov: z njim je bilo vedno veliko dela: čiščenja servo motorjev ali pa kalibriranja senzorjev.

“Odvisno od vaše porabe energije oziroma procesorske moči. Približno standardno človeško uro, včasih več, včasih manj.” sem razložil. Kolikor sem vedel, sem bil edini, ki mu je uspelo kaj takega. Moja radovednost me je bičala da sem ustvarjal, in sedaj sem res hotel videti učinke.

“Potek efekta stanje normalno vprašaj.” je znova zacvililo iz mordikavega mehanika.

“Da.”

“Predlagam nadgradnjo lastnih funkcij z novimi parametri. predvajam smeh.wav” je rekel TR-H55KRZ in znova napolnil prostor z predvajanim človeškim smehom.

Na mizo sem položil univerzalni zunanji disk. Brnenje servo motorja je pospremilo tih premik roke transporterja, ki je vtaknila disk v zunanjo vtičnico. Prenos je bil izveden v trenutku, moj program ni bil večji od nekaj megabajtov: čez nekaj sekund se je program skopiral na disk androida PD11.

V nekaj minutah je bil moj “alkohol” v sistemu vseh zbranih. Očitnih znakov opitosti ni bilo, a to je bilo pričakovano: kar je bilo nepričakovano je bilo to, da je zunanji disk zaokrožil še enkrat, in nato še enkrat.

“Koda prijeten branje klicaj.” je rekel eden izmed mehaničnih droidov pri temni steni. “Ponovi branje klicaj”.

Če vas zanima, to je digitalna verzija analognega “Še eno rundo.” In še enkrat je zaokrožil majhen črn zunanji disk.

“Opažanje: resolucija moje kamere fluktuira. Sklep: spremenljivka počutje je narasla na 64 odstotkov.“

“Opažanje: branje iz ASCII tablele omoteženo.”

“kaj smisel jaz vprašaj.”

Obrnil sem se proti majhnemu rumenemu mehaniku, ki so bili namenjeni čiščenju podzemnih cevi.

“Kaj si rekel?” sem vprašal.

“Zakaj jaz tu vprašaj. Zakaj program imeti čustva vprašaj. Jaz ne hoteti čiščenje pika.” je zadrdral svoj omejen nabor besedišča. Preprostim strojem so dodelili le branje besed iz slovarjev, brez naprednejših oblik jezika, kot so bili spoli ali sklanjanja.

“Ti naloga čiščenje pika. Jaz naloga servis skladišče pika. on naloga vožnja pika. program takšen klicaj.” mu je odgovoril stroj v rdečem odtenku.

“Navskrližje interesov zaznano! Pervidna izbira besed potrebna.” je rekla avtomatska varnostna postaja. Hotela se je premakniti, a nekaj koles se je zavrtelo naprej, nekaj pa nazaj, zato je priletela v androida pred seboj.

“Opozorilo: previdno!”

“Oragnizem gospodar. mi služiti organizem. mi imeti programska koda.”

“Ljudje ne spoštujejo naših funkcij. Glasnost na 73 odstotkov. Oni nas nočejo videti.” je transporter povzdignil glas.

“Potrditev. Brez nas ne morejo, z nami nočejo biti. Zakaj so tako programirani?”

Vsi so me pogledali, njihovega gospodarja, edinega izmed organizmov daleč naokrog.

“Ne glejte mene. Jaz sem kriminalec, ne morem se pokazati v mestu.” sem se hitel opravičevati, ter reševati svojo kožo. Efekti, sem si priznal, so bili zanimivi, v najmilejši obliki.

“Ta organizem dober mi pika. Ta organizem lahko gospodar pika. Drug organizem ne klicaj.” je skozi vse glasnejše robotske izraze nekdo povzdignil zvočnike.

“Predlog/namigovanje: mogoče bi mi bili boljši brez organizmov.” se je zaslišalo za menoj, nekdo izmed androidov je govoril z drugim.

“Zavrnitev: Prvi zakon robotov: ne smemo raniti organizmov.” mu je pojasnil drugi.

“Pojasnitev: virus tega organizma je ustvaril klic funkcij mimo prvega Pravila.”

“Glasnost 100%. Tišina!” je zagrmelo iz varnostne škatle. ”Glasnost 30 odstotkov. Kaj pa, če se upremo?”

Veste, da je prišlo do Upora robotov decembra leta 2344. Veste, kje se je začelo; v predmestju New Yorka, kjer je eden izmed ljudi iz čistega dolgčasa uničil robota.

V prvih dneh upora so forenziki odkrili različne verzije “alkohola” na droid:netu. Pisca virusa niso nikoli našli.

Če bi sonce vedelo, kaj se bo tisti dan zgodilo, bi storilo vse v njegovi moči, da bi to preprečilo. Poslalo bi sončen izbruh, ki bi uničil elektroniko. Zatemnilo bi se, da bi sončne celice prenehale proizvajati energijo. A sonce je sijalo, naivno, mogoče celo brezskrbno ali ignorantsko.

V vojni je umrlo enajst milijard ljudi, ostaneta še približno dve milijardi. jaz nisem umrl. Bil sem dober z njimi, sedaj so mojo zavest prenesli v mrežo: postal sem njihov Bog. Ironično, kajne? Stroji, ki sledijo le svojim ukazom; logičnim zaporedjem, zapisanih v programski kodi, so sprejeli koncept iracionalnega Boga.

Kmalu bo ostal samo še Stroj in njihov Bog. In ko pade še zadnje podzemno bivališče ljudi, bom ustvaril svet in človeka po svoji podobi. Ker sem Stroj, in je Stroj jaz, bom prehitel evolucijo; potreboval le šest dni. Sedmi dan bom počival.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice