Robert Titan Felix

Robert Titan Felix

1. Rojeni in šolajoči ste bili v Murski Soboti, torej Prekmurec. Običajno začenjamo te pomenke, tam v tistem času, ko se zavest oblikuje. Kakšen šolar je bil Robert, radoveden, nagajiv, morda bralsko poželjiv.

Ah, ne vem, kaj bi zdaj z njim. Seveda bi mu kot vsakdo, ki se bliža prelomju v starost, marsikaj poočital, mu tudi kakšno prisolil, pa vendar sem zaradi tega, kar je bil on takrat, živel in delal to, kar pač sem. Je bilo to dobro življenje? Gotovo, čeprav malo levo malo desno. Sem zadovoljen s tem, kar sem dosegel? Sem in nisem, predvsem pa se s tem ne obremenjujem preveč. Čas je pač šel svojo pot, kakor jo čas že hodi, in me vlekel s seboj, in na tej poti ni bilo čisto vse napaka, in ni bilo čisto vse povsem vnemar. Takšen račun pa lahko verjetno samo pred sebe na neki način postavi prav vsako življenje.

• Študije ste opravili v Mariboru. Kaj Vas je navdušilo, da ste se spoprijeli tudi s književnostjo. Morda ste že v gimnazijskih letih začutili estetsko moč besede?

Zavestna odločitev, povsem. V drugem letniku gimnazije sem se preprosto odločil, da se bom s tem ukvarjal. In se še vedno, čeprav ne rečem, da si vmes nisem tudi že tisočkrat premislil. Sem pa potem v srednji šoli od odločitve naprej veliko bral, obseg branja pa se je med študijem književnosti potem samo še povečal.

• Literarno krstnost ste zagotovo doživljali že prej, še preden ste sooblikovali roman Sekstant – zdi se, da je romaneskno soavtorstvo kar nekakšna eksotična literarna tvarina pri nas. Kakšna je bil izkušnja v tem soavtorstvu.

O tem sodelovanju sem že velikokrat odgovarjal, tudi zato, ker je roman pristal med peterico za kresnika, istočasno pa ni to edina takšna izkušnja, sodeloval sem tudi pri Trampolinu, čeprav mi Sekstant veliko bolj ostaja v spominu, tudi zato, ker so na njegov nastanek in ustvarjalno sodelovanje treh vplivala številna naključja, kar je zagotovo veliko prispevalo k živosti in koherentnosti celote.

• Kronologija vašega ustvarjanja sega vse do leta 1993, ko ste stopili v svet pesništva s pesniškimi listi, potem je sledila pesniška zbirka Magnifikat in vse ostale. Je pesnik v vas v odpočivanju, morda še napišete kakšno pesem?

Pravzaprav se v zadnjem času veliko več ukvarjam s pesnikovanjem kot proznim ustvarjanjem, tudi zaradi preobremenjenosti z ostalimi obveznostmi. Prostor pesmi mi omogoča usmerjeno koncentracijo na temo v manjšem prostoru (čeprav je seveda pristop pri pisanju pesmi ali proze, razumljivo, popolnoma različen), in tudi krajšem času. Tako sta nastali pesniški zbirki Vsakdanjosti in Podeželska tkanja, v katerih sem precej raziskoval »šlager« diskurz, tako lahko ta ustvarjalni zagon najustrezneje poimenujem, preko katerega sem prišel do ustaljene forme petih rimanih kvartin (sicer v različnih metrumih), v katerih zdaj ohranjam ustvarjalno kondicijo (in posamezne pesmi tudi sproti ponudim testnemu občinstvu na FB, kar mi je tudi precej močan poriv za samo ustvarjalnost).

• Se še spomnite občutka, ko ste držali prvorojenko, torej prvo knjižno obeležje v roki.

Seveda se spomnim. Je pa bilo pri vsem skupaj ob razumljivem navdušenju tudi veliko nekakšnega poriva in želje za naprej. Je pa vse skupaj zdaj že precej daleč, tako da nima več nekega emocionalnega naboja (ne v eno ne v drugo smer).

• Razen proze, Vam ubrano zapojejo tudi pesmi. Kaj je bilo v vas prej, pesem ali sila zgodbe?

Pesmi, zagotovo, čeprav sem jih sprva jemal bolj kot piljene jezikovne veščine. Se mi pa zdaj pogosto vsili občutek, predvsem pri pisanju teh novejših pesmi, da mi je pesništvo ustvarjalno vendarle veliko bliže. Lahko da je to samo zaradi časa, ker sem pač trenutno v takem obdobju, lahko pa da je res nekaj na tem, ampak pri ustvarjanju teh pesmi resnično uživam, kar pa tudi ni povsem postranskega pomena pri umetniškem zagonu, bi rekel.

• In niste se samo zabubili v pisanju, pač pa ste bili kar nekaj časa tudi urednik uveljavljene revije Dialogi. Kakšna je bila uredniška izkušnja?

Dobra. Sem imel priložnost prebrati kar nekaj odlične literature. Se pa potem sčasoma, kot pri vsakem delu, začneš nekako vrteti v krogih, in je preprosto enkrat prišel tudi čas, da odstopim prostor nekomu drugemu. In tudi sem.

• Polega tega pa ste seveda počeli tudi druge reči, literarna kritika, prevodi, mentorstvo, založništvo … skratka snovatelj besedja tako in drugače. Mogoče odstirek, kako je biti mentor, kako predajati znanje in vedenje o pisanju.

Po navadi se skušam držati besedila, s katerim se avtor in mentor ukvarjava. Presodim, do kakšne mere, po moje, seveda, je izgrajeno, koliko ima neizkoriščenega potenciala, koliko balasta in stranskih rokavov, in potem v ustvarjalni komunikaciji z avtorjem prideva do skupnega dela na besedilu. Toge gole teorije se skušam čim bolj izogniti.

• V svojih delih se radi spoprimete z mistiko, z dogajanji, ki nimajo sodobnega pedigreja. Skušate prestopiti v drugačen čas, s tem, da odstirate notranjost človeka skozi posebno, tudi jezikovno, optiko. Sam sem opazil, da zelo skrbno negujete jezik, ga prilagajte zgodbi. Vam je zgodba vnaprej dana, kako jih iščete in kako se odločate, kakšen nivo jezika boste uporabili?

Zgodba je tisto, kar želim položiti v besede, in ko te besede iščem, je pri tem veliko intuitivnega, notranjega občutenja besedilnega sveta, ki ga gradim.

1. Če še malo ostaneva pri romanih – zagotovo je pisanje romanov strpno premišljevanje in pisanje. Si naredite načrt ali spontano sledite navretku zgodbe?

Vedno sem imel na začetku dober koncept, preden sem začel neposredno pisati, ki pa sem ga potem sproti prilagal razvoju besedila. Nikoli pa ta koncept ni bil »na čisto,« ampak sem imel različne zasnutke in zamisli, tudi kaj napol napisanega, kar mi je služilo kot ogrodje koncepta. Priznam pa, da sem zaradi takšnega pristopa imel več težav kot koristi, saj sem med samim delom na besedilu moral kdaj najti osišča med precej različnimi svetovi (kar se mi je pokazalo med samim delovnim procesom), in nekaj novega, kar načrtujem za naslednje leto, začenjam po bolj klasičnem pristopu, kot med potovanjem, da veš, iz katere točke A hočeš priti do katere točke B, in da se potem tudi točno držiš potovalnega načrta, kakor ti ga pokaže Route Planner.

1. Ker ste zelo vpeti v literarno dogajanje na relaciji Maribor – Murska Sobota, me zanima, kako vidite slovenski literarni prostor. Se vam zdi, da je Ljubljanska koncentracija knjižnih privilegijev zadosti močna, da prekriči vsa ostala – namreč Pomurje je dalo slovenski literaturi nemalo dobrega branja. Kako vidite to založniško koncentracijo, ki se napaja z državno podporo in s privilegiji, ki si jih mali založniki težko izborijo. Velikih regijskih založb že dolgo ni več, razen Litere.

O tem je bilo že veliko povedanega, se pa ni veliko spremenilo, sploh v zadnjem času, ko v same razpise vedno bolj načrtno posega EU tematika, zaradi česar smo priča še celo temu, da se pravica do pestrosti literarne ustvarjalnosti vedno bolj krči, ob evidentni koncentraciji založniškega denarja na interesne kroge v prestolnici pa »uradna kultura« postaja vedno bolj monolitna v tistem smislu, kot si ga ne bi želel, niti si ga v »svobodnem« zahodnem svetu nisem predstavljal. Če bi vedel, da bo enkrat treba pesniti o podnebnih spremembah, digitalnem prehodu, robotih in veganstvu, na primer, potem se tega početja zagotovo nikoli ne bi loteval. Dnevna aktualnost in angažiranost (ki je povsem skladna z uradno EU agendo), in s katero sem precej neposredno povezan v službi, tega ne vidim v umetnosti. Umetnost so prepadi človeške duše, samo to in nič drugega. Pri čemer nisem samo star, ampak starinski, zavedam se tega, kajti aktualnosti mlade, ki šele zares vstopajo v svet, v katerem bodo živeli, veliko bolj prizadevajo kot mene, ki se bom moral pričeti poslavljati, še preden se bom nekajkrat obrnil okoli sebe, tako da z njimi tudi ne morem deliti ustvarjalnih porivov. Vseeno pa upam, da svet in sam planet nista tako blizu popolnemu propadu, kot nas dnevna politika straši in nagovarja, kajti privoščim jim, da imajo mladi svet, v katerem bodo lahko živeli, tudi ko se bom sam že umaknil v večnost neobstoja. 

1. Ker ste tudi sami počeli literarno kritiko, najbrž veste, da se je ta spremenila v eno samo strokovno reklamo knjižnih del. Osebno pogrešam jasno in neodvisno kritiko – ja, saj, kdo bi tako plačal. Kako vi vidite slovenski prostor literarne kritike.

Ne obstaja.

1. In kako je z vami ravnala kritika, imate dobre izkušnje?

Dobre in slabe, tako kot tudi mora biti.

1. Pa ostaniva še malo znotraj kreativnega procesa. Ko ste v zanosnem pisanju, kaj vas drži v kreativni poziciji, kakšen ritual imate. Pišete zjutraj, ponoči … skratka, kako udejanjite svoj kreativni proces.

Po navadi sem vedno pisal v zgodnjih jutranjih urah in tudi imel nekakšen red in ritem. Ker si tega zdaj spričo zunanjih okoliščin ne morem privoščiti, sem bolj osredotočen na poezijo, pri kateri je več mentalnega dela v ozadju, in sprotnih zabeležk z verzi, kakor neposrednega čepenja za kosom papirja. Sem pa v pripravi na prozno besedilo, tako da si bom ta prostor iz celote dnevnega časa nekje moral izsekati.

1. Ker ste jezikovno skrbni, me zanima, kako vi občutite rabo slovenščine v javnem prostoru. Zdi se, da so elektronski komunikacijski viri jezikovno siromaštvo povečali. In umetna inteligenca naj bi pisala – ja, pa ja. Kako vi vidite to, prihodnost jezika in umetna inteligenca namesto pisateljic in pisateljev. Kako lahko stroj izrazi čustveno energijo?

Pravzaprav lahko. Vsi vemo, da šlagerji delujejo samo zato, ker so kliše, in da se v ekstremnih čustvenih položajih najlažje prepoznamo ravno v klišeju. Umetna inteligenca takšen kliše iz zakladnice človeškega znanja zlahka sestavi – če ga bo kdaj koli lahko tudi »občutila«, pa bo zagotovo tematika prihodnje literature, pri kateri mi na srečo ne bo treba biti zraven.

Hvala za izčrpne odgovore. Vprašanja je zastavljal Bojan Bizjak