Rezina limone

      Ognjeni jezik večera se počasi zajeda v čistost vodnih kapelj, ki padajo skozi kibernetična mreženja naključnih snubljenj. Gledam vodo v vodometu in si domišljam, da bo večer usahnil med tujimi rjuhami. Prgišče nasmehov odtava za pticami, ki so se namenile prečivkati v starem parku, kjer se osamelosti seštevajo v neprepoznavno aritmetiko časa. Dolgo si ogledujem vzvišeno raščo starega drevesa; prepričan sem, da je duhovni vodja tega parka. Slišim, kako se mu mlajša dobrikajo in iščejo uteho v njegovi zavetnosti. Nekaj časa pustim oči na prečudni pokrajini v lubju. Domišljijski mehanizem me zapelje na robove teh pokrajin, kjer neko drugo telo išče ritem v brezciljni hoji skozi nevidne ornamente duhovnih pokrajin. Drugo izposojeno telo … Nasmehnem se ob misli, da sem pred časom naletel na nenavadno trgovino v starem delu mesta. Na vratih je pisalo: Duševna kramarija. Ko sme vstopil, je mrakoba delovala strašljivo. Šele ko so se mi oči nekoliko privadile, sem lahko zaobjel nekaj predmetov, ki so bili razstavljeni v veliki rjavi vitrini na levi strani. Opazil sem tudi nekaj knjig, starih glasbil, nekaj zgoščenk, po tleh so bile nastlane preproge, na drugi strani, v popolni mračnosti, so stale stvari, ki jim nisem vedel pomena. Od nekod je lila mehka glasba, Vonji so se mešali; ne bi znal reči, ali so bili prijetni ali ne, preveč jih je bilo, to lahko rečem. Šele po kakšni minuti sem za pultom opazil mlado damo, s sproščenimi lasmi in v oranžni obleki, no, obleki … Tisto ni bila obleka v klasičnem smislu, ne. Delovalo mi je kot nekakšno ogrinjalo, nekaj podobnega sem pred leti videl v Indiji. Njen porcelanasto bel obraz je deloval prejkone groteskno med vsemi tistimi barvami, ki so polebdevale. Zamomljal sem dober dan in se nekoliko primaknil vitrini; ta me je najbolj privlačila, bržkone zaradi knjig. Dama se je vendarle nekoliko premaknila, si popravila naborek na levi rami, desna je bila vabljivo razgaljena, lepo zaobljena, bela. Tkanina je zdrsevala vse dol do dojke, ne ravno velike, a dovolj slutljive, da se je dalo pomisliti, kako bi prsti razgubali tkanino in nesramno pognetli kipljivo gnetljivost. Prostor je bil tako majhen, da sem si damo lahko ogledal, ne direktno, ne. Gledal sme jo v šipi vitrine in se delal, da me stvari strastno zanimajo. Potem se je njen zvonki glas le nekako uspel zavibrirati skozi vse tiste natlačene predmete. Vprašala me je, če sem si že kaj izbral. Pričakoval sem nekoliko večjo komunikativnost, če je že take sorte kramarija, ampak njen obraz je nemel v svoji nezemeljski belini. Potem sem si snel očala – zunaj je bilo prekleto vroče, zato se mi je potnost zajedala v nos in  me jezila – obrnil sem se k njej in obstal. Prišla je na drugo stran pulta, da sem jo lahko občudoval v njeni celosti, njena boka, njeno zapleteno držo. Tam je stala in se luščila v nek prijeten privid, v neko idejo o onkrajnosti, o neizrečeni želji. Kmalu za tistem me je obšlo, da bi se tudi ona spremenila v milni mehurček na marjetici. Zdaj se najbrž poraja vprašanje, kaj to pomeni. Morda je to samo teza o neki neizrekljivi vsebini dokončne spoznave, da smo občasno lahko nekomu v naveličanost, morda prav to. Po nekaj trenutkih sem jo le vprašal, kaj pravzaprav ponujajo. In njen obrazni porcelan se je spremenil v posebno svetlobo, izžarjal je prefinjeno nežnost, ki nikoli ne bo služila zgolj cenenemu erotizmu. Izbrano mi je začela govoriti, da je trgovina last psihologa, da ima nad trgovino ordinacijo, da prav tako se je izrazila – ordinacijo. Pojasnila mi je, da je gospod klinični psiholog in da sprejema stranke, ki se lahko naročajo tudi v trgovini z duševno kramarijo. Preprosto je rekla, da tu ponujajo terapevtske predmete, predmete za dušo. Malce netaktno sem pripomnil, da si duša predvsem želi duše. Zavrnila me je, da so predmeti simbolne poti do duše. In o tem stavku sem potem kar nekaj časa premišljal. Ni več delovala tako togo in tudi luči so se kar same začele prižigati, da so predmeti zasijali: kitara, flavta, majhne kroglice, pletilke, zabodene v klobčič rdeče volne in malo naprej, kar tako, nekaj primerkov umetnih lulčkov. Gledal sem jih in gledal mimo razgaljene rame. Dama je najbrž opazila moje nesramno zgledovanje v tisto smer. Njen porcelan se je razbil in se obarval z nežno rdečo roso, v kateri se nakoti želja po … Oklevaje sem vprašal, če ponujajo tudi erotične pripomočke. Zamaknila se je na levo in mi prikimala. Droban šepet je samo še pritrdil, da to tudi spada k duševni kramariji. Nisem imel dovolj potrpežljive moči, da bi ji ugovarjal. Pogladil sem si slabo obritost na podbradju in se ji pokroviteljsko nasmehnil, pomislil pa sem: Damica, ki lega zvečer k ljubčku, ne premišlja o zmožnosti duševne utelešenosti v nebrzdani moči spolnih energij. Ovije ga s toploto svoje hotnosti in mu pričara spanec … Malo sem še prebrskal med knjigami, same oslarije. Tvezenje o potrebnosti notranje uglašenosti, o brzdanju želja, o smiselnosti v orientalskih praksah samonadzora in natolcevanja o kozmičnih energijah, ki nam jih podarjajo domače mačke. Ob tem sem se spomnil, da sem  nekje videl sliko mačje glave za koščkom limone. Ne vem, zakaj se mi je ravno v tistem trenutku prikradla ta podoba: Maček je bil debeloglav in siv, limona pa že nekoliko prisušena, ampak svetloba je bila terpentinsko rdeča, močno pridušena. Vse skupaj je delovalo nadčasno. Nekaj časa sem strmel v mačje oči in se ob tistem spomnil  mačka na našem dvorišču, ki je mučil mlado ulovljeno ptico. Nemočno sem gledal tisti boj – ubijanje zaradi genske tradicije. Gospodinja je razvajala tistega mačka, ga je. Po težavnem zatišju sem vzel v roko knjigo, ki je govorila o izkušnji v beli puščavi, o mrazu. Kam vse ljudje rinejo, da bi ugotovili, če bodo preživeli? Porcelanasta dama se je za trenutek umaknila v temnejši kot in diskretno nekomu odgovarjala na telefon, ki sploh ni zvonil, zanimivo. Najbrž nisem opazil svetlobnih namigov. Tudi sicer se je v prostoru svetloba ravnala po najinem gibanju. Če sem se predmetom primaknil, so se osvetlili, sicer so pa bili v blagi poltemi. Slišal sem jo reči, da bo gospod Salbo, odsoten cel julij in še lep kos avgusta. Šele po petnajstem avgustu, da se bo začel spet ukvarjati s strankami. Zmeden sem zapustil smešno trgovino, vendar se mi je na trenutek zazdelo, da za menoj hodi njen bled odsev neke želje, da bi še klepetala, morda celo šla na kavo s koščkom limone zame, zanjo pa kepico sladoleda. Če bi se to zares zgodilo, bi jo povabil na pomol, da, v tisti lokal, kjer morje meša vonje z dragimi parfumi in zagorela telesa kričijo v spremešek vseh mogočih luči. Nocoj se zagotovo ne bom odpravil tja, ne, nocoj ne.

      Hrepenenje kriči z vetrom, ki pometa skrivnosti za starimi vrati, kjer se veselje razobeša na vrveh. Misli se mi polagoma krčijo v majhno žogico, ki bo skakljala čez stopnice do sohe usmiljenih senc. Tam bom postal bela sol solze, zasušene na oleandru, nevarnem sobesedniku, z lepoto minulosti. Še nekaj časa kar sedim in občudujem uročenost starca, ki zre v postopajočega goloba, ki je že zdavnaj potacal svojo senco in jo raztopil v višinah, kjer sonce izpari vsakršen dvom. Predstavljam si, da bi za en dan lahko bil golob, samo za en dan. Sedal bi na okna in gledal tuje usode, ki so onkraj zvedavih pogledov. Slišal bi glasbo prepira, slišal bi vzdih zrele ženske, ki stopa v kopalno kad in si v kožo vtira olje mladosti. Morda bi videl mladenko, jokajočo nad mobitelom  kako sproti briše solze togote; morda bi videl dekle, ki sanja  moške roke med stegni, morda bi pa videl samega sebe, kako betežno zaždevam za zaveso lastnega življenja. In ko bi luči odklapljale v temno svilo večera, bi stopil pred zrcalo in si nadel nočno masko sprehajalca na obali. Zvok vetra bi me nosil na osamljene skale onkraj zaliva, kjer včasih galebi počivajo in si pripovedujejo, kaj vse so videli, ko so risali bele elipse nad poležanci na mivki. Šepetali bi si o lepoticah, ki so si utirale kreme in se ponujale, o lepotcih, ki so samozavestno dali vedeti damam, da so željni njihove votle naslade in bodo spokojeni v njihovi nenasitnosti. Poletja udarja na boben strasti, že tisočletje udarja in plesalci vedno znova padajo v negovan nagon. Nič, naprej bo treba. Če že ne dol na pomol, pa vsaj do mirnega zatišja starega lokala, kjer se nabirajo zrelostniki in tešijo svojo užaloščeno dušnino. Meni je lažje, jaz vem, da sem umrljiv in sem tukaj samo gost, samo prehodni veter, ki je prišel sem, da zaniha strune stare pozabe. Ja, zelo stare. Sedel sem prav pred tistim lokalom in gledal v kamniti okvir oken, gor, kjer si je lase česala mladenka in se gledala v šipo. Ne vem, če se je takrat zavedala, da je videna, ne samo od mene, ne. Vsi, ki smo takrat srkali pijačo v tistem vrtu, smo lahko gledali gor in videli, kako z velikim rumenim glavnikom lagodno drsi skozi dolge rjave lase, najbrž ravno oprane. Lahen veter je zibnil belo zaveso, njena zagorela ramena so se luščila iz temne notranjosti. Mlada je bila, rekel bi, da ne še dvajsetletna. Kar nekaj minut smo lahko opazovali njeno česanje, dokler ni prišla starejša ženska z belimi lasmi, spetimi v zatilju in ji je nekaj prigovarjal v sočni italijanščini. Sklonila se je skozi okno in nam namenila spačen obraz, poln trpkega nevoščljivega godrnjanja.  Trenutek je utonil v temni sobi. Mladenka se je spet pojavila. Zdaj smo lahko videli njeno kratko majico, ki je več odkrivala kot prikrivala. Čistila je glavnik in lase metala kar na ulico. Pri tem se je šobila in se zvijala. Iz notranjščine se je slišal nergavi glas starke. Mladenka se je odmaknila, ne na hitro. Privoščila nam je počasno odmikanje v temino, res počasno. Očitno nas je vse umila s svojim pogledom in nas želela zaobjeti v izpoved. Hotela nam je dopovedati, da je njena svetloba lepote ujeta v nek drug čas, v nek drug okvir. Tisto njeno potapljanje, tista rumenina, ki je izginjala v temni – takrat se mi je zdelo, kakor da se potaplja rezina limone v kavo. Minute so se zgostile v tišino, ki jo je razlomila hoja natakarja; prišel je pobirat steklenice in kozarce, ki so stali za majhno skupino švedskih turistov. Pred menoj je na mizi čakala razglednica. Takrat … zagledan sem bil v visoke škornje in prav take rjave lase. Hotel sme ji poslati razglednico, kako staromodno. Imel sem že stavke na konici svinčnika, pa so se nekam razleteli. In vendar sem zapisal: Vse je dobro, vse je prav, samo še rezino limone h kavi in dan se bo dopolnil, brez tvojega poljuba, bo ostal prazen. Pozdrav iz … Spil sem preostanek rdečega vina, vzel razglednico in šel. Še preden sem prišel do nabiralnika, je pred menoj zasijala tista razčesana mladenka, vsa zagorela in v kratkih hlačah. Dišala je po mrmravem večeru, po zmenku na plaži. Za trenutek se je obrnila, da so ji lasje zaplesali v ritem vabljivosti. Zdela se mi je krotko nagajiva in vsa v vibracijah hotnega poletja: tako je prav, tako je ukazano od nekdaj do nekdaj. Njeni koraki so se izgubili na starem tlaku. Na vogalu je zavila v ozko ulico, po kateri sem se tudi sam rad sprehajal in občudoval življenje izven bleščečih izložb. Tam je bilo mračno in smrdelo je po obstanem času, ki je nasedel v sivkastih polknih, v luskah fasad in v pozabljenih ljudeh, ki so dremali za okni, dva starca sta pa vedno sedela pred hišo, eden je imel brisačo čez kolena, drugi je mencal pipo, z njo tolkel po preperelem stolu poleg sebe, kjer je bil še časopis in kavna skodelica. Sedela sta drug nasproti drugega; zdela sta se mi kot nekakšna carinika ulice, ki  te je pripeljala na majhen trg, od tam pa si prišel na zanemarjen privez za ribiške čolne. In ko sem kartico spustil skozi usta nabiralnika, sem začutil v sebi neko ponižanost, neko prhlo uklonjenost – prepozno je bilo, da bi razglednico raztrgal in šel med valove, kjer bi na silo zadavil v sebi krik po njej. Tisti večer sem dolgo sedel med skalami in moli z galebi in vetrom. Nenavadno krepko je pihalo in metalo bele jezike valov čez skale: na trenutke se mi je zdelo, da velika morska zver steguje pogoltno belino po meni in me hoče prebaviti in izvreči kot nepomembno organiziranost življenja. Morje, prasnov nas vseh … In proti jutru sem odtavala nazaj do hotela, misleč, da bom lahko vsaj do kosila prespal. Nič ni bilo s spanjem, nič. Malo po enajsti sem vstal in šel na teraso hotela. Naročil sem si kavo z rezino limone … Vzdignem se in grem na dolg sprehod dol do malega pristanišča, kjer so privezani novejši čolni. Morje se že od daleč oglaša. Slišim mrmranje; cvet ritma se bo zagotovo narisal z belimi penami na strmih stopnicah. In res, ko pridem do pristanišča, je tišina razbita z ritmom, ki si je našel pot v pristanišče in ziba debele boke čolnov. Eden od domačinov se trudi, da bi čoln ukrotil in ga dodatno veže za betonski steber. Njegova suha žilavost se staplja z večernim mrakom, ki počasi razliva mrak nad oddaljene luči hrupnega dela letovišča, kjer so hoteli polni strastnic in strastnikov in se zmesek luči razmaže na malem zalivu, ki je ta večer prav tako nakodran in jezljiv. Žejen sem, ugotavljam. Morda pa bi mineralno vodo z rezino limone. Da, z rezino limone, onkraj nje pa naj bo tvoj obraz, poln nasmeha tistega jutra, ko sva s poljubi utišala ptice v sebi … Naslednjič prideva oba sem dol in poiščeva zavetje med skalami. S seboj bova vzela svežo limonado, narejeno iz limon, ki sva jih dobivala v življenju. Morda bo meni ostala samo rezina limone, samo rezina …