Rada objemaš drevesa
Gre za nujnosti, ki niso dih, smrt in vseeno so.
Rada se vračaš v dlani brez razpok, skozi katere se rojevajo stoletja.
Rada lomiš besede na ustih, medtem ko se v srcu nastanjaš
kot vešča v pozabljenem muzeju.
Rada imaš abstraktne samostalnike, kot so seks,
premična ukročenost in francoski camembert.
Rada imaš enolončnice in polinezijske mahuje,
ki nosijo visoke pete in so podobni vetru za temenom.
Rada imaš odtise obstajanja na koži ogledala,
v katerih so ramena oblečena v štrclje kril.
Rada odevaš mrmranja v tančice kitajskih senc in
veš, da je točka g v ušesu in nikjer drugje.
Rada imaš, da te po temi vodi slepec,
ki žveči stavke in jih pošilja v smeri kopit in
obljudene samote, v katero mečeš zložljivi nož,
da bi se razmazala po rjuhah tistega, ki pritrkuje.
Gre za nujnosti, ki niso dih, smrt.
In vseeno so.