Priprta vrata

      Iz sence se ne da razbrati, vsaj v tem trenutku ne, koliko je zares veliko drevo, sredi zelene, ravne trate, zamejene z rjavimi stavbami. Stojim tam in se komaj zavem, da sem sredi nekih sanj, da to ni tista skeleča realnost, ko ti kapne v oči, kadar si zvest ozaveščenosti. Od nekod diši po pravkar pečenem kruhu. Sprašujem se, če ljudje še znajo peči kruh. In da se v sanjah vprašaš kaj takega? Roke pa mesijo, gnetejo, oblikujejo, žilnate so. Saj ne vem … Morda tudi kosmate. Obraza ni videti, samo roke, ki mesijo, mesijo … Bela moka bi lahko bila pozabljen snega v poznih pomladnih sencah, ali pa rjuha, pregrnjena čez telo mladosti. In skorja zarje zažari na oknih, za katerimi lebdijo obrazi, polni smislov in odrešeni spraševanj. Jaz pa še kar hodim po trati, v sanjah hodim, čakajoč na jutro, ki bo zažvenketalo v skodelicah. Morda je tam na vogalu brkati pisatelj, ki si je tako želel skodelice kave, pa je potem dobil velik obrok slave. Saj bi šel do njega in ga vprašal, kako je zmogel vse stiske prevrednotiti skozi navrele besede, da so potem žarele v noči naroda, ki si obupno prizadeva, da bi bil spet in spet lajajoč v luno, v drugem jeziku. Truden za nekaj časa obsedim na polomljeni samotni klopi, ki je nekdaj najbrž nudila shajališče. V spominu imam klop blizu stanovanja, pod velikim starim topolom, in zraven je bil še oreh. Pa prav z balkona sem lahko gledal, kako sta se tam shajala dolgolaska in njen fant, vsak popoldan, film: strastni objemi, smeh, mečkanje, vrela mladost, ki je splašila okoliške ptiče, da so se razleteli in se na večer spet vrešče naselili v lipah. Zdaj topola ni več, ostal je samo oreh, na katerem je v nekem jutru tekala črna veverica, hitra, spretna in spogledljiva. Da se v sanjah lahko spominjaš, no … In čakam, in čakam, da se zlizek svetlobe prepogne čez stavbe in me zajame v svojo mlado toplo luč, ki napoveduje, da bodo rože prišle skozi tunel zime, da bodo ptice cvrčale v predpoletje. Od nekod slišim murne, spet spomin. Pojejo o vročem poletju, o raztaljeni luči na poljih, kjer so žito že poželi, le še koruza straži obzorje, za katerim je morje vzdihov begajočih ljudi, ki so jim odvzeli obraze; samo še poslušni biološki roboti so, mali strojčki za delanje dobička. Svet je tovarna za delanje dobička. In se oziram po samotni golobici, ki kroži nad drevesom, za trenutek sede na trato, nekaj brklja, gruli – menda se ženi. In od nekod se mi smejejo mastni mestni golobi, iz tistih dni, ko sme jedel krompirček in se je siv oblak zgrinjal k meni na avtobusni postaji v Ljubljani. Takrat so bila ena vrata vedno priprta, le toliko so bila priprta, da si skoznje videl modrino svobode, ki je vabila z roko usmiljenja in je mahal v prazen jok otroka za zelenimi stenami discipline in nemira. Lahko si slišal na tisoče drobnih bobnov, ki so tolkli ritem zehajoče usode ukradenega otroštva. In sivi oblak se ni bal mojih nog. Lomil sem krompirček in jim ga metal; kako so se tepli za koščke. Tako je življenje, boj za hrano, za nadaljevanje, za … Pravega smisla ne najdem, v tem sanjskem trenutku ne, ali pa ne več. Od nekod slišim vrisk, spet drugje škrtajo neka vrata in slišim lajanje psa, ki se lovi po trati. Za menoj je pločnik. Popoldanski sprehajalci nosijo svoje sanje v nečimrnost popoldneva, polnega pomladnega vzhičenja, čeprav je jezik severnika še opletav in mrzlo tiplje čez trato; za seboj pušča prazno upanje, da bo sonce za zdaj premagalo led tega časa. In koliko kristalov ledu je v srcih, če sodim po bledih obrazih, ki plujejo po pločniku, v bleščavi tega časa; vse se mora bleščati, vse: avto, ura, računalnik, telefon, vse. Kaj pa duše, kašen lesket je tam. Rekel bi, da je več teme kot sonca, ker so ljudje umaknjeni iz sebe. Zakaj taka kisla zmes misli v tem popoldnevu, ko se me sanje ne naveličajo in vztrajajo. Imam morda spet samo priprta vrata in skoznje vidim neko drugo trato, kjer se pojavi prvi metulj, ki menda nosi srečo – rumen je in velik; opleta med marjeticami in potem se zažene na rumen grm, tam se skrije. Vsako leto tisti grma vžiga svojo rumenino in takrat vem, da je skozi priprta vrata pokukala pomlad. Čakam, čakam na kaj!? Na veter dišeč po morskih sanjah, kjer se rdeča morska zvezda razpotegne po čistem dnu in so alge razmaknjene, morska trava ovija neko drugo telo, izmaknjeno moji sli in so neka usta že zdavnaj popila vse poljube valov. Ostala je sol na koži in vonj borovcev v majici, ko sem odhajal, da bi prišel nazaj v lastne sanje – tam je varno in udobno. In zdi se, da so tam res priprta vrata, rjava so, stara, vegasta. Nevidna roka jih skuša odmakniti, a so sanje močnejše, pridržujejo jih. Severnik pa tleska v ponev mesta in trže polivinilaste zastave civilizacije, ki bo kmalu imela polivinilasta srca, polna odvečnih stvari. Gledam mladost, zabuljeno v majhne ekrane, kjer se tuje sanje pretakajo z neverjetno hitrostjo. Kako je s tem, če hitro spiš, hitro sanjaš. In če buden sanjaš, potem nikoli zares ne spiš. Ne vem, greje me v hrbet, za menoj je sonce, ki leze daleč, daleč, vse do Portugalske in še naprej, zjutraj bo pa spet tu, za stavbami, za mlado vrbo, že oneženo z zelenjem in bo popilo moja zehanja na balkonu, ko bom pil kavo in se skrival v stavke, da bi vetru povedal zgodbo o metulju v plahem srcu, morda. Pa vendar se mi zdi, da zdaj niso več sanje. Vrata so pa še kar priprta. In potem slišim zvok kotalk. Vstanem in se premaknem do reklamnega stebra, kjer so nacefrani plakati, nekateri še celi. Študiram prireditve; dobro vem, da ne bom nikamor šel, ker sem za priprtimi vrati … In nasproti prišumijo bele kotalke, dekletce v rahlo kremasti, ne ravno rjavi obleki, stiska v pesti travniške vijolične cvetke, ne vem jim imena, ne poznam jih. In kotalke se ustavijo, dekletce stopi dva koraka na travo, čisto počasi steguje drobno belo roko in mi ponuja cvet. Dvigne glavo, priškrne oči, ker ji sonce sije naravnost v lep obrazek, preoblečen v neko nenavadno dobroto in iskrenost. Ponujen vijoličasti cvet nekaj časa drhti v severniku, kakor da prikimuje in govori: Vzemi, vzemi, kaj si tako neroden. In potem vzamem cvet in se zahvalim. In otroške oči so srečen, čiste, polne pomladi, polne tiste medzvezdne radosti, ki smo jo že ubili z vsemi mogočimi sanjami, iz katerih se ne bomo nikoli zbudili. Bil sem presenečen,  in vendar osrečen, da ti neznan otrok takole ponudi rožo, kaj takega, tu, sredi betonskih vzdihov, na robu trate, ob reklamah za kričanja in zabavo. Odkotalkala se je naprej, repek las ji je opletal, izginjala je v soncu na pločniku. In potem so se vrata dokončno odprla, svetloba je planila čez prag, me zajemala, najprej do kolen potem vse višje do srca, tam pa so metulji zaslutili pomlad in zbežali v luč; pozabili so, da jim bo sonce oparilo krila, da bodo popadali v neke druge sanje. Nesel sem rožico, nesel sem tisto vijoličasto drhtenje in sem šel na srečanje literatov. Tam so bila vrata že priprta, vabila so.