Pri Glažarju

V postan dan, ko se hlapi prekrokane noči pomešajo med seboj v en sam zadah, se prebuja družba kozarcev na tasi, ki jo je Katra, ne da bi jih pomila, odložila šank.

»Kakšen žur!« votlo spregovori kar dobro ulit bukalet, odstavljen na drugem koncu. Dolgo je stal kot okras na zgornji polici med glaži, prinesenimi od povsod, da bi ga pa kdo kdaj prijel v roke in vanj kaj natočil – to pa ne. No, končno sem prišel na svoj račun, žal ob takšni žalostni priliki … se ove. Temnordeča barva refoška se mu je dobro zajedla v trebuh, proti vrhu in vse čez rob se je nabral zelenkast premaz oljčnega olja, na dnu je ostajala brozga razmočenega kruha … Kako so si me podajali! se samovšečno potrka. Rund sicer nisem štel, bil sem pa ves čas v obtoku … »Kar na vsem lepem ga je pobralo!« ga stisne. »Žal mi ga je. Prav on je stavil na istrsko supo! V Istro je bil dobesedno zaljubljen …«

»Počasi, počasi!« ga preseka kozarec, v katerem je še za kanec rdečega. Komaj se mu pozna, da ni čisto trezen. »Jaz bi pa rekel, da je imel od vsega najraje Brda, vsaj kar se vina tiče!« Čuda večerov je ob njem prebil, v dobrem in slabem … »Pri vinu je bil hudo izbirčen. Belega ni prenesel, najmanj malvazijo, še manj pa istrsko – češ da jo več kot predolgo puščajo na tropinah in da te po njej vsakokrat znova boli glava. Prisegal je na merlot, na naš vinorodni okoliš! Prav blažen je zgledal, ko se je odprlo flaškon. Poznavalsko je poduhal zamašek, potem je pa rekel: No, pa ga dajmo!«

Bukalet se mu ne da na hitro odpraviti. »Kaj pa teran, motovunski teran? Si zanj sploh kdaj slišal!« mu vrne. »Dobro se spomnim, kako so ga žingali na baladurju. Nič ni imel proti, nasprotno. Iz ure v uro je bolj odsotno gledal v zvezde in dolgovezil, kot da bi ribe lovil, nekaj o smislu življenja. Po župi je treba plavati, lepo počasi, pa gre … je razpredal. In podobne je klatil.«

»Po kakšni župi?« ga naivno vpraša sicer bister Bric.

»Po istrski, valjda!«

Kozarci rahlo zažvenkajo, kot da je manjši potres. Ah ne, saj ni nič, se kmalu oddahnejo, samo kamion je mimo zapeljal …

»In kam ga je to pripeljalo, ta njegova neskončna zasanjanost, ta njegova vznesenost?« obrne pogovor vitka, prefinjeno oblikovana kupica z zlato obrobo in zlatim beneškim levom odspredaj. »Kako neslavno je moral končati! In zdaj leži, scusate, je raztrosen tam nekje pod nekim grmom, kjer je dan prostor za uboge reveže. Povero!« se zgrozi. »Tak, kot je bil, svetovljan in umetnik, bi si zaslužil lep spomenik, dostojno obeležje, najmanj pa križ s svojim imenom.« Ne more si predstavljati, da je kar izpuhtel. Kam grejo duše upepeljene? spodrsuje v mislih nanj, ki jo je takrat, tisto poletje, prijel med prste, si jo naslonil na ustnice in jo poveznil na mizico, s pecljem navzgor. Bil je pravi boem …

Eleganten degustacijski kozarec z napisom ‘Joie de vivre’ ji nadvse vljudno vzame  besedo. »Pardonez moi,« jo nagovori uglajeno, kot bi ji natakal penino, »vaša pripomba se mi zdi dokaj neumestna … Če pomislim – tak, kot je bil – kot pravite, si zdaj zasluži svoj mir, naj bo že kjerkoli. On se ničesar ni lotil kar tako, zgolj navzven, zaradi videza. Njemu ni šlo za spomenik. Si je pa želel priznanja. Toliko nečimrn je pa le bil. Poznam ga še iz študijskih let!« poudari, da bi se vedelo, da tudi sam nekaj šteje.

»Nečimrn? Kako neprimerna beseda! Še izgovoriti jo je težko,« ga popade levinja. »Neuslišan, ne pa nečimrn! Prehiteval je čas … daleč pred vami vsemi je bil.«

Oni pa tvezi naprej: »Znal je uživati, res, ni se ga branil srkniti. Toda znal se je tudi ustaviti. Mera je vse! je imel navado reči, kadar je imel česa dovolj.«

»Tebe verjetno,« pripomni nekdo. Vsi itak vejo, da preminuli ni bil navdušen nad sektom.

Uživač opazko obide, kot da ne leti nanj. Diskretno se nagne k pozlačeni Benečanki in ji galantno prišepne: »Kakšen buke!«

»Opla,« se dvigne ruska malen’kaya. »Mere pa res ni imel!« V majhnih kozarčkih zna biti hud strup, bi rekel, če bi bil živ, ko bi jo videl tako okajeno. Mala si vzame čas in pove: »Ko je bil nazadnje pri nas, se je z aktovko, polno brezumnih projektov, v nizkih čevljih prebijal po plundri čez Rdeči trg na drugo stran mesta. Staknil me je v neki špelunki, kjer je naročil hrenovko s senfom (drugega itak niso imeli). Tista naša gorčica, ki je ni bil vajen, ga je očitno tako podžgala, da je naročil še liter Moskovskaye in jo z dvema podelil v slabi uri. Potem je zanihal gor po stopnicah in se do poldneva ni več prikazal. Ko se je odpravil domov, je na recepciji iztresel vse rublje, ki so mu ostali. Sprva ni vedel, kaj naj z njimi, potem mu je pa padlo na pamet in je predlagal: Eno vodko mi zavijte za s sabo, pa še tisti glažek mi dajte, in smo zmenjeni.« Mala samo še zasmrka in se spotegne v spomine.

Težko da bi kdo od prisotnih, kadar bi se mu zahotelo, zlahka prišel do besede. Drug čez drugega govorijo, se prepričujejo, kaj je tako usodno vplivalo na njegov konec. Vsak bi rad povedal to ali ono o njem … Bolj važni pač ropotajo kakor vselej. Bolj zadržani puščajo svojo zgodbo v sebi.

V trenutku vse prevpije plzenski krigelj, Pilsner 1842. Še vedno je tako zadet, da ne izbira besed. »Če že ni imel mere, je imel pa vsaj jajca!« S tem seveda pritegne pozornost. »Takšna je imel, dragi moji, da bi mu jih lahko vsakdo zavidal. Bil je načelen pri vseh važnih stvareh. Ko smo se ga enkrat nacejali v pivnici, njemu pa pivce nikakor ni steklo (za pivo je rekel, da mu ubija duha), me je prijel za roč in me dvignil. Vstal je še sam in napravil cel govor. Med drugim je rekel, če skrajšam, da če bi že moral preiti z vinčka na pivičko, bi izbral češko, ne glede na znamko, nikakor pa ne bavarsko – češ da ga Bavarci tako žlampajo, da za nič ne bi stopil v pisoar, tako da zaudarja. Vsi smo mu odobravali in požel je velik aplavz.«

Malen’kayi pač ne da miru, da se ne bi spet oglasila. »Razmišljal je s srcem, ne z jajci!« Pojma nimajo, kakšen je bil, niti pod razno …

»Oh my gosh!« se skoraj zaleti plitki čašici v obliki zvončka. I ♥ NY, ji piše na seksi  obodu.

»Kar povejte,« jo spodbudi na pol prazen cerkveni vrček, ki se vseskozi drži bolj ob strani. Ali je za vino ali za vodo, se ne ve; najbrž je za vino, po barvi vsebine sodeč. Baje ga je prav on, ki ga obhajajo, našel nekje na Dolenjskem v neki podrti zakristiji in ga rešil iz ruševine. Njegov dvojček (tisti za vodo, verjetno) je ležal zraven njega v črepinjah. Sam Bog ve, kaj je enega rešilo, drugega pa pogubilo … Ampak tudi rešeni ni bil nikdar več zares cel.

»Well,« poprime spet zvončica. »Te vaše slovanske melanholije sploh ne dojemam. In ne razumem, zakaj potrebujete cel kup izrazov za čisto navaden kozarec! Za nas je vsak glaž pač ‘glass’, tak ali drugačen.« Kaj komplicirajo, kjer ni treba … »No, midva sva se spoznala bolj po naključju v Greenwich Villageu. Pet dolarjev je odštel zame, za suvenir, in zatem stopil naravnost čez cesto v nek jazzovski klub. Privoščil si je dober jam session do jutra. Če se ne motim, si je naročil nek kabernet. Ni bilo ravno poceni, a se ni dal motiti. Saj gre v glavnem za vzdušje!«

S tistim newyorškim akcentom naredi na vse tak vtis, da bi skoraj preslišali štamprla, ki mu je slabo prihajalo. »Ega, nisem več vajen,« iztisne v zadregi. »Tako sem pod gasom, da se mi kar obrača …« še uspe reči.

Nekje iz ozadja dobi vso podporo. »Ti se kar sprosti, kozlarček! Bomo prenesli.« Sledi glasen krohot.

»So,« nadaljuje čašica s srčkom: »Ko je pakiral v kovček, ni bil prepričan, ali naj me zavije med cunje ali naj me da enostavno v žep. Ni pa pomislil na filme. Imel je posnete tri AGFA, skrbno vložene v tulec, pa jih je revež dal v torbo, ki so jo presvetlili najbrž že na JFK. To zbirko fotografij je potem z grenkobo označil za ‘Rdeči New York’. Takšen je bil …«

»No torej. Bom pa še jaz nekaj povedal …« se prebije do besede lepo brušen kozarec iz serije Radenska 3 srca. Od kompleta šestih, ki sta ga z ženo dobila za poročno darilo, je ostal le še ta. Ko se je od nje ločil, ga je tisti kristalni primerek tako zelo motil, da ga je odnesel kar k Glažarju. Katri je naročil, naj mu ga nalije, ker da ga bo, takoj ko bo spil, samo še počil. Večkrat mu ga je nalila … Ko je bil poln in se je opletel domov, je Katra kozarec pomila in ga postavila gor med spominke. »Zakaj me ni treščil?« se vpraša naglas. »Takoj bi me moral poslati ob steno, pa bi bil mir! Ne pa da zdaj poslušam te čveke od vsepovsod!« Že ves čas je visel na robu – kar naenkrat pa reče samo še ‘pok!’. Razsuje se na prafaktorje, kot da ga nikdar ni bilo.

Škoda, res škoda. Tak lep kozarec, pa gre končati takole brez veze! Ko bi vsaj rekel – adijo klapa, se še kdaj srečamo … ob kakšni podobni priložnosti … Ne nič, samo ruknil se je dol!

Dogodek vse tako pretrese, da kar potihnejo. »Kamion, ja, kamion je bil najbrž kriv!« zašušljajo. A vidiš, kako je … zdaj si, zdaj te ni  … ne veš, kje te čaka … kje se spotakneš. Gravitacija dela …

»To pa ni dobro. Tole je slab znak. To ni zgolj slučajno,« se odhrka maroški kozarec za čaj, v katerem je ostalo še nekaj gin tonika. Kako sem se znašel v tej beznici, niti ne vem …. Vem pa, da razbito steklo prinaša nesrečo! Fatima bi o tem kaj več vedela …  »Ni bil slab človek, še zdaleč ne. Celo preveč prizanesljiv je bil morda do drugih! Nikoli ga nisem slišal, da bi kaj rekel čez koga. Za vsakogar, ki mu ni šlo po sreči, je našel besedo, le zase ne. Usoda je imela pri njem prste vmes!«

In ko bi se ravno lahko razgovoril, pride k sebi štamprle in izven vsakršnega konteksta vpraša: »Kje je pa frakelj?«

»Tam leži, zvrnjen na bok,« reče nekdo. »Sadjevca se je nacedil. Zdaj najbrž sanja o svoji prelepi Gorenjski …«

»Ravno to sem želel povedati …« spet najde nit Maročan. »Globlje pogledati v kozarec še ne pomeni, da imaš s tem boljši vpogled v dno. To ni stvar optike. V tej perspektivi vidiš dno kot katarzo, ki je žal daleč od vsake resnice. Resnica pa je, da ko si enkrat na dnu, drugega sploh več ne vidiš. Mimogrede, ‘In vino veritas’ je ena sama floskula …«

»Že-že, ampak dajmo se že prizemljiti!« zazeha bukalet, ki ga brezvezno nakladanje z vseh strani že kar dolgočasi. »Kam pa pridemo z vso to filozofijo?! Dajmo se raje poveseliti, dokler smo še tu.«

Cerkveni vrček se čuti poklicanega, da še sam pove svoje. »Takole si mislim«, se obotavlja, potem pa naravnost pove: »Žalost je trdoživa. Težko jo je utopiti v kozarcu. Malo že odleže, za nekaj ur, če pridno dolivaš.« Pije ti kri, pije ti mozeg … Do konca te spije, če se ji prepustiš. »Če se ne strezniš, se te z največjim užitkom še bolj poloti, se vate zažre, poglobi in razleze.«

In kaj bi na vse to rekel on, od kogar se danes poslavljamo in ki je prizemljen za vse večne čase? se sprašuje Katra in žalujoči ostali. Najbrž bi rekel: Pazi! Od vsega na svetu je najbolj nevarno živeti.

Napisala: Majda Čelik