Preludij

Rada pridem v mesto, moje mesto starih palač in modernih stolpnic, lepo speljanih cest; široke so in kažejo smeri, kje je Celovec, Maribor ali pa Trst …

In reka vijuga v počasnem zavoju in ločuje baročne mestne palače od starih in še starejših vkup stisnjenih hiš, naslonjenih na grajski hrib. Nemara podpirajo breg, strmo vzpenjajoče se. Visoko zgoraj se šopiri grad. Le tu in tam vodijo ozke uličice, kar iz temnih in pozabljenih dvorišč se prikradejo in z izhojenimi tlakovci so obložene. Po njih se pride do obrežja reke. Smaragdne barve je, reka, v svoji počasnosti je skrivnostna, valov ni opaziti, le odsevi večerne zarje se na gladini zalesketajo in luči malih kavarnic z obrežja. Kakor akvarel se barve prelivajo vse do mostov. In rečne ladjice polne občudovalcev natiho plujejo v počasnem drsu … In visoki zvoniki cerkva se pnejo v nebo, kakor bi hoteli tekmovati v svoji brezčasnosti, ali v pobožnem odzvanjanju praznikov …

Nekoč je bila tukaj Emona, davno je že tega, izkopanine pričajo o tem in zgodovina. Zdaj je to mesto Ljubljana.

Po opravkih sem prišla danes in da si prvič ogledam moje mesto. Pred leti sem se preselila v dolgo, zeleno dolino, bližje morju sem si želela. In zelena dolina me spominja na Ljubljano. Zaradi reke. Temno zelena je in iz premnogih izvirov se prikrade v sončni dan. Vipava. In kačji pastirji se spreletavajo nad tolmunom v sončnem odblesku. Kakor mavrice spev …

Zdaj se razgledujem, nemara bom tudi skicirala; prelep motiv s tržnice, mogoče staro pročelje mestne hiše ali pa delček mostu, morda onega  Zmajskega ali pa Čevljarskega … ali pa kar Tromostovje. Rada si ogledujem umetniške slike, razstavljene so v malih galerijah in tudi v izložbah; butične prodajalnice vabijo k nakupu in razveseljujejo v svoji bogati pisanosti ozke uličice starega dela mesta. Tudi to je Ljubljana. Lepa, skrivnostna, vabljiva …

In zapeljiva s slaščičarnami in kavarnicami. Tudi glasbo slišim. Saj, nekje na obrežju reke, tam pri mostu stoji človek; harmonikar. V poskočnem napevu igra ljudske melodije, lepe so, znane in naše. Nekaj poslušalcev se je ustavilo, neubrano so popevali in vrgli kovanec v košarico. Potlej je možakar zaigral veseleje in raztegnil harmoniko v poskočne ritme.

Malo naprej, prav malo stran od palače znanja in modrosti, sem se usedla na klop; neobdelan les je dajal videz preprostosti, brez domišljave rezbarije. Tudi miza pred menoj se ni bohotila s pretiranim okrasjem. Lačna sem postala; vonj iz picerije; tako omamno je dišalo … Dobre pice imajo in mimoidoči si lahko kupijo trikotni kos pice. Mnogo okusov imajo. »Tisti kos mi, prosim, dajte!« sem ogovorila prodajalko, saj picerija ponuja lačnim popotnikom razstavljene dobrote kar skozi izložbeno okno. Danes ni veliko lačnih, sem pomislila, ko mi je prodajalka naložila kos pice na kartonasti podstavek. Nemara še ni čas za kosilo …

Pri mizi, nekoliko vstran, sta sedela popotnika. V tišini sta jedla, zamaknjena v slastnost okusov in se predajala svojim mislim. Mize so razporejene čisto ob robu pločnika. In prav malo dalje je obkrožala mizo gruča dijakov, klepetali so in se smejali, dekleta so tudi vrešče popevala. Nenadoma so utihnili. V tišini so jedli, zamaknjeno, le mirnost se je tu in tam razblinila, ko je kateri od mladcev rignil in so se ostali zahihitali.

Prijalo mi je sedenje in tudi utrujenosti se nisem mogla upirati. Lačna sem bila. In vonj slastne pice … zagrizla sem v toplo, skoraj vroče slastje, ko je priletel ptiček. Kar pred mano se je učepnil, vrabček. Opazoval me je, malo pomežiknil in se prestopil. Potlej je raztegnil perut, sprhutnil je in poravnal zopet k telesu. Kljuniti je hotel v rob pice, a mu ni uspelo. Nad menoj je začivkala in se spreletela jata vrabcev. Zaokrožili so nad praznimi mizami in se čivkajoče spustili k meni. Po mizi so se posedli vrabčki in vrabčevka. In opazovali so me, postrani so pogledovali, zdaj pico, zdaj mene. Nekoliko ob kraju mize sta se dve vrabčevki vrešče kljuvali, mogoče za boljše mesto ali pa za lepega vrabčka, nemara …

Lepi ste, vrabčki, od blizu vas lahko tudi jaz ogledujem … samo, da ne bo kateri spustil kakca … sem v šali pomislila. In spet sta čivknili onidve vrabčevki, stepli sta se, za možatega vrabčka, tistega ob njiju … Kdo ve, kakšne ljubezenske navade imajo, ali so tudi ljubosumni … Ostali vrabci so povsem mirno čakali na svoj košček pice, drobtinico … In nekaj vrabčkov se je zdaj posedlo tudi na mojo roko, gledali so me, opazovali … Le da se mi kateri ne usede na glavo! V mislih sem se pogovarjala z njimi. Mogoče so me celo razumeli …

»Dober dan!« se je nekdo za menoj oglasil.

»Dober dan, gospa!« Nisem se ozrla, ne spodobi se pogledovati okoli, še posebno pri jedi ne. Tako so me doma učili, nevljudno je. Saj morda pozdrav sploh ni namenjen meni; le glas, poznan glas se je prislišal, mehko je vzvalovil, ko je oni rekel: »O, v kako prijetni, čudoviti družbi ste! Vi ste pa res srečen človek …« Čudno, nihče pri sosednjih mizah se ni ozrl; dijaki so mirno jedli svojo pico, le zven pločevinke se je prislišal, ko je bila odložena na mizo. In popotnika malo vstran sta zdaj molče strmela vsak v svoj telefon. Nič se ni zgodilo, tudi vrabci so v tišini čakali na svoj grižljaj, drobec pice, ali vsaj drobtinico … Tudi peruti si niso uglaševali s prestopanjem in čivkanjem.

»Gospa, v kakšnem jeziku pa se pogovarjate …« me je znova ogovoril znan glas … Ozrla sem se. Zdaj sem vedela, da se človek hoče pogovarjati z menoj, Z grižljajem pice v ustih nisem mogla odgovoriti. Tudi spodobi se ne govoriti s polnimi usti, so me starši učili. Le strmela sem v človeka, stal je nedaleč vstran, na pločniku, gospod, z aktovko v roki in naočniki so se hipoma v pogledu zalesketali. Smehljal se je in negovani srebrnkasti brki in brada so okvirjali žlahtnost obraza. Gospod je umetnik, me je prešinilo, finese izgovorjenih besed sem razbrala.

Nenadoma je potihnilo vse, tudi ulica je obstala v tihem, še zvok letala, ki se je le malo prej nasluteval visoko v daljavi neba, je izzvenel … Nisem odgovorila, le gledala sva se dolgo, predolgo … in takoj sem ga prepoznala, gospoda … Njegovo poezijo poznam, tudi pesniške zbirke sem prebirala … Na pločniku je stal pesnik Ciril Zlobec … nisva premogla besed, nisem vedela, kaj odgovoriti … le strmela sva drug v drugega, ko je oni gospod, pesnik, vnovič spregovoril: »Kako srečni ste, gospa, da imate tako čudovito družbo … nasvidenje!«

Samo pokimala sem v pozdrav žlahtnim besedam. In pesnik je s počasnimi koraki odšel … Le ptice so ostale, in prileteli so še golobi in odpodili nekaj vrabcev.

Nadrobila sem ostanke pice, nekaj na tla, malo po mizi, večje kose sem vrgla golobom pod mizo. Z glasnim čivkanjem je priletelo še nekaj vrabcev in se na tleh steplo za ostanke grižljajev. In vnovič se je prislišal zvok letala, nekoliko glasneje in se v daljavo utrnil kot odmev, puščajoč na nebu ozko, belo izpuhlino. In vrišč dijakov se je oddaljeval, ko so odhajali. Le prazna pločevinka se je zakotrljala pod mizo in v počasnem odzvanjanju onemela. Tudi onih dveh popotnikov ni bilo več.

Nekje na robu stare ulice, kjer tlakovci poznajo melodijo korakov in glasbo mojega mesta, kjer se reka v svoji smaragdni skrivnostnosti leno pretaka in se izpod mostov utrnejo sončni odsevi poznega popoldneva, se je z odletelo jato ptic spremenila resničnost v čudežni lesket žlahtnega spomina.

Mihaela M. Tihelj