burjac@ajd.sik.si

Pravljica

Kot je bilo že najavljeno, bomo Burjač osvežili s pravljico v nadaljevanjih v tekstovni in zvočni obliki. Omeniti je potrebno, da je pravljica namenjena pravzaprav vsem. Morebiti vas bo potegnila v drugačen čas in v drugačne zgodbe. Avtor pravljice je Bojan Bizjak, prebira pa Jolanda Lesnik. Nadaljevanja bodo sledila vsako nedeljo.

Cvetanija 1

Pravzaprav je to zgodba o enajstletnem Ttlnu, ki se je učil za domačim računalnikom, zdaj že povsem njegovim, prej je bil prenosnik očetov. Spremljal je, kaj se dogaja v šoli na daljavo, vmes, kadar je bila mama v kuhinji ali pa je šla po nakupih, pa je skakal na zanimivo stran, kjer so lepili zgodbe. In tale ga je dobesedno obsedla. Hrepeneče je čakal, kdaj bo sledilo nadaljevanje, kdaj bo spet na vrsti grofija Cvetanija, v kraljevini Rastibor. Mogoče so mu bili nekateri pojmi malo čudni, neznani. Včasih je kaj malega vprašal mamo, včasih je pobrskal po internetu, da je našel odgovor. Šola, vsaj takšna, na daljavo, ga je začela dolgočasiti. Oče je bil še vedno hudo zaposlen, saj delal v odvetniški pisarni, malo se je ubadal tudi z napol detektivskim delom. Ampak o tem kdaj drugič. Je pa res, da je Tilen prezrl pojasnilo, da ta zgodba ni pravzaprav čisto in samo pravljica, da je namenjena tudi odraslim. Nič za to. Ko je imel čas in ko je vse vestno opravil za šolo, je pa prebiral. Nekoliko tesno mu je bilo, ker je sošolce videval samo preko kamer, govorili so večinoma o novih igrah, butasti koroni, slabem deževnem vremenu, o novih rešitvah pri nalogah, o goljufanju, če se je le dalo, o butastih nalogah, o hrani, tudi že o puncah, tudi. Oče je vsak večer med sedmo in osmo zahteval pregled nalog, snovi, vsega. Včasih se je jezil nad katero stvarjo, mama mu navadno ni ugovarjala. Kar naprej pa je škilila na ekran, ga tu in tam popravljala, mu svetovala, celo zgodbo je zasledila in jo tudi ona brala, menda jo je še oče kdaj pa kdaj prebiral. Mama je ostala doma in delala od doma, popularno rečeno. Zadnje čase je tudi oče veliko ostajal doma in je v svojem kabinetu, ne pusti se motiti. Tako čudno je bilo v hiši, ker so kar naprej doma. Kosila so točno ob enih, večerja ob sedmih, pa ta mamina obsedenost z redom … Tilen, zakaj si pustil brisačo tam. Tilen, kako si odložil zobno ščetko. Tilen, obuj si nogavice, kurjava stane, dajmo. Tilen, pazi, da se boš pravočasno prijavil. Tilen, pazi na slovnične napake. Tilen, ne sedi tako, ne s prekrižanimi nogami, ne spodvijaj nog. Tilen, malo telovadbe, dajmo. Tilen, popoldan bova šla v gozd, malo bova tekla. Tilen, pomij svoj kozarec, pospravi drobtine. Uf, tečka, je Tilen včasih na glas rekel, ko je ostal sam v svoji sobi. To je bil njegov svet, svet divjih iger, kjer si lahko zmagovalec, če … In našel je igrico, kjer si zares lahko gradiš grofijo, super. Bil je deževen ponedeljek, ko je odkril internetno stran, nekakšno literarno revijo, pripeto na strani lokalne knjižnice, kjer je iskal knjigo za obvezno branje. Od takrat več bere, no … a zdaj pustimo Tilna, naj uživa v svoji sobi in bere. Pa je priklikal tole zgodbo, še dolge mesece jo bo klikal in bral, jo razpošiljal prijateljem, včasih pa kar zehal zraven, tako to je.

GROFIJA CVETANIJA

      To je zgodba o nenavadni grofiji, kjer so se godile male in velike prigode, potegavščine, in kjer so otroci smeli tudi kaj povedati, kar pa v takratnih časih ni bilo tako. No, davno je že tega, kar je ta grofija bila, davno. Če bi jo danes iskali, bi našli samo še star grad, ves omahovljen, zapleten v grmovje, obrasel z bršljanom, pa še zelo slaba cesta vodi v tisti kraj. In največji sloves je doživela, ko so prišli ob pamet – na kakšen način, to boste izvedeli v nadaljevanju, če boste potrpežljivo sledili zgodbi.

      Pa jo nekoliko opišimo. Ime je dobila po lepih nasadih marelic, češenj, fig in vinogradov. No, tudi nekaj jablan so imeli, na pobočjih za gradom, tudi slive in hruške, ampak čislali so predvsem marelice, se razume, tudi breskve, da, tudi te. V dolino je pihal mediteranski zrak, poletja so bila topla, včasih že kar vroča. Ljudstvo se je v pretežni meri ukvarjalo s kmetijstvom. Nekaj trgovcev je bilo, nekaj mlinov, dve večji žagi. In grofija je bila ob pomembni cesti, ki je vodila v notranjost velike kraljevine, kateri je pripadala grofija. Kraljevina je bila tako urejena, da je vsak grof upravljal svojo posest po svojih zakonih, ki pa so morali biti odobreni od kralja Rastiborja, slovitega kralja, ki je razširil svojo kraljevino vzdolž morja, vse do Benetk. In sosednje grofije so bile manjše od te, to je že treba reči, to pa zato, ker je bil naš grof Cvetko zelo upoštevan v kraljestvu, imenovanem kar po kralju, torej Rastiborje. Mnogi so zavidali sposobnosti grofa Cvetka – ime je dobil po lepo urjenih nasadih, ki so na pomlad tako zelo cveteli, da so jih hodili občudovat iz celega kraljestva, da, da … Oh, če bi vi takrat bili tam, oh. Lahko bi videli lepe kočije, ki se vozijo po češnjevih drevoredih, dvorne dame mahajo z robčki, lakaji odganjajo čebele; te so očitno čislale vonjave, ki so si jih dame dale na oblačila in tudi na kožo. Pa se raje posvetimo predstavitvi grofovske družine. Zdaj že vemo, da je grof Cvetko, glavni mož v zrelih letih, z lepo negovano sivo brado, vedno skrbno oblečen. Obraz je imel rdeč, zdrav, ker se je veliko gibal po svojih gozdovih, igral badminton in plaval v velikem bazenu, ki si ga je dal narediti v grajskem kompleksu na hribu. To je bila posebnost, ki je vzbujala zavist in posmeh, bazen v tistih časih – si mislite, si to lahko sploh zamislite. Pa ga je imel, dolg je bil 25 metrov, širok pa 20 metrov, obložen s kamni in ilovico. Nenavadno, kaj. Vodo so napeljali iz izvira zgoraj pod hribom in so jo dvakrat menjali, na pomlad in še enkrat pred zimo. No, pa gremo lepo po vrsti naprej. Grofova žena, plemenita Urša, je prišla iz sosednje grofije, onkraj hribov iz bolj mrzle dežele. Imela sta pet otrok, tri fante in dve deklici; in prav najmlajša, ta, ta … O tej boste že slišali. Najprej naj omenimo, da ji je bilo ime Aja. To pa zato, ker je kar naprej govorila a ja. In tako je ostala Aja. Drugi hčerki je bilo ime Vika, sinovi so bili: najstarejši, že skoraj mož, je bil Hughart, drugi je bi Romulen, tretji pa Varanoš. Tako, to je ta družina. Seveda je bilo na gradu veliko ljudi, nekaj čez petdeset vseh. Šivilje, krojač, ministri, bolje rečeno grofovski svetovalci, med njimi je bil najbolj zanimiv tajnik, ki so ga preprosto klicali Pero, ker je pač kar naprej imel v rokah pero in je moral pisati razna sporočila, sestavljati listine, prepisovati zakone, skratka, dela je imel čez glavo, kot se reče. Je bil pa kar naprej v črnem ogrinjalu, tako da so mu vaščani rekli vran, da, kar vran so mu rekli. Kadar se je odtrgal od napornega dela, se je sprehajal med žiti in si žvižgal. Takrat so rekli, da se je vran spet splašil in je med žiti. In tu in tam je kakšen kmet pripomnil: na, pa mi ne bo treba nastavljati strašila, na. Tajnik je bil zadolžen tudi za arhiv. Njegov tesni sodelavec je bil, tudi on najraje v črnih oblačilih, gospod pravdar, imenovan, no, tako krstno ime je imel, Lotar, kmetje so mu rekli kar lojtrar. Zadolžen je bil za zakonodajo in je tudi imel funkcijo sojenja v malih rečeh, v velikih je odločal grof sam. Najslavnejši pa je bil profesor polihistor, filozof Čukaš Henrik. Ta je bil, vam povem, svetovno znan učenjak, učil je že na tedanjih univerzah v Italiji, nekaj časa je bil na nemškem, eno leto pa, ah, to vam je zgodba, to. Primerilo se je, da je v tistem poletju preučeval rastline in je bil gost grofa Cvetka. Njegov gozdni upravnik je učenjaka vodil po hribovju nad dolino, kjer sta si ogledovala malo znano cvetje. Čukaš Henrik ga je nabiral in si o njem kdo ve kaj zapisoval. Včasih pa si ga lahko videl, kako leta po travnikih in lovi metulje. In gofu je bil možiček tako všeč, pravim možiček, ker po rasti res ni bil velik, morda nekaj nad meter šestdeset, pa belih las, zvihranih in bele močne obrvi je imel, čeprav ne še tako star, komaj štirideset let je imel v tistem letu, ko se je preselil v to cvetno dolino. Zdaj se najbrž sprašujete, kako za vraga je pri teh letih že povsem brez barve, še celo samo beli so bili, niti ne sivi. Ker je delal neke poizkuse, mu je kemikalija obarvala, bolj prav rečeno razbarvala lase in obrvi. In ker je v prejšnjih letih nosil tudi brado, vsaj tak je bil na oljni sliki, je bil pravzaprav podoben Božičku. Velik poznavalec narave, pa tudi ljudi, je bil, in še celo na medicino se je spoznal: znal je zdraviti nekatere bolezni, prehlade, pljučnice, manjše rane je oskrbel, zlome je uravnaval, zvine povijal, otrkaval ljudi, poslušal bitje src, pregledoval vodo, blato; prav to slednje, to se je zdelo ljudem čudno, da so morali svojo nespoštljivo izločino narediti v belo glineno posodo, le to je potem Henrik vzel in jo na samem pregledal. Si mislite, kaj so si mislile grajske gospodične o tem belolasem možičku. Saj ne, da je bil odljuden, ne, le kako bi se reklo, širile so se govorice, da včasih rad zleze na toplo, da ne bomo nespodobni. O tem se boste poučili, ko bo čas za to. Zdaj pa gremo z zgodbo naprej. V gradu so mu dodelili dve sobi, v eni je spal, v drugi pa je imel posušene rastline in na deščici nabodene metulje. Kruto, kaj ne? Pri šiviljah je izprosil bucike, da je z njimi prebodel telesca metuljev. Grdavš, kaj! In potem se sprašujete, zakaj je bil včasih kar malo osamljen. Ko so rahločutne dame zvedele, kaj počne z metulji, so se mu izmikale. Še celo skupna zapovedana kosila, ki so bila organizirana na gradu, so rada odklanjala, češ, da za mizo, kjer bo ubijalec metuljev, tam pa že ne bodo. Če je sedel kakšen možat brkač, grofovski lovec, to pa je bilo čisto ok, bi rekli danes. Takrat seveda se ni tako govorilo, kje pa, bog ne daj. Grof je dopuščal, da se govori po laško, po nemško, tudi še po latinsko, slovenščina je bila slišana, seveda je bila, kmetje in vsi ostali so jo rabili, narečno sicer, pa vendar so jo. Ampak nismo še prišli do vzroka, zakaj je pravzaprav učenjak ostal še celo zimo in pomlad, pa še poletje, tisto jesen, tisto jesen je pa odpotoval v obmorsko mesto, ves nesrečen, brez brade, brez svojih mrtvih metuljev. Govorilo se je, da je bila posredi mala ljubezenska drama s hčerjo gozdarskega oskrbnika, z avšasto Mitze, tako so jo klicali. Imela je že taka leta, da bi se lahko primerno omožila, pa ji nekako ni bil nihče všeč, čeprav ni imela pravice sama odločati o tem, da bi si izbrala ženina. V tistih časih so bile grofovske postave takšne, da je moral oče izbrati hčerki primernega ženina in ni bilo ugovarjanja; morda nekaj godrnjanja, to že, dokončno je le obveljala očetova. Kar se pa kmečkega življa tiče, tam je bilo drugače, tam so se lahko ženili, kakor je komu bilo ljubo. A ko je prišlo do naznanitve poroke, je moral grof odobriti tak zakon; župnijski urad, kjer je načeloval gospod kanonik, plemenit in učen mož, oh, o njem boste že še slišali, je potem dokončno izdal ženitno listino in določil datum uradne poroke v bližnji cerkvi. Tako je to bilo v Cvetaniji, takrat, tako. No, naša Mitze ni in ni hotela poslušati očeta, raje je sama hodila po gozdu in se menila s škrati. Ja, ja, ne bi verjeli, kaj? Pa se je res. Poslušala jih je, mnogo zgodb si je nabrala in jih je tudi znala pripovedovati. In za nameček jo je mala Aja hudo oboževala. Vedno je rekla: Joj, kje hodi tetica Mitze, že včeraj je ni bilo. Boste slišali, kakšne zgodbe je mali Aji prinašala naša Mitze. Postavna je bila Mitze, to pa, visoka, močnih nog, z veliko kito svetlih las, močna boka je imela, čvrsta. In edina je bila, ki si je upala jahati divjega plemenskega žrebca, lepega, črnega. Včasih ga je zajahala kar brez sedla in sta šla, dol na polje, med žita, da so vaščani radi rekli: Pa gre grajska vešča. Grajske dame je seveda niso marale, ker je bila taka, kako naj rečem, možača, ja. Znala je streljati z lokom, še celo meč si je upala vihteti, še to. Nespodobno za dekle, ki naj bi pripadalo grajskim, kaj. Z očetom in mamo in še dvema bratoma so živeli na gradu, v poslopju za grajske uslužbence. Že od malih nog je bila razposajena, nemirna, še z grajskim učiteljem se dostikrat sprla. Raje kot knjige je imela gozd; no, nič čudnega, saj jo je oče rad vzel s seboj in ji zaupal to in ono o življenju v gozdu. In nič je ni bilo strah, prav nič, ne risa, ne medveda, niti volkov ne. Le divjih svinj se je bala, to pa zato, ker jo je enkrat merjasec dobesedno prignal iz gozda, podil se je za njo vse do planjav za gradom. Končalo se je tako, da je vse to opazil eden od lovcev in je merjasca spretno ustavil z dobro namerjenim strelom. No, prigode z Mitzi bodo sledile. Tako, zdaj smo grofijo spoznali. Življenje na gradu je potekalo po ustaljenem redu, gospodarski posli, lov, pojedine, plesi, pa tudi resno znanstveno delo, tudi to. Verjamem, da ob tako dolgem uvodu že zehate in ste morda že skočili na druge vsebine na internetu. Nič hudega, začnimo s prvo zgodbo.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice