Pozabljen čoln

      Južna sapa se že dolgo zasoplo vlači nad starim pomolom, ki je ves zlizan od nenehnih jezljivih valov, ki sikajo tudi med skale na desni; tam zadaj je pristan, ki ljubosumno čuva štiri čolne domačinov, nekdanjih ribičev, dva sta že pokojna, tako sem slišal v mali vaški gostilni, sinoči. Kaj sem prišel v ta kraj, pozabljen v zimskem stišju? Viharji, ki z juga nosijo slane britve, da ti ostrgajo nečimrn obraz, zaznamovan z velemestno razvajenostjo. Peta cigareta v tem jutru, ti zvitki, kratkega predaha. Spomnim se starega Branka, verižni kadilec, Golnik, šef … Pepelnik, napolnjen do vrha, zatohlost, papirji, kje so ta leta …? Danes je drugače, ekrani, snemalniki, prenosni računalniki in naglica, preglej, posreduj, dokončaj, teci, pohiti, daj, daj … Nova šefica, se ve, iz prave stranke … Gospod Janez, a boste pokrili sejo, a boste, morate, veste. Plačali so nam, morate, pa pazite na nabor besed. Bodite mejno kritični, ste me razumeli, mejno kritični. Resnica je drugačna, to veste, a bralci morajo, saj veste. Včasih so bile partijske direktive, zdaj so pa strankarske, samo v tem je razlika, samo v tem. Senzacija zaradi senzacije, politična korektura, se ve … Dim, vonj morja, jutro, mrzlo pritiska, vleče. Pa je šest stopinj, ampak ko zapiha z morja … Našel sem ta miren kraj, oddajajo apartma tudi pozimi, no ja … Gospodar je delal v Nemčiji, zase zgradil novo hišo, staro, ki je bila last noniča, ta je še v Italijo, takrat … Hotel sme še pisati o izgubljenih koreninah, daljši članek sem imel, raziskal sem tri vzorčne družine v zaledju Izole, pa … Šefica je rekla, da so zgodovinska dejstva pretežka za stil časopisa, da bi sicer lahko v sobotni prilogi, da pa … Pa sem čakal, pol leta sem čakal, na kar me le pokliče in mi pove, da so črtali vsa zgodovinska prerekanja, da bodo raje ciljali na ekološke teme, na socialne teme, na probleme šolstva in to. Ezuli, to naj prihranim, če bi se morali podrediti kakšni drugačni politični opciji in bi nam take teme prišle prav. Jebemti no, obračanje jader po vetru. Pa so me ganile tiste zgodbe. Pobrali so najnujnejše, nekateri tudi več kot samo to, in so šli. Verjeli so političnim popevkam – tako je rekel sinoči domačin ob refošku. Sam mi je razlagal, kako so se s sosedom, ki je bil Italijan, dobro razumeli, dokler niso prišli fašisti, potem pa komunisti, pa je šel. Star mož, 88 let, dovolj star, da nekaj ve, o tem kraju, o ljudeh, o kartanju, o skupnem balinanju, njihovih nonotov, o stari murvi, pod katero so zapeli tudi v italijanščini, tudi, pa se nobenemu ni zdelo nič narobe. No, seveda, druga vojna, ja … Pobijanje, ovajanje … Dosesam cigareto, si zaviham plašč in grem vzdolž novega betonskega pomola, ki še nima pristnih obliznin. Tega so naredili z namenom, da bodo razširili plažo, omogočili privez boljših plovil, gradi se nova restavracija, betonirajo se poti med borovci, širi se kamp na vzhodnem delu vasi, ki je že zdavnaj izgubila istrsko dušo. Stari Berto zna pripovedovati, škoda … Lahko bi ga na skrivaj posnel, tega sem se šele zdaj spomnil, saj. Posnetki, hja … Ti pametni telefoni dobro vlečejo, sem preizkusil sem. K sreči me ne gonijo več na razna politična seciranja in sejanja. Dodeljeno mi je urejanje zunanje politike, o kateri pišejo mlajši kolegi in kolegice, zagnani, slinasti, včasih že kar preveč potentni, penasti, vsi po vrsti prekarci. Angleščina, pa angleščina … Jezikovno so šibki, površni … Mi, mi, smo pazili na jezik, imeli smo stroge lektorje, ja … Zdaj pa, kakor kdo. Napak je veliko, a je bralstvo, vsaj v veliki večini, tako tumpasto, da sploh ne razume več, kaj je na robe, ne vidijo napak, ne vidijo jih. Kaj bi zdaj to, na dopust sem. Korona virus in to. Mednarodna evforija, ki ji nekateri pravijo panika. Koliko sme jih že preživel? Ne bi o tem, ne bi. Posvaljkam dim in gledam, kako se lomi sonce skozenj. Kaditi, hja … Dol sem prišel, da bi začel s počasnim odvajanjem, elektronska cigareta in to. Zadnji redni pregled: Gospod, pljuča so … Kaditi bo treba nehati, kaditi, mogoče je, da … Holesterol … Poapnenje nožnih žil, gleženjski indeks pri skoraj šestdesetih … Modrice na srcu, saj, bi rekel Rajko, pesnik, ki je nekaj časa delal pri nas, pokrival je kulturo, dokler ga ni merlot vzel … Samo merlot, samo to … Cele flaškone ga je znosil, pa tudi pretočil. Študiral je slikarstvo, po malem je pa tudi obzirno pesnil. Pa sva hodila tudi v hribe, včasih sama. Tisto zaplezanje, ej … Takrat sem se pa … Nisva bila izkušena, vsaj jaz ne. On je že imel nekaj takih vzponov za seboj, saj je bil nekaj časa kar aktiven, dokler … Tisto z Marto, ki mu je … Na skrivaj je naredila abortus, da bi ostala še naprej mlada in svobodna … Tisto ga je ubijalo po malem, pa še stric v Argentini, bivši … Pa smo tam, Slovenska klasika. Analiza: v notranjosti razklani, na obali, razdraženi zaradi dveh totalnih sistemov, najprej fašizem, ki je sprl dobre sosede, potem je prišel komunizem, ta jih je dodatno razdražil – nihče jih ni zares osvobodil, nihče. Jutro, ej, jaz pa te neumnosti. Danes je morje pohlevno, čolniči se ziblje, se menijo, se trkajo … O, tam med skalami, glej no, no … Lep je, svetlo moder, zgleda, da prebarvan, vzdrževan. Zakaj je privezan med skalami, no ja, saj so narinjene kot mali zalivček. In potka gre do kamnite hiše. Pa oljke so, pa murva, grmi, pokošeno. Kako, da nisem že prej opazil vsega tega. V ta konec se pa nisem podajal, ne. Nekdo mora tu živeti, če je pa vse tako lepo. No, no … Tega čolna res nisem opazil. Po navadi grem zjutraj na vzhod proti borovcem, kjer je še lani bila skalnata plaža, zdaj pa je vse betonsko. Saj so obljubljali, dajo bodo uredili, že pred leti. Berto je preklinjal občino, da gledajo samo na turiste, na domačine nič več. Da bodo kmalu ko oni v Afriki. Njihova beseda, da ne velja nič več, prav nič. Ko so prosili, da bi jim pomagali urediti pot do mandrača, so rekli, da je to njihova privatna stvar, da so vse do mandrača zasebne parcele, pa da naj se sami zmenimo. Tam, kjer je strmo, so še stare stopnice, nerodne, deloma ob straneh obraščene. Nihče ne trebi grmovja. Glej to tu, vse očiščeno, zakoličeno, tabla, private, saj saj … Kako je že z zakonodajo, privatnega koščka obale ni ali kako, tu pa … Nimam pojma, kako je s tem. Tukaj je tako, iz skal je narejen majhen mandrač, zgoraj je kamnita hiša, modra polkna, glej no. Na levi je velika murva, stara … Za hišo je vinograd, no … Kaj je pa tam, verjetno breskve, kaj vem, ne, ne figova drevesa. Jaz pa kmetijstvo, ja ja … Mestni otrok iz stare meščanske hiše … Zdaj me pa res matra, kdo si je tu uredil vikendico. Na zunaj je hiša še stara, kamnita, streha nova, ampak v starem stilu. Ne vidim nobenega avta. In če bi šel kar gor, kljub temu, da je napis, private. Ograja ni visoka, in če stopiš po kamnih, si na potki. Pa bi šel. Zajtrk je že bil, čas imam. Okrog desetih bom pregledal nekaj člankov, mogoče bom katerega odobril. Korona virus, saj. Mladi so našpičeni, kar naprej lovijo informacije, mi jih pošiljajo, ampak to ni zunanja politika, to je kvečjemu panična reakcija na pojavnost, ki se zgodi vsakih nekaj let. Če dobro pomislim, se nekdo igra boga, to bo. Špekulacije so že bile na internetu, še več jih bo. Statistične primerjave, ah. Kar na bruhanje mi gre. Za gripo jih je umrlo toliko pa toliko, v prometnih nesrečah toliko, v letalskih toliko, od drugih viroz toliko. Smrt, kot statistična zanimivost, da se obešajo novice na internet in si jih privzame kateri od časopisov. Z vsem temi trupli so vzdihi, so solze, pa jih nihče ne omenja. Kako bi rekel Rajko: Smrt je votlost v nas, votli smo po njej. In votli so ljudje, brezčutni. Mediji smo na nek način v funkciji vzgoje za neobčutljivost. Ko večkrat navržeš take novice, ljudje to sprejmejo kot športni rezultat, ki sicer ponudi hipno vzhičenje, a že naslednji dan se nihče več ne zanima zanj. Življenje starega časopisa – Andrej šifrer … In ti mladi so brezčutni repetitorji slišanega in videnega pa nič več. Nekateri med njimi imajo nekoliko posluha za dostojanstvo, za realnost znotraj etike poročanja, vendar … Če šefica odredi drugače, je drugače. Pa pravijo, komunizmu ste imeli cenzuro. Zdaj imamo finančno cenzuro, če poročaš o tem, ne bo denarja, če ne napišeš hvalespevnosti temu kravatarju ne bo donacij. Saj, saj … Naj prižgem še eno, ne, ne … Če sem se odločil nehati, bom začel z malimi odmerki. Lahko bi elektronsko cigareto. Elektronska pošta, elektronska cigareta, elektronske vesti … Vse je nič ali 1, vse. Včasih samo nič, drugič se nam pridruži ena. Danes sem oboje, sem binarni zapis tega jutra, ki je prevetreno, dišečo po soli. Morje, morje, vonj soli, vonj borovcev, ah … Privilegij starega samca, ki je obnemogel v boju za kos mesa. Pa bi lahko bil vegi, ah no … Žena je poskusila, pa … Kako sem se ji smejal, ko sem od nekod prinesel pravi domači pršut. Pa bi samo malo, pol žemljice in dve tanki rezini, samo … In je bilo konec zvestobe soji, konec. Jutri pride dol, Sinova pa, oba bukslna, oba sta šla v pravne vode, noro, res. Aha, sem, pa sem stopim, opa, opa. No pa smo tukaj – private. Čoln je lep, samo, voda je v njem, zadek ima potopljen. Kako pa to? Pa tako je zgledal obnovljen od tam. Lep, nebesno moder, znotraj pa rjav. Ni mi jasno, kako je lahko tako poln vode. A pušča? Po logiki, če bi puščal, bi bil že na tleh. Meteorna voda, nihče ga ne prazni, saj res. O tem mi je razlagal stari Berto, ki je svojega pregrnil s šotorskim krilom, pa prebarval ga je v zeleno in rumeno. Pokazal mi ga je, lepa reč. Povedal je še, da ga je kupil od nekega ostarelega ribiča, ki ga je imel za kontroliranje lovne površine, lovil pa da je z barko, še ko je bil Delamaris, saj saj … in ribja zadruga nekaj takega. Zdaj ni nič več od tega. Ulica ribjih konzerv, oh … Že daleč nazaj sem to bral, pa bom spet. Saj res, zdaj imam čas, torek je … Do petka sem tukaj, pa bi lahko spet to prebral. Take obmorske, take bi mi zdaj šle. Starec in morje, saj … Kdo hudiča živi tam zgoraj? Pa kako da tega še nisem opazil. Od petka sem tukaj pa … Dva dni je hudičevo pihalo, nisem kaj dosti hodil ven. Mali penzion je zdaj prazen, čez vikend sem bil čisto sam. Pa se mi zdi, ja, ja … Iz dimnika se kadi. Na desni je polkno odprto, ne desni spodaj. Aha, glej, terenec, bel. Tam je najbrž dovozna pot. Registracije še ne vidim, zdaj jo TS, Italijan … Ja, ja … Če bi Berta vprašal, bi mi zagotovo povedal, kdo je tu. Nekaj teh hiš so zapustili stari Italijani po vojni. Po devetdesetih je pa sorodstvo začelo vohljati, nekaj jih je prišlo pogledat, dva sta celo obnovila hiši, mogoče ta … lepa hiška, lepa, vse kot nekdaj, le da so okna prebarvana, vrata so modra. Zakaj že, meda ta barva odganja komarje, nekaj takega. Nekje sem to slišal ali prebral, kaj pa vem. Pa ta potka, kamnita, lepa, okrasno grmovje, fige … Velik latnik nad peščenim dvoriščem, klop, miza, v kotu še ena, plastična, bela, stoli, tudi beli. Še malo naprej, aha, tam je bila včasih štala, najbrž za oslička, koze, kaj vem. O, glej celo mali voz in sod na njem, najbrž za okras, lepo, lepo. Vzamem telefon in poslikam, tako, za spomin. Kaj bo, če se zdaj odprejo vrata, kaj bo? Na privatnem sem, to že. Psa pa ni, mogoče pa, saj ne veš. Oh, sporočilo, kdo? Šefica. Andrej preglej v priponki članke o kolateralni škodi zaradi virusa. Nekatere gospodarske panoge so posebej obdelane. Izberi udarne članke. Popravi, če misliš, da je treba. Čakam do petih popoldan. Srečno. Evo, dopust, bolniški, kao. Domenjeni smo, da mi servira res samo nujne reči. A sem jaz kriv, da je uletel ta kurčevi virus, pa ravno zdaj na marca, ponedeljek … Ja, ja, ob torkih izide posebna priloga z gospodarskimi komentarji, o madona. Saj gospodarstvo pokriva mlada prekarka, kaj je zdaj ta pizdarija, ej. Ja bom poklical, pa jo vprašal, kaj se gre. Jaz imam izključno samo zunanjo politiko, tam pa se zdaj dogaja vse drugo, tudi virus, tudi, diplomacija je zaposlena z njim, se ve, ampak tole, gospodarstvo in to. Nisem jaz njen podrejeni, pizda no. Zdaj me kar vsi komandirajo. Nisem hotel biti šef, nikoli, partija in to. Samo dela, pravijo, da dobro. Zdaj pa to. Ne, ne. Do petih popoldne. Priponke bom odpiral na prenosniku … Do petih popoldne, še zadnja redakcija in potem tiskarna. Zjutraj mora biti časopis narejen, pravzaprav že ponoči. Kako dolgo še, časopis. Zdaj imaš vse novice v žepu, kjerkoli, kadarkoli. Minili so časi, ko je zjutraj dišal časopis in kava. Ta nepozabni vonj v našem meščanskem stanovanju. Moj oče, celo življenje uradnik, zjutraj časopis, maslo, žemljica, včasih čaj, prava kava, to. Vonj časopisa, to. Ko ga je razgrinjal in se smehljal, najprej je prebral črno kroniko, saj … Pa šport, ja. Ko sem študiral, mi je vedno rekel: Če boš napisal laž, ki bo zapovedana, se ne sekiraj, to je del poklica. Verjeti moraš v poslanstvo, ker je tudi laž včasih resnica, ki zdravi. Ta stavek, ta stavek, celo življenje mi je brnel v glavi. No, saj mi še. Laž, ki je resnica in zdravi. Dvom … Ah, kakšen zajeban dan bo … Poglej, poglej, vrata so se odprla, ženska, v dolgem črnem plašču, škornji, rokavice, lepi črni lasje, vijoličast šal, menda odhaja. Naenkrat se ustavi, ker me vidi. Nemogoče je, da me zdaj ne bi videla, nemogoče. Z orokavičeno roko si popravi lase za ušesa in skoraj zakriči, v italijanščini: Hej vi, kaj počnete na moji parceli. Ej!. Mežikam gor in ji v ne ravno dobri italijanščini rečem, da sem v soseščini nastanjen v penzionu in malo raziskujem okolico. Da sem očaran nad tako lepo urejeno okolico in lepo hiško, prvinsko. Ne vidim dobro, a se kremži ali se je nasmehnila. Pa me vpraša, če sem videl tablo, da je to privatno. Pokimam. Takle v staromodnem rjavem plašču, najbrž delujem kod mafijec v šestdesetih. Saj ne vem, zakaj sem se tako oblekel. Zaradi globokih žepov. Oba telefona gresta lepo notri, pa tobak, vžigalnik, beležnica, ključi, še kakšna knjiga, res, žepi, to, to … Takole na hitro, blizu petdesetih, več pa ne, se mi zdi … Nikoli ne veš, dokler ne prideš dovolj blizu. In vi kar tako, kaj. Naučiti se morate, da je privatno pač privatno. Kaj bova zdaj, kaj? nekoliko bolj blago reče in živčno zamenca. Kar brez skrbi, že odhajam, ji rečem. Čakaj, čakajte. Ker ste že vdrli v moj svet, pa pridite gor na dobro kavo. Sama je nerada pijem. Namenila sem se v mesto, zdaj ste pa vi tu, turist. Ste za kavo? Opa, nenaden preobrat, kot nalašč za novinarsko radovednost. Kava, civilizacijska vez, kofein, molekula zbližanja … Če res ne motim, pridem. Opravičujem se za ta neljubi vdor. Veste novinarji smo pač firbčna sorta, se vlečem iz trzave napetosti. Je res nujno, da kar naprej obešam ta svoj poklic, je res, ah! Novinar ste, zanimivo, no le, le gor prosim.

      Gledam staro kredenco. Po vaseh so take imeli, po vojni, pa zidan štedilnik, poleg pa plinski kuhalnik in rumena jeklenka, pomivalno korito, stenska ura, plenka … Miza, trdna stara, očitno renovirana, stoli tudi. Nasproti je v zidu še ena omara, zastekljena z barvnim steklom. Zraven so vrata. Ta dama, za Elviro se mi je predstavila. Zdaj je zunaj, nekdo jo je poklical, živčno govori … Tole, vse staro, vse lepo, grob bel omet, strop, trami, deske, luč, preprost kovinski senčnik, navadna žarnica, senčnik, ej … Iz časa elektrifikacije. Ob kredenci je nekaj fotografij v lepo rezljanem okvirju. Malo naprej križani, še malo naprej leseno stojalo za rože, nekaj loncev je še, stara lončenina, črnikasta, rdečkasta … Kod da sem padel na rob nekega drugega povojnega časa. Ja no, takrat še nisem bil rojen, letnik 60 … In vonj, kaj vem, meša se njen parfum s to prastaro postanostjo. Tam so vrata in na severni strani še ena. Kaj pa vem …

      »Oprostite, da sem vas pustila čakati, res. Morala sem se pogovoriti z ostarelo mamo, ki se boji, da bo umrla od te nove bolezni. Prišla sem sem, da uredim to hiško, da bi jo preselila. Jaz temu rečem kar v karanteno. Pa kar noče iz starega meščanskega stanovanja, ki smo ga imeli v najemu, potem pa ga je oče odkupil. Vidite, od tu so moje korenine, od tu. Rojena sem bila že v Trstu, mama je Slovenka, oče pa je bil Italijan, No, saj, Nonič je verjel politiki in so šli, odšli so, ker je bil Italijan – dosti let je delal v solinah, dosti. Hiša bi propadla, če je moj oče ne bi tam po 95 začel obnavljati. Nonič se je najprej naseli nekje v okolici Trsta, potem pa je začel delati pri nekem ladjarju, za mornarčka je šel, tako kot moj oče. Moja sestra je advokatinja in je vse to urejala, sem si pa ne upa, ker da so tu še vedno tudi komunisti. Taka je ta reč. Boste kavo z mlekom ali brez. Kakšno? Vi ji rečete turška, ne. A lahko govoriva slovensko, prosim?« nenadoma reče

      »Ja, seveda lahko,« sem navdušen. »Kar espreso bi, če lahko, iz makine, reče lastnik penziona,« se nasmehnem. Lep obraz, te Tržačanke, lep, pravilne poteze, črne oči, črni, najbrž že malce prebarvani lasje in dolgi prsti, sloka je, slovansko sloka … Pa nasmešek, tisti mediteranski … Samo še cvet pomarančevca v lase, pa … Sanjaj stari, sanjaj. Tvoja Katra pa debela, tik pred penzijo … Hrbet, živci, depresije, tablete, bolnica, strah … Pregorelost, saj. Šolnica … »Trst, veste, Trst se mi je zdel, kaj vem, od nekdaj multi kulti,« kar rečem, da nekaj rečem.

      »Pa vi verjamete v to formulo, multi kulti?« zasrepi vame in iz kredence vzame »makino«, staro ne vem natančno koliko kotno, šest, osem, več kot štirje robovi so zagotovo in trikotni nalivček. Ah, pri nas v redakciji je take kave kuhala Loredana, nekaj časa, samo nekaj časa, dokler ni šla na komercialno televizijo. »Makino« je odnesla.

        »Je to novinarsko vprašanje?« sem jedek.

        »Ne, ne, nisem novinarka, ne. Diplomirala sem iz sociologije in etnografije, ma delam v neki pisarni turistične agencije. Zdaj ima zimski dopust, pa sem prišla sem. Rada pridem sem, mir, lahko berem, plavam, hodim, se zapeljem po lepi vaši domovini. Veste, enkrat sem namenoma šla kar čez ene hribe, čakajte, tam, Most na Soči, potem pa Tolminski Lom, pa Kanalski lom, pravljica, predalpska pravljica. Lepa domovina, lepa,« prikimava in odmerja kavo.

      »Približno vem, kje je to, tam se pa še nisem vozil, priznam. Moje pokrajine so drugje, Prekmurje recimo, pa morje. Širina, ta me privlači,« sem iskren, sproščen. Gledam njene elegantne gibe, in boki … Dama, dama …

      »Bi mleko, tudi mleko,« zdaj reče skorajda v knjižni slovenščini.

      »Ne, slabo ga prenašam. Jogurte jem, mleka pa ne maram.«

      »Jaz pijem kapučino ob taki uri. Sebi ga bom pripravila. Pravite, da ste novinar. Za kateri medije delate?« je direktno radovedna.

      »Ne samo za enega. Pogodbeno sem zaposlen pri največjemu, za zdaj,« sem skrivnosten.

      »No, ostaniva pri največjem, prav. Oprostite, kar radovedna sem, kaj. Pa saj ste tudi vi, če ste si upali kar tako vdreti na privatno posestvo. Vem, pri vas je zdaj šele privajanje na to, da je lastnina svetinja, vem. Moj oče mi je vedno rekel, da so Slovani še vedno v premikanju, da jih daje selitveni duh, tako je rekel. Mama se mu je smejala, češ, da prav po italijansko pretirava. Luštni mali prepirčki so bili včasih, zdaj …« premolkne in postreže kavo.

      »Imate samo še mamo?« sem sočuten.

      »Ja, oče je lani umrl, lansko jesen. Kap, družinika tradicija. Tam, glejte, je v mornariški uniformi. Leta in leta je bil na trgovskih ladjah. Izšolan mornar, oficir trgovske mornarice. Želel je, da bi imeli to hišico za odmaknjene dopuste. No, saj smo jih nekaj imeli, smo. Pa tisti čolniček spodaj, tisto je bila njegova igrača. Še predlani ga je popolnoma renoviral. Odkupil pa ga je od Slovenca v Barkovljah. Tisti jih še zna delati po starem. Tam so imeli neko tradicijo, znali so to. O, ko sva se peljala ponoči na odprto morje in gledala zvezde … Moj oče je imel posluh za morje. Temu rečem posluh,« leti iz nje. Zagledam se v postavnega visokega človeka v uniformi trgovske mornarice – zanimivo, bil je visok, o. V teh prostorih so se premešale rase.

      »Tudi vaš oče je bil velik,« pripomnim, da nekaj pač rečem med srkljaji kave.

      »Ja, ja. Zanimivo veste. Naš nonič je bil Italijan, njegova žena, naša nonica pa je bila menda Srbkinja. Nikoli ne bom razumela, kako sta se ta dva našla. V Trstu je bilo nekaj pravoslavcev, in naš nonič je ujel eno tako deklico in si jo zvlekel v revno hišo. Menda so bili tisti Srbi neka begunska družina, nekaj takega. In moj oče je potem spet dobil Slovenko, našo mamico, ki je služila v Trstu in je pri sosedovih prala, likala, plela vrt, hišna pomočnica, pri advokatu. Tako vidite, jo je moj Tatek gledal, takrat še mlad študent, lep, naš Bruno. Pa sta se zmenila, saj veste. No, tako je šlo naprej. Kot etnologinja sem te stvari raziskovala, to stalno mešanje Slovanov, Avstrijcev, tudi ti so bili prisotni v Trstu, Židje, da ne pozabim, pa Italijani. Zato je Trst, gensko gledano, zelo pisano mesto. Naša mama, njen rod je iz Tomaja, od tam, kjer je velik vaš pesnik. Nikoli ni zanikala svojega porekla, nikoli. Je zelo načitana, žal ni imela možnosti, da bi šla v šole. Je pa veliko brala, ker je imel advokat veliko knjižnico in je bil Slovenec. Še danes rada bere. Z menoj je govorila slovensko, naučila me je vašega, hja, na nek način tudi mojega jezika. Saj rečejo materin jezik, ne,« se zasmeje in pokaže zdravo belo zobovje.

      »Tako se reče, ja,« prikimam in dosrknem dobro, močno kavo, ki me poživlja. »Pa se vam ne zdi, da je sodobni svet opran te navade, da bi gojili materine jezike?«

      »Je, je, seveda. Mladi v Trstu, mladi Slovenci, večino njih še zna, a ga ne uporablja. Ko sem bila v Afriki, študijsko potovanje, sem lahko slišala in videla, kako sta tam francoščina in angleščina odpravili marsikateri lokalni jezik. Govorci so umrli, velika večina je asimilirana in tako se izgubljajo. Sem pa začudena, da se v Sloveniji, zdaj, ko imate svojo državo, tako zelo trudite uvajati angleščino na vsakem koraku. To me res čudi. Pričakovala bi, da bo jezikovna kultura poskočila, da bo dobila krila, ne pa to spakovanje. Moj hči ima prijatelja iz Ljubljane, groza, pol besed rečeta v angleščini. Tip študira turistiko, tam sta se spoznala, izmenjava in to. Ma vam rečem, ne morem verjeti, kako govorijo v vašem glavnem mestu. Saj grem včasih, za novo leto, lučke, kuhano vino, to. Ja, ma mi gre na živce, da preklinjajo v angleščini in vse drugo. Moj oče je bil toleranten človek, svetovljan, žal, pa je do Slovanov imel nek odpor, če prav se je poročil s Slovanko. Ne vem, nisem razumela. Večkrat je obplul svet, imel je priložnost spoznati veliko ljudstev. Malo je bilo takih, za katere je lahko rekel, da so civilizirani. In zanimivo, tudi Američanov ni maral. Vedno je rekel, da je lahko biti bogat, če prideš nekam s puško, pobiješ ljudi, jih daš v rezervat, kar jih ostane, potem pa začneš izkoriščati deželo. Ni jih maral, res ne. Stanovali smo pri znani družini ugledne meščanske družine; nonič je pač na začetku našel službo pri njih z možnostjo stanovanja, in smo kar ostali, si opomogli, zaslužili, kot mornar je dobival lepo plačo, ma smo ga malo videli. Dva advokata v tisti družini, eden pa profesor na univerzi v Padovi. Etnolog, zato sem se navdušila. Prebirala sem njegove študije pa me je povleklo. Tisti pa Renzzo, tisti pa nima rasnih predsodkov, še več, raziskoval je glasbene tokove v Reziji, stara glasbila, igranje na žago in to. Rad je hodi v zakotne vasi, snemal lokalne govorice, primerjal, iskal izvore. On mi je rekel, da so Slovani bili tu, da je to dejstvo, da pa so se počasi utapljali v novih valovih Italijanskih ljudstev. On temu tako reče, italijanska ljudstva. Kajti Italija je bila nekoč skorajda mega plemenska skupnost. Saj poznate našo zgodovino, kaj?« srepene vame. V levem kotičku ustnice ji obvisi bel oblaček pene mleka.

      »Oh seveda poznam, seveda. Diplomiral sem iz politične zgodovine Evrope, na politologiji, hkratno sem študiral še novinarstvo,« se bhavim.

      »Joj, pa sem našla nekoga, s katerim se lahko pogovarjam. Veste intelektualnih pogovorov danes skorajda ni, mogoče v akademskih krogih, ma dol v Trstu, moje kolegice, o Bog« zavzdihne.

        »Mislite, da je pri nas kaj drugače. Med kolegi še kakšno modro rečemo, v bifejih se moraš pa prilagoditi masi, ni druge. Tako to je. In mediji smo samo podaljšek obrekovanja. Strokovno obrekovanje, to smo. Senzacije nosijo denar.«

        »Senzacije, senzacije, kaj pa. Kot ta korona virus,« se skremži.

        »Se ga bojite?« jo vprašam.

        »Bojim, se seveda, pa …«

        »Veste, meni se pa zdi, da gre za napihnjenost, ki je do neke mere potrebna. Moj sovaščan je dober virolog in mi je odkrito rekel, da je ta virus manj smrten kot je bil sars, da pa je hitreje nalezljiv, da je bolj kužen. Sam nimam pretiranega strahu, sem pa bolj previden, umivanje rok, razkužilni robčki in to.«

      »Ah, pri nas je kar panika, je. Moja mama je trezna, ma, kako naj rečem, ma noče še umret, noče, 77 let je stara, oče jih je imel 85, ko je umrl. Mama pravi, da bo prišla v to hišico, samo, da naj ji naredim konfort. Razvadila se je, televizijske nadaljevanke, celo internet obvlada, ja,« se zasmeje.

      »No, no,« prikimam. Mencam, moral bi spet eno prižgati. Bi bilo narobe, če … A nisem rekel, da bom polagoma nehal. Ampak kava brez cigarete, joj … Kdaj sem nazadnje pil kavo brez cigarete, ne, ne … Cigareta. V žepu zatipljem vžigalnik, škatlico, elektronsko cigaro … Joj, ne, ne …

      »Tu ni nič, kopalnica je majhna in neogrevana, centralne kurjave ni. Ne vem, kje naj se lotim. Iščem mojstre, telefonarim, ma ti tiči tukaj so prav po slovansko ležerni. Same obljube in pogajanja za čim višjo ceno. Zdaj jih imama zadosti. Obrnila se bom na solidno podjetje v Trstu pa bo. V sredo pridejo, da se zmenimo. Cel vikend sem bila tu, rekord zame. Spi se dobro, če prav je malo hladno. Nisem več navajena, da bi spala kar v trenirki,« se spet odkritosrčno nasmeje.

      »No ja, noči so še hladne, drži,« zmečkano rečem. Začne me potiti. Cigareta, cigareta. Ne, ne pa ne boš, zdaj ne. O, ponoči jo zebe, če bi … Ne, stari, ne … Kozel neumni. Stare kosti slabo grejejo. A si star? S potenco ni problemov. Na pregledu prostate je bilo vse v redu, markerjev za raka ni … Koliko je zares stara …

      »Veste, v puščavi so noči tudi zelo hladne, čez dan je pa peč. Ma ne bi o tem, gospod Andrej.  Moral bom v Koper, da se zmenim za ene papirje. Sestra je vse urejala, ma manjka še en papir iz upravne enote. Saj se je vse zmenila, samo tja moram. Birokracija vas jaha, tako kot nas. Krasna Evropa, kaj. Polna birokracije. In zdaj imamo še virus. Strah me je, da se ne bi meja zaprla, tega me je strah. Če se bo to zgodilo, imamo rezervni scenarij, mamico bomo preselili na podeželje k sorodstvu, kjer imajo malo posestvo z oljkami in vinogradi. Ma ona bi raje bila na svoji zemlji, tako pravi. Svoja zemlje, ah, kakšen pojem,« zavzdihne.

        »Tole z zemljo, tole, veste je v nas Slovencih. Nekaj sakralnega je za nas. Sam prihajam iz vasi in dobro vem, kako je to. Nekaj je, kar nas prekleto veže in dostikrat spre. Pri nas ni bilo kmetov z zares velikim kompleksi kot je to v Italiji. Pri nas so se posestva drobila in drobila, da so na koncu ostale njivice in vrtovi in prepiri. Sicer pa ne razume, ta prostor, od Trsta, pa cela Istra, vse to je zaključena geografska celota, od nekdaj poseljena z več ljudstvi, ki so kar nekaj stoletji bivala in se upoštevala, potem pa ples fašizma, komunizma in še se bo dogajalo, še. Pa tale virus, kaj naj rečem. Pri vas je, pri nas, kakor da ga ni. Prepričan sem, da je tudi že pri nas, a ga še niso veliko ujeli, ker so vzorčili premalo vzorcev. Tudi to mi je rekel moj sovaščan, virolog. Hotel sem pisati o tem, pa mi je šefica gladko rekla, naj raje ne, da ne bo objavila, da bi to sejalo dodaten dvom. Veste, včasih se mi zdi, da hočejo skozi medije dopovedati ljudem, da so, vi bi rekli stupido, ne,« se nasmejem.

      »Ja, ja, štupido so, ja. Mediji podcenjujejo raven izobrazbe, mislim na splošno. Danes je vedenje na klik, ni problema, vse poguglaš. Malo predznanja in si sestaviš sliko, mediji pa, saj veste, senzacija, to je bistveno. In Italija je polna senzacij, polna. In zdaj še virus. Sinoči sem govorila s kolegico, ma to, mislim. Delam v turizmu, ne bo keša, ne bo. Strah, sam strah, tega se ne da prodati. Dali so nam dopust, ker se nenadoma dogajajo odpovedi. Tako to je, strah, dela za drugačen profit. Drugi ga bodo imeli, drugi,« se vidno kremži.

      »Ne bi vas dodatno zadrževal. Hvala za odlično kavo in, ja, če boste šli mimo vaške gostilne in penziona, tu je moja telefonska. Rad se vam oddolžim s pijačo,« sem laskav, že kar slinast, se mi zdi.

      »No ja, v vas hodim malo, ker, saj veste. Vidijo me kot nekakšno čarovnico, ker sem hčerka onega Bruna, onega Italijana, ki je imel očeta, delavca v solinah, oljkarja tudi, pa jo je popihal po vojni, ker je sigurno delal s fašisti in ovajal vaščane. Tak naslov so nam dali. Se razve, veste,« hudomušno mežikne.

      »Hja, te stare zamere v teh prostorih. Obžalujem jih. Bilo bi pa prav, da enkrat presekate to in pridete v vas. Kaj pravite na večerjo po naročilu v gostilni. Znani so po pripravi istrskih dobrot, in sladica, štrukoli, mmm,« sem prepričevalen.

      »Številka, aha. Bom premislila, bom. Sporočim vam, če pridem, jutri zvečer. Nocoj ne, ker dobim obisk. Tukaj je moja,« mi ponudi telefon, da si prepišem njeno številko, tudi z mednarodno kodo. Dobro, urejeno.

       »Z veseljem bi z vami še klepetal. Malo sogovornikov je tu. Pa še ti, ki so, so navadni obrekovalci in jezljivci, šank filozofi,«

        »O, te skovanke pa še nisem slišala. Filozofi, saj ste, Slavoj Žižek, recimo,« je odkrito navdušena.

      »Ste ga brali?«

      »Sem, sem,« prikima in se vzdigne.

      »Nič njegovega še nisem prebral. Te dni me vleče bolj čista literatura, klasiki in to. Hvala za kavo, res. Oprostite mi ta vdor, ne bo se ponovilo. Samo napis in nizka žičnata ovira, to je, po moji sodbi, premalo, da bi zaščitili posest,« modrujem.

      »Tega se zavedam. Podjetje, ki bo popravilo hišo, bo postavilo tudi pravo ograjo. Na upravni enoti so jo odobrili, moram po papirje,« je že malo živčna.

      Zapnem plašč in se poslovim. Počasi stopam po stopnicah in z užitkom vlečem cigareto, s pretiranim užitkom, nasladno, hitro … Nivo nikotina, najprej počasi, potem vsak drugi dan, pa … Nasveti, že, a … Ob čolnu se ustavim. Zdaj je sonce že dovolj visoko, da se odbleskuje od vode v njem. Sklonim se in se vidim v vodi, takle, tako ostrižen, zardel, saj … Tale čoln, pozabljen … Bo nosil njo v daljave, bo njo. S kom? Intelektualno je na nivoju, šarmantna, hja … Takle čoln, noč, motorček mirno brni, vesla, pljuski … Nisem za to romantiko, nimam morja v žilah. Zame je sneg, zameti, gozdovi, to … Morje, strah … Nisem pomorec, ne. Nekajkrat sem se vozil z barkami, ah … Pravijo adrenalin, ja … In te naše obmejne menjave, mešanje kultur, mešanje navad, pokrajina pa na obeh straneh ista, ni ločnice. Ljudje so imeli iste probleme, suše, malo zemlje. Kako preživeti. Bogati so bili tu, bogati so bili tam. V socializmu se je živelo tu tako, tam, le nekaj kilometrov razlike, pa spet drugače … Politična zgodovina, saj … Tale čoln, deščice na dnu so sveže barvane, vse je tako zelo … Vrv, glej, še flaškon je tam, pa modra vetrovka. Bruno, no … Vse je pustil, vse. Prišel je h koreninam, pa … Kaj so čutili ljudje, ki so pustili vse, prav vse in šli. To se spet dogaja, begunski valovi … S kakšno obzirnostjo smo morali pisati o tem. Vsem se je to dogajalo v tem prostoru. Naši so bili gonjeni prej, oni potem. Vse te istrske none s črnimi rutami, vse so imele isti način oblačenja, vse so na isti način jokale. Rojevale so bojevnike, da so jim priredili tak festival solz in črnih rut. Kot otrok sme bil večkrat v neki istrski vasi, oče me je peljal, po vino je šel. In sem videl take none, zgubane, z žilnatimi rokavi. Starcev je bilo malo, le eden, v tistem zaselku, menda še edini Italijan, je s praznimi usti – ni imel zob, mogoče dva spodaj, kaj vem. Zeval je tam pred hišo, pes mu je ležal pri nogah, osliček se je pasel med figami, dve kozi sta bili za zidom, kokoši so leno hodile sem in tja, maček mu je ležal v naročju … Kar zastrmel sem se vanj. Kako se te slike spominjam, ej. In oče me je cuknil in mi rekel, kaj buliš tega lahonarja. Tisti je tudi bil pozabljen čoln, ja. So pa naši starci tudi tako zanemarjeno ždeli v svoji uborščini in čakali, da pride poštar z mopedom, penzija … In ko so prišle italijanske, se je v tisti vasi začelo popravljati. Ah, te naše zgodbe. Refošk je oče tam kupoval, dober, domač … Pa suhe salame in pršut, dva smo kupili, vsako pomlad, za veliko noč … Moj oče pa v partiji, moral je biti, ja … Pršut pa je bil za veliko noč, je bil. Njegov dedek je bil iz Istre, davni rod, preseljen v notranjost zaradi trgovine … Zdaj sem tu, meditiram, gledam obod čolna. Podzavestno odfrcnem čik v vodo v čolnu. Nekaj časa gledam, kako se voda malo vzvalovi, kako potujejo drobni valovi in se počasi umiri. Čik se malo zaelipsa. Sklonim se in ga poberem. Ne spodobi se, da bi svinjal pozabljen čoln, res se ne. Nič, v sobo bom šel in do kosila skušal brati Dostojevskega. Cigarete pa, do kosila, hmmm … Določil sme si kvoto 12 na dan, pa jih je že, pa je komaj nekaj čez osem. No, nehati bo treba, nehati, da ne bom pozabljen čoln.