Pomol

POMOL

Prijetna je ta sapa; zdi se mi, da me češe – pozabil sem na česanje, zdaj ko … sem šel.   Šel je skozi vrvež let, nagnetenih v spominske tunele za čelom. Lasje so sivi, utrujeni, a tako zelo žejni tega vetra, ki lomi vzdihe kormoranov. In tam, na robu obzorja vidim težko ladjo; vztrajno rine vodo in dela valove. Kaj vse ljudje vozijo iz enega konca na drugi. Včeraj, ko sem kupil šop banan, sem premišljal, kako prekladamo sadove zemlje iz enega konca na drugi, ampak zemlja s tem ne zgublja teže – morda z vesoljsko tehniko, tisto, ki se izogne gravitaciji. Kaj pa je to v primerjavi s to gmoto, ki potuje okrog sonca. Rekli so, da danes ne bo sonca, da bo oblačno, in južnik se igrivo zaganja v staro mesto za hrbtom, kjer se vonji ujamejo in naredijo ulice skrivnostno dišeče. Rad hodim po starih ulicah; včasih zadiši po parfumu, po plesni, po preveč praženem česnu, pa opranemu perilu, ki se suši na vrvi, včasih pa po znoju stoletji, ko so tu ljudje še imeli dom, svoje vzdihe, krike in mačke. Saj res, kje so vse tiste mačke iz starih razglednic. Spomnim se fotografije, ko so mačke čepel ob starem ribiču – menda so čakale na ribice. Res so sedele v vrsti, menda je tudi med njimi neka hierarhija, ki določa sistem hranjenja. Nobenih mačk nisem videl, včeraj in prejšnje dni. Ne, čakaj, ena je bila na oknu, da in ob zavesi bela glava starke, ki je čistila radič z malim nožičem. Kakšna slika, maček me je sumničavo gleda, me študiral, pa se ni premaknil. Starka je samo za trenutek vzdignila glavo in preložila kup rdečega radiča na nekem časopisu. Bežna slika stare domačinke. Če bi imel fotoaparat s seboj, bi jo skušal ujeti, tako pa … To je bilo včeraj, ko sem stopal po zlizanih stopinjah mladosti, ko sem v teh ulicah iskal melodijo svojega bistva. Takrat še nisem vedel, da bom večino življenja prebil v navadni službi; bil sem samo trgovec, če prav sem si prizadeval, da bi bil intelektualec – tako bi rekli, ja. Zdaj sme pa siv in brez žene, brez ljubic, brez mačk, le nekaj oljk imam in svobodo. Obsedala me je lepota, to pa. Spomini na tem pomolu, fotografsko stojalo in čakanje na večere, da bi ujel zarjo odhajanja. In knjige, knjige … Že v gimnaziji sem jih vlačil v staro stanovanje v ozki ulici, kjer je bila babica, Italijanka. Ostra je bil, odrezava. Kot da je njen duh v tem vetru. Sando, ne jej tako hitro, alora … In njeni špageti s posušenimi paradižniki in olivnim oljem. Sandro, sira si natrosi, sira … In juhe, vedno tudi s sirom. In skorje kruha si je drobila v juho, ker ni imela vseh zob. In Vito, dedek, Istran, fotograf … Po njem sem podedoval stare fotoaparate, majhen studio in iluzijo, da je svet kljub vsemu lep. Koliko fotografij, portretov, obrazi, obrazi … In oficirji, vojaki, najprej Italijanski, potem nemški in potem Jugoslovanski. In pokrajine, cvetoče češnje nekje v Istri, osliček in mlada Istranka, cvetoče breskve, mandeljni, marelice … Barvni diapozitivi, koliko škatel jih je … In tiste fotografije iz Afrike. Lonec, skupina otrok, z roko nekaj zajemajo, oči pa velike, lačne … Pa trava in lev … In slon med drevesi, žirafa … Ja, naš Vito je ljubil avanturo. Moj oče pa, utrujen človek, tudi on trgovec iz družine gostinca. Mama, nič, samo gospodinja. In kolikokrat me je pripeljala na ta pomol, mene, brata … Najraje je hodila sem, ko je pihalo, ko je morje metalo vodo do stopal, da sva vreščala. Brat je enkrat padel v vodo. Kakšen krik je takrat spustila mama. K sreči je tam bil en mlad moški, skočil je v valove, zagrabil brata in se boril s penami. Kako še vidim to sliko, njegova svetlolasa glava izginja v valovih, kriči, maha, joče. In tisti moški, slekel se je do spodnjic in skočil. Nekako sta se prerinila do stopnic. Mama jima je pomagala, da sta splezala ven. In ne vem, zakaj se spomnim, kako je velik val udaril moškemu v hrbet in mu skoraj slekel premočene črne spodnjice. Kasneje se je izkazalo, da je tu s skupino otrok, da je vzgojitelj na Debelem rtiču. Nerodno mu je bilo, tak, moker in v spodnjicah. Firbci so se nabirali, pihalo je, pozen avgust je bil. Mama ga je povabila k nam domov v blokovsko naselje nad mestom. Navlekel si je hlače in bil za to. Očeta ni bilo doma; spet je šel gor v Marezige med svoje oljke in v vinograd. Pri prigrizku je razlagal, da je že reševal enega dečke, neplavalca, da je bilo kar hudo … Umetno dihanje so mu morali dati, ko je bruhnil vodo, je bil rešen … Moj brat Gvido je znal plavati, seveda je znal, pa kako, ampak tisti valovi, o bog, Sando pomisli in še kar stoji na pomolu. Zdi se mu, da ga šal samote v tem oktobru objema, da mu zavezuje vrat … Šele drugi mesec v pokoju, prej pa veletrgovina, vodja izmene … In hodi sem in tja in gleda vrvež onkraj pomola pred kavarno. Toplo je še, ljudje se grejejo, klepetajo, pari so, pomisli. Ni znal stkati pravega čustvenega odnosa, če prav je delal v ženskem kolektivu. Saj ne, da ga ženska lepota ni mikala, ne, le … Morda sta krivi mama in Nona, razvajali sta ga. Nikoli ni vozil avta, izpit je sicer naredil, tudi avto je kupil, ki je gnil na parkirišču, dokler ga ni oče dal popraviti in ga prodal. Kolo, to pa ja, športno italijansko kolo, to je bila njegova ljubezen. Kolo in fotoaparati. Dostikrat si ga lahko videl na cestah po Istri, z nahrbtnikom. Ustavljal se je in fotografiral. Ni več potreboval dedkove temnice, ne. Zdaj je zadosti računalniški program in se iluzije digitalno izzrcalijo. Spet je ena tistih sobot, ko se okopa s spomini in pride na pomol, da bi ujel vonj vetra in šum morja. Nekaj časa je sanjaril, da bi šel na ladjo. Njegov sošolec je prišel do visokega čina v trgovski mornarici – edino še z njim je obdržal stike, se dobival; vsrkaval je te morske zgodbe. Ja, Marinko je bil njegov zvesti pomenkovalec. In tista njuna srečanja v stari gostilni, kjer sta naročila vino in ribice. In potem so kapljale zgodbe:

»TI, Sando, a ti veš, kako je, ko se zaljubiš v putano?« ga je vprašal Dani.

»V putano!?«

 »V putano, ja.«

»A je to možno?«

»Pa je, če ti rečem,« Je Dani pritrdil in tlesknil kozarec na gladko površino mize. »Cap Town, pred dvema letoma. Stali smo, ker smo imeli ene težave z elektriko in smo popravljali. Morali bi že zdavnaj naprej. Kadar nisem bil dežuren, sem šel v mesto, v tiste ulice, kjer, no, saj veš. Bari, punce, glasba. In sva se dobivala. V malem lokalu. Šlo se je po stopnicah na teraso, tam pa v vijoličast prostor, kjer so udarjali bobni in neke piščali, kaj vem. Afro stil glasbe. Pa sem pil pivo, jo gledal, ona mene. Prisede in … Ja, saj veš, potem so stvari utečene. Zmeniš se za ceno in te pelje skozi zavese v malo sobico, zatohlo … Prvič je bilo tako. Drugi večer sva šla ven do morja, tretji v neko restavracijo. In tako cel teden, ti rečem, cel teden. In potem … Ja, povedala mi je, da je oče Nizozemec, mati Afričanka. Da je doštudirala sociologijo, da pa dela to, kar pač dela, ker je ostala sama z mamo in še tremi brati. Kriza, razumeš, kriza. Imela je zaščitnika, to ja, njemu je dajala odstotke. Vse mi je povedala. Pa ti rečem, čutil sme, da sva nekaj več. Dala mi je črno-belo fotografijo, dolgo sme jo nosil v denarnici. Kakšno telo, mešanka, lepa rjava polt, ustnici, boki … In razum, pametna, filozofska. Imela je v mislih, da bi to delala še kakšno leto, potem pa bi skušala iti v London, da si najde bolj spodobno službo. Ja, to je bilo leta 1998, september, ja,« je Dino izdihal zgodbo nad praznim kozarcem.

»In sta ohranila stik?« ga je Sando vprašal.

»Jasno, meil, Skype in to, ja. Punca je vse to obvladala. Saj veš, kjer so velike luke, je takih svečenic veliko; konkurenca, stari, konkurenca. Liana, tako je imela službeno ime, pravo ime mi je zaupala kasneje, Luna, Luna ji je pisalo v dokumentih. In se je smejala, ko sva neko jutro klepetala preko Skypa. Razložil sem ji, kaj pomeni Luna, da je to nebesno telo v našem jeziku, mesec. Res se je smejala. Menila sva se, da bi se lahko januarja dobila nekje, kaj vem, da bi ji plačal karto in bi priletela v bližino naše države. Najprej bi rada v Rim, potem … Veš, da sem res to načrtoval, ja. Problem je bil, kako to objasniti naši mami, ej. Tu se je začela diplomacija. Nekako je zavohala, da sem kar naprej v zvezi z neko, no, skoraj črnko. Slučajno sem enkrat pustil računalnik prižgan, prenosnik, no. Pa je pospravljala mojo sobo, saj veš, obsedena je od čiščenja, ne. In si je ogledala tisto pisanje, angleščino obvlada, to veš, ne. Bila je receptorka v hotelu. No, pri kosilu pa začne. Ti, a imaš zdaj resnejšo zvezo? Žlica se mi je zatresla, stari moj. Ta njena ostra vprašanja, zaslišanja. Že z Greti so bili problemi. Mogoče bi z Greti res kaj zgradila, a se je mati tako prekleto vtikala, da me to boli. Evo  in je Greti šla u maloro. Saj veš, dobivala sva se že pri nas doma, pa … Zaročni prstan še imam. Potem pa je mati zagnala revolucijo, da tiste avše res noče v hiši. Da se je pozanimala, da je iz slabe družine, oče, da je samo ribič in pije, mama da je navadna delavka v Delamarisu, da punca nima dobrih navad, da  … In mi je pilila možgane. Po tistem, sem kupil garsonjero in se odselil, po tistem, ko je videla Luno na računalniku. Si misliš, stalna cenzura, ko sem bil doma. In zaupal ti bom, da sem komaj čakal, da se spet vkrcam na ladjo. Ne, z mamo sva se takrat dokončno razšla. Ja, servis, saj veš, pranje, občasna dobra kosila, to se je nadaljevalo. Tako to gre, stari moj, tako. Ko sem hodil z Greti, saj veš, sem bil šele pripravnik, mati je še delala … Če bi z njo ostal, ne bi več delal na ladji, ne. Načrtovala sva, da bi živela pri nas, hiša je zadosti velika, pa … In tako sem šel med valove, evo … Sem pa enkrat srečal Greti na pomolu, ja … Z otrokom, drugim, s hčerko … Njen mož je gradbeni tehnik in … Ja, na pomolu, stari, ko sem šel nek večer, da bi tam  v miru pokadil svojo travico, saj veš. To še vedno počnem, tako, za oddih. Na pomolu, ej, še vedno lepa, še daljše lase ima in dela v nekem podjetju kot pisarniška moč, kaj vem. Končala je višjo komercialno, nekaj takega, kaj vem. In je bila tam, skoraj eno uro sva klepetala, potem pa se je hčerka naveličala tekanja po pomolu in je začela sitnariti. Povabil sem ju na sladoled. Mala je podobna njej, mala lepotica, malo razvajena, se mi je zdela. In takrat, takrat, stari moj, me je grabilo: tako bi lahko bilo, če bi … Vidiš, ujamemo se v nevidne mreže. Matere pa, jebat ga. Hiša je bila napisana nanjo, oče se je odselil v Francijo,« se je izlivalo iz Danija.

»Ja, matere,« je takrat zamišljeno potrdil Sando, ker ga je zvijala podobna izkušnja. Z Anjo, saj … lepa, temnolasa, vedno tako urejena, v računovodstvu je delala. Hodila sva na sprehode, se imela lepo na mivki, se šla, nekaj sva se šla. Samo enkrat sem jo pripeljal domov. In ja, mama je takoj šla v akcijo. In ista zgodba, da so njeni taki pa taki, da so z juga, da … preklela me je in mi rekla, da naj se kar odselim in si najdem pravo žensko, ne pa taka, ki se oblači kot … In sem šel na svoje, pa … Nisem sem se znašel, pranje, kuhanje, mamin sine. Anja pa, ona, ona je hotela pravega moškega, takega, ki vozi avto, ki je odločen, ne pa jaz, mali šef, ki se s kolesom pripelje v službo. Omenjala mi je že, da naj spet začnem voziti, če sem že naredil izpit. Pa, ne, ne …

Pogovor se je sklenil z novim litrom malvazije. In takih večerov sva imela veliko. Zdaj se je Dani umiril. Uživa v svoji mali hiši v mali vasi, obdeluje vrt, goji fige, češnje, prebira, se dobiva s prijateljico, vezati se pa noče. Prijateljica je ločenka, hčerko ima in … Saj se še dobimo, pikniki, klepeti, pa … Luna, lepa Luna, Sando premišlja in je še kar na pomolu. Kazal mi je barvne slike: Luna gola na mivki, Luna v ležalniku, Luna, nekajkrat sta se potem dobila v Londonu, pa … Sonce je že na robu glasnejših valov. Drobne krvave iskre se trgajo in kričanje otrok se vmeša med južnik, ki se krepi. Oblaki se počasi organizirajo v zastor, ponoči bodo nevihte, take so napovedi. Premakne se na drug konec, si prižge novo cigareto in gleda žensko in moškega, ki počasi gresta, z roko v roki, po dolgem pomolu, pa prav proti njemu. Nenadoma se mu zazdi, da prepoznava žensko. Roka se mu zatrese, cigareta brez sesanja dotleva. Če to ni … ga vznemiri. Ne, ne, nemogoče, ona se je odselila v Koper, ne. Nje ni v Izoli, že dolgo ne …

Pa ti takole pride sem. Je to njen mož, ne, ne … Bil je večji, spomnim se ga, košarko je igral, športnik, ta pa … Siv, zgleda starejši od mene, čokat, gotovo Italijan, ona, osem let mlajša od mene, takrat je komaj dobro začela službo. Zdaj jih ima, čakaj, dvainštirideset, ne, triinštirideset, ja saj smo 2023, oktober, ja. Še malo, še malo in bosta šla na konec pomola gledat zarjo … Ah, romantika … In  glej jo, glej jo, zdaj si je lase prebarvala v kostanjevo rjave, če prav je bila vedno temnolasa, in škornji so v barvi las, ozke hlače, črna majica, plašček, tak lahek, jesenski, eleganca … Kje je njen sin, že študira? Morda končuje? S košarkarjem je hitro zanosila in sta se poročila. O, zdaj, zdaj bosta tu, o … ga noro vznemirja, da ves drhti. Najmanj dvajset let je nisem videl, nazadnje v Kopru v novem nakupovalnem centru. Takrat … Nič, samo klepet in hitenje. Prihaja, prihaja, dviguje obraz. Izpusti roko možakarja, ki se odkašlja in si popravlja suknjič. Madona, kje je pa tega starca dobila, o bog. Pa ne da je … Meni je dvainpetdeset let, invalidski upokojenec, živci, bipolarna motnja, težave s srcem … občasna aritmija, žolčnik odstranjen, težave s hrbtom … poslabšan vid, desno oko, potrebna bo operacija … Ona pa taka, o … In sta se ustavila ob njem. Zdaj je lahko videl njen naličen obraz, brezhibno naličen, kot je le ona znala. Pa ga pozdravi.

»Ej, glej no, Sando, ti?« reče in se nasmehne na tisti njen topel način, ki ga je zmogla za pisarniško mizo, ko je tja nosil račune in druge papirje.

»O, romantika kaj. Pomol, sončni zahod in to,« se Sando drobi v nervozni tresavici. Čik frcne v morje.

»Ja, Emilijo me je povabil v Izolo na večerjo, pa sva rekla, da greva še malo na pomol. To je Emilijo, moj prijatelj iz Monfalcona,« reče Anja na sproščen način, kakor da je to nekaj zelo običajnega. »In to je, Sando, moj nekdanji sodelavec in prijatelj. V istem podjetju sva bila kar nekaj let, ja,« prikimuje Anja. Rokuje se z obema, pri tem pa ne more skriti začudenja in drgetavce, ki mu stresa telo; ustnici mu drhtita.

»A to pomeni, da si …« Sando zamolkne.

»Ja, ločena sem, ja, že dve leti. Đuro je šel z mlajšo, tako to pride,« je rekla in naredila masko navidezne užaljenosti. Emilio se nekoliko odmakne in da roke v žep. Pri tem se drži užaloščeno, ker ne razume jezika, ker sluti, da je njuno poznanstvo več kot samo poznanstvo. »In ti, še vedno svoboden pohajkovalec, kaj?« je vprašala in spet ponudila topel nasmeh, tak, ki odvozla tišino.

»Ja, ja, samski ja. In invalidsko sem upokojen, živci, hrbet, malo aritmije, take reči. Starajoči konj,« Sando cinično doda.

»Ah, daj no, prav dobro izgledaš. Če bi imel resno žensko, vseh teh težav ne bi bilo, verjemi. Pa drugače, mama je še živa. Kje živiš?« je še vrtala vanj in pri tem ponujala tisto neprecenljivo živost v očeh, ki je slepila trdoto samstva.

»Živim v stanovanju naše none, Mama je pa v domu, kolki jo mučijo. Saj ne vem, če veš, brat je umrl, rak …«

»A tako, ja moje sožalje . In si potem tu v starem delu mesta, v tisti ulici, kjer je bila  nona. O ja, še se spomnim tiste ulice, še. A tam živiš. A ni to malo, tako no, malo staromodno. Saj so romantične tiste ulice, samo, kaj pa vem, jaz imam rada odprt prostor, svetlobo. Živim v Olmu, tam sva kupila hišo, ma je lepo, veš. Sin je v Ljubljani, končuje študij, pravnik bo, če bo. No, našla sem Emilija, dober tovariš je, starejši, ločenec, na kmečkem turizmu gor v Istri sem ga našla. Ne moreš biti kar naprej sam. Še delam in imam kar dobro plačano službo v mladem podjetju. Tako smo se raztepli, nimaš kaj,« kar govori in govori, da bi iz sebe pregnala tisto kislobo davnega razhoda, ko je bila ljubezen še mlada.

»Ja, razume, ja. Jaz sem se te samske obleke kar navadil. Malo manj kolesarim, najbrž sem si s pretiravanjem pridelal te male aritmije. Moja kardiologinja pravi, da bo to prešlo, ko se srce malo preoblikuje. Počasi opuščam kolo. Fotografije pa ne, te pa ne. Še me prime in grem. In nocoj, škoda, da nimam nobene kamere s seboj, da bi naredil lep portret, zadaj pa taka kulisa,« postane Sando dobrikav,  mehak in še vedno v zmedeni megli na silo pokopanih čustev.

»Še fotografiraš, no. Jaz to delam samo s telefonom. Bi me kdaj poklical, če ti dam številko,« je Anja drhtavo vznemirjena, očitno vesela tega srečanja.

»Ja, bom, ja, kar daj. In si hitro da številko v spomin. Emilio spet zakašlja, kar je najbrž znak, da mu je tega pogovora zadosti.

»Prav, pokliči kdaj, pokliči,« Anja pokimuje in spravi telefon v žep. Popravi si lase in se spet postavi ob Emilia. Ta trmasto tišči roki v suknjiču in bliska s črnimi, lačnimi očmi, lačnimi mlade, zanj mlade ženske, ki mu daje potrditev, da je še vitalen moški, da še zmore.

Ostane mu še kos poti do stanovanja. Gre mimo malega lokala, kjer je ponavadi spil večerno pivo, za umiritev. Nocoj to ne bi pomagalo, preveč vzdignjenih čustvenih valov je v njem. Pa s tistim, tistim … Morda je topel, človeški, gleda pa kot oficirji na dedkovih slikah. Še dobro, da nič ne razume, niti besede ne. Ja, ti starajoči, dobro oplemeniteni starci, s kreditno kartico, dobrim avtom in diskretnim šarmom velikih ljubimcev. Očetovo zavetje, bi rekla Jasmina, psihologinja. Kaj je z njo, že dvakrat me je klicala in predlagala, da bi se lahko dobila, vsaj na klepetu in kavi. Jasmina, sošolka iz gimnazije. Tudi ona je ločena, še dela na neki šoli, šolska psihologinja. S hčerko se ne razume, ja, saj, psihologi. Večkrat sem se že vprašal, zakaj je šla na psihologijo. In v gimnaziji se je oblačila v črno, vedno v črno … Jasmina, Jasmina, ples … In ob kopališču za slepe in slabovidne, malo naprej so vozili na kopanje invalide … Joj, tiste slike, mlada Filipinka, lepa, lepo grajena v oranžnih kopalkah, je porivala voziček z mladeničem, paraplegikom. In ga je nesla v vodo, tisto … Počasi odklepa vrata starega stanovanja, kjer je še vonj starožitnost. Težki klenki ure ga pozdravijo in stene polne fotografij. Gre do okna, razgrne zavese, da spusti v veliko dnevno sobo zrak, ki je le zmogel predihati ulico. Kadar vleče južnik, potegne gor po ulici, udari s kakšno polknico, prevrne kakšno stvar in zapoje na poseben način, posebno tuljenje. Takrat je čas, da se stanovanje prezrači. Hiti odpirati še druga okna. Zmedeno gleda nihanje starih zaves in jih razmika. Potem se mu na oko ustavi na večji črnobeli fotografiji pomola: videti je siv dolg pomol, ki se izgublja nekam v horizont, kjer se gmotijo oblaki, črno, grozeče …. Pomol, pomol, mu zapoje v začelju. In ona, telefonska številka … Jo bom res kdaj poklical. Bo kot z Jasmino, samo obljubljal sem, pa … In sem res en starajoči konj. Usede se v naslonjač, da bi se malo zbral. In potem se mu zazdi, da skozi sobo vleče staro telo  nona Justa. Popravlja si težak plet, miga z ustnicami in se usede v njen, tako prekleto samo njen star naslonjač, pripeljan iz Benetk – baje je bil last neke kontese. Lep, starinski. Na njem je smela počivati samo ona in maček Bruno. Ne vem, zakaj mu je dala tako ime, ampak je imel privilegije, vsekakor. In sede tja, še kar melje z ustnicami. In potem, kakor da jo sliši. E, Sando, ma si zamudil vlak za ženske. Sem ti rekla, ta moja coprnica, ta moja prva hčerka, ma oštja no. Saj sem vedela, da se bo vtikala, sem vedela. Hudičevo kri ima. Prvo sem rodila, še mlada, drugi dve, Zita in Anemari, sta bolj blagi, o ja. Njuni vnučki, Torino, Milano, jaz pa stara tukaj. In ta moja prva … Kaj je naredila iz tebe, si videl, si videl. Pa sem ti vedno govorila, Sando, oženi se, oženi. Ne, ona ne bi dovolila, da katerakoli ženska posega po tebi. V vsaki je videla tekmico. Hotela te je samo zase. Taka je bila. Vse je hotela samo zase, po njem ima to, po njem, po dedku, ki je bil, joj, ta Vito … Mo9j studio, mo0je to, moje ono. In tvoj oče jo je slabo krotil, ni mu bilo lahko ne, ko pa je taka divjakinja. Punčke je trgala sestricam. Madona santa sem se naposlušala joka, ko so se prepirale. V zadnji sobi so spale, pa da bi ti slišal, kaj je bilo včasih tam zvečer. Bog se usmili. Vzela sem iztepalnik za preproge in šla tja, vsaki dve po riti in je bil mir. Vito pa, on, on je bil diplomat. Včasih je šel tja in jih pomiril s kakšno pravljico – kar izmišljal si jih je. Še najraje je govoril tiste o čarovnicah, ki da so po istrskih gozdovih, in o palčkih, pa o starem možu, ki nosi koš in pobira tudi otroke, če je treba, da jih potem proda v pristanišču in jih peljejo daleč proč. Take, vidiš, je trosil. In ti si bil danes na pomolu. O, tudi sama sem rada šla dostikrat tja, o ja. Zvečer, ko je vročina popuščala, sem rada šla tja, še prej pa v ono malo kavarno na pravo limonado. Take danes ne delajo več. In sediš tam in se čudiš, da so še ženske na svetu, da katera še vrže oko nate. E moj Sando, sem ti govorila, sem ti govorila. Tako to je v življenju, če do petdesetega leta nič ne narediš, tudi potem ne boš. Ora maj, je mimo, ladje so se potopile. Nimaš kaj, lahko še najdeš katero, ne bom rekla, da ne, ma boš moral malo bolj migniti, samo pazi – nisi več zdrav. In kot da je glas nekam izginil, njena podoba pa se je iznihala skozi zavese. Južnik čedalje bolj pritiska. Sliši tuljenje v zadnji sobi – namenoma je pustil vrata priprta, da je močno povleklo in prezračevalo staro stanovanje. Od nekod je prinašalo vonj po šamponu, po … Od kod pa to? ga je vznemirilo. Šel je do okna in videl čez ulico, da je v  oknu mladenka in si češe lase; od tam je torej podišalo. Kdaj so se pa tja vselili, spet neki novi. O, še ena, najbrž njena mama, gospa … Odmaknil se je za zaveso in še kar gledal mladenko, ki je izpuljene lase vrgla kar na ulico. Se zavedajo, da so videne, tako malo razdalje je v tej ozki ulici. In ju sliši, čista ljubljanščina.

»Pa dej mami, nehi skoz težit, no. Šla bom v klub, pa kaj, šele ob desetih bom šla, a štekaš. Prej je itak beda, šele pol se začne dogajt. Pejt pa meditirat na pomol, če si živčna.

Saj, na pomol, na pomol, se Sando nasmehne in zagrne zaveso.