Pomladno jutro na Lipah

Desetnik Pavel je tiho odprl majava lesena dvoriščna vrata. Stopil je na širen travnik, ki se je spuščal proti reki Vipavi. Za trenutek je še počakal, da so se oči privadile teme. Celo krajino je premeril kot bi skušal preveriti, ali ni morda kdo v bližini. Pomirjeno mu je pogled zaplaval v daljavo in zazdelo se mu je, da krajina spokojno počiva v pomladni noči. Ozrl se je proti hiši in pomignil tovarišem, naj mu sledijo. Na hitro so si oprtali težke nahrbtnike in v hipu dohiteli Pavla, ki jih je čakal zavetju osamljenega drevesa. Rahla burja je iz okoliških gora nosila redke dežne kaplje. Še kakšen streljaj ali dva in dosegli bodo Vipavo ter se pritajili v kritje grmovja, ki raste na njenih bregovih. Postali so še trenutek in ob tem pozorno opazovali polje pred njimi. Zajeli so sapo, saj jih je umik s težkimi nahrbtniki upehal. Štiri rahlo zgrbljene postave s karabinkami pod pazduhami so prečkale polje in hitro izginile ob reki.
V njenem kritju so pot nadaljevali proti vzhodu doline. Pomladni poganjki so jim sili v oči, še bolj so se noge zapletale v podrastje. Pavel je računal, da se bo umaknili čez Močilnik, ki se je pred njimi iztekal v Vipavo. Ni razmišljal, da bi prečkali veliko reko čez most in si s tem olajšali umik. Preveč se mu je zdelo tvegano in nevarno. Močno so bili natovorjeni, saj so imeli živila za obe četi. S Klunovo in Mohorčičevo pomočjo so pri domačinih na Slapu nabrali precej žita, krompirja in masti. Tudi poveljnik Rudi mu je posebej zabičal, da naj se izogibajo spopadom in se ne zapletajo v karkoli, saj je bilo v preteklih dneh dovolj izzivanja.
Zabredli so v Močilnik in hipoma začutili neprijeten hlad v nogah. Na drugem bregu so se vzpeli in zopet opazovali okolico. Izognili so se letališču na polju, ki se je razprostiralo do Manč. Ni jim bilo do kakšnega bližnjega srečanja s stražarji. Pred njimi je bila cesta, ki je vodila proti Razdrtemu. V jarku so postali, pogledali nekajkrat levo in desno. Pavel je zamahnil z roko in že so bili na drugi strani. Pot so nadaljevali po manjšem borovem gozdu. Odvalil se jim je kamen od srca. Najnevarnejši del je za njimi, najtežji še sledi. Še vzpon na Nanos in se bodo pridružili bataljonu, kjer ji že nestrpno čakajo lačni soborci. Še najbolj Jovo, ki si je vsak dal belil glavo s tem, kaj dati v velik kotel in kako nasititi petdeseterico.
Za trenutek so se spet ustavili in staknili glave skupaj. Tiho so šepetali. Bili so neodločeni, v kateri smeri naj se vzpnejo na planoto. Čez Plaz se jim je zdelo preveč tvegano, prek Velike Drče pa pot preveč strma. Bili so utrujeni in neprespani, noč se je počasi prevešala v jutro. Burja je postajala vedno močnejša in kmalu so močo občutili prav na vsakem delčku svojega telesa. Pavel si je med pogovorom nervozno popravljal svetle lase, ki so mu silile na oči. A prevladalo je mnenje ostale trojice.
Odpravili so se do drče, čez Konja v Kebetovo Lozo. Popustil je, saj se je spomnil na Rudijeve svareče besede. Raje bi šel skozi Gradišče, da bi vsaj za trenutek uzrl rojstno hišo. Skromno zapuščeno bajto na robu vasi pod cerkvijo, na katero ga je vezalo veliko spominov. Tistih iz otroštva in mladosti: na očeta in mamo, ki ju ni več, na brate, ki so v Belgiji. Še bolj si je želel videti Romino iz Aoste, ki je v teh krajih poučevala slovenske otroke. Tiho je čutil do nje nekaj lepega, a hkrati je skrival to celo pred samim seboj in še bolj pred ostalim svetom. Skoraj gotov je bil, da jih čakajo v zasedi karabinjerji, ki so bili očitno dobro obveščeni o vseh njihovih aktivnostih. Ko so se pred dvema tednoma premaknili iz Ostrožnega Brda na Nanos, so Bizjakovo hišo na Gradišču, kjer so se za trenutek ustavili, že naslednje jutro obkolili in domačine zaslišali. Počasi so se močno otovorjeni pomikali po stezi navkreber v smeri proti cerkvi Svetega Miklavža. Skozi šumenje burje so nenadoma zaslišali ropot motorjev. Pritajili so se v nizko podrastje, kot bi hoteli poiskati kritje. Nekaj sto metrov nižje so zagledali luči vojaških tovornjakov. Ni bilo dvoma: policija in karabinjerji izvajajo premike. Morda kakšno akcijo, morda hajko, morda vozijo orožje in strelivo iz Brunnerjeve vojašnice na Barnice, kjer so imeli skladišča in manjšo vojaško enoto. Pavla so zasrbeli prsti. Začutil je v sebi tisti občutek, tisto nerazumno mržnjo, ki je za trenutek prevladala v njegovih možganih. Da bi le imel svoj mitraljez sedaj pri sebi. Drugi so tiho odkimavali kot bi iz njegovega obraza prebrali njegovo predrzno misel. Še so trenutek opazovali premike tovornjakov, ki so rinili mimo Barnic navkreber. Kmalu so se zaustavili in luči so ugasnile.
Iz kabine prvega tovornjaka je stopila postava. Moški je previdno pregledoval okolico ter se vrnil proti tovornjaku. Še ostalim je pomignil naj izstopijo. Burja je za trenutek razmaknila oblake na nebu in lunin sij je rahlo razsvetlil krajino. V temi je bilo razločno opaziti lesk čelad na glavah. Pavel je pomignil ostalim trem in hitro so nadaljevali pot proti Veliki Drči. »O tem bo potrebno nujno in takoj obvestiti Rudija,« je razmišljal po poti. »Morda pripravljajo hajko na Nanosu, o kateri so jih obvestili Klunovi iz Manč.« Ta misel je še pospešila njegov dolgi korak. Drugi so mu težko sledili, a niso hoteli popuščati. Pot je postajala vedno bolj strma, vedno bolj kamnita. Prispeli so na spodnji rob drče.
Za trenutek so postali in se ozrli proti dolini. Tovornjakov niso več videli, niti vojakov, saj so se razgubili. Slavko in Bor sta proseče pogledala svetlolasca. A ta je samo zamahnil z roko. Dobro je vedel, da hočeta odložiti nahrbtnike z živili in se vsaj malo odpočiti. A za kaj takega ni časa. Gre za življenje. Posvariti je potrebno tovariše. Že so krenili navkreber po strmi stezi na rob planote. Kamenje se jim je valilo pod nogami, zato so se vzpenjali bolj previdno. Še dobro, da sta burja in dež preglasila hrup kotalečih kamnov, ki bi se utegnil slišati do doline. Dosegli so rob planote, bili so dobesedno na Konju. Še rahel spust v dolino in prispeli bodo do tabora v Kebetovi Lozi. Nenadoma jih je presekal oster krik stražarja Patra. Zaustavili so se in Pavel mu je sporočil geslo. Spustil jih je naprej proti baraki, ki so jo zgradili pred tednom dni. Šotore in bivališča iz vej poleg barake je burja odkrivala in premetavala.
Pavel je za trenutek obstal, kot da ne bi vedel, kaj naj stori. Ni hotel buditi Rudija, a sporočilo je bilo pomembno in vsak trenutek lahko usoden. Končno je le stopil proti baraki in odprl vrata. A Rudi ni spal. Divjanje burje ga je prebudilo že pred dobro uro. Vojaško ga je pozdravil in dejal:
»Stotnik Rudi, nalogo smo opravili. Živila smo odložili v kuhinji pri Jovu. «
»Odlično,« odvrne poveljnik.
»Natašo in Slavko smo srečno brez težav odpeljali na Slap.«
Poveljnik prikima v znamenje odobravanja in zadovoljstva.
»Moram omeniti še nekaj pomembnega,« nadaljuje desetnik, »pri Barnicah smo opazili fašiste.«
Rudi se je zdrznil. Obraz mu je prebledel. Poskusil se je zbrati vsaj toliko, da je Pavlu naročil, da prebudi preostale upornike. Sam je začel prebujati svoje bližnje soborce iz poveljstva: Igorja, Milka in Jako. A to niti ni bilo potrebno, kajti med pogovorom Rudija in Pavla so se prebudili in jima v polsnu prisluškovali. Čez minuto ali dve je bila uporniška enota že postrojena. Rudi je razložil položaj.
Nastala je smrtna tišina, saj se je tudi burja za hip umirila. A že naslednji trenutek je Rudi nadaljeval z govorom, vendar ga je močan sunek burje preglasil. Borcem ni bilo potrebno slišati povelja. Čutili so kaj morajo storiti. Igor in Milko sta povedla vipavsko četo na sever in vzhod, na obronke vzpetin z višinami 837 in 866 metrov, ki sta kraljevala nad Stergarjevo domačijo. Stražarja, ki sta z vrhov teh vzpetin opazovala krajino, sta ostala na svojih mestih. Opozorili so ju, da naj bosta še bolj pozorna. Na pobočjih so imeli uporniki pripravljenih nekaj zaklonišč, izkopali so nekaj jarkov v trdo, kamnito kraško zemljo. Bili so hvaležni Rudiju, ki je tako vztrajal, da se pripravijo na morebitni napad. Izgubljene ure, žuljave roke, udrihanje s krampom v trd nanoški kamen morda le niso bili zaman. Razporedili so se ob zakloniščih, da bi si telesa bolje zaščitili pred morebitnimi sovražnikovimi naleti. Namesto globokih jarkov z nasipi so na hitro vsepovsod vzdolž plitvih jarkov zložili kamenje v nizke zide, podobne tistim, ki razmejujejo kraške njive in gmajne. Napetost in želja po obračunu sta motila jasne misli v glavah upornikov. Redko leskovo grmovje in brinje je zakrivalo pogled proti dolini, a hkrati nudilo dodatno kritje. Puškomitraljezca Čelika in njegovega pomočnika so postavili na vrh Bobna, kakor so domačini poimenovali koto 837. Od tod je odlično nadziral dolino Ravnik pod seboj.
Rudi je vodil pivško četo na bližnji skalnati greben obrnjen proti Vipavski dolini, ki je kraljeval na vrhu pašnika na Lipah. Skoraj tri desetine upornikov se je brez besed vzpenjalo proti vrhu. Poveljnik se je nenadoma zaustavil. Pričel je razporejati borce med skale proti vrhu pašnika, da bi imeli čim boljše kritje in da bi tako branili svoje položaje ob morebitnem napadu. Na vrhu vzpetine jih je opazoval stražar Zvonko. Skrival se je za ogromno skalo, ki mu je nudila zavetje pred rahlim dežjem, ki ga je burja nosila proti dolini. Ta je že kar neusmiljeno brila čez greben ter valila meglo proti dolini.
Rudi je Gamsu in Pavlu naročil, da se povzpneta k Zvonku. Pavel se je je zagnal na vrh, da bi čim prej prevzel težki mitraljez SIA. Gams se je s svojo strojnico češke izdelave počasi približeval Zvonku, saj je obupal, da bi lahko držal korak s hitronogim desetnikom. Še počasneje, korak ali dva za njim, je zaostajal brat Vinči, ki se je na vrh vzpetine vzpenjal natovorjen s strelivom. Pod vrhom sta postala in izmenjala nekaj besed. Zatem sta pričela nameščati puškomitraljez v naravno kritje dveh skal, katerih špranja je puščala ravno dovolj prostora za jasen pogled na pašnik in kamnite griče pod njimi. Zvonko se je umaknil in k mitraljezu je pristopil Pavel.
Začelo se je daniti. Svetlolasec je natančno opazoval krajino v vseh nebesnih smereh. Imel je občutek, da napadalci pripravljajo presenečenje in ni hotel ničesar prepustiti naključju. Pregledal je mitraljez in strelivo, ki je bilo zloženo v zaklonišču, ob tisti veliki skali za katero se je prej skrival Zvonko. Oba sta bila doma iz Gradišča, skoraj soseda, a Pavle mu vseeno ni zaupal. Motila ga je njegova preračunljivost in povzpetništvo. Hotel je postati poveljnik vipavske čete, zaradi tega se je včlanil v politično organizacijo. Sam se je raje umaknil v pivško četo, kjer so mu bili soborci bolj pogodu. Bolj odkriti, bolj brezkompromisni in bolj domoljubni. Odkimal je z glavo, kot bi želel odgnati neprijetno misel, češ da ni časa za razprtije. Zato sta z Zvonkom popravljala še zadnje malenkosti za morebiten spopad. Še malo sta podložila podnožje mitraljeza in zvalila še nekaj kamnov predse, da sta zaklon povečala, a v resnici niti ni bilo potrebno. Bolj sta odganjala tesnobo, ki se je naselila vanju. Čutila sta kako hromi njune ude, kako jima je tesno pri srcu, kot bi bilo ukleščeno v primež. Nenadoma nista več vedela, kaj naj bi še storila. Pavel se je spomnil na čutarico, ki jo je na Slapu napolnil z domačim žganjem. Segel je v nahrbtnik in jo poiskal med praznimi nabojniki. Odvil je pokrovček in vanj je butnil tisti vonj tropinovca, ki ga ni mogoče zamenjati s kakšnim drugim. Brez oklevanja je nagnil. Požirek se je sprevrgel v divje pitje. Začutil je pekoč občutek v grlu ter toploto po mokrem telesu. Ponudil je še Zvonku, a ta je pijačo zavrnil. Pavel si s tem ni belil glave. Pravzaprav je tak odziv pričakoval in ga je samo utrdil v prepričanju, da je Zvonko nezanesljiv. Nenadoma mu je močnejši sunek burje odnesel baretko z glave. Komaj jo je ujel na robu skale. Zopet si jo je namestil na glavo, še pred tem je ljubeče pogladil simbol na njem robu. Triglav in morje.
Medtem ko je Pavel preganjal tesnobo, je Zvonko nezavedno prevzel Pavlovo delo. Skrbno je opazoval okolico in s pogledom iskal kar koli sumljivega. Za trenutek se je ozrl proti zavetišču Abram, kjer je zagledal manjšo skupino otrok, ki se je bližala hišam. Na vzpetinah v bližini hiš, nekaj streljajev proč, je na dveh mestih opazil soborce iz vipavske čete, ki so v zasilnih zaklonih, skriti za kamni tudi čakali, ali bodo fašisti napadli. Pod seboj je na obronkih grebena za hip preletel ostale upornike, ki so zasedli položaje. Nekateri so s puškami v rokah zrli v daljavo in čakali. Drugi so lenobno naslanjali glave na orožje in skušali vsaj za trenutek zadremati po neprespani noči. A niso zmogli več kot za hip zatisniti oči. Vznemirjenje je bilo preveliko. Morda se bliža spopad, obračun s fašističnimi krvoloki, zatiralci ljudstva, iz katerega so sami izšli kot njihovi najbolj pogumni posamezniki. Le najmlajša med njimi, Milan in Bobi, sta še nemirno popravljala zaklon, premikala kamne, ki jima bodo služili kot ščit pred sovražnikovimi izstrelki. Pri tem sta se tiho pogovarjala, kot bi hotela svoje aktivnosti pritajiti.
Meglo je burja razpihala in razgled iz vrha se je izboljšal. Zrli so v dolino. Vsa ta lepa dolina. Zeleni travniki, vinogradniški grički, bela cesta, mirne vasice in trgi. Vse je molčalo v pričakovanju smrtnega obračuna. Zvonku se je za trenutek zazdelo, da se nekaj premika v gozdičku pod vznožjem Ture. Postal je bolj pozoren in nepremično zrl proti spodnjemu koncu pašnika, kjer so bili manjši kamniti griči.
Nenadoma se je izza borov izluščila postava, za njo še druga in tretja… Zvonko je dregnil Pavla, ki ležal poleg njega v zaklonišču ter mu z brado pomignil proti dolini. Pavel se je zbudil iz neke zasanjanosti. Točno je vedel, kaj mu hoče Zvonko pokazati. Čeprav je vmes minil samo trenutek, so karabinjerji kot mravlje gomazeli izza kamnitih gričev in se vzpenjali po pašniku navzgor proti grebenu, kjer so se postavili uporniki. Pavel se je za trenutek zmedel, postavil se je za mitraljez in pomislil, da bi izstrelil rafal proti bližajočim fašistom. Zvonko je pogledal proti poveljniku Rudiju, ki je s soborci na obroku vzpetine v zaklonišču čakal na razvoj dogodkov. Ta je iztegnil roko, kot bi hotel dejati: »Počakajte na povelje!« Pavel se vseeno ni odmaknil od mitraljeza in nervozno že nič kolikokrat pregledal najmanjše podrobnosti.
Iz smeri Gradiške Ture so se italijanski karabinjerji v velikanskem polkrogu približevali vrhu pašnika. Njihove postave so postajale vedno bolj razločne in za upornike vedno bolj grozljive. Burja je vihrala njihove dolge plašče skoraj do obraza, na puškah so imeli nasajene dolge svetleče bajonete, njihovi zloščeni škornji so se jasno odražali od redke porjavele trave in kraške zemlje. Nenadoma, na še varni razdalji od morebitnih uporniških strelov, se je več manjših skupin ločilo od glavnine prodirajočih sil. Pospešili so korak ter se skušali prikrito približevati skalnemu grebenu na Lipah. Izgledalo je, da so poslali naprej izvidnice, ki so se pritajeno plazile proti položajem. Za upornike bilo več nobenega dvoma, saj je bilo vse očitno. Nekdo jih je izdal in pripeljal napadalce na Nanos. Zvonko je prestrašen previdno pogledal čez rob skale. Prav vsi so se skrivali za kamni in skalami in s puškami v rokah čakali na povelje. Poveljnik Rudi, komisar Jaka, puškomitraljezec Gams in njegov brat Vinči, tudi Jože, Franc, Karlo, Polde, Kriks, Milan, Bobi, Ivan ter številni drugi. Ni se mogel znebiti vtisa, da jih je strah, a hkrati, da o tem sploh ne razmišljajo, da delujejo nagonsko, po navodilih nekega notranjega glasu, na katerega nimajo vpliva. Karabinjerji in ostala soldateska so se že dodobra približali uporniškim položajem. Prav razločno so videli njihove spačene obraze v katere jim je burja poganja dežne kaplje. Pavel je nemo zrl vanje, brez razmisleka potegnil zapirač k sebi ter prek cevi meril razdaljo do najbližjih izvidnikov. Nenadoma je še preletel pašnik na Lipah, ki ga je poznal do obisti. Tod je velikokrat nabiral lešnike, ko je pasel ovce, ki jih je gnal na Nanos iz rodnega Gradišča tja na Orlovše. A sedaj je napočil trenutek obračuna, ki ga je čakal celo ero fašističnega zatiranja. Napetost v njem je naraščala in s prsmi je drsal ob skalo, za katero je našel kritje. Zvonka je grabila tesnoba, da se bliža sodni dan, s katerim ga je strašila stara mama kot porednega fantiča. Spomnil se je na Boga v tem kritičnem trenutku in v njem iskal uteho in upanje.
Nenadoma je burja za hip zastala in v jutranji tišini je odjeknil strel iz puške vse tja do gozda. Karabinjerski narednik je obstal kot vkopan. Zagrabil se je za prsa, se zamajal naprej in nazaj. Pri tem mu je padla čelada na kamnita tla, da se je zvonki ropot zaslišal vse tja do upornikov. Omahnil je vznak, kot bi ga nekdo spodsekal. Uporniki so izkoristili trenutek zmede v izvidnici in po vseh širini svojih položajev sprožili močan ogenj. Izvidnica je panično bežala iz dosega strelnega orožja. Že kmalu so dosegli redko grmovje in brinje na pašniku ter se poskrili vanj. Valovit teren jim je nudil naravno kritje pred uporniškimi streli. Italijanski podčastniki so s pištolami v rokah in glasnimi povelji skušali zaustaviti prestrašene izvidnike.
Nekaj minut je na bojišču nastopilo zatišje, a uporniki mu niso zaupali. Pavel je začutil olajšanje. Potrepljal je težki mitraljez in pri tem sploh ni čutil opeklin, ki so mu pričele nastajati ob dotiku z razbeljeno cevjo. Borov gozd izpod vznožja Ture je bljuval nove in nove postave, sedaj v črnih pelerinah, ki so delovale še bolj moreče. Upornikom je postalo jasno, da so zatiralci za današnjo turobno aprilsko soboto pripravili krvavi načrt.
V ozadju bojišča, v zavetju kamnitega griča, je poveljeval orožniški poročnik Tomasich. Poveljnik italijanskih sil na tem delu bojišča, tudi sin slovenske matere in očeta iz Trsta, je prek radijske postaje vzpostavil stik s poveljnikom akcije majorjem Carlevarisom. Akcijo oboroženih sil zoper upornike je smatral za prvo in ključno pri svojem povzpenjanju. Zato te priložnosti, da se izkaže, da je pravi bojevnik in fašist, ni hotel zamuditi niti za nobeno ceno. Sklical je poveljniški kader v svoji četi. Stopil je prednje, jih vse premeril s pogledi, vzdignil brado. Glasno, skoraj kriče, jim je izdal povelja. Podčastniki so nemirno stali in komaj čakali, da odidejo k svojim skupinam. V divje jutro je postrojeno moštvo predirljivo vzkliknilo:
»Vinceremo!«
Tomasich je še vojaško pozdravil in se obrnil. Nižji poveljniki so se razgubili po travniku. Težke mitraljeze znamke Breda so pričeli razporejati po bližnjih vzpetinah. Minometalce so postavili na Gradiški Turi in nekaterih drugih kamnitih gričih na zahodnem robu pašnika.
Uporniki so negibno čepeli na svojih položajih ter z negotovostjo opazovali spremembo bojne strategije napadalcev. Zvonko se je v svojem zaklonu zopet obrnil in pregledal celo okolico. Nenadoma je zastal. Vzhodno v smeri Pižentov, pod vznožjem Šentviške Ture, je zagledal kolono italijanskih vojakov, ki se je razporejala na obrobju gozda v polkrog ter rinila proti Stergarjevi domačiji. Dregnil je Pavla, ki se je ozrl. Tudi njemu je postalo jasno, da so obkoljeni, da se njihov položaj slabša iz minute v minuto. V daljavi sta opazovala pripadnike alpinske enote v značilnih uniformah, ki jih ni bilo mogoče prezreti. Nenadoma je zažvenketalo po skalah pred njima. Stisnila sta se k tlom. Iz daljave sta slišala regljajoči zvok mitraljezov, ki so ciljali proti njihovim položajem. Znašli so se v gostem navzkrižnem ognju in niso se mogli premakniti, kaj šele pogledati izza kritja. Pavlu se je zdelo, da obstreljevanje traja že celo večnost, a je trajalo samo minuto ali dve. Prsti so mu čisto otrdeli od mraza in vlage, zato jih je stisnil v pest in komaj čakal, da spet zagrabi svoje orožje.
Nenadoma je streljanje iz mitraljezov potihnilo in burja je preglasila grobno tišino. Z Zvonkom sta previdno pogledala čez rob skale. Pod zaščitnim ognjem težkih bred so se fašisti pritajeno približali na nekaj deset metrov soborcem na spodnjih položajih. Z nasajenimi bajoneti na puškah so že naskočili uporniške položaje ter pri tem tulili kot iz uma. Rudi in Ivan sta potegnila ročni bombi izza pasu in ju vrgla skoraj predse ter se še isti hip skrila nazaj v kritje. Strahoviti eksploziji sta odjeknili pred skalami in nekaj karabinjerjev je obležalo. Bolj oddaljeni so se obrnili in jadrno pobegnili na svoje prvotne položaje. Pri tem so se spotikali ob trupla in ranjence, zato je nastala  zmeda. Pavel je izkoristil priložnost in spustil nekaj rafalov za njimi. Zvonko ga je prijel za roko in ga ustavil, češ naj varčuje s strelivom, ki je vmes hitro kopnelo.
Popoldne se burja še bolj razbesnela, rahel dež se spreobrnil v sneg. Ob sunkih so redka drevesa ječala in se pripogibala skoraj do tal. Karabinjerji so nekajkrat poizkusili s še močnejšim obstreljevanjem in silovitejšimi naskoki. A z neuspelimi napadi so dosegli samo dvoje: nekaj deset napadalcev nikoli več ne bo jurišalo ter enako toliko slovenskih in italijanskih mater bo odeto v črnino.