Poletni dan

Pred nekaj minutami sva bili z mamo na balkonu naše hiše zatopljeni v pogovor. »Se spomniš , da je bila nekoč tam trata?«, in je kretnjo nakazala na skupek nizkoraslih blokov, ki so jih, kot v posmeh okoliškim prebivalcem, poimenovali »Na trati«…. »Tam, v tisti stavbi preko,« (ki je takrat, zaradi modernega blokovskega naselja nisva videli) »pa je bila nekoč mrtvašnica«, je nadaljevala svojo razlago …

»Mama,« sem prekinila njeno razmišljanje… » Ali mogoče veš, če je tam pri restavraciji Primorja, nižje spodaj, v gasah še tisti vedno poštni nabiralnik?«

»Kjer je bila včasih trgovina?«, me je spomnila na tisto majhno socialistično trgovino. Sicer so bile takrat vse enake, s tremi vrstami piškotov: pregrešno dobro in (še vedno) drag Domaćico, navadnih suhih Albert keksov ter simpatičnih Bambi keksov, ki so bili namenjeni predvsem otroškim flaškam… Trgovinica je bila ena v nizu hiš, ki so tvorile gase v Šturjah; prav tam se je začela širiti; hiše so bile v tem delu mnogo bolj razmaknjene in niso tiščale svojih nosov tako blizu ena drugi, kot so to počele v drobovju gas.

Šturske hiše so z ramo ob rami, kot sovražni zbor, zrle na drugo stran, preko reke Hubelj, ki je bila nekoč mejna reka med dvema državama. Na njeni drugi strani pa so se na enak način zbirale ajdovske z majhnimi okni, ki so kot peklensko oko prežale na nevarnost z druge strani. Zbrane so bile okoli manjšega trga. Prve v vrsti, nekoč bahave in razkošne mestne hiše, za njimi pa so se skrivale manjše. »Tam je bila nekoč pekarna«, me je zmotila mama iz razmišljanja in me usmerila v eno izmed tistih hiš, ki je imela neposreden pregled nad trgom. » V njej sem enkrat srečala Vena Pilona. Bil je eden tistih mrzlih dni, ko burja brije in sneg peče po licih. Medtem, ko sem si brisala od vetra in snega zbičan obraz, sem se pritoževala nad tem peklenskim mrazom. Veno me je pogledal in mi mirno ter počasi rekel: Bral sem vremensko napoved in so napovedali, da bo avgusta topleje.«

Zasmejala sem se ji in rekla. »Moram do prvega nabiralnika. Grem pogledat, če mogoče še stoji tam …«.

Razmišljam o najinem pogovoru in si obuvam superge (da med iskanjem nabiralnika poskrbim še za svojo fit postavo) in jo mahnem proti »Trati«. Hodim po novi asfaltirani cesti, ki pelje med nadstandardnimi stanovanji, zgrajenimi v času stanovanjskega razcveta. O travi ne duha ne sluha. V mislih, se nasmehnem davno pozabljenemu aforizmu neznanega avtorja: »Rousseau je govoril, ljudje govorijo. Vrnite se k mami naravi. A kaj, ko povsod že tabele stojijo z grozečim napisom: Ne hodi po travi.«

Stavba bivše mrtvašnice bolšči vame s slepim očmi. Prelepili so jih s starim časopisnim papirjem neki delavci iz neznanih mest, z naznanim usodami, ki so jih za delo najeli vsem znani sleparji in prevaranti …

Takrat že pripešačim do začetka ulice, ki pelje globlje v gaso. Zagledam niz sivobelih hiš, ki čemerno čepijo in poskušajo poiskati nekaj utehe v časih stare slave… Trgovine že davno ni, ne bazooka čingumov in ne Pašarete…. odstranili so tudi nabiralnik….

Mimo mene pribergla starejši gospod, sede na vogal hiše in se zazre globlje v drobovje ulice, kot bi od tam čakal neko razodetje.

Zapiham, nekoliko jezna, ker še vedno nisem izpolnila svojega trenutnega poslanstva. Zakadim se skozi ozko grlo prenovljenih hiš, še nekaj korakov in že sem nad žuborečim Hubljem. Hčerka me je enkrat vprašala Zakaj voda tako naglas ropota?… »Hubelj rohni, hčerka draga« … in strumno nadaljujem preko trga (čigavega že: Lavričevega, Prve slovenske vlade, Titovega…), skratka trga, na katerem je nekoč stala pekarnica, sedaj pa prodajajo udobno spanje. In Pilona že tudi davno ni več.

Obrnem do Pošte in s hitrimi koraki proti domu … Zaradi fit postave, se razume.

Doma, zasopla in prepotena, sedem ob posteljo hčerke, ki mirno sanja svoje popoldanske sanje. Bo tudi ona hodila po istih poteh? Bo mogoče Trata zopet trata? Odšla bo po travniku polnem rož mimo stare mrtvašnice; prenovljene stavbe prežete z novim življenjem, ki ne bo več zadnja pot mrtvim in neizživete sanje živim. Postala bo svet mavrice, barv in svetlih upov.

Ko bo prišla izza ovinka v prepleten labirint ozkih uličic, bodo le-te prepolne radostnega smeha, opojnih vonjav kuharskih mojstrov, ki s spretnimi prsti pripravljajo dobrote. Otroški smeh se bo razlegal kakor vonj tisočerih rož z okenskih polic. Slišala bo berglastega starčka pripovedovati zgodbe radovednim otrokom, sedečimi pred njegovimi nogami….

Zazrla se bo v Hubelj, ki bo nedaleč stran spremljal dogajanje in ležerno nadaljeval svojo pot med vrbami, delujočim mlinom, kjer se bo od moke prašilo iz katere bodo zamesli najboljši kruh. Na trgu, ki bo končno dobil svoje ime »Trg«, bodo umaknili avtomobilsko nesnago in stare sive stavbe, ki ga sedaj obkrožajo, bodo obnovile staro slavo; glamurozno in povzpetniško bodo opazovale dogajanje okoli sebe.

Po Trgu se bodo podili otroci (mogoče bo takrat s seboj pripeljala svoje) in iskali vedno nove načine, da prepričajo svoje premožne starše naj jim pritaknejo še kak krajcar ali dva, da si bodo lahko privoščil novih dobrot… In s krajcarjem ali kar petimi, močno stisnjenimi v roko, jim bodo od daleč zakričali: »Spasibo«…

Kristina P.

Prispevek je nastal na literarni delavnici Besedovalnica.